Novelistične povedke
| ← Živalske povedke | ZLATI BOGATIN Novelistične povedke Janez Dolenc |
Slovar narečnih in manj znanih besed → |
| |||||||||||||||
Novelistične povedke
Imam en vrtec,
je malo tam prač,:
je suš prtegnila,
je sam karamač.
Marija Leban, Gradnikava 14, Tolmin
zap. Bojan Mrak, 1972
180 Medved v Čadrgu
Ja, včasih je bilo v Čadrgu grozno zverine, medvedov in volkov. Prišli so večkrat prav do hiš. Enkrat je pri Žefovcu medved prestrašil vasovalca, ki je prišel vasovat k dekli. Čadržni so sklenili, da bodo na Rešeljnu skopali jamo in vanjo lovili zverino. Res so skopali zelo veliko jamo in jo prekrili. En večer je šel z Ravni v Čadrg skopler in nosil s sabo velike klešče, s katerimi navadno hodi od vasi do vasi in skopi koštrune. A ti ni padel lih v tisto jamo! Za njim pa je prišel še medved, vohal je in vohal in nazadnje še on padel v jamo. Pravili so, da so zjutraj oba našli, bila sta vsak v svojem kotu. Skopler je neprenehoma tolkel skupaj s svojimi velikimi kleščami, medved pa je od strahu tolkel skupaj z zobmi. Drug drugega sta se bala.
Čadrg, 1990
181 Medved trese hruško
Enkrat so bile hodile škine šivat od hiše do hiše, od vasi do vasi. Enkrat je šla ena od Zalaza v Čadrg. Ko je gori pri Mažarevcu prišla med sadno drevje, je videla, da nekdo trese hruško. Vprašala je: »A lahko vzamem malo hrušk?« Nobenega odgovora ni bilo. Pa še enkrat pravi: »Slište, a lahko vzamem malo hrušk?« A ne skoči tedaj medved s hruške in udari ženo s šapo okoli glave, da se je potačala na tla in padla v nezavest! Medved je bil sit in je hotel ženo zakopat. A žena je prišla kmalu k sebi in videla, da medved koplje jamo. Pustila je svoj punkel na mestu in se skrivš povlekla v grm in utekla. Medved je skopal jamo in vanjo zagrebel punkel, ona jo je pa srečno unesla v Čadrg.
Čadrg, 1990
182 Volkova jama v Strmcu
Pri starem je v Volkovi jami na Strmcu živel volk. Pastirji so se bali gnati tja past. Enkrat je šel en unejski kavčmar , ki je skopil praseta tu okrog, proti domu. Popil je bil marsikateri štamprle in bil malo okajen, bila je pa tudi že tema. Ko je prišel na Strmec, je zgubil stezo, zašel in padel v jamo not k volku. Volk je začel grčat, on pa ni mogel iz jame. Že je mislil, da mu je odbila mrtva ura, ko se je spomnil na klešče za skopljenje, ki jih je imel s seboj. Vsakokrat, ko se mu je volk približal, da ga požre, je sunil s kleščami proti njemu, z njimi popokal in zavpil: »Skopim te! Skopim te!« Volk se je ustrašil in se umaknil v drugi konec jame. Celo noč ga je kavčmar strašil s kleščami. Šele ko se je zdanilo, se je kavčmar lahko skobacal iz jame in jo užgal, kolikor so ga noge nesle, tja čez konfin.
Breginj, 1977
183 Kmet deli z grofom kokoši
V tisti cajtih, ko so bili še grofi, je tu na Čiginju živel kmetič, ki je bil velik siromak. Ni imel druge živine razen petih kokoši. Ma tolminski grof si je zaželel te kokoši. Kmetič se je zbal, da mu bo vzel vse, ker je v grofovi družini bilo glih pet družinskih članov. Zato je del grofu, da jih bo sam pravično razdelil. Rekel je grofu: »Vaša gnada in vaša žena in kokoš ste trije.« Potlej je del sinovoma: »Vidva in kokoš ste skupaj trije.« In še hčerama je rekel: »Vedve in kokoš ste skupaj trije.« Pole je rekel še samemu sebi: »Jest in dve kokoši smo skupaj tudi trije!« Grof je bil zadovoljen, da je kmetič tako posrečeno razdelil kokoši, in mu je dal še mošnjiček denarja.
Čiginj, 1957
184 Suhe hruške in mrlič
Na polju pri Volčah stoji zelo stara cerkev svetega Danijela. Sem so nosili pokopavat mrliče iz Baške grape, iz Benečije in iz Bohinja. Eno zimo je bilo veliko snega. Ko je v Bohinju umrl en mož, ga zaradi visokega snega niso mogli prinest v Volče. Obesili so ga začasno v čemin. Pri tisti hiši so imeli za vsak slučaj pripravljeni dve trugi. V eni trugi so imeli suhe hruške, v drugo so pa iz čemina dali tega moža in oboje hranili na kaštu. Na pomlad so odnesli eno trugo in jo prinesli v Volče, da pokopljejo mrliča. Vse bi bilo dobro in prav, če ne bi bili pokopali truge s suhimi hruškami, truga z mrtvim možem je pa ostala doma.
Volče, 1978
185 Kako je kmet ugnal cesarja
V stari Avstriji se je na kmetih lahko zgodila huda stvar: kmetija je prišla na kant. Tako se je tudi kmet Blek na Javorci hudo zadolžil in hoteli so mu prodati pol kmetije. Na zadolžnicah se je vedno podkrižal, ker ni znal pisat. Ves obupan je prišel k abekatu v Tolmin. Ta mu je svetoval, naj se vso noč uči podpisat se, da bo lahko ovrgel zadolžnice, ki so le podkrižane. Blek se je res vso noč učil in se zjutraj znal podpisat. Ko so ga poklicali na sodnijo in mu pokazali zadolžnice, je del: »Tiste križce lahko dela kdorkoli, jest pa ne, ker se znam podpisat!« Prinesli so papir in res se je lepo podpisal, zato mu niso mogli vzet pol premoženja. Ljudje so rekli: »Tak bogi kmet je cesarja ugnal!«
Čadrg, 1990
186 Koze pobegnejo z ene planine na drugo
Pastirji v planinah so mogli strašno ahtat, da ni živina ušla na drugo planino. Če se je to zgodilo, je mogel pastir, če jih je hotel ušabat nazaj, veliko plačat, saj so mu pobeglo živino, naj bodo krave, koze ali ovce, zaprli. Enemu pastirju so ušle koze s planine Kal na planino Razor. Siromak, mlad pastir, je zaspal. Koze so pa nagle, gredo ko hudič. In ko je šel ponje v Razor, ni imel denarja, da bi plačal, kot je bila navada. V Razoru so mu rekli, da mu koz ne dajo. Pastir je začel vekat, kaj mu gospodar poreče, če zvečer ne bo koza na Kalu pri muži. Pastirji z Razorja so se začeli smejat, mlekar pa je skuhal velik kotel močnika. Dal ga je temu bogemu pastirčku, da če sne ves tisti močnik, mu dajo koze. Ta bogi siromak je jedel, jedel, pa še je bilo močnika. Začel je jamrat, da mu bo trebuh poknil. Potlej so se tisti šlevdri ustrašili, mu stisnili trebuh z obodom za sir in mu rekli: »Tu imaš koze in se hitro poberi nazaj, od koder si prišel!«
Tolminske Ravne, 1988
187 Srečni šuštar
Enkrat je bil en šuštar, ki je imel dom blizu gradu. Pred hišo je šival, vlekel dreto in žvižgal in pel same vesele pesmi. Kakšenkrat je pa še zavriskal. Grajska gospodična ga je rada poslušala, kar kratek cajt ji je delal. Zato je dala dekli mošnjiček cekinov in ji ukazala, da naj ga nese šuštarju v zahvalo. Ko je šuštar dobil cekine, ni več ne vriskal ne pel, ker se je bal, da mu jih ukradejo. Spravil jih je v najbolj skrit kraj v hiši, a vseeno je bil v skrbeh. Grajska gospodična je sama obiskala šuštarja in ga vprašala, zakaj več ne poje. Ali mu ni njena dekla prinesla mošnjiček cekinov kot plačilo? Šuštar je hitro poiskal mošnjiček in ga vrnil gospodični z besedami: »Nate nazaj cekine, gospodična; jest nimam več miru, preveč sem v skrbeh. Odkar sem jih dobil, ne morem več ne pet ne vriskat.«
Tolminske Ravne, 1988
188 Oštir in skopuh
Enkrat je v naši vasi živel velik skopuh, ki je prodajal les v Italijo in si pridobil veliko bogastvo. Toda če bi ga srečal, ne bi vedel, da je to bogatin, ker ni nič skrbel za svojo zunanjost. Oblečen je bil v staro, ponošeno obleko in zaradi nezadostne hrane je bil tudi tudi shujšan. Zahajal je rad voštarijo, a ne da bi kaj popil ali pojedel, ampak samo zato, da je duhal prijetni vonj klobase, ki jih je oštir sušil nad ognjiščem. Videli so ga vsak dan sedet blizu ognjišča po več ur. Enkrat pa mu oštir pravi: »Ti, skopuh, dan za dnem duh aš moje klobase, pa mi nič ne plačaš. A ne veš, da si mi zato že veliko dolžan?« »Prav!« pravi skopuh in gre domov. Kmalu prinese mošnjo denarja in oštir si že mane roke, ker je mislil, da bo res dobil denar. Skopuh pa začne pred oštirjem cingljat z denarjem v mošnjičku. Oštir se čudi, češ kakšne norčije so to. Skopuh pa mu pravi: »Jest sem duhal tvoje klobase, ti si pa poslušal cingljanje mojega denarja - tako sva si bot!« Skopuh odide, oštir pa z dolgim nosom gleda za njim.
Klavže, 1978
189 »Bejž hudiču v rit!«
Pred leti je bil v eni župniji star župnik. Zelo je bil žalosten, ker so njegovi farani pogosto uporabljali kletvico »Bejž hudiču v rit!« Enkrat pa se domisli, kako jih bo tega odvadil. Naslednjo nedeljo med pridigo jim pove, kaj se mu je sanjalo: »Umrl sem. Najprej pridem v nebesa in poprašam po svojih faranih, a nobenega nikjer. Grem v vice, a tudi tu ni nobenega. Grem še v pekel in vprašam Luciferja, kje so moji farani. Ta pokliče debelega hudiča in mu privzdigne rep. O groza! Iz riti so gledali vsi moji farani!«
Logaršče, 1985
190 Dva krošnjarja in kukavica
V stari Avstriji so naši ljudje dosti hodili krošnjarit po vsej državi, da so kaj zaslužili. Od pomladi do pozne jeseni so hodili iz kraja v kraj, šele pred zimo so se vračali domov. Dogodilo se je enkrat v zgodnji pomladi, ko je kukavica že začela kukat. Dva krošnjarja sta se ravno odpravila peš na pot. Kukavica je zakukala za njima in vsak od njiju je trdil, da je njemu kukala in da njemu prinaša srečo. Tako sta se začela kregat, se nazadnje stepla s krošnjami in ju razbila. Šla sta pred sodnika, ki je na kratko razsodil: »Kukavica ni kuhala vama, ampak je kukala samo meni.« Krošnjarja sta z dolgim nosom in brez krošnje šla domov, obdelovat domačo zemljo.
Livek, 1974