je bilo, de mu je znano in de so mu ti kraji
dragi spominki nekdanjih srečnih časov.
Šel je po stranski poti čez učiteljev vert in na
pragi zagleda klaverno žensko, ktere obraz se
mu dobro znan dozdeva. Komaj ga ta zagleda, kar z glasom: "Kazimir! Kazimir! pride!
naglo v hišo pobegne. Oče pridejo vun in pozdravijo
ponižno častnika, kteri jih prijazno ogovori:
"Me le še kaj poznate? me še niste popolnoma
pozabili? Ne zamerite, mu uni odvrne, pa
ne, ko bi bili županov Janez. Jest sim, mu
tiho odgovori in molčé se gorko pojubita nedanji
učenec in učitelj. Vsedeta se zunaj na
klop in ko je še dekla vina na mizo prinesla
(Katarina ni več točila.) jamejo že zgodaj sivi
oče žalostno in že znano zgodovino pripovedovat
pri kteri so se večkrat polne solze Janezu vlile kterih
že dolgo ni bilo viditi na vterjenim obrazu.
Povedali so mu tudi, de njegovi oče, stari župan
so kmalo po njegovim odhodi od žalosti umerli,
kir vsi smo mislili, de v kakšni kernici
Save počivaš. Zdaj si je pa pojhištvo bližnja rodovina
razdelila. ————
Še isti dan je Janez, ali prav za prav nadlajtnant
Monič, proti Ljubljani odrinil, čeravno ga je učitelj
na vso moč pregovarjal, naj bi saj enmalo
ogledal domače kraje in znance obiskal. Čudni občutki
se se njegoviga, že davno ranjeniga serca
poprijeli, naglo jo je jahal s svojo četo proti beli
Ljubljani in ————
perva francozka krogla iz grada je bila sila
prederznimu nadlajtnantu Moniču namenjena.
Stran:Jenko Vaje 1.djvu/124
Videz
Stran je bila lektorirana