Roparske povedke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strašljive povedke ZLATI BOGATIN
Roparske povedke
Janez Dolenc
Šaljive povedke
Spisano: Uršula Bizjak in Urša Marc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Roparske povedke

Se vzdigneta spet noč in dan,

da prideta na kraj zemlje,

na konec gmajne zelene.

Ustavi se črn cigan,

pokaže na devet žena,

obleka v vetru jim vihra.

Marija Kragelj, Modrejce 21

zap. Jožica Vojska, 1981


162 Ravbarska oštarija

V Tolminu je bil živinski sejem. Pozno zvečer sta se s sejma vračala kmet in njegov sin. Pri sebi sta imela denar, ki sta ga dobila za prodano živino. Ob Soči je na samem stala oštarija in mimo nje je prišel kmet s sinom. Oštir je stal pred hišo in oba povabil pod svojo streho. Ker je začelo še deževati, sta rada šla. Oštir ju je peljal v kamro in jima prinesel kvartin vina, potlej ju je pustil sama. Ko je pol hotel ven, so bila vrata kamre zaklenjena. Kmetu se je to čudno zdelo, in ko je iz kuhinje zaslišal gospodarjev glas, je stopil k vratom in prisluškoval. Slišal je, ko je oštirjeva žena rekla možu: »Kaj bova pa z otrokom naredila?« »Ja, kaj,« ji je odgovoril, »oba bova zgatila v peč!«  Kmetu se je takrat posvetilo, da ga misli oštir oravbat, ubiti njega in sina ter skurit v peči. Prestrašil se je in pomagal sinu, da se je splazil skozi okno kamre. Naročil mu je, naj hitro teče do prve hiše in pripelje može. Komaj se je pob izgubil v temi, že je prišel v kamro oštir. Tako je opazil, da poba ni nikjer, zato je vprašal kmeta, kje je. Kmet se mu je zlagal, da je pob šel na stran; ker pa so bila vrata zaklenjena, mu je pomagal iti skozi okno. Oštir je jezno zaklenil kmeta spet v kamro in šel iskat poba okrog hiše; pomagala mu je tudi žena. A že se je vračal pob z možmi in tako oba rešil nasilne smrti.

Poljubinj, 1972


163 Dva ravbarja

Pravili so, da sta enkrat bila dva ravbarja. Žandarji so ju lovili vserod, a sta se znala dobro skrit. Na moč sta bila lačna in sta se zmenila, da bo eden ukradel kozla, drugi pa bo šel na britof, tam zakuril, da ga bosta v miru spekla in pojedia, saj ju tam ne bodo iskali žandarji. Mežnar je videl od daleč, da eden hodi po britofu, zato gre h gospodu in mu reče: »Eden straši tam na britofu; pojdite in ga požegnajte, da se ne bo več vical!« Gospoda je bilo strah, a ni hotel reči mežnarju, da ga je. Rekel mu je le, da ga noga boli. Mežnar je del: »Vas bom pa nesel!« In res ga je nesel. Ko ju je ravbar videl od daleč, je mislil, da gre kamerad s kozlom, in je zaklical: »Le sem ga nes, da ga spečeva!« Ko je gospod to zaslišal, ga niso prav nič več bolele noge, ampak je tekel, kolikor hitro je mogel, nazaj v farovž.

Tolminske Ravne, 1988


164 Tatovi Mulčkarji

Enkrat so bili na Ozidju v Arnejkovi hiši ljudje, ki so jim pravili Mulčkarji. Imeli so tri sinove, same tatove. Enkrat so se pri Mulčkarju ustavili kontrabantarji, ki so imeli s seboj čarovno palico. Na grenci so z njo uspavali finance in šli brez skrbi čez. Eden Mulčkarjevih jim je to palico ukradel. Potlej so šele lahko kradli vserod okrog. Čarovna palica je odprla vsaka vrata in uspavala domače. V tistih cajtih so imeli ljudje navado, da so zvečer dajali v velik lonec kuhat meso za drugi dan. In Mulčkarjevi pobi so ponoči kradli meso iz loncev, a tudi iz kleti meso, špeh, klobase. Enkrat so pri eni hiši zaklali prasca in so čez noč cel špeh obesili v klet. Ponoči je prišel Mulčkarjev, pretaknil roke skozi luknje, kjer so bile prasceve noge, špeh oblekel kot mantl in šel. En gospodar je rekel svojemu hlapcu, naj ponoči ahta zaradi kraje. Hlapec je ahtal, a ko je prišel Mulčkarjev s palico, je zaspal, meso je pa umanjkalo. Gospodar je sklenil, da bo zdaj sam ahtal. Vzel je staro pušo in čakal. Tat je spet prišel s palico in ga uspaval, potlej pa šel v štalo in odnesel kozlička. Eden od tatov si je naredil skrivališče pod eno skalo v Pologu. Kradel je pri bližnjem velikem kmetu Pologarju in drugod. En dan je pastir gnal koze past k Tolminki. Tam je videl, da se izpod ene skale kadi. Hitro je šel to povedat gospodarju. Gospodar je vzel pušo in sta šla še enkrat gledat. Začela sta tačat velike kamne proti tisti jami. Kmalu je iz jame priletel tat. Gospodar je ustrelil, a ga je le ranil. Tat se je vrgel v vodo, da ga je odnesla, in se tako rešil. Vendar je bil tako hudo ranjen, da je podlegel. Čez nekaj cajta so ga našli mrtvega v starem seniku v Benečiji.

Čadrg, 1975


165 Podkremenkar odkrije tatu

Lipnikarju je eno noč zmanjkalo krompirja iz kleti. V vasi je živel človek, ki je imel nekaj šol; rekli so mu Podkremenkar. K njemu so se zatekali vaščani v težavah. Tudi Lipnikar je šel k Podkremenkarju in mu povedal, da mu je ukraden krompir. Podkremenkar je vprašal: »A sumiš koga, da te je okradel?« Lipnikar mu je povedal, da sumi soseda Urbana. »Je že dobro, tatu bomo kmalu dobili. Jutri bom šel dol pogledat,« je rekel Podkremenkar. Drugo jutro je šel Podkremenkar dol h Lipnikarju. Pri Urbanu so ga vprašali, kam gre. Povedal je, da gre dol h Lipnikarju, da so ga okradli. Urban je vprašal: »A prav zagvišno dobiš tatu?« »Prav gvišno; samo takrat ne, če bi bil tisti, ki je ukradel krompir, toliko pameten, da bi na vsako okno narisal križ,« je del Podkremenkar. Ko je Podkremenkar odšel, so pri Urbanu hitro naredili križe na okna, in ko se je Podkremenkar vračal, je hitro videl, kdo je tat.

Šentviška gora, 1958


166 Panjutova jama

V Plazih so bile staje za ovce in koze, tu so v stanu sirili in medli maslo ter oboje nosili prodajat na Laško. Nad Plazmi pa je bila pod vrhom jama, kjer so se skrivali tatovi Panjuti, ki so hodili na Laško krast. V to jamo, ki ji pravijo Panjutova jama, so nanesli dosti zlata in denarja, ga skrili v lonce in v jami zakopali. Potlej so izginili od tod. V Plazih je živel mož, ki je dobro poznal vse steze do Panjutove jame. Vendar se iz strahu ni upal gor. Enkrat so prišli Lahi v Breginj in spraševali po človeku, ki ve, kje je Panjutova jama. Povedali so jim, da je tak človek v Plazih. Brž so se odpravili k njemu. Ta možak pa je bil kunšten in jih je vprašal, zakaj hočejo gor. Lahi so mu po pravici povedali, da so gori soldi skriti. Spravil jih je v listje spat in ponoči šel sam gor v jamo, izkopal lonce z denarjem in jih skril zase, potlej pa prišel nazaj v Plazi spat. Drugo jutro je zbudil Lahe in jih peljal gor v jamo. Nič niso ušabali in odšli so jezni, odkoder so prišli.

Breginj, 1970


167 Roparji Panjuti

Tam na Nizkem vrhu so enkrat živeli roparji, ki so jim ljudje rekli Panjuti. Živeli so v skalni duplini tik pod vrhom Nizkega vrha. Včasih so šli v Breginj kupovat hrano, večkrat pa so prišli dol na Klin, kjer smo imeli štale. Vendar nam niso storili nič hudega, saj ti roparji niso ropali ubogih kmetov, ampak so hodili na Laško ropat bogate grofe in drugo gospodo. Bilo jih je precej in nobeden jim ni mogel do živega. S svojih roparskih pohodov so nosili v svojo duplino veliko zlata, srebra in drugih vrednih reči. Pravili so, da bodo kupili nekaj zemlje v Reziji, a mi jim nismo verjeli, ker bi za tisto malo revne zemlje ne rabili toliko zlata. Enkrat so ti roparji šli zopet na rop v Italijo. Na enem mostu - na Teru ali na Padu - so jih zajeli hlapci enega grofa in jih vrgli v ječo. Samo eden se je nekako rešil, se vrnil na Nizki vrh, pobral skrite zaklade in jo mahnil tja čez skale. O Panjutih na Nizkem vrhu ni bilo več ne duha ne sluha.

Breginj, 1963