(božjo) in spolsko ljubeznijo, kteri bor se, ker je pisatelj kristjan bil in svoje pesmi o času tesni cenzuri izdal, z zmago božje ljubezni ginljivo konča. Da je bor ljubezni tukaj tej pesmi predmet in ne bor paganstva zoper kerščanstvo sploh, nam je priča Prešern sam, ki nam je predmet svojih poezij, v onem sonetu takole naznanja:
Očetov naših imenitne dela
— — — — — — — — —
Vam bo Homerov naših pesem pela.
Preslabe peti boje nam sloveče,
Pojo Kranjic lepoto moje strune. —
Po predmetu še le pride na versto presojevanje oblike, v ktero je pesnik svoj uzor ali predmet zavil. In tukaj ne gledamo toliko na slovniške oblike ali zmote, ker marsikterimu pesniku slovnica ni kaj sveta, ker se ne derži pregovora: »Juramus in verba magistri.« Ampak vstvari si sam svoj jezik, pesniški jezik imenovan, ki se močno od prozaičniga loči. Vajeni pesnik se skaže z izbero in rabo tacih besedi, stavkov in izrekal, kteri v narodnim duhu žive ali pa so iz njega posnete. Torej le ne pevca prehitro soditi in natolcevati, ker je morde to, kar se
