Živalske povedke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šaljive povedke ZLATI BOGATIN
Živalske povedke
Janez Dolenc
Novelistične povedke
Spisano: Uršula Bizjak in Urša Marc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živalske povedke

Ena lisasta krava,

en brezasti vou

sta skupaj plesala,

pa abedn ni znou.

Lucija Janež, Tolmin

zap. Marija Kavčič, 1958


175 Oglar in volk

Enkrat je v bašku živel oglar in žgal oglje. En dan je zaslišal lajanje psov in pokanje pušk. Pole prileti en volk in milo prosi oglarja, naj ga skrije. Res se ga je usmilil in ga dal v žakl, v katerem je imel precej oglja. Volk mu je obljubil, da mu bo to poplačal. Kmalu pridejo k oglarju lovci s psi in vprašajo, če je šel tu mimo volk. Oglar je del, da ga ni videl, in lovci so odšli. Ko je bila tako nevarnost mimo, je spustil volka iz žakla, volk pa je pozabil na obljubo in je zarenčal: »Veš, jaz sem lačen in bom tebe požrl!« Oglar mu je odvrnil: »A tole je plačilo, ker sem ti rešil življenje!« Volk je pa kar naprej renčal: »Jej, ma sem lačen!« Oglar mu je del, naj le počaka, da bo prišel kdo mimo, ki bo znal to bolje razsodit. In res je prišla mimo ena stara kobila. Oglar ji je povedal, da je rešil volku življenje, a sedaj ga hoče požret. »O, tole pa ni prav,« je rekla kobila, »tudi jaz sem petnajst let služila gospodarju in dvanajst žrebet sem mu dala. Zdaj ko sem stara, me je pa pognal po svetu!« »Tole res tudi ni prav,« je rekel oglar. Volk je pa še naprej govoril, kako je lačen. »Le počakaj,« je rekel oglar, »da pride še kdo!« In res je prišel pes. Oglar mu je razložil zadevo. »Nimaš prav,« reče pes, »jaz sem dvanajst let stražil gospodarju hišo in hlev; ker sem ratal star, me je pa nagnal od hiše!« »Tole res tudi ni prav,« je rekel oglar. Pole je prišla mimo lisica in oglar ji je spet razložil zadevo. »Pa kako je zlezel volk v žakl?« je vprašala lisica. Oglar je rekel volku, naj pokaže, kako. In volk je pokazal. Lisica pa je rekla oglarju: »Zdaj pa pokažite, kako pri vas drva krojite!« Dala mu je sekiro in oglar usmodi po žaklu in pokonča volka.

Zatolmin, 1972


176 Požrešni volk

Enkrat se je klatil volk po polju in bašku. Prišel je do gribe, kjer so se pasli kozliči. »Ajou, ajou, ma sem lačen. Jest vas bom snedel!« je del volk kozličem. »Lahko nas boš, ma bomo prej večernice peli!« so odgovorili kozliči. »Kaj je to za ena glorija?« je vprašal volk. »Boš že videl!« so mu zabrusili kozliči in mu dali stare note v tace. Volk je gledal not v tiste note, kozliči pa so ga obkolili in ga z rogmi vsega opajsali. »Ajou, ajou!« je tulil volk in se odvlekel ves opraskan naprej. Pride do enega roba, kjer je bil privezan velik koštrun. »Ege, ege,« je mrmral volk, »tebe bom snedel!« »Lahko me boš, ma bova prej konfine postavila,« je rekel koštrun volku, »tu drži štrik, jaz bom šel pa gori in pogledal, če je glih.« Koštrun zleze gor na rob in vpraša: »A je prav?« »Še kar dobro,« pravi volk. »Doli počakaj ,« je dejal koštrun, »zdaj bom priletel dol.« Koštrun prileti in se zaleti v volka ter ga pahne čez rob, da se je ubil.

Zatolmin, 1970


177 Ravbar in pajek

Enkrat je bil zaprt en hud ravbar. Ker je v paražonu vedno bilo kaj živali, zlasti pajkov, je vse pobil. Enkrat pa je utekel. Ko so mu biriči prišli na sled, se je skril v eno jamo. Za njim pa je pajek hitro spredel mrežo. Ko so prišli biriči k tej jami, je eden hotel pogledat noter. Drugi pa mu je rekel, naj ne hodi, ker bi ravbar ne mogel v jamo, ne da bi pretrgal pajčevino. Ubogal ga je in ravbar je bil rešen. Ko je ravbar videl in slišal, da ga je rešil pajek, je prisegel, da ne bo ubil več nobenega pajka in da bo ratal pošten človek.

Poljubinj, 1972


178 Volk in pastir Pepi

Volk ni mogel dobit ovc, da bi si potolažil lakoto, zato se je naštimal kot pastir Pepi. Oblekel je reklc, obesil piščalko okoli vratu, vzel gorjačo in si pokril klobuk, na katerega je napisal: JEST SEM PEPI, PASTIR TELIH OVC. Pastir Pepi in pes sta pa spala. Ker je volku bila samo ena ovca premalo, je poskusil z zvijačo, da bi vse odpeljal s sabo. Poskusil je oponašat pastirja Pepija, a mu ni ratalo, ker je imel prenizek glas in preveč je grčal. Zbudil je še Pepija in psa, ki sta ga začela loviti. Volk pa v reklcu ni mogel uteči in tudi braniti se ni mogel. Zato sta ga Pepi in pes hitro ujela in ubila. Pepi je volka še orl in si iz njegovega kožuha naredil plašč.

Volče, 1972


179 Volk, medved in lisica kupujejo konja

Enkrat je bil en tata, ki je imel pobiča. Ukazal mu je, naj pelje konje past. Pobič jih je res gnal na pašnik. Kmalu ga je prišel volk vprašat, če mu proda konja. Pobič je del, da ja, samo na kopito naj mu pogleda, koliko košta. Volk je res pogledal, takrat pa ga je konj cebnil v glavo. Volku je začela teči kri, zato si je zavezal glavo z robcem in šel v eno jamo jokat. Potlej je prišel mimo medved. Tudi on je hotel kupit konja, pa ga je cebnil konj v glavo. Zrasla mu je buška, šel je naprej v jamo, v kateri je bil volk, in tam sta oba jokala. Nazadnje je prišla mimo še lisica. Tudi ona je kupovala konja in tudi njo je cebnil, da je videla vse zvezde. Tudi ona je šla v tisto jamo k volku in medvedu in tam so vsi trije jokali in vseh je bolela glava. Pobič pa je veselo gnal konje domov in povedal tatu, kaj se mu je na paši zgodilo.

Volče, 1966