Živi zazidani

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odhod bo izpred lokala Živi zazidani
Otrok in jelen
Tomaž Šalamun
Sezam
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Komunisti uporabljajo iste stole, iste
stopnice. Tudi pod njihovo kožo teče
kri. Ko jejo, požirajo; z očmi gledajo,
ista elektrika gori po stanovanjih teh


ljudi. Dolga leta sem imel najboljšega
prijatelja komunista. In moja lastna
otroka: strašen primer pol komunistov pol
ljudi. Raztepeni so. Komunisti postavijo


vedno: ali, ali, in ker me niso likvidirali
v svojem zenitu, so si ranili čas. Ampak
še vedno imajo vso moč in oblast, ure,
zvonce, še vedno lahko pri belem dnevu,


v obraz rečejo tvojemu otroku: pridi,
bodi komunist. Usta imajo kot mravlje
in se ne odpovejo lastnini. Z žeblji
so jih pribili na Izvršni svet. Jih


zazidali v hodnike palač, imenovane
Centralne. Čeprav je okrog vse zeleno,
čeprav je okrog polno drevja, sredi
mesta. Komunisti so natančen udarec v


kri. Njihova rosa se vdihne nevidno.
In v grob se polagajo v miru, med glasbo,
Za večnost. Žalostni in pretreseni, kot
da bi šlo skoraj za isto smrt kot našo.