Stran:Jenko Vaje 1.djvu/90

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


s tem hočeš! Kje pa je ura, ki sim ti jo vlani podaril?

Ne jezite se striček, ne jezite se, jeza škoduje. — Ura? o le brez skrbi bodite, le brez skrbi, jaz – jaz je nisim mogel domu prinesti, ta zlodjev urar je ni popravil, i popačene vendar nisim hotel prinesti, kaj bi bil s tako v čelih vakancah počel?

Že prav, že prav rečejo stric, vsi potolaženi, ker sim jih tako priprosto gledal, kakor bi res ne bil vedel, de ura že sedmi mesec pri "troštarci vsih revnih" počiva. le to mi ne dopade, de si mi zopet od upavcov krožiti jel, si mi pa že na cente kont i drugih takih ropotij privlekel, de bi jih zate poplačal. Tode ne bo, nič ne bo, dokler mi ne skažeš, de se ti je v šoli dobro izšlo.

"Le ne hudi" jih tolažim, ki sim jih s svojim petjem od upavcov, ki so vendar učencam v veselo življenje neobhodno potrebni, tako razžalil. Pa gotovo, da jih nisim mislil razžaliti; al kaj se če, navada je železna srajca: včasih sim se Pegazu za grivo obešal, i ne morem se zdržati, ga še včasih za rep poprijeti: "Zna biti" rečem "že jutri posel pripelje skrinjico, noter imam vse svoje ropotije