Ljudstev obljuba je tvojih goljfivna,
Eden le zvest je — te rešil bo rod.
Tak govorila slovenska Zibila:
Blesk otemnil ti zarečih bo kron,
Družba služabnikov se razkropila,
Svitek hrupeči odpadil tvoj tron.
Naroda — malo do zdaj ga cenili
Dedi so tvoji, pa bil jim je vdan —
Bodo sinovi te zgube rešili,
Peljal prijatel v prestolni te stan.
Bliža spolnjenje se; dosti terpljenja
Mati tud njih je prestala krivic;
Dan bo obema zazoril rešenja,
Zora zjasnila noč, mater temnic.
Z neba pa blagoslov prišel bo zmage,
Zmaga v svobodi, v pravici je mir;
Vsigamočni razdražene vrage,
Vkrotil bo tebe nevarni prepir.
Zopet raztegne se blisk čez nebesa,
Grom se sedmeri oglaša 'z noči;
Austrija trudniga iše očesa,
Zvezde nikjer ji zagledati ni —
Kar iz oblakov grozivnih prikaže
V jugu rešivna se zvezda svitlà,
Austrija! jadraj za njo, se ne laže,
Ona te pelje z goljfivga morjà —
