Stran:Jenko Vaje 1.djvu/123

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



imaš tako malo zaupanja v me, vidiš če imava priče, precej ni tako kratkočasno." Katarina za opravičenje svojiga pregrešika ogerne plajš in molčé gresta proti Savi vsak v svojih občutkih vtopljen. Ko prideta, se vsedeta v pripravljeni čolniček in peljeta se po svitlo-temni Savi, Kazimir vesljaje, Katarina je pa, mu nasproti sedé, majhnim valovam z očmi sledila, ki so se mu pri gibanju vesla vzidgovali. Ko blizu uniga brega prideta, reče tiho Katarina Kazimiru: "Ti, meni se zdi, de se nekaj beliga za unimle grmom sveti in giblje, vari se! ti si tako na koncu čolna!" Komaj te besede izreče, kar nekaj poči in Kazimir se z besedami: "O predraga Katarina! srečna ostani!" zverne v šumeče valove. Z vso močjo zakliče Katarina vsa omedljiva:" Moj Kazimir! moj Kazimir! rešiti te morem! in se zgrudi po čolnu. — —
Z zagrinalom prekrijem te dogodke, ne bom popisoval žalovanja in tuge pobitiga očeta, cele fare; na drugi strani pa spet serjeant-a, vojakov in drugih častnikov. Le to dostavim, ko so Katarino domu dobili, je bila dolgo, dolgo zelo bolna in zmiraj bledla od poroke, Kazimira, in Save. Kadar je počasi okrevala, je le ostala tužna senca poprejšne, naj zalši in naj priljudniši farne deklice. — — — ———
Leta 14 so čez Savo po slabim mostu pervi oklepniki privihrali in velik, rujav in zarašen častnik polne persa svetinj, odsedlá naglo berziga konja, ga odda svojimu hlapcu in napoti se naravnost proti naši vasi. Viditi