Stran:Glasi domorodni.djvu/119

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Kdaj bo nesreča ga 'zučila,
Ki ga teži ko bleda smert?
Kdaj vendar prebudila
Do ptujca v njem bo serd in čert,
Ki vse, kar si domislit more,
Prenesti sili ga na speh,
Kakor za sužni plat pokore
Nekdaj zadolženih pregreh?
Kdaj, kot ognja iz ruda,
Se čista jasna vun cedí,
Slavjanu bo osoda 'z truda
Težav rodila sreče dní,
De s hribov žlahtne si merliče
Z nebes pomoč in blagoslov
Za odrešenje si pokliče,
Kdaj vreden bode tih darov?! —

*

Na levi poslopje Triglava
Do modriga neba kupí;
Na desno valovje šumí,
Ki žene skoz Kranjsko ga Sava.

Za Savo polje in poljica,
Gorenske strani se ves kras,
V dolinah, po hribčkih vas,
Za cerkvijo vzdigje cerkvica.

*