Stran:Jenko Vaje 1.djvu/127

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Slovenija

(spisal Martin Polše)

Po mičnim gaji šeta ponosna deva krasotne lepote. Njeni černkasti lasje se razlivajo po vratu in zatilniku, lepo razčesani. (Na obrazu že močno) Na obrazu, že močno vsahnjenem se lahko žalost njenega srca bere. Njen pogled je ves upaden in le redko odpira svoje oči. Njeno, dolgo modro oblačilo, in njeno belo-rudeče ogrinjalo me tako mika, da se prederznem se ji bližati. Ali ker je v vsem svojim obnašanju tako sramožljiva, zraven pa tako ljubezniva se še pomišljujem jo ogovoriti in jo zdramiti. Dva koraka od nje obstojim in jo merim od glave do nog, ona pa vsa zamišljena ne čuti, da ji je kdo blizu. Ko nekaj časa stojim in jo gledam, se ji njen mili ljubeznivi pogled odpre in me presune z nenadno ljubeznijo. Zasmehlja se tudi ona in me hoče nagovoriti, pa ne more pregovoriti zavoljo velike žalosti. Zdaj svoje oči eden v druziga vpirava brez besedice.

Radovedin njene žalosti, jo poprašam, kaj jo tako teži. - Ona mi pa zaverne: "To še prašaš, zakaj sim tako pobita? Nimam li uzrokov, da jih ni prešteti! Ne zatira me samo ptujec, ampak še celo moji lastni sinovi me zasmehujejo. Pa ne le zasmehujejo, temuč še pregnati in s ko[?]nino zatreti me hočejo. To pa zato, saj že skoraj nobeden ne terpi, da bi se brez sumljivosti in