Stran:Glasi domorodni.djvu/107

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Černi tak noč se, kot zadnjiga dneva
Svit bi zakrila za vekomaj tma
V brezdno viharjev tam Austrija reva
Jadra v nesreče goljfivga morja.

Kerma odtergana — plahte razsnete —
Šibka vpogljiva drevesni trikom —
Austria kliče mornarje v sovete,
Splaši boječe prebližni razlom.
Moči krog čela naras jo že valni,
Mrazi v serce občutenje strahot;
Orel se vzdigne iz barke dvoglavni,
Poje čez morje strašivni krokot.

Venec zelen ga iskat je poslala
Tje na brodiše v zaupanja kraj,
Kje nje rešenje, de bode spoznala,
Z vencem odkod kadar pride nazaj.
Bog ve, kdaj pride, — vihar zaderžuje
Čez silovitno morje mu zagon,
Mu perutnica preveč omaguje,
Žulil jo dolgo je sužnosti spon.

Malo potihne valovje, in žara
Blesknjiga zopet se zjasne morje,
Milo obličje rasveti se Cara
Oču nebeškimu zdiha želje;
Gori, le gori pomoč je rešivna,
Kjer je vsih kraljev kraljevi Gospod.