Strašljive povedke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Razlagalne povedke ZLATI BOGATIN
Strašljive povedke
Janez Dolenc
Roparske povedke
Spisano: Uršula Bizjak in Urša Marc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Strašljive povedke

Ena pesem čem zapet,

k je žalostna za slišat,

nam namejnena je vsem,

ni treba neč se gvišat -

od tega žegnanga britofa.

Pavla Leban, Poljubinj 84

zap. Marija Leban, 1971


144 Duh umrlega pastirja se vrača

Pravijo, da se na planini Polog vsako leto vrača duh pastirja, ki je umrl tu v planini. Bilo je dan pred vahtmi. Pastirji so sedeli zvečer ob ognju in se menili od ljudi, ki so v planini umrli. Kar naenkrat pa so začele krave tulit. Pastirji se niso upali ven iz stanu. Kmalu je vse jenjalo. Pastirji so se skorajžili in odprli vrata hleva. Krave so vse lepo ležale. Šli so nazaj v stan. Za encajt se je znova vse začela. V tuljenje krav se je mešalo tudi nešno govorjenje. Pastirji so vzeli luč in šli za glasom. Kakor hitro pa so se mu približali, se je glas oddaljil. Hodili so za glasom do jutra, dokler ni izginil.

Žabče, 1974


145 Smrt od strahu

Enkrat so v eni tolminski oštariji stavili za pet kron, kdo se upa it opolnoči k svetemu Urhu, na britof. Nobeden se ni upal. Ena žena se je pa le skorajžila in rekla, da pojde. Za znamenje, da je bila res tam, je mogla en kol zapičit v grob. Žena je res vzela ošpičen kol in šla k svetemu Urhu. Ko je z vso silo zapičila kol v grob, je prebodla tudi svoje široko krilo. Zato ni mogla proč in je mislila, da jo mrlič vleče notri v grob; tako je od strahu na mestu umrla.

Tolmin, 1973


146 Trije pobi in čeča

Enkrat so bili trije pobi. Vsi trije so imeli radi eno čečo, ona pa nobenega od treh. Enkrat jih je hotela potegnit. Ta prvemu je ukazala, naj gre na britof ob deseti uri zvečer. Tam naj se uleže v eno prazno trugo. Ta drugemu je ukazala, naj gre tja ob enajsti uri in naj se usede na trugo. Ta tretjemu pa je ukazala, naj vzame eno četno in naj gre na britof opolnoči. Tam naj laufa okoli ta glavnega križa in rožlja s četno. Vse to se je tudi zgodilo. Vsi trije so drug drugega prestrašili in zdirjali kar čez zid na cesto. Tam so se šele domislili, da jih je čeča potegnila. Potlej so se domenili, da bodo tudi oni njo. Povabili so jo na kafe. Notri so usuli zaspanjca. Ko je trdno zaspala, so jo slekli in namazali z medom, potlej so jo povaljali notri v perje. Nesli so jo v cerkev na ta glavni porton. Zbudila se je glih, ko so začeli ljudje hoditi k ta prvi maši.

Tolmin, 1972


147 Mati je nosila sina, sin nosi mater

Enkrat je umrla ena žena. Ko je bila na parah, jo je prišel sin, ki je živel v drugem kraju, kropit. Videl je, da ima mati na roki zlato rinko, in je rekel: »Kaj bo mati v grobu delala s to rinko?« Snel ji je rinko, ki ni rada šla z otrdelega prsta. Komaj je to storil, se je mati nenadoma dvignila, ga tesno objela in dela: »Jaz sem tebe nosila devet mescev, sedaj boš pa ti mene tudi toliko mescev!« In res, kakor je rekla, se je zgodilo. Sin je nosil mater na hrbtu devet mesecev. Po preteku te dobe je mati brez sledu izginila.

Čiginj, 1965


148 Navidezni mrtvec zares umre

En kmet je večkrat peljal tovor v Padovo. Nazaj se ni vračal prazen, saj ga je en duhovnik zmeraj prosil, naj mu pripelje nekaj kamenja do mesta, kjer bo zidal cerkev. Ko se je enkrat spet vračal iz Padove, je bil že naveličan kar naprej vozit duhovniku kamenje, zato je rekel pomočniku: »Ulezi se v voz in miruj! Jest bom rekel duhovniku, da vozim mrtvega.« Ko sta pripeljala do duhovnika, je ta vprašal kmeta: »Zakaj mi nisi pripeljal kamenja?« Kmet je odgovoril, da ni mogel, ker ima mrtveca na vozu. Duhovnik je začel takoj kropit voz in molit. Ko je voz izginil duhovniku izpred oči, je kmet poklical pomočnika. Poklical ga je dvakrat, trikrat - a nič odgovora. Kmet ga je odkril in videl, da je mrtev.

Čiginj, 1965


149 Norčije so slabe kupčije

Enkrat so se volčanski pobi zbrali v oštariji pri Lomnjanu. Pogovor je nanesel tudi na to, da je picamort skopal jamo mrliču in v njej našel lobanjo prejšnjega mrliča. Med njimi je bil starejši Volčan, ki so ga začeli dražiti, da si ponoči ne upa na britof in prinesti tisto lobanjo iz jame. Volčan ni prenesel norčevanja in je zavpil: »Pište me v uha še vi drugi, bom pa šel, da boste videli, kaj sem jest!« Ko je opolnoči odšel na britof, je eden of fantov stekel tja po bližnjici in se skril v izkopa no jamo. Volčan je prišel na britof in hitro pograbil lobanjo iz izkopane prsti. Takrat se je pa iz groba oglasilo z močnim glasom: »Pusti mojo glavo pri miru! Marš domov!« Prestrašeni Volčan ni vedel, kaj naj stori, zato je glavo zalučal nazaj v jamo, potlej pa zbežal, kar so ga nesle pete. Med begom se je še parkrat prekucnil in se zato ves potolčen vrnil v oštarijo, kjer je pobom povedal, kaj se mu je zgodilo. Pobi so se norčevali iz njega, češ da je mila jera. Začeli pa so pogrešati fanta, ki se je bil skril v jamo, zato so odšli na britof. Gorje! V jami so dobili fanta mrtvega, z razbito glavo. Tako so se končale njihove norčije s smrtjo.

Volče, 1973


150 Krava veče za gospodarjem

Jejžeš, a je bilo hudo včasih, ko je kakšen ta svoj umrl! Najhuje pa, ko so ga dali v trugo in zabijali tiste cveke s kladvom v pokrov od truge! A je bilo hudo slišat to pri nas, ko je tata umrl. Smo imeli eno kravo v štali, ki se je klicala Balasa. Kabiš ga je poznala tata, da je zabukala, če ga je slišala hodit v coklah. Ko so zabijali tata v trugo, je kališ žalostno zabukala, prav zajamrala, kot da bi vedela, da ga nikoli več ne bo...

Tolminske Ravne, 1988


151 Napoleonov duh straši

Pod Avstrijo je bila v Čadrgu zgrajena nova šola, v kateri sta poučevali dve učiteljici. Ena je imela nezakonskega otroka. Obe sta se pa ukvarjali s špiritizmom. Enkrat sta se zmenili, da bosta poklicali Napoleonov duh. Zvečer sta dali otroka spat, potlej sta pa klicali. Res se jima je oglasil Napoleon. A takrat, ko bi moralo biti vse tiho, je zajokal otrok. Potem duha nista mogli odpravit nazaj. Pravijo, da na šoli v Čadrgu še danes straši Napoleonov duh.

Čadrg, 1990


152 Ta mrtvih maša

Enkrat je ena dekla z Ljubinja se zbudila ponoči. Bilo je tako svetlo, da je mislila, da se dela že dan. Hitro vstane in gre k maši v ljubinjsko cerkev. Pride v cerkev, cerkev je polna ljudi; čudno se ji je zdelo, da so bili sami vnanji ljudje - nobenega ni poznala. Potlej pa le pride tja h njej njena rajnca mama in ji pove, da je ura šele polnoči, da imajo sedaj mrtvi mašo. Dela ji je: »Hitro slec birtah in ga pust tu, potlej pa bejž hitro domov in pa nič se ne smeš ogledovat, tudi če boš kaj slišala!« Drugi dan so šli gledat tisti birtah - je bil prav na koščke strgan. Če ne bi bila hitro šla, bi pa bili gotovo njo tako strgali mrliči.

Tolminske Ravne, 1988


153 Goreči mejnik

Tata mi je pripovedoval, kaj se je zgodilo dedu, ki je en večer šel vasovat k svojemu dekletu. Na zemljo je legal mrak, na nebo je zapi avala luna in zvezde so se jele prižigati. Bila je lepa poletna noč. Navadno so zahajali fantje ob četrtkih na vas. Tako tudi moj tata. Stopal je po stezi skozi gozd in prišel na jaso. Približal se je mejniku, na katerem je bil navadno vklesan križ. Zazdelo se mu je, da je iz tega križa zagorel rdeč plamen. Ustavil se je in premišljal: »Naj grem naprej ali naj se vrnem?« Hitro se je odločil: »Nič, najbolje bo, da se vrnem domov!« Obrnil se je in kot strela stekel domov, ves začuden in prestrašen. Doma je zmo lil očenaš in legel spat.

Gorenja Trebuša, 1967


154 Konj brez glave

Zalajščem, to je kraj med Koritnico in Zarakovcem, pravijo, da straši bel konj brez glave. Ko je živel še rajnki Zarakovčan, je skoz pravil, da se mu je prikazal na kresno noč konj brez glave. S konjem je peljal zvečer mlet šunico v maln. Tam je čakal, da so mu zmleli, potlej pa je šel še v oštarijo. Ko je bila že polnoč, se je šele vračal. Ko je prišel v Zalajšč, je zaslišal, da nekaj ropota po grmih nad potjo. Kar naenkrat je tam nekaj zarezgetalo. Zarakovčan ni bil strahopetec. Ustavil je voz in zavpil: »Tisti, ki je gori, naj pride dol!« Kar naenkrat se je zasvetilo in pred njim je stal bel konj brez glave. Tudi če se Zarakovčan nikogar ni bal, je tiscajt tako hitro vozil domov, da je bil konj ves moker. Še danes - pravijo - da če greš na kresno noč opolnoči Zalajščem, se ti prikaže konj brez glave.

Grahovo, 1973


155 Prazni škornji strašijo

Včasih so poznali mnogo krajev, kjer je ponoči strašilo. Prav zaradi tega si bolj plašni ljudje ponoči niso upali it iz Ruta v Grant. En Grantar se je pozno ponoči vračal iz Ruta domov. Ko je prišel do kraja, kjer se je pred leti zgodil uboj, je za seboj zaslišal stopinje. Ubogi možak, ki ni bil preveč pogumen, se je hudo prestrašil in od strahu ni upal pogledat niti v stran, kaj šele nazaj. Ker pa stopinje le niso utihnile, je korenjak plašno pogledal preko rame. Za njim so hodili prazni škornji. Tedaj jo je ucvrl proti vasi in povedal ljudem, kaj je slišal in videl. Ljudje so tej zgodbi seveda verjeli in od takrat je veljal za pravega junaka, kdor je ponoči šel iz ene vasi v drugo.

Rut, 1965


156 Soldat in duhovi

Oče mi je pravil, kako je enkrat en pob videl duhove. Ta pob je bil soldat. Prišel je domov na urlaub in seveda obiskal tudi svojo ljubico. Ko se je sredi noči vračal od nje, je v razvalinah ene hiše zagledal temno prikazen. Postava je bila zavita v temen plašč, videl se je samo kot sveča bel obraz. Ta prikazen je bila pol človek, pol duh, in je proti soldatu stegovala roke, kot bi ga hotela zadavit. Soldat se je seveda ustrašil in potegnil sabljo. Ko pa je mahnil proti prikazni, se je ta nekoliko odmaknila. Soldat se je pognal za njo, a se mu je vedno umaknila; nazadnje jo je tako dolgo podil, da je bil že kar upehan. Takrat je v daljavi zagledal hišo, v kateri že par let ni nobeden stanoval. Ko je videl, da v hiši gorijo sveče okrog mrtvaške truge, je hotel proč. In takrat je zagledal še sprevod duhov mrtvecev, ki so šli proti hiši. Soldat tega ni mogel več prenest in je padel v nezavest.

Koritnica, 1976


157 Strah v meji

V meji je strašilo. Ljudje so govorili, da se tam sliši vse mogoče. Nad drevesi so lajali psi, tulili volkovi in skovikale sove. Če je kdo ponoči zašel v tisto mejo, se je le težko živ vrnil. Enkrat se je en pastir zgubil v tisti meji. Kar naenkrat je zagledal pred sabo en krožnik. Iz njega pa je začel rasti nešn dedec. Rasel je tako dolgo, da je zrasel nad drevje. Ves v strahu se je pastir zmislil, da je slišal od starih ljudi, da se take stvari preganjajo s coprnijo. Zgrabil je pest zemlje in jo trikrat nesel okrog noge, potem pa jo je vrgel v tistega dedca. Takrat se je začel dedec manjšat in počasi je izginil. Pastir je prestal tak strah, da je imel vsak njegov las svojo kapljo. Kolikor je mogel, je hitro tekel domov.

Logaršče, 1970


158 Mrtvec pride po ljubico

Ena čeča je imela poba, ki je mogel it k soldatom. Imela ga je močno rada. Dolgo cajta je čakala svojega poba, molila, klela... Eno noč, ko je posebno goreče molila, je ob enajstih popokalo gori na okno. Šla je ven in zagledala svojega poba na konju. (Ta pob pa je bil že pogubljen, ma ona tega ni vedela.) Sedla je gor k njemu in odjezdila sta. Prijezdila sta v gozd. Tam je klical gut in čeča je dela: »Gut rjuje in kriči, nesreča nama daleč ni!« Nje pob pa je ni poslušal in sta kar jezdila tja na britof. Tam na britofu pa jo je hotel potegnit notri v jamo. Ona pa ni hotela, ker se je v tistem cajtu zavedla, da pob pripada zlodeju. Utekla je tja v lovpo. Tam pa je bil en mrlič in ona je v strahu začela moliti: »Marija, usmiljena gospa, poslušaj zunaj buh, buh, buh, hudo razsaja hudi duh. Marija, mat usmiljena, čuj prošnje mojega srca. Pregrešna sem prosila te, prosim te, odpusti mi!« V tistem cajtu se je mrlič dvignil gor. Mrlič z deske se zvali, z rokami mane si oči! Čeča je od strahu skoraj umrla, takrat pa udari ura polnoči in hudoba ni imela več moči. Vidite, tudi prevelika ljubezen ni dobra!

Borjana, 1976


159 Pot je moja, noč je tvoja

Gor v Gostevku je stala Hovčeva klet čisto na samem. Tu je rajnki Hovč imel krompir. Ljudje so zmerom mislili, da v tej kleti straši. Eno noč je šel Logarjev hlapec s Stanovišč podkovat konja dol v Staro selo. Ko je prišel dol do Hovčeve kleti, je stopil en mož predenj, prijel je konja za uzdo in sta šla tako naprej dol do Tržona. Prikazen je dela: »Pot je moja, noč je tvoja!« Potem je izginil brez sledu.

Borjana, 1976


160 Soldat preseka črnega mačka

Soldat iz Kota je šel že v temi iz vojske domov. Gori nad Kredom je zamerkal, da gre en črn maček za njim. Tega ni mogel prenašat in je s sabljo presekal mačka. Jejžeš Marija! Iz enega sta ratala dva mačka, iz teh dveh štirje in tako naprej - zmerom več jih je bilo! Soldat se je v strahu obrnil k svetemu Ilarju: »O sveti Ilar, pomagaj mi ti!« Sveti Ilar se ga je usmilil in mu del: »S sabljo naredi križ nazaj, pa boš rešen!« Ubogal ga je in še tisti večer srečno prišel domov.

Barjana, 1976


161 Grozljiva polnočnica

Je bila ena verna žena in je zaslišala zvon cerkve svetega Lenarta blizu Kluž. Ona je mislila, da je že proti jutru, in se je šla obleč. V resnici pa je bila polnoč. Hitro se je oblekla in šla k maši. Pride tja v cerkev - in res je bila polna ljudi. Čez čas pogleda malo bolj natančno in vidi same mrtvece. Začelo jo je bit groza, da je pri priči zbežala skozi vrata. Ko je tekla proti domu, ji je padla ruta z glave in odvezal se ji je predpasnik. Čez dan je šla pogledat, kje je to izgubila. Dobila je oboje, a strgano na drobne koščke. Če ne bi bila zbežala, bi pa njo tako raztrgali duhovi mrtvih, ker jih je zmotila sredi noči.

Kal-Koritnica, 1982