Stran:Jenko Vaje 1.djvu/107

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


imel, saj --

Že dobro, že dobro, ga ustavim, drevej po mraku tedaj se pogovoriva več o premenjeni obleki. Za zdaj se mi mudi. Zbogom! —

- . -

Ura odbije devet, ko stopim iz hiše, tiho se oziraje, če me kdo ne vidi. Matevž je že poprej obleko zamenjal, jaz sim njegovo nategnil. - Težek polen si iz klade izberem, ter se napotim proti Gadratovim stogu. Tu najdem že une štiri za boj pripravljene, ki so Matevža željno pričakovali. Vsi menijo, de sim Matevž. nihče me ne spozna, le pretih se jim zdim.

Žalost mu ne pusti govoriti, reče eden. — Jeza ga mori, norčuje drugi. Tiho zašepetam jaz, ki sim enmalo spredaj bil i sim pazil, kdaj bi prišel, tiho je že tu.

Richt euch! zapove eden izmed njih, ki je bil dve leti že pri vojacih, i smehlaje vzdignejo vsi kole.

Zdaj pa za mano, od stoga proč, znabiti pride ogledovat, če ni nobeniga tu, i zdaj nas še ne sme stakniti. — Mirno se pomaknejo kacih 200 korakov od stoga nazaj, le jaz sim ostal bližej na vsih štirih, i sim res vidil, de je h stogu prišel i se ne malo začudil, de le ne eniga prijatla tu ne najde. Pa si misli, saj je še pravši, i gre pod okno. Na miglej pridejo tovarši bližej i skupej gremo počasi i tiho proti hiši. Poterka, Alenka odpre, i že ga je pol skoz okno, - kar skoči eden tovaršev, ki se ni več deržati mogel, nadnj, ter ga znak po tleh podere. Kot blisk planejo tudi drugi nanj i hujši, kot stope bijejo njih koli po reveži, ker ne poslušajo ne vpitja, de je Matevž, njih prijatel, ne stoka, ki ga mu je strašno bitje izmoralo. Jaz pa sim tekel domu i preserčno se smejal, de se je tako krasno izšlo. Deve pa so zvedile že drugo jutro to viteško djanje vaščanov, i moja slava je v njih očeh na mesto namenjene srage le biser vedno bliskeči si pridobila. ---