ak' me ne ljubi. — Pa glej, Ludmila je bila že v šotoru, globoko zamišljena je sedela pri mizi, i na rudeč papirček počasi pisala, i časih britko zdihnila. Tiho prilazim do nje. Pisala je pismice, i nagovor je bil (čudež, strašni čudež, de se nisim straha i veselja zgrudil): "Predragi Milko"! — Trepeče sim gledal skoz listje zelene hišice, pisala je tole:
"Ni še dolgo, Predragi, kar sva se pervikrat vidila, in vender, o ne zasmehuj me reve, vender je že serce moje v vročih žarkih za Te goreti začelo. Ljubim Te, Predragi, ljubim Te bolj kot človek ljubiti zamore. Vsmili se me reve, ne zaverzi me, ljubi me, brez ljubezni Tvoje mi ni mogoče živeti."
Ni se mi bilo moč zderžati, s solzami radosti padem na njene persi, ki prestrašena gori skoči, in na pol mertva nazaj na klop pade. Ko se zopet zavé, me milo pogleda i preserčno objame, i kušlej, pervi kušljej iz njenih volnih ustnic zaznamva pečat ljubezni. O ura, naj srečniši, naj veselši mojega življenja, kaj si zgi-
