sedela. Kolikokrat sim skrivno spod čela nanjo pogledal, kolikokrat sim na jedilo pozabil, i še le, ko sim druzih plošice prazne i svojo polno zagledal, sim se zbudil iz presladkih sanj. Tako je šlo dan za dnevom celi teden, vsaki dan sva bila v vertu skupej, i vsaki dan se mi je ljubeznjivši zdela. Zapazil sim v njenim obnašanji do mene nekako priserčnost i presunila me je radost nebeška. Tode gotovega nisim še vedil. Ako me ljubi! ta misel mi ni šla iz glave, vsaki pogled, vsako besedo, vsako stopinjo sim imel za znaminje ljubezni, i kak sem bil srečen o presrečen v tem tistem času!
Bilo je saboto popoldne. Jaz grem na vert, tode pred, kot po navadi. Tiho kot miška se bližam šotoru, v kterim me je po navadi pričakovala Ludmila: hotel sim jo namreč prehiteti, i skrivaj položiti na mizico šotora pismice, v kterim sim v kratkih besedah svojo gorečo ljubezin razložil, jo za nasprotno ljubezin prosil, in ji obup pred oči postavil.
