tesnoglavnimu slovničarju zmota zdi krasoslovcu ali pesniku samemu lepota, in gotovo je ni brez vzroka zapisal. Tako nekteri grajajo v Prešernovim sonetu:
Verh solnca sije solncov cela čeda ...
rodionik množni »solncov« ker bi se prav za prav po slovnici solnc glasiti moral. Tode solnce je tukaj pesniku živo bitstvo, ki mu za lepoto svoje ljube zgled nar veči krasote da. Vnanja oblika torej obseže umetno izbero pripravnik besed, ali celih stavkov, ali pa vpletenih podob in prilik. Te so predmetu, kar je meso in koža kostem, kar perje in cvetje deblu, in nar lepši predmet nas ne bo mikal, če nima krasne obleke, kakor enkrat sveta Marija ni hotla uslišati, molitve in vsakdanjih prošenj eniga grešnika in mu, kakor legenda pravi, rekla, da njegove iz omadežvane duše izvirajoče molitve so ji toliko malo prijetne, kar žlahna in sladka jed v smerdljivi in razbiti čepinji lačnimu človeku. Kar vnanjo obliko zadene, nima Prešern kogar, ki bi se mu primeriti mogel.
Lastna mu je raba: boj biti:
