Stran:Jenko Vaje 1.djvu/122

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Katarina

(spisal Valentin Zarnik)
VIII.


Zadnji večer pred poroko je prišel. Katarina je bleda pri Kazimiru na vertu sedela, kteri je jo za nježno ročico deržal; zidala sta gradove v prihodnost; ura bije iz stolpa devet. Kazimir se vzdigne in pravi: „Katarina necoj bom zadnjikrat vojaško službo opravil, sliši se, da se Avstrianci unkraj Save včasih zelo semtertje približujejo, zatorej bom šel spet, v plajš zavit, enmalo v čolniču okoli Savnih bregov ogledovat (recognocirat), mislim, de me boš spremila, kakor zadnjikrat de mi ne bo domimu tako dolgčas, posebno pa sem od tako čudnih krasnomislih občutkov navdihnjen, kadar pri bledim svitu se pod oblaki skrivajočiga mesca tiho naravo premišljujem, po pravici ti rečem ni lepših občutkov, ko srebrno, na pol blisketečo Savo, visoke stolpe, tihe koče pregledujem, na zadnje pa še svoj pogled v tvojih demantnih očeh vtopim, ah, ti neveš, kako mi je takrat lahko pri sercu, pa gotovo, de tudi tebi.”
„Res je to, ljubi Kazimir, reče Katarina, tudi jaz imam nepopisljive občutke, pa necoj me je tako strah, zmiraj se bojim, de bi kdo ne vstrelil ali usmertil, vzemi ene dva prostaka raji sabo.”
„Ali morebiti dvomiš nad mojo serčnostjo? Kaj