Srca
| ← Sezam | Srca Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Ne morem več → |
| |||||||
S hribov pritiska zavesa plina,
naši so lokenčki.
Slasten in rezek je utor,
Abrahami so Abrahami.
Brat brata brez sočutja prosi,
usmili se me, usmili se mi.
In tu, bifurkacija zavesti,
šotor, okrog njega pladenjčki.
Koliko pene zmeče mesar in kako
je kriv brivec pred njo.
Kako šušti lužna vrela voda,
ki jo izlivajo platelci.
Ne vemo, zakaj je iztrošeno
jasno, se iztroši skrito.
Se vrne nazaj rdeče,
mastno. Naši zavezniki.