Stran:Glasi domorodni.djvu/117

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Od mest nemira, zatiranja
Pravic nam vsim perrojenih
Bežim od strastniga pregnanja
V samije krajev ljubljenih;
Tje, kjer na skalah treh se viši
Visokiga Vidovca kom;
Ne stresejo ga burje piši,
Ne Save hrum, ne neba grom.
Na njem okoli če pogledam
Po domačii krog in krog,
Bregove sive zaporedam,
Ravnine krasne, zali log,
Visokih gradov razvaline,
In Save slišim val in šum:
Nebeški duh serce prešine,
Se vname v persih mi pogum,
Povzdigne up za boljši čase.
Pogledu v bivše, zdajne dni
Prihodnost tudi jasna vda se,
Ker njih je njim enaka hči.
Solzica mi v očesu vsahne
Potihne tožba žalostna,
Veselo serce se oddahne
Danico Slave ko zazna;
Ah ravno malo je slovela
Zaterla jo je ptuja moč,
Se bode krepko oživela,
Ko vniči zatiranja moč.
*