menim, je še od poti truden) k Alenki vas šel. Podnevi naj že gré, tačas mi ne more dosti prevzeti, ali jaz menim, de bo zopet, kakor vlani le po noči k nji lazil. Ravno to pa mi daje up. Juter večer, kadar ljudje pospé, pridemo za Jadrotov stog, i jaz bom krog hiše lazil i pazil, kdaj se bo približal, vas urno poklical, vi boste pritekli - i - i - ne, ne, pustiti ga moramo, da k nji v izbo zleze, i potem, ko bo že notri, zaženemo hrup, ga iz izbe zlečemo, i - o drugo se bo že našlo, srečno se gotovo iz naših pesti splazil ne bo!
Tri sto zajcov, zavpije eden izmed njih, ter si zavihuje rokave, ti si vender glavica de ti je ni para! Huj! Kak ga že vidim trepetati in nas za odpuščanje prositi, pa stoj gerdun, prej si pustim glavo odrezati kakor tebi odpustiti. I dekleta, kak ga bodo zaničvale, de se je pustil omlatiti, s perstom za njim kazaje, boječiga zajca ga imenovaje!
Ker ste mi, dragi prijatli, reče Matevž dalje, obljubili pomagati, kar koli je v vaši moči, moramo nar bolj na paziti de našega naklepa nihče ne zve! Prosim vas torej pred nobenim ne besede čerhniti, sicer nas gotovo na led spelje. Saj
