Razlagalne povedke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodovinske povedke ZLATI BOGATIN
Razlagalne povedke
Janez Dolenc
Strašljive povedke
Spisano: Uršula Bizjak in Urša Marc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Razlagaine povedke

Či je štručca maslce ?

Mačce ga je palizala.

Či je mačce?

Pad trnce j skačila.

Či je trnce?

Ajgnč ga je zažgau.

Či je ajgnč?

Vadica ga je pamarila.

Či je vadica?

Mavrica j je papila.

Anton Gabršček, Tolminske Ravne

zap. Rafaela Dolenc, 1986


107 Studenec Mrtvašnica

Ob poti iz Čiginja v Benečijo je studenec Mrtvašnica. V starih cajtih v Benečiji niso imeli ne cerkve ne pokopališča. Če so hoteli pokopat svoje ljudi na žegnani zemlji, so jih morali nosit k svetemu Danijelu v Volče. Mrliča je bilo treba nosit štiri do pet ur hoda po slabi in grdi poti. Pozimi so mrtvece obesili v kamin in jih prekadili, da so lahko počakali, dokler ni skopnel sneg. Spomladi so prinesli več trug zaporedoma. Vedno so nosači počivali pri studencu Mrtvašnica in pili njegovo vodo, ki je ena najboljših na Tolminskem.

Čiginj, 1965


108 Propad Dvora v Tolminu

V starih cajtih je živel na gradu Dvor v Tolminu bogat grof. Imel je lepo hčer, zrelo za ženitev. Snubit so jo hodili lepi in bogati pobi. Ta hči pa je bila kajbiš prečisana, da ni marala prav nobenega. Vsi po vrsti so odšli razočarani. Kazen za to prevzetnost je morala prit. En dan je prišel na Dvor sam hudič, da bi jo zasnubil. Prišel je kot lepo oblečen gospod in jo zaprosil za roko. Pravil ji je, kako je bogat, da ima doli pri morju devet gradov in da bo ona gospa na tistih gradovih. Toda grajsko hčer je spet zgrabila ošabnost in rekla mu je, da noče tako grdega moža. Tedaj je hudič udaril s kopitom ob tla, da je nastal hud potres in da se je Dvor z ošabno gospodično vred pogreznil v zemljo. Nastala je grapa, ki ji še danes pravijo Pod dorom.

Tolmin, 1958


109 Prerokbe svete Šembilje

Mama mi je pravila, da je sveta Šembilja prerokovala, da če bodo ljudje žleht in ne bodo verovali v Boga, se ne bo pisalo dva tavžent let po Kristusu. Prerokovala je tudi, da bo nad ljudi prišla strašna sila in da bo ostalo tako malo ljudi, da bodo preostali zakurili ogenj in se vsi zbrali ob njem. Tako malo jih bo, da bodo šli vsi pod senco enega oreha. In če boš našel kravo od Bovca do Podbrda, ji žiher obesiš zlat zvonec. Vse može, ki bodo imeli svetle ftone, bodo pobili in ženske bodo ostale skoraj brez mož. Jamrale in jokale bodo pa objemale macesne in smreke in vpile: »A je tu umrl moj mož?!«

Tolminske Ravne, 1988


110 Večni šuštar

Pri Carnu v Rutih so prišli kosci iz senožeti opoldne domov pred hišo, kjer je vsaka kmetija imela veliko mizo s klopmi. Tu so se usedli k južini. Takrat je prišel mimo starček z dolgo sivo brado in dolgimi sivimi lasmi ter s popotno palico v roki. Pozdravil je in del: »Ko sem prvič hodil tod skozi, so bili sami gozdovi, vse zaraščeno in nobenega človeka nikjer. Zdaj, ko sem drugič tu, vidim kosce in žanjice, vse je obdelano, vidim lepa polja, lepe vasi, lepe cerkve. Ko bom prišel tretjič tu skozi, bodo spet sami gozdovi in vse zapuščeno in zaraščeno!« Šel je naprej, se za štalo obrnil in dejal: »Jaz sem večni šuštar.« In izginil; kosci so šli pogledat, kam je šel, a o njem ni bilo več ne duha ne sluha.

Slap ob Idrijci, 1978


111 Hudičeva skala

Pri Munihu v Rutu so imeli dve dekleti. Nenadoma jim je zbolel oče. Mati ju je poslala po maslo na Lanik. Dekleti sta se branili, ker se je že mračilo. Mati je bila jezna in je rekla: »Naj gre hudič z vama, da vaju ne bo strah.« Po prepiru sta se dekleti vdali ter odšli na pot. Prišli sta na Lanik, kupili maslo in se vračali domov. A v temi sta zašli in prišli na kraj, ki mu pravijo Permpod. Takrat sta pred seboj zagledali zid, ki jima je zapiral pot. Pred zidom pa je stal mož v rdečih hlačah in z lučjo v roki. Zid je nenadoma izginil in neznani mož je dekletoma svetil pot. Šel je po grebenu proti Obloškemu vrhu, dekleti pa za njim. Ko so prišli v skalovje, je mož izginil ter ju v trdi temi pustil sami. Ker se dekleti nista vrnili, so ju domači začeli iskati. Na Laniku so jima povedali, da sta bili pri njih in se vrnili. Takrat se je mati deklet spomnila besed, ki jih je v jezi izrekla, predno sta odšli na pot. Pohitela je k duhovniku in mu povedala, kaj se je zgodilo. Duhovnik je obljubil, da bo bral mašo za izgubljeni dekleti. Ko se je maša začela, sta se dekleti zavedeli, kje sta. V dolini spodaj sta zaslišali božji glas - zvon. Poklicali sta pastirja, da jima je pokazal pravo pot domov. Še danes se skala, kjer sta dekleti ostali sami, imenuje Hudičeva skala.

Rut, 1974


112 Od kdaj ime Hudajužna

Je bil lep pomladanski dan. Sonce je bilo že visoko na nebu, vaščani pa so pravkar prihajali s polja k južni. Kot navadno so žene tudi tokrat pripravile kislo zelje z žganci. Ker so bili žganci boljši od zelja, so jih pustili za nazadnje. Tedaj je pa priteklo po vasi nekaj otrok, ki so se drli: »Turki gredo! Turki gredo!« Ljudje, ki so pravkar pospravili kislo zelje, so v strahu morali zbežat v gozd, žgance pa, ki so jih imeli tako radi, so morali pustit Turkom. Ko so se vračali domov, so se ljudje čudili, ker ni bila nobena hiša v pepelu. Počasi so se bližali vasi; bali so se, če ni še kje skrit kak Turek. Nazadnje so se opogumili in stopili v hiše. Bili so presenečeni, ker so jim Turki pojedli vse žgance, in vse kaže, da so zaradi dobrih žgancev prizanesli njihovim domovom. »Danes je bila pa huda južna!« je vzkliknil eden od njih in odtlej se je vasi prijelo ime Hudajužna.

Hudajužna, 1961


113 Okamnela družina na Holtrautu

Pri nas so zmerom pravili, da se na velika štmarja ne sme delat. Pri Grogarju so imeli pa enkrat na ta dan gori na Holtrautu seno na tleh. Kazalo je, da bo dež, zato so šli kar spravljat in grabit seno. Prišli so gor in začeli grabit skupaj, kar je bilo že suho. Sonce je močno grelo. Grogarjevi pa so kar grabili in grabili. Ko je gospodar nesel breme v senik, je začutil, da ratuje trd. Prav tako sta otrdevala njegova žena in otrok. Vsi so postali kamni. Še danes lahko vidiš gori na Holtrautu tri velike kamne, ki stojijo za krajem senožeti. Od takrat ljudje niso nikoli več hoteli spravljat sena na velika štmarja.

Grant, 1973


114 Prerokbe stare Šenbilje

Stari ljudje pripovedujejo da je pred sto leti živela v majhni koči Zarakovcem stara Šenbilja, ki je ljudem prerokovala. Še do danes so se ohranile nekatere njene prerokbe: »Prišli bodo cajti, ko bo brat brata ubijal in bo sovraštvo po vsem svetu.« »Od Petrovega brda pa do svete Lucije bo tako malo krav, da bo vsaka imela zlat zvonec.« »Prišel bo cajt, ko se bo vera samo še za las gori držala.«

Grahovo, 1973


115 Škratlenkova jama

Tudi pri Rejcu na Grahovem je bil en škratlenk. Pomagal je dekli pri hišnih delih: pometal je, nosil drva, pomagal pri živini v kuhinji, tako da je bil precej koristen. Ampak bogvaruj, če se je razjezil. Takrat je naredil vse narobe: namesto drv je prinesel kamenja, namesto da bi smeti skupaj spravil, jih je razgrebel. Pa tudi drugače je rad nagajal. Ko je družina pri mizi večerjala, je metal s peči, kjer je sedel, žeblje v dekle. Gospodar se mu je smejal in rekel: »Kaj mečeš le po enega, vrzi vse!« Takrat je hudobec res zabrisal cel paklc žebljev na ljudi. Tudi pri delu na polju je nagajal, skrival je obleke in nalašč prismodil hrano, ki jo je kuhal. Nazadnje ga je bil tudi gospodar že sit. Potlej se je gospodar poročil in pripeljal nevesto v hišo. Škratlenk se je nameraval lotiti tudi nje. Toda nevesti je nekdo povedal, kako naj se znebi škratlenka. Urezala je leskovo šibo, zraslo v enem letu. Ko je prišla k Rejcu, je začela škratlenka šibat po roki. Ko ga je udarila v tretje, je škratlenk zatulil in švignil skozi vrata. Šele onstran Bače se je ustavil in se zaril v zemljo! Izginil je za zmeraj. Še zdaj se vidi jama, ki je takrat nastala. Grahovčani ji pravijo Škratlenkova jama.

Koritnica, 1970


116 Nastanek cerkve svetega Antona

Iz Padove se je vračal s tovorom blaga stari Kodar iz Kobarida, dobre volje zaradi dobre kupčije. Mislil je, da mu ne škrat in ne vrag nič ne moreta. Na poti iz Vidma v Čedad ga je srečal pobožen menih in ga prosil vbogajme. Kotlar mu je res dal sold in menih je rekel, naj mu sam Bog povrne. Ko je Kodar bil s tovorom že ob Nadiži, se prikaže pred njim oborožen ropar in zahteva od njega denar in blago, sicer ga bo ubil. Iz teme se prikaže še več črnih mož. Kodar se je v svojem obupu zaobljubil, da bo v Kobaridu sezidal cerkev na čast svetemu Antonu, če ga reši iz te stiske. Pri priči se je prikazal menih, ki ga je bil obdaril in ki je bil sam sveti Anton. Črno roparsko krdelo je pred njim zbežalo v gozd. Kodar je po dolgi in naporni vožnji srečno prispel domov in držal zaobljubo: preden so minila tri leta, so na griču nad Kobaridom v novi cerkvi svetega Antona zapeli zvonovi.

Kobarid, 1978


117 Odkod ime potoka Ročica

Ročica je ime potoka, ki teče skozi vas Ladra, izvira pa v hribu Planica nad Drežnico. Enkrat je na tem hribu živelo lepo, a hudobno dekle. Z njo pa se je vseeno oženil fant iz bližnjega kraja. Čez leto dni mu je žena rodila sinčka. Mož je bil presrečen, mati ga pa ni marala. Grdo je ravnala z dojenčkom in zmerjala moža. Mož ji je sklenil vzet otroka in jo zapustit. Znosil je svoje stvari pred hišo in stopil še v hišo po sinčka. Takrat se je prikazala na pragu žena s sinčkom v naročju in rekla: »Tu imaš tvojega pankrta!« Potlej je zgrabila sinčka za roko in ga s tako silo zavihtela po zraku, da ji je v roki ostala samo sinčkova ročica. Potlej je še sinčkovo ročico vrgla od sebe in kamor je padla ter krvavela, je začel izvirati potok, ki je dobil ime Ročica.

Ladra, 1977


118 Škratava skala pri Kobaridu

Blizu Kobarida stoji visoka skala, ki ji pravijo Škratova skala, ker je včasih na njej čepel škrat. Enkrat je živel en kunšten pobič. Rad je hodil v šolo in se učil. Pot je šla mimo skale, na kateri je čepel škrat. Rekel je pobiču: »Če češ, da te pustim naprej, mi moraš ves dan peti pesmi, za lon ti pa dam en žaklč cekinov. Če nočeš, te pa ubijem!« Pobič se je kmalu zmislil, katera pesem pomaga zoper škrata. Začel je molit. Škrat je poskočil, zatulil, vrgel pobiču žaklč cekinov in izginil. Pobič je šel veselo naprej v šolo. Za cekine, ki mu jih je dal škrat, je kupil veliko lepih bukvic. Od takrat se škrat ni več prikazal ne pobiču in drugim ljudem.

Kobarid, 1960


119 Zakaj ime vasi Ladra

Ob cesti, ki prihaja iz Kobarida, stojijo velike skale, ki jim pravimo Laborji. Tu so enkrat živeli ljudje, nešni razbojniki. Na drugi strani Soče - takrat so ji rekli Bela voda - pa je šla trgovska pot od morja in trgovci so tu prenašali svoje blago na konjih. Ti ljudje, ti razbojniki so hodili ropat trgovce na drugo stran, zato so jih začeli ljudje zmerjat z »ladri«, ki po italjansko pomeni »tatovi«. In tako se je to ime prijelo cele vasi in se ohranilo vse do danes.

Ladra, 1974


120 Zakaj po Zagradu rastejo solzice

V davnih cajtih je na Zagradu nad Kobaridom stal grad, od katerega je še danes videt ostanke fonde; do tja pa vodi natanko sto stopnic, vklesanih v skalo. Na gradu so živeli trije bratje, roparski vitezi, ki so ropali popotnike in tovornike. Starši so jim umrli, a imeli so sestro, ki sploh ni smela z gradu, ker jim je očitala njihov nepošteni način življenja. V svoji žalosti je vedno jokala, in kjer so padle njene solze na zemljo, so zrasle solzice. Te rastejo še danes, ko gradu že davno ni več.

Kobarid, 1973


121 Livški Mrtvaški studenec

Po starem, ko še ni bilo britofa na Livku, so nosili mrliče k svetemu Lovrencu pod Libušnje. Ob hudih zimah, ko ni bilo poti v dolino, so mrtvake obesili v kamin, da so tam počakali, dokler jih niso mogli odnest. Ob tej poti pa je Mrtvaški studenec, ob katerem se vsak mimoidoči odpočije, sicer ga pridejo ponoči mrtvaki strašit. Ko so nesli Toneta Opaldarjevega v dolino, se nosači niso hoteli ustavit pri Mrtvaškem studencu; takrat pa je truga kar sama padla na tla in niso je mogli pobrat, dokler se niso odpočili. Ko so se zvečer vračali s pogreba, je pri Mrtvaškem studencu sedela smrt, okoli nje pa so bili rajnki, ki so grozeče obkolili nosače in jih spremljali ob Globoščaku.

Perati, 1962


122 Pet pustičev, pet grmičev

Po starem so se tu v Breginju vsi mladi fantje namačkarali in šli okrog čeč koledo pobiral. Ušabali so karkoli in med drugim so nabrali tudi poln aržet lešnikov. Tisto leto je bilo v Breginju malo čeč, zato so se pustiči podali še tja v Logje. Ko so prišli tja za Kras, so se srečali s pobi iz Logja, ki so šli prav tako namačkarani v Breginj, k breginjskim čečam po koledo. Obojne je jezilo, da gredo drug drugemu v zelje, zato so se začeli tepst. Obojni so bili močni in so se pobili med seboj. Samo eden je ostal, a še ta je v strahu pred paražonom sam skočil dol. Metali so namreč drug drugega čez most v grapo. Drugi dan so jih ljudje našli pobite tam pod mostom. Gospod nunc ni dovolil, da jih pokopljejo na žegnan britof. Pokopali so jih kar tam za Krasom. Skopali so pet grobov za pet pustičev . Drugo leto je zraslo iz teh petih grobov pet leskovih grmov, ker so imeli pusti v aržetih lešnike. Ljudje so se en čas bali it tam mimo. Pravili so, da je enkrat eden šel tja v Logje, bilo je na večer in bil je malo opil. Ko je šel čez Kras, se je okorajžil in zaklical: »Pet pustiču, pet grmiču pojte ven, če vas je kaj!« Kmalu je zaslišal za seboj korake. Mož se je tako ustrašil, da si še pogledat ni upal. Bolj in bolj se mu je nekaj približevalo. Mož se je naglo streznil in jo ubral proti domu, kar so ga noge nesle. A ves cajt je slišal, da nekaj teče za njim. Doma je planil v izbo in se zaklenil. Nikoli več si ni upal več kaj reči pustičem.

Breginj, 1977


123 Puščavnikove prerokbe

Tole, kar bom zdaj jest povedala, je bilo res. Dol v Jernejcotovi bajti je svoje cajte živel en mož Jernejc. Bil je puščavnik, močno pameten mož. Prerokoval je in dosti od tega je danes res. Del je, da bo slabo na svetu tistikrat, ko bodo kokoši jajca popoldne nesle, ko bo iz vsake hiše prišla gospa v brešah in s klobukom in ko se bodo popoldne maše brale. Del je tudi, da on noče, da ostanejo tistikrat na svetu niti jermeni njegovih čevljev. Žene bodo z enega hriba na ta drugi klicale svoje može. Videle bodo štore in mislile, da so to njih možje. Tekle bodo z enega konca na drugega, ma maj ne bodo ušabale svojih mož.

Borjana, 1976


124 Kako je Krajcarica dobila ime

V pritok Soče Zadnjico se zliva tudi potok Krajcarica, znan po dobri vodi. Stari Trentarji pripovedujejo, da je enkrat po tej dolini šel velik gospod. Hudo žejen je prišel z lova in pokusil vodo iz tega potoka. Zdela se mu je zelo dobra in je del: »Vsak požirek te vode je vreden krajcar!« Tako je ta potok dobil ime Krajcarica.

Trenta, 1975


125 Kako je nastal križ v steni Izgore

Na Ravnem lazu pri Pstinarju so imeli oštarijo. V njej so pili, jedli in plesali pozno v noč, dokler ni oštir ukazal zapret. Takrat pa stopi predenj en fant in reče, da dokler ne pride sam hudič, ne gre iz gostilne. V tistem trenutku se odpro vrata in v izbo stopi zal moški; fantu reče, naj gre z njim. Sprva je fant okleval, toda na očitek neznanca, da je strahopetec, je le odšel z njim. Hodila sta in hodila. Najprej po poti, potlej po stezi, nazadnje pa še steze ni bilo več. Znašla sta se v strašanski steni. Ko je pob videl, da ne moreta ne naprej ne nazaj, je vzdihnil: »Bog nama pomagaj!« V tem trenutku je tujec izginil. Ker se je že danilo, je pob spoznal, da je v steni Izgore, in začel je klicati na pomoč. Pod steno so prišli ljudje in videli, da se ne da priti na noben način do njega. Zato so šli po duhovna, da ga bo spovedal. Res je prišel, in ko sta končala spoved, mu je duhoven rekel, naj se prekriža in skoči dol. Ko je to storil, se je stresla zemlja in stena je počila v obliki križa. Križ v steni Izgore lahko še danes vidimo s ceste v Bavšico.

Bovec, 1982


126 Kako je nastal slap Boka

Enega dne sta šla pobič in čečica v hrib, da bi nabrala malo gob. Zastonj sta iskala, nobene gobe nista našla. Kar naenkrat sta zagledala mihno hišico. Bila sta že zelo lačna, zato sta šla pogledat, kdo je v tej hiši doma. Encajt sta gor po vratih pokala. Ker jima ni noben odprl, sta šla kar notri. Tu sta zagledala staro ženo, ki se jima je nasmehnila. Vprašala je, kako to, da sta prišla lih gor k njej. Povedala sta in žena jima je dala jest. Potlej je šla ven. Ker jo dolgo cajta ni bilo, je šel pobič gledat, kam je šla. Kako se je začudil, ko je prišel pred hišo. Stara žena je brusila sekiro in govorila sama pri sebi: »Ubila ju bom, imela bom pečenko...« Pobič je letel hitro nazaj v hišo, vzel palico, stopil pri vratih na stolico in čakal. Ko je vstopila žena s sekiro, jo je s palico udaril tako močno, da ji je padla sekira iz rok in zvalila se je na tla. Potlej je pobral sekiro in jo ubil. Njena kri se je spremenila v slap, ki so mu ljudje dali ime Boka.

Log Čezsoški, 1975


127 Kako je nastal pašnik Prevejek

Mlad pastir je gnal čredo ovac daleč od doma. Ko se je utrudil, se je ustavil, da se odpočije. Ovce so se mu razkropile na vse strani. Begal je zdaj za eno, zdaj za drugo, vendar nobene ni mogel ujet. Kar naenkrat se je znašel med samimi skalami, ki jim ni bilo videti konca. Že je mislil, da se je izgubil, ko je zaslišal neko javkanje. Za njim se je oglasilo: »Pomagaj mi, reši me!« Pastirček se je sicer malo bal, a ker je bil dobrega srca, je odvalil skalo. Zagledal je belo kačo, ki se mu je zahvalila. Rekla mu je, naj si zaželi karkoli, vse mu bo izpolnila. Zaželel si je le lastno čredo in velik, sončen pašnik. In še preden se je obrnil, je bila njegova želja izpolnjena. Ko je doma povedal, kaj se mu je zgodilo, so ga imeli za neumnega; vendar so se o čredi in pašniku zjutraj lahko sami prepričali. Novemu velikemu pašniku so dali ime Prevejek.

Log Čezsoški, 1975


128 Kako je nastal Polovnik

V Soški dolini je živel mlad jager, ki mu je bilo usojeno, da bo čez leto dni umrl. Ko je prišel usodni dan, je vzel pušo in se napotil v gozd. Ob poti je zagledal ljubko srnico. Pomeril je vanjo, a predno je ustrelil, se je zgrudil in umrl. Takrat se je zgodilo čudo. Gozd se je začel vzdigovati in nastal je velik hrib, ki so mu ljudje dali ime Polovnik. Tja hodijo domačini danes sekat drva.

Log Čezsoški, 1975


129 Kako je nastala jama pod Zjabci

V starih cajtih, ko se je še zlodej klatil po svetu, je v Trenti živel star šuštar. Bil je zelo reven pa kup otrok je imel. Kar naprej so vekali, da ubogi šuštar ni vedel, kaj naj naredi. Jezno je del: »Naj hudič pobere te otroke!« Joj, šuštar je rekel to, kar ne bi smel! Ni čakal dolgo. Kmalu je potrkala na vrata. Šuštar jih odpre. Zasmrdelo je po žveplu. Pred njim je stal ta pravi hudič. Šuštar se je prestrašil. Hudič je rekel: »Klical si me.« Šuštar se je zdaj zavedel, kaj je zagrešil. »Daj mi otroke,« je del hudič. Šuštar pa je bil zvit. Del je: »Če mi narediš do jutra tako veliko hišo, kot so Zjabci, potlej lahko odneseš otroke.« Hudič je hitro začel z delom. Hišo je skoraj že končal, a tedaj je zakikirikal petelin, hudič se je prestrašil in butnil s tako silo pod Zjabce, da je nastala velika jama.

Soča, 1982


130 Kako je nastala Mlinarica

Gospod vikar v Trenti je imel mašne bukve, ki bi se jih bil rad polastil zlodej, da bi copral z njimi. Enkrat je šel gospod v Kranjsko Goro in je naročil mežnarju, naj dobro merka mašne bukve. Mežnar pa je rad popil kakšen kozarček, zato mu je zlodej nastavil flaško ta močnega. Mežnar se je napil in zaspal, takrat pa se priplazi zlodej in ukrade mašne bukve. Ko se gospod vikar vrne, takoj zamerka, da manjkajo mašne bukve. Hitro zbudi mežnarja, ki pove, da je najbrž zlodej ukradel bukve. Vikar vzame žegnano vodo in teče za zlodjem. Zlodej je videl, da ga vikar dohiteva, zato je spustil bukve, v strahu, da ga bo gospod poškropil z žegnano vodo. Ko se je to tudi zgodilo, se je zlodej z vso močjo zabil v skaino steno in naredila se je velika jama. Iz jame je začel teč potok, ki mu pravimo Mlinarica.

Bovec, 1973


131 Kako je nastalo okno v Prestreljeniku

Enkrat je gospod Bog kaznoval te hudobne ljudi tako, da je poslal veliko vode dol na zemljo. Vsi ljudje so se potopili, samo Noe je plaval po vrhu vode s svojo barko. Bog je ustavil dež in voda je začela upadat. Pokazali so se vrhovi visokih gora, med njimi tudi Prestreljenik. Tedaj se je Bog zmislil na Noeta. Noeta je začelo skrbet, ker ni vedel, kam naj priveže svojo barko. Bog je videl, da je mož v škripcih. Postavil je kazalec ta leve roke na eno stran, kazalec ta desne roke pa na drugo stran Prestreljenika. Stisnil je močno od obeh strani in ratala je luknja skozi Prestreljenik. Noe je bil ves srečen. Vzel je štrik, ga pretaknil skozi luknjo in privezal barko. Zdaj se je lahko zbasal z barke, saj je bil gvišen, da mu barke ne bo odneslo.

Srpenica, 1971


132 Še ena o nastanku okna v Prestreljeniku

Sveta Marija in hudič sta stavila na Trbižu, kdo bo prej prišel na Staro goro. Marija je šla s Trbiža po cesti z osličem proti Stari gori. Hudič pa jo je hotel prehitet in si je izbral krajšo pot čez hribe. Tekel je na vso moč in z glavo treščil v Prestreljenik, da je nastala v njem velika luknja. Ves potolčen je potem šepal čez Stol, Mijo in Matajur. Vendar je sveta Marija prej prišla po cesti na Staro goro, saj je bil osliček zelo uren.

Bovec, 1982


133 Kako je nastalo Rabeljsko Jezero

Bilo je na veliko soboto. V Rajbeljnu je vse rajalo in se veselilo. V oštarijo je prišla ena žena z otrokom in je prosila jerperge. Nobeden je ni hotel sprejet pod streho. Z njo je prišel v oštarijo, kjer so rajali, tudi star mož, ki je imel pod pazduho sodček. Del je, naj se nehajo na tak dan, ko je Kristus v grobu, veselit, če ne, bo odprl sod in jih bo voda zalila. Vsi so se začeli smejat, mož pa odpre pipo na sodu in začela je teč voda brez konca. Zjutraj je bila vsa vas pod vodo, nastalo je Rajbeljsko jezero. Ko so nevihte, se še dandanes slišijo iz vode zvonovi rajbeljske cerkve.

Bovec, 1977


134 Še ena o nastanku Rabeljskega jezera

Tam, kjer je zdaj Rajbeljsko jezero, je enkrat stala vas. En dan je v to vas prišla žena z otrokom. Bližal se je večer, zato je pričela prosit po hišah za jeperge. Nobeden se je ni hotel usmilit. Ko pa je prišla na konec vasi, ji je ponudil jeperge starec, a zelo revne. Spat sta morala kar v listju. Ponoči je prišla strašna huda ura, in ko se je starec zjutraj zbudil, ni bilo nikjer ne žene ne otroka. Ko je pogledal ven, je videl, da tudi ni bilo več vasi, samo njegova bajtica je bila na otočku sredi jezera. Tako je bila poplačana njegova dobrota in kaznovana hudobija vaščanov.

Bovec, 1977


135 Mala in Velika baba

Enkrat sta na Žagi stanovali dve ženi. Šli sta na pot v Benečijo in si pripravili velik oprtnik. Zmenili sta se, da bo mala ženica nosila oprtnik na vrh, velika pa z vrha hriba v Rezijo. Pot se je vlekla kakor kurja čreva. Končno sta prišli na sedlo hriba, odkoder se pot spušča v Rezijo. Mala žena je ponudila veliki ženi oprtnik. Velika je ozmerjala malo, da je lena. Splezala je na veliko skalo in vpila: »Lenuh, nesi naprej!« Mala je zlezla na mihno skalo in kričala: »Drži se dogovora!« Boga je ta prepir ujezil. Poslal je dve streli in obe ženi ubil. Od takrat se tisti dve skali imenujeta Mala in Velika baba.

Žaga, 1982


136 Nastanek cerkve svete Trojice v Bovcu

Zgodilo se je pred davnimi leti. Takrat je bila glavna cesta iz Bovca čez Predel na Koroško. Postiljoni so vozili po tej poti pošto. Ta pot je bila zelo nevarna zaradi šeljmov. Čakali so gori v kakšnem hribu; ko je pripeljal voz s tovorom, so ga pa oropali. Takle postiljon je bil tudi Lojz. Vsak teden je vozil pošto v Beljak. Enkrat, ko je pripeljal tja, je zagledal eno gručo ljudi. Stopil je bliže in zagledal žandarje, ki so peljali šeljma na gavge. Ko so ga pripeljali pod gavge, so ga vprašali za zadnio željo. Seljm je želel samo, da bi govoril z enim Fličeriem. Lojz je stopil k njemu in mu povedal, da je iz Bovca. Seljm mu je povedal o svojem ravbarskem početju in želel, da bi Lojz odkopal ravbarski denar, ki ga je on bil zakopal. S tem denarjem naj sezidajo v Bovcu cerkev. Lojz je res odkopal ravbarski denar in ga dal za gradnjo nove cerkve v Bovcu. Ko so žgali ap no za novo cerkev, so na trgu privreli na dan trije studenci. To je pomenilo, da morajo cerkev požegnat v čast sveti Trojici. Te cerkve danes ni več, posuta je bila med prvo svetovno vOJno

Bovec, 1976


137 Od kdaj je Rombon gol

V starih cajtih je bil Rombon še ves zaraščen. Tu so živeli samo pastirji z ovcami. Na drugi strani Rombona so pa pasli ovce Rezijani. Včasih so jih prignali tudi na bovško stran. Enkrat pa se je en Rezijan zaljubil v eno bovško čečo. Tista je pa imela že enega Bovčana rada, zato sta se Bovčan in Rezijan stolkla. Rezijan je takrat zažgal gozd v Rombonu, pogorel je in celo zemlja je gorela. Od tistega cajta je Rombon gol.

Bovec, 1976


138 Od kod priimka Mlekuž in Kravanja

Pravijo, da sta v davnih cajtih prišla v Bovec dva romarja in se tu naselila. Ta prvi je bil pastir, pasel je krave, zato so mu rekli kravanja. Ta drugi je pa molzel in delal iz mleka sir in skuto, zato so mu rekli mlekuž. No, Mlekuži in Kravanje, zdaj veste, od kod vaš priimek.

Bovec, 1981


139 Okamnela lovca na Kaninu

Mati božja se je sprehajala po Kaninu. Dva ravbšica sta sklenila, da jo bosta ustrelila. Namerila sta puše proti njej, a predno sta ustrelila, je Mati božja pogledala nazaj in dela: »Le streljajta, le streljajta, in v skalo se skeljajta!« Ustrelila sta jo v plašč in ji ga preluknjala. Nato sta še enkrat pomerila puše v hrbet Materi božji, a ona se je tedaj spet ozrla vanju. Lovca sta se spremenila v dve skali v podobi človeka. Ko je bil 1976 potres, se je ena skala zrušila, druga pa še zdaj stoji.

Bovec, 1982


140 Velikanova pleča na Kaninu

Enkrat je v Bovcu živel velikan. Vsak mesec je zahteval zase kravo ali dve ovci. Če mu Bovčani niso dali živine, je začel razsajat in je ubil tudi kakšnega človeka. Bovčani pa so sklenili, da mu ne bodo več dajali živine. Prišel je mesec naokoli in velikan je vprašal po živini. Ni je dobil in je začel razsajat. Odšel je proti planini Gozdec na Kaninu. Na tej planini je bilo veliko živine in ta bi požrešnemu velikanu prav dobro teknila. A bil je tako izčrpan in sestradan, ker že mesec dni ni jedel, da ni zmogel več naporne poti. Na pobočju Kanina se je zgrudil in se pogreznil v skale. Od takrat se imenuje to pobočje Plejče, kakor se po bovško pravi pleča. Na površju so ostala namreč samo velikanova pleča. Bovčani pa so odtlej dobro in v miru živeli, saj so se znebili požrešnega velikana.

Bovec, 1982


141 Zakaj je Čezsoča pozimi brez sonca

Enkrat v davnih cajtih sta Kristus in sveti Peter hodila po svetu iz kraja v kraj. In naneslo je, da sta prišla v Čezsočo. Bila je zima in oblečene sta imela kožuhe. Zgodaj se je stemnilo, zato sta pri Modemu prosila za jerperge. Spat sta šla na seno in se odela s kožuhoma. Zjutraj sta zgodaj vstala, se zahvalila za jerperge in odšla proti Bovcu. Ko sta prišla gor v sredo Nakla, sta videla, da nimata kožuhov. Kristus pravi Petru, naj gre nazaj k Modemu in vpraša, kaj je s kožuhoma, on pa ga bo počakal. Vendar je Peter šel zastonj k Modemu, tam niso hoteli nič slišat o kakem kožuhu. Vrnil se je h Kristusu in mu povedal, kako je s kožuhi. Kristus je del: »Če so Čezsočani taki, da kradejo in da niso pošteni, jim bova pa čez zimo sonce vzela. Sonce bo posijalo samo do tu, kjer sedaj stojiva!« Tako so Čezsočani sami krivi, da tri mesece nimajo sonca.

Bovec, 1976


142 Zakaj morajo Čezsočaninositi eno jopo več

V Čezsočo je prišel sveti Peter. Ker je bila huda zima, ga je močno zeblo. Hodil je od hiše do hiše in prosil: »Prosim, ali imate kakšno staro jopo zame, ker me zebe.« Nihče se ga ni usmilil. Šel je čez reko Sočo, se obrnil proti vasi in rekel: »Odslej boste morali nosit eno jopo več kot Bovčani!« Zares je v Čezsoči tako mraz pozimi, ker nimajo sonca, da morajo bolj kurit in se bolj toplo obleč.

Bovec, 1982


143 Zakaj je Slatenk gorak in zdrav

Ljudje okrog Bovca pravijo, da je Slatenk en kos dohtarja. »Ja zakaj?« se boste vprašali. Tako je bila ta reč: Gori okrog Polovnika se je klatil en lep gams in vsi jagri so ga hoteli ujet. Samo vsakemu se je izmuznil. En dan je šel en Bovčan po drva in je naletel na to žival, ki je lih pila. Mož se je najprej ustrašil, potem pa je vzel eno poleno in ga zabrisal gamsu lih tja za vrat. Gams je padel. Prikazala se je kri in začela v curkih teč v potok. Od tistega cajta je Slatenk tako gorak in pa še zdrava voda povrhu.

Bovec, 1973