Sezam
| ← Živi zazidani | Sezam Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Srca → |
| |||||||
Sezam po vlomljenem Njem,
ni ga, ki bi mu zrušil gorje.
Težka mu visi roka na palčki,
dela se, kot da ne je.
Pravljično se zavije v brezčasje,
to je vse, kar ve in zna.
Po telesu mu gomazijo semena,
čas ga izplava, ranjenega.
Z buciko spet pripenja beneška
zrcala, še mu ni dovolj snega.
In kuha vino. Prav po
otročje se muči s kmetom.
Z ladjo. S kinom.
S krohotom vseh
razporejenih v stavbi.
Z visokih stopnic Epidavra.