I sim zdihnil, če je Rafaelova Madona lepši bila, kot rumena zora večerniga neba, lepši kot Kerubinov obličje, tej devi ni bila enaka. Skorej brez uma sim prišel v svojo izbo, terdo sim hodil gori i doli, pa občutki neznani so me gnali iz grada na zrak. Hitel sim na vert; tu sim mislil se mi bo glava zopet zvedrila. Pa komaj v vert stopim, čujem mili glas iz zelenega šotora doneti, bila je Ludmila, ki se po vertu je sprehajala. Nisim vedil v tem trenutku, al' hočem ležati, ali obstati; pa Ludmila me je zagledala, bežati ni bilo več časa. Terdno i vender trepeče se bližam in jo ogovorim. Oh kak se mi trese serce, kadar se spomnim teh pervih besed, ki jih je z mano govorila, teh pervih pogledov, ki so mi do živiga šli. Tode le malo sva pervi dan govorila, vender dosti, meni okus rajskega veselja podeliti. Prišel je čas kosila, oh kaka radost, Ludmilo bodem zopet gledal. I še več, ravno meni nasproti je
