nutku sim izza mize, mu podam roko, jamem govoriti, de mu le za eno besedico časa nisim dal, i ga medtem tako pomenljivo pogledujem, de je lahko spoznal, kaj prav za prav hočem, ker sam ni bil ravno zabit tiček. Ali si vender prišel, mu rečem, kakor bi bil ravno njega pričakoval, dosti dolgo si hodil, ki si mi že ob dveh priti obljubil, gotovo si pa povsod, kjer Bog nad vratim roko moli, zastal; pa dansi ti tega ne more nobeden hudo vzeti, saj je vroče, de vrana zija. — Tu so moj stric i ti bojo plačali te solde ki ti jih imam še dati, danes jih boš gotovo še zelo potreboval. „Res sim malo bolj počasi hodil, kakor drugekrat, pa (k stricu se obernivši) stric mi bodo že odpustili, saj vedo, de se učencom v vakancah ravno ne mudi.” „Se pa meni mudi,” zareže stric, vsi razkačeni, de je resnično prišel, i polože iz mošnice 4 goldinarje na mizo, ter rečejo; No Milko, zdaj pa le pojdiva, svojo reč sva že opravila.”
Oh striček, rečem pohlevno, jaz imam prijatlu še nekaj prav imenitniga povedati, ne bodite hudi, de še malo tù ostanem, v pol ure pridem gotovo za vami. Že dobro, toda urno hodi, rečejo striček i z milim pogledom na goldinarje, ki so še na mizi ležali, gredo iz kerčme.
„Grom i blisk i strela”, zavpijem, ko sva sama, to sva ga zvodila, starega gumpca” i si oddahnem, kakor bi mi kdo cente iz rame vzel. Milko, reče prijatel, ali noriš, ali si že ob ves um prišel? Jaz ne razumem ne besedice od vsiga, kar se tù godi.
Boš že razumel, mu rečem, ko ti povem, de sim na takole vižo strica za 4 goldinarje osmukal, de sim jim namreč rekel, de sim od tebe za toliko bukev nakupil. Pa za to pomoč se moraš od tehle bankovcov enmalo pokrepčati. Kar sim, saj strica ni več tù! —
Ko se s prijatlom ločiva, grem proti domu, pa čudne misli so mi glavo težile. Tepeškanja bi se bil sicer lahko obranil, de bi le k Alenki ne šel, ali moja želja je bila, njim ne le
