Iz življenja učenca.
Zdaj ga pa imaš zlodja, si mislim, ko stopim iz stričove hiše. — Sam so se zoper mé zakleli, da mi stric te krajcarje v roke ne dajo. Zavoljo spričb sim jih sicer opeharil, res bi stermeli, ko bi jih vidili, pa kaj, da je le pervica, kaj bi bil tužen, če so mi dvojko v zaderžanju dali, saj ne bo nihče spričbe vidil, v osmo pa pojdem vender le, i to je nar gorečniši želja mojega strica. Pa kako zdaj k učenju priti! Pač sim jo dobro skoval od bukev in potrebe prijatlove, pa vrag nesi starcovo žejo, vse je prekucnil. Iti pa vendar morava, znabiti mi osoda pomaga, kjer so mi stric vse upanje odvzeli.
Bilo je že poldvéh i jaz še doma, ker resnično nisim mogel skleniti s stricom iti, kjer sim vedil, de le sledice imenovanega prijatla ne bo. Keri stopijo stric sami v izbo. „Tù vidimo, pravijo, zakaj moram včasih po dve uri čakati, predem v mestu s stricom govoriti morem, gotovo se po Ljubljansko čedi.” Že grém, že grém, rečem hitro, vzamem palico i napotiva se proti kerčmi. — Do konca sim bil prav vesel pri kozarcu, terkala sva na zdravje strica i na uničenje zakletbe – tode zadnje le tiho. — Pa ura preide i prijatla ni, kaj sim hotel? Tolažiti sim jih mogel v tem, de sim jim strašno vročino predstavljal. — Pa ura je že stiri i od prijatla ne duha ne sluha. Tresla se mi je že, ko vidim, kako nevoljni so stric, pa prav za prav ne zavoljo tega, temuč ker so mogli že tako dolgo za vince dajati, ako ravno so ga proti zadnjim zlodjevo počasi pili i si vošili, da bi jih tudi jaz posnemal, kar mi pa ni ravno zlo k sercu šlo, ker sim v njih nar veči jezo kozarec za kozarcom izbil.
Kar stopi v izbo učenec iz moje šole, ki ga je ravno ta pot v svojo vas peljala. To ravno sim želel, naj bi bil že prišel, kdor bil hotel, za moj del iz Devete šole. V tre-
