Stran je bila lektorirana
Od severja v lepe ravnine
Očetno ozira se Stol,
Od juga oglasa se dol
Od batniga zlega fužine.
In iskrice iz rudotopa
Se drenjajo, kitijo kar,
Steguje vun žig se in žar
Skoz ploše visokiga stropa. –
Na celim Gorenskim se pravi
Od zvedenih starih ljudí,
De kralj nek Slavjanski leží
Pokopan na Stola višavi.
*
V pravljicah jasno govoreča,
Pomembna ljudstva je modrost;
Alj ni ravnina sužna ječa,
Na hribih živa le prostost? –
De kralji, pravijo Slavjani,
Na gorah so pokópani,
Gotovo to nam pač oznani,
De naša moč še zmiraj spí
De narod naš brez duše prave
Ožuljen rob le ptujca je,
Ki mu vničuje dela Slave,
Vse kar načini, koj podre.
