živeža toliko nakopičeniga imela, da je bila nar premožniši v soseski. Imela je mladega sinka iz perviga zakona, mož ji je bil že umerl. Ta mlada opica imela je neokretno bučo in okorne roke. Torej skuša skerbna mati svojemu otroku odgojitelja dobiti, in za to reč se ji noben mož tako pripraven ne zdi, kakor on star lesjak njeniga znanstva. I res bila je ž njim prav zadovoljna. Pa skrivaj je lesjak vse dobro, kar je ona pri opici sozidala, poderl. Govorila je mati mlademu: Ne hodi mi predaljič od hiše, de te kaka zver ne ujame in požre. Mladi se strahu stresne in svoji materi pritisne. Ko pa ona zaspi, reče lesjak: "O kaj se boš tako bal! Te ni sram, tak strahopozdljivec biti. Pojdi, pojdi, greva na lov. Nobena reč i zver naj ne bo srečala, ako nama ktera manji naleti, jo bova pa uplenila, alo, skaži se junaka!" Ta govor spodbode spijoči pogum mlade opice in zapovedi matere ukljub od doma gre, misleča si: to je že prav, kar mi odgojitelj nasvetuje, ki so mi ga mati dali. Ko pa kacih sto sežnjev od berloga prideta, plane lesjak sam na opico in jo zadavi. Potem si rujav kožuh enmalo s kervjo pomaže in sitno tulé v berlog hiti. Oh mati, kaj se je zgodilo, vašega mladega je en tiger pretergal, branil sim ga, pa še mene je ranil, vidite tukaj strašno rano, in mogel sim bežati. Stara opica žalostno zarjove, in se pet tednov na beli dan ne prikaže. Potem pa jo vender po novim zarodu mika, in prigovarja sama sebi, da je lesjaku skoraj kako dobroto za srečno rojeniga mladiga - Bog ga večno živi - dolžna in čuj! - poda svojo roko in svoje premoženje priliznjenemu potuhnjencu.
