sama uiti, temveč jih spraviti v jamo, ki so jo meni kopali. Pa kako? To ravno me je zamišljeniga storilo. —
Ko v vas prikoračim, ugledam prej imenovanega Matevža jo v kerčmo zaviti. V trenutku sim bil za njim v izbi. Debelo me pogleda, ali jaz se ne dam omotiti, prijazno ga pozdravim i se usedem na drugi vogel mize, pri pri kteri je že Matevž sedel. Sama sva bila v izbi. Pa kterokoli govorico sim pričel, nobena mu ni dopadla, ni se hotel meniti. Čakaj, si mislim, če te nobena reč ne zbode, ena te pa vender bo.
„Precej” rečem, kakor brez vsega pomenka, „bi mel sicer k Gadretovi Alenki iti, ker me je že zdavnej povabila, pa srečna ljuba, jaz imam druzih na kupe. Glej Matevž, mu rečem tiho, i se po hiši oziraje, če naju kdo ne sliši, medtem ko se sam radosti i začudenja trese, glej tebi bom povedal, kar še dozdaj nikomur nisim. Pa se ne smeš tako jezno deržati, saj sva stara prijatla. Slušaj torej: v Ljubljani se je zaljubila krasna deva v mé. Ni ji para pod našim cesarjem, ravna kot jelka, bela kot sneg i znabiti nar bogatejši v Ljubljani. Kaj praviš, Matevž, ali bi ne bil jaz neumen, ko bi jo zavergel i za druzimi hodil? – Pa Alenka, vpraša urno Matevž. – No, no, rečem zaničljivo, ta naj si pa druziga zbere; pa kaj, pristavim tiho, nisi li ti včasih za njó hodil, Matevž? ako je res, ti vošim iz celiga serca srečo, ker Alenka je berž pripravna deklica.
Ko bi me le ljubila, zdihne Matevž, ali kaj, ki ne mara zame, ki le nate misli. – Če je taka, mu odgovorim, se kmalo pomaga i tebi še rajši to storim, ker menim, de si vender moj naj zvestejši prijatel še od šolskih let, saj druziga v celi vasi nimam, de bi mu zaupati mogel. Ako si voljen, bova takole napravila: Nocoj me Alenka pričakuje, jaz bom svojo obleko tebi dal i če boš malo bolj tiho govoril, mislila bo, de sim jaz pri nji.
Mi li hočeš res to storiti, zakliče Matevž ves osupnjen, o dragi prijatel, odpusti mi, de sim te za svojega nar večjiga zopernika
