Šaljive povedke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Roparske povedke ZLATI BOGATIN
Šaljive povedke
Janez Dolenc
Živalske povedke
Spisano: Uršula Bizjak in Urša Marc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Šaljive povedke

Sem srejču enga puža,

k je rage ven moliu,

za saba hiša nesu,

tri žnidarje loviu.

Ta pru j biu Jefinču,

ta druj je biu Ton Tinču,

ta trejč se je prekucnu,

k je masa hitra šu.

Mirko Benedejčič, Dolje

zap. Ivana Benedejčič, 1974


168 Debela debela repa

Enkrat sta bila mož in žena. In potlej sta se uštimala, da gresta repo sejat. Tisti dan je bil hud veter. Ko sta vrgla seme repe, je veter nesel vse v eno jamo. Ven iz tistega semena je zrasla ena sama repa - debela debela repa. Zdaj sta se vprašala: »Kako naj jo pa izrujeva?« Šla sta in mož je zgrabil repo za perje, žena pa moža za rekelc. Vlečeta - in nič! Potlej, ko sta videla, da ni drugače, sta sklicala vse strice vse tete, vse svake in svakinje. Postavili so se v vrsto, se prijeli in skušali izruva ti repo. Tuprve se je le malo oklecala. »Bo, bo šla ven!« sta rekla mož in žena. In potlej so vsi potegnili na vso moč in izruvali repo. Na njenem mestu je ostala velika jama, v katero so vsi zlezli, se odpočili in veselili. Potlej so repo naložili na voz in odpeljali domov s tremi pari volov. Doma so jo nesli gor na kašt in obesili na debel štrik. A enega lepega dne se je štrik utrgal, repa je prebila vse šenfide in nazadnje obvisela v kleti na eni palčevni.

Volarje, 1973


169 Meuše in praseta

Meuše je enkrat doma vprašal, zakaj redijo tri praseta. Deli so mu: »Dva imamo za letos, enega pa pustimo za naprej!« En dan je peljal z vozom mimo bajte en furman. Hitro prileti Meuše za njim in mu reče, naj malo počaka. Furman je res ustavil konje in čakal. Meuše leti hitro na kašt, zabaše kos špeha, ga prinese ven in vrže furrnanu na voz. Domači so ga vprašali, kaj to pomeni. Rekel je: »Saj ste mi rekli, da imamo pri nas prase in špeh tudi za naprej!«

Gabrje, 1966


170 Mouše žaga vejo, na kateri sedi

Enkrat je imela ena mati enega sina. Tisti sin ni imel pameti in je bil mouše. Splezal je gor na eno hruško in žagal vejo, na kateri je sedel. Mimo je prišla ena stara žena in mu dela: »Mouše, dol boš padel!« »Ti, baba, en drek veš,« je del Mouše. In pole je naprej žagal tisto vejo in res zletel dol. Ko se je komaj pobral, si je mislil: Kam je šla tista baba, da mi pove še, kdaj bom umrl. Pohitel je za njo, jo dohitel in vprašal: »Kdaj bom umrl?« »Ko boš trikrat čihnil,« je bil odgovor. Ko je prišel domov, mu je mati ukazala, da naj nese sirk v maln, ker bodo pot potresali, da bodo imeli moko. In mu je naštimala meh. Oprtal ga je in nesel skozi vas. Ko je šel mimo cerkve, je prvič čihnil; ko je šel proti malnu, je drugič čihnil. Zmleli so mu sirk in nabasal je moko. Ko je šel iz malna, je tretjič čihnil in del: »Zdaj sem pa mrtev, zdaj sem umrl!« Vrgel je meh dol in se ulegel na tla, kakor da je mrtev. In prišla so mlinarjeva praseta, pretrgala meh in začela jesti moko. Mouše je spoznal, da ni še mrtev, in je zavpil: »Le preč, praseta, ta moka je za pot potresat!« Vstal je, nagnal praseta, pobral pretrgani meh in vso ostalo moko, medtem ko je šel proti domu, potresel po poti. Doma ga je mati vprašala: »Kod imaš moko?« »Saj ste rekla, da bomo pot potresali, zato sem jo že potresel!« »Oh, ti mouše, ti mouše, zdaj si me spravil še ob moko!« je vzdihovala mati.

Volarje, 1973


171 Čudni jagri

Teta nam je pozimi ob topli peči takole pripovedovala: »Visoko v hribih so živeli trije jagri. Dva sta bila gola, ta tretji pa ni bil oblečen. Imeli so tri puše; dve sta bili prazni, ta tretja pa ni bila nabasana. Enkrat so šli na jago. V bašku so streljali na tri zajce; dveh niso zadeli, ta tretji jim je pa utekel. Tega so vtaknili v varžet tistemu jagru, ki ni bil oblečen. Potlej so se zmenili, kako bodo spekli zajca, tistega, veste, ki jim je utekel. Šli so daleč, daleč in še naprej. Prišli so do ene bajte, a ta bajta vam je bila čudna: ni imela ne fonde, ne zidov, ne oken, ne vrat in ne strehe. Jagri so potrkali na duri in zaklicali: »Ej, gospodar!« Iz bajte se je oglasil eden, ki ga ni bilo notri, in vprašal, kaj hočejo. »Daj nam lonec,« so rekli jagri, »da bomo skuhali zajca, ki nam je utekel!« »Lonec bi vam že dal,« je rekel gospodar, »a imam samo tri; dva sta razbita, ta tretji je pa brez dna!«

Stržišče, 1970


172 Mouše

Enkrat mati ni utegnila v mesto, zato je poklicala sina in mu lepo razložila: »Opravit moraš tri reči: Bejž v mesnico in kupi pol kile mesa. Zavij ga v papir in stlači v varžet, da ga ne izgubiš. Potlej bejž v oštarijo, daj kelnarci ta kvartin, da ti nalije vina. Vino nosi v rokah, da se ti ne zlije. Nazadnje poglej še k Špičku in prosi, če ti dajo psa. Priveži ga na to vrvico in pripelji domov, da bo naša hiša za naprej varna pred tatovi.« Mouše je šel in med potjo zijal v vse, kar ni bilo treba; potihem pa je ponavljal, kar mu je mati naročila. Ker pa ni imel prave pameti, je vse pomešal. Najprej je v mestu zavil v oštarijo in podal kelnarci kvartin. Ko ga dobi polnega, ni več prav vedel, kam z njim. Potisne ga v varžet, a po širokem kraju ni šlo, zato ga je obrnil, vino se je zlilo v varžet in odteklo v lužico na tla. Potlej ga je mučila skrb, zakaj ima vrvico v varžetu. Takrat ga je pičil komar in spomnil se je na mesarja. Pohitel je v mesnico, kupil meso, ga privezal na vrvico in vlekel za seboj. Ni hodil dolgo sam, kmalu se je nabralo za njim mnogo psov vseh sort, ki so se spopadli za meso na vrvici. Mouše se ves srečen začudi, ker se mu psi sami ponujajo. Zdaj mu še k Špičku ne bo treba. Glasno razmišlja: »V varžetu imam, na vrvici tudi, še v roki mi manjka!« Izbral si je cucka, velikega kot zajca, in ga previdno nesel proti domu. Mater je lajež, ki se je bližal, priklical pred hišo. Zgrozila se je, ko je videla sina vleč za sabo le prašen košček mesa, za katerega so se še zmeraj trgali psi. Videla je tudi, da nese v rokah cucka, ki ni nič podoben Špičkovemu čuvaju. »Kje je pa vino?!« je obupano vzkliknila. »Mi je ušlo, ker sem imel luknjo v varžetu. Za drugič mi ga moraš zašit!« 

Kobarid, 1975


173 Pot s sejma

En dan je šel en Kamenc na sejem v Tolmin, da kupi kočka. Dol je dobil prijatelja in se ga napil. Ves v rožcah se je pozno v noč vračal s kočkom v oprtniku domov. V starih cajtih je bila pot čez Laze in po tisti je šel. Obute je imel košpe, ki so imele lesene zapetnice. Škripale so mu: »Le pohit, le pohit!« Ustavil se je, encajt gledal okrog sebe, odkod glas, potlej je hitel naprej. Kar hitro je prišel gor pod Laz, koder so bili atoni, v njih pa so se oglašale bone: »Uuk, uuk, uuuk!« Ustrašil se je, ker je mislil, da ga lovi uk (volk). Kar naprej je hitel, še nazaj si ni upal pogledat. Prav laufal je mimo Soče in po Labarju. Tudi delbiš so bili atoni, polni žab, ki so regijale: »Drek valjaš, drek valjaš!« Zdaj se je pa razjezil in zagnal kamen v vodo. Potlej je pogledal okoli sebe in odhitel naprej. Pot mu je curjal dol po licih, vročina ga je kuhala. Nič več ni mogel, ko je prišel gor na Plot; tel je dat oprtnik s kočkom na tla, a mu je zaškripal: »Le potrp, le potrp, le potrp!« Kar vrglo ga je pokonci in jo je pobrisal gor po Polju. Ko je prišel domov, je bil kaj truden, da ni mogel nič več. Oprtnik s kočkom je dal na tla in se usedel na klop pred hišo. Tu pa so se v bližini oglasile tri mlade krote: »Truuudn siii, truuudn siii!« To se mu je pa kaj lepo slišalo!

Kamno, 1977


174 Kako so Čezsočani kradli Plužničanom sonce

Čezsoča celo zimo nima sonca, Plužničani se pa kar kopljejo v njem. Čezsočani so bili nevoščljivi in so se domislili, da bi Plužničanom ukradli sonce. Na vrh Rombona so postavili velikanski špegu, ki jim bo odbijal sonce v Čezsočo . Pastir z Rombona je Plužničanom povedal, kako so jim Čezsočani ukradli sonce. Oni pa hitro v Rombon in s kamenjem so jim zbili ta veliki špegu. Čezsočani so bili tako jezni, ko so to videli, da so pozeleneli od jeze. Ena pametna glavica se je takoj zmislila, kako se jim bodo maščevali. Imeli so star kanon, nabasali so ga in ustrelili. Dva moža sta padla. Župan je del: »Nič zato, če sta tu dva padla - kaj jih je moralo past šele v Plužnah!« Čez par dni so poslali v Plužne oglednika. Glih tisti dan so tu pokopavali enega starega moža. Oglednik je videl pogreb in tekel nazaj v Čezsočo. Že oddaleč je vpil: »Župan, župan, v Plužnah jih je toliko padlo, da jih še danes pokopujejo!«

Bovec, 1981