Srbi leta 1876

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zvečer na hribu pri Soči. Srbi leta 1876.[1]
Poezije
Fran Zakrajšek
Furlanska beda.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kaj te druhali, ta ljuta krdela
Lačni ko tigri, od sela do sela
Daleč okoli, kar meri okó:
Gor po planjavah, skoz temne lesove,
S hribov krvavih, čez puste mostove
Vse gonobeče na Srbsko deró?

Kdo je pregleda tam? Kdo je prešteje?
Rastejo z breznov? Je Lucifer seje?
Čudna je noša pa jezik neznan;
Koder se Jordan, Nil črni se širi,
Koder se v Traciji trinog šopiri,
Strašne množice te imajo stan.

Tužna Slavjanska! Pokrajine svete,
Ki vas teptajo srdite te čete,
Solze točite, imate zakaj!
Tud' za te spake je zraslo železo,
Čujte orožje! Glejte njih jezo!
Oh, ve nesrečne, tresite se zdaj!

Žig je za njimi in sleme dol' škripa,
Z zlobnim korakom dol Turek iz sipa
V divjem hrohotu prokleto hiti:
Sivec se joče, deček tam cvili,
Mrzlim oblakom devojka se smili.
Kri se nedolžna v nebesa kadi.

Gledam li v istini? Alj se mi sanja?
In če res gledam, o Bog maščevanja!
Kak to požrešno zverjad še trpiš?
Ti, ki Jerihovce vbil si presmele,
Z jeznega trona to gledaš, pa strele
V roci pravičnej še lene držiš?

Ha! kak temné že sinjine prej vedre,
Hrasti Basanski in Libana cedre
Jezne vrhove v oblacih tresó.
Svigajo bliski spod nebnega krova,
V boj se nad vraga napravlja Jehova,
Čujem: »Ošabnežu zmaga ne bo!« 

Prej naj preplašena Sava, če more,
Spet v Triglava zbeži skalodvore,
Preje se Donava s črnih valov,
Preje povrne se v lok spet pušica,
Kadar od njega leti kakor ptica,
Vstavši se v zraku hiti naj domov!

K višku na noge! Šteti so dnevi!
Planite, planite ven kakor levi,
Kterim je tat mladiče pobral!
Ki ga hirkanska je tigra dojila,
Rana se vragu je spet zacelila,
V Turkistan ž njim, da ne bode več klal!

Slišite! Slišite! Urno iz stana!
Čujte, ko daleč grmi rekobrana,
Čujte njih glase, rožljanje in srd.
Bliže podé že razdraženi levi,
Silno doné že naprej zmagospevi:
»Svobóda, svobóda ali pa smrt!« 

Taki ne čakajo! Z leve in prave
Viteze gledam junaške postave,
Koje duh Lazarov vodi na plan.
V tla že strmijo osuple tam čete!
Došla je ura geozivne osvete,
Kmalu izplača se Vidov jim dan!

Ki si osmešil, podrl Faraona,
Milo, pogledi na brate znad trona,
Strašni Gospod ti vojskinih trum!
Sodome žeplo na Turke razgrni,
Angoro, Sedan ti nanje obrni,
Zopet en Timur jim steri pogum.

Zasmehujó naj te še ti surovi
In preošabni Madjani? Tvoj novi
Gedeon,[2] dej, naj je trešči v prah:
Onkraj gorâ naj maliku kadijo,
V divjih samotah naj luno častijo,
Koder razsaja trepet ino strah.

Z grobov tedaj, ve razžaljene sence,
S Kosova urno hitite po vence,
Denes Gospod vas maščeval bo!
Ni Vukašina, ni Brankoviča,
Krasno veselje! ... Bodite dans priča
Kako dajal bode Turek glavó! –

  1. V spomin osodepolnej dobi turško-ruske vojske.
  2. Černajev