Stran:Glasi domorodni.djvu/6

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


narodi vstajajo, se zbirajo, krepijo v snidu deržavne sodružbe. Malo veljajo, kmalo poginejo v zakonu zanikerni in nepravični, v napredovanji izobraženja dušniga nemarni, v zastopovanji tira namenjeniga zaspani, nevedni narodi. Do nar viši moči in veljavnosti pa, do sreče jasniga duha, žive ljubezni dospijo svoje moči in razmere spoznavši, v raznih zavezah se vodila resnice in pravice deržavši narodi. — Oj dragi Slovenci! kterim nas zamore življenja dozdajniga, materne naše dogodbe razsodba uverstiti? — — —

Zagernimo vse čase nekdanje, srečne in nesrečne; zastopimo zdajle, da boljši bodemo zagotovili otrokam in vnukam prihodnje. Spoznajmo namen naroda čverstiga trupla, jasniga duha, miliga serca, čigar moč je nepremagljiva. Spoznajmo, kaj smo? kaj hočemo? kaj moramo biti? —

Slovenci, Austrije udje, smo sinovi velike matere Slave, otroci človeštva po zemlji razširjeniga.