Stran:Jenko Vaje 1.djvu/89

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


smo že tako preglasno govorili, vetrovi imajo ušesa reče po okolici se oziraje, pa k svoji sreči sim se tako mirno k podu pritisnil, de bi me ne bilo moč ugledati, razun ko bi bil čisto k meni prišel; pa to se ni zgodilo, temuč k prijatlam se vernivši jim tiho še nekaj pošepta, kar pa nikakor nisim razumeti mogel. "Molčite torej," zakliče i skoči z pručke, na kteri je sedel. "Molčimo torej do jutrega večera," zakličejo vsi, i se z njim vred iz poda podajo.

Kakor serna sim tekel proti domu, i ravno sim bil pripravljen, k tebi iti, i te posvariti; ki si pa sam k meni prišel, je še bolje, saj si urnijših nog, kakor jaz.

Grom i strela zavpijem goreče, ko stric nehajo, ta je pa nova! Pa saj sim bil že zdavnej pripravljen, torej le veseli striček, kdo bo mislil na take šemarije. Kaj neki maram za Alenko i kaj za druge salobarde,

Študentovska četa,
Nar lepši je sveta,
Kaj mara za druge?!
Le upavcov trôpe
Požrešne i skope
Boji se kot kuge!

Tiho malopridnež zakričijo stric, kaj mi zopet od upavcov klasiš, že vem, kaj