Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/133

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Navdana si toposti, blodnje vsa,
Ne veš, ne kdaj, ne kak, ne kam se vsede
Mogočnik in posneti misliš ga?
Naklanjati sim želel ti dobrote,
Ne grem tedaj ti prositi sramote!

Ko kušar je staruha se jezila,
Možá na moč berljuznila zaúh:
Se meni vpreš, ti kmečka rogovila,
Dvoranki clo, nevkretni zavalúh?
Zavedi se poprej, ko treši sila,
Le k morju koj, ne bodi umu gluh,
In če ne greš, pomagati bom znala,
Prinuditi, primorati te dala!

In k morju spet se stari mož odpravi,
Je bilo clo temotno morje skor,
Klicaje ribo se na bregu vstavi,
Valovja zrè pod sabo razni spor,
Koj ribica v začetni že naplavi
Mu pomolí glavico čedno gor,
In praša ga: Kaj k meni te prižene,
Kaj treba bo, in kaj želiš od mene?

Na to sivór: Sam zlodi babo šunta,
Poslušaj me, jeziti se nikar!
Hudoba ta se vedno z mano punta,
Ta šestiga ni dneva božja stvar,
Izverstna clo bi v peklu bila lunta,
Za vpaliti desetkrat hujši žar;
Dvoranka — to sedaj je ne nasiti,
Kraljica — da! kraljica hoče biti.

Nič ne žaluj, mu reče riba zlata,
Le verni se in bodi s tabo Bog,
Nej vladati poskusi stvar košata,
Več tacih že je vidil svet nadlog,
Dežele, v kih je dnes — — nekoljko blata,
Semirama nekdaj je trešla v jok,
O druzih pa, ki mlajši so, molčimo,
De več jih ni, o tem se veselimo.

Se verne mož domú k ošabni stari,
Pred njim stojí visok cesarski grad,
Po izbah krog staruha kolobari,
In ravno kar na stol se vsede zlat,
Ji strežejo baroni in bojari,
Obilna hran je mize vsaka plat,