Stran:Glasi domorodni.djvu/120

Kraljeva Sava šumno teka,
Okrog se zlega hrum valov,
Z bregov okrajnih plašno jeka
Ko glas gromeč, ko serd strahov.
Kraljeva Sava, hči Triglava
Naprej ponosno hitro gre;
Zavedna, de nje mati Slava
Oživlja, zopet krepi se,
Nabira si vodice jasne,
Kar jih po krajnskim le šumlja,
Mogočna vala, širost' rasne
Iliram serčnim jih pelja
Pelja in bistro z njim zapoje,
De glas krog in krog gromé:
„Nazaj sinovi polje moje,
Dobite daljne mi meje!“
In jek jezerokrat zapoje,
Z doline vsake in gore:
„Poglej junake čverste svoje,
Za tebe vmreti vsi želé.“

Prav blizo na levi zidovje
Je stariga Pust'ga gradú, ⁷)
Zarašeno že od mahú
Enako, ko zderto skalovje.

Se čudna povest pripoveduje,
Kako de prišel je v pogin,
Pove za očetom jo sin,
In tak se naprej razglasuje: