Sonetje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ode in elegije Sonétje
Fran Levstik
Romance, balade in legende
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Petrarki.[uredi]

Prijéle so za strune rôke moje,
Da bi izkusil péti glase znane,
Ki ž njimi nékdaj so Italijane,
Petrarka, veselile pesni tvoje!

Prepeval si lepoto Lavre svoje,
Prepeval bridke si ljubezni rane.
Tvoj cvet se je presadil mej Slovane,
I vsem jezikom tvoja struna poje.

A ker je raba pesnikom nekdanja,
Da, kdor se drzne spletati sonete,
Najprvo tebi se, nastavnik, vklanja:

Zató i jaz, poprejšnje grajan čase,
Ka moje pesni so premalo vnete,
Darím zdaj ránjen tebi svoje glase.


Tíhe želje.[uredi]

Srcé vsak dan ljubezni radost pije,
A radost moja solncu je jednaka,
Ko se prikaže iz deževnega oblaka
Ter kratko uro v solznej luči sije.

Ko spet meglena mreža je pokrije,
Poljé i gozd obili dež namaka:
Takó i meni, ker me vedno čaka
Po kratkem solnci žalost, solza lije.

Ljubezen bila mi je še neznana,
Dejál sem, da je v njej samó veselje;
Zdaj vém, kakôva nje je grenka hrana.

Ne more up mi prsij vzdigovati;
Zató ne smete se na dan kazati,
Na skrivnem le za njó goríte, želje!


Dvojna pomlád.[uredi]

Ko sneg z ravnine v goro se pomiče,
Vedrína diha z nébesa topleje,
Na solnci spet vijolica se greje:
Tedàj veselje novo vzdrami ptiče.

Narava je na ljubo delo klíče
Ter vabi na dreves brstitih veje,
Da petje zopet glasno i glasneje
Preleta polje, gozde i holmíče.

Takó zdaj tudi meni, draga moja!
Če nésem starih še glasóv pozabil,
Velí poskúsiti ljubezen tvoja.

Nje dih sladák i dih pomladi mile
Iz srca pesni spet mi je privabil,
Ki v zimi bolečín so neme bile.

Na Dunaji, 25. februvarija 1872.

Nagla usoda.[uredi]

Zidovi starega so Herkulana
Godóve nekdaj glasne praznovali:
Na ples mladeniči se pripravljali,
Poguba bližnja bila je neznana.

Odpró goreča brezna se Vulkana:
Plameni v zrak s pepelom so vstajáli,
Potresi, gromi steno gór majáli —
I glej, dežela v smrt je zakopana!

Takó v narodi časi hrup se vname:
Vse mesto spi, držé zapôre ključi;
Kar vzdrami strel, ropòt ljudí iz spanja!

Takó prišlà ljubezen bridka náme,
Iz mirnosti vsakdanjega dejanja
V gorjé pehníla me je, v noč brez luči!


Ljubézenski járem.[uredi]

V bijálcu, ki očeta je umoril;
Prokletniku, ki skruni božje hrame;
Hudobnežu, ki trge, mesta vname:
Kesanje vse izbríše, kar je stvoril.

Še Kanj bi se lehkó bil izpokoril,
Iznébil Sísip teže svoje rame:
Le kdor brezúp ljubezni náse vzame,
Né ga, da strup bi njemu zagovoril!

Po božjih potih v Rim i delj naj hodi,
Gorjé, továriš v kópnem i na vodi,
Iz tujega se ž njim domóv obrne.

Plaménu, ki ga v žarnih prsih nosi,
Hladíla noč i dan želí i prosi;
V srcé se zaželeni hlad ne vrne!


Bogóvi.[uredi]

Da še bogóv oltarje bi imeli,
V nekdanjej dobi srečneje živeči,
Ko Živi al’ Perunu so po všeči
Darove žgali še ljudje veseli!

Daróvi moji tudi bi goreli:
Naj zgorel oven, junec bi največi,
Da mogel nje ljubezen bi doseči,
Katere čisti žarki so me vneli.

Ak’ tri bi zidane imèl gradove,
V plamén i dim vesel bi je preménil,
Da v svoj namen bi si nagnìl bogove.

Prestóla vseslovanskega cesarstva,
Celó zemljé vesoljne gospodarstva
Nad njeno jaz ljubezen bi ne cénil!


Ljubézenske bolečíne.[uredi]

Na levej strani je srcé človéka,
Z rokó se jedva čuti, káko bije,
Ko v njem krvavi tok se mirno vije,
Ko v strugah ne šumí rudeča réka.

A kádar mu ljubezen rano vseka,
Krví obilnost vánje hitro lije,
Viharno vtriplje, níkdar ne počíje,
Vročina je nevsmiljena pripeka.

Za jutra, ko plaména zora vstaja;
Po dnevi, kádar zlato solnce sveti;
Zvečer, ko hladna rosa tla napaja;

Po noči, ko so lune žarki vneti,
V samoti, v družbi, v deli i pri jedi
Ognjeni črv je grize v bridkej sredi!


Tvoj obràz.[uredi]

Zadéla je srdita božja roka
Nižave indske, da jim je odvzeto
Ob vsacem leti cvetje krasno-vneto,
Ko se povódenj razlijè globoka.

Vsa rávna morju zemlja je široka;
Zasaja lotos kal in deblo sveto,
Spet upanje ljudem je izpočeto.
Da bliža hip se rečnega odtoka.

Takó povodenj mislij mi bolečih
Razvneto dušo časi napolnjuje,
Da se v bridkóstih mi topí gorečih.

A ko se tvoj obràz mi povzdiguje
Iz tmè, — takoj je konec sil mučečih;
Srcé mi zopet v nádeji miruje.


Róža.[uredi]

Kraljéva ti ponosna, lépa roža,
Med cveti vsemi vrtnimi sloveča!
Ko v rosnem jutri zarja plameneča,
Jednako lic je tvojih vneta koža.

Ko te pohleven veter mehko bóža,
Napajaš vse okrog, sladkó dišeča;
Ti zbadaš, vender, deklica boječa,
I pôgled čisla trudnega te móža.

Podoba moje ljubice si mlade:
Nje rast visoka, tenka je, ko tvôja;
Ko ti rudeče ustnice so njene.

Pa tudi né brez tvoje te navade,
Če slà poredne šale jo zadéne,
Da zbôde časi me do nepokôja.


Prázni sklépi.[uredi]

Ta kraj sem hotel čésto vže pustiti,
Bežáti plah čez brda i ravnine;
Ugasil morda bridke bolečíne,
Utegnil morda spet bi mir dobiti!

Neumnež jaz, ki morem to meníti!
Prehodim naj vse hribe i doline
I preveslam vse morske globočine
Srcá se živ ne morem iznebíti!

Srcá, ki nosi tvoje lice v sebi,
Srcá, ki vzdiha noč i dan po tebi,
Ker v tebi le si najti upa srečnost.

Tri dni si skrita mojemu očesi,
I trije dnevi so mi dolga večnost!
Oh, menim se priklenen o slovesi!


Čákanje.[uredi]

Ko se obraz odkrije lune blede,
Popotnik, ker stezé izmanjkovati
Začnè mu, v gozdi mora sam ostati;
Na skalo pod drevesom truden sede.

Dviguje tam želán vso noč poglede:
Kdaj zvezde mu jemó ugasováti?
Od kod začnè mu zlati zor sijáti?
Kde solnce pot odprè iz temne srede?

Takó sedím na klopi jaz na vrti;
Pogledi so tijà mi vedno vprti,
Od koder tebe, srce, pričakujem!

Po tebi, deklica preljubezniva,
Ki daljni kraj očem te mojim skriva,
V trepeti, strahi, upanji vzdihujem!


Uplénjeni dár.[uredi]

Pri ôkenci za mizo je šivala
I rútico je ljubemu robila
Ter v pesencah veselih se glasila;
Poznàl sem, ž njim se v mislih je igrala.

Prišèl sem jaz, — takój je obmolčala,
Srepó od mene strani se zavila;
Iz lâs tedàj se kita izprožila,
Iglíca jej z glavé na tlà odpala.

Užé sem čésto prosil je spomina,
A ker se prošnje moje ne usmili,
Pobral iglíco naglo sem po sili.

Iž njé izvíra nova bolečina:
Kadàr je kóli milo ogledujem,
O dragej mislim, tiho sam žalujem.


Zmóta.[uredi]

V nedeljo zadnjo je dopoldne bilo,
Za mizo tiho slonel sem v težavi,
Razburne misli mi šumele v glavi,
Okó vsušeno lic mi né močilo.

Dobí samotnega me dete milo,
Prijazno se mi na kolena spravi,
In k mojim ustom svoja mi nastavi;
Objel sem je, okó mi je rosilo!

Sirota menil v sladkej sem slepoti,
Da se je moja draga omečila,
Prinesla mojej žálosti hladila;

A ko sem v grenkej se zavedel zmoti,
Takój spet čelo bilo mi oblačno,
Srcé otožno ter okó je mračno.


Prevára.[uredi]

Ko dvôri plámenom zaplapolájo,
Udári zvon ter z bobnom róg zapoje,
I strel ljudí sklicuje v četne roje,
Da peš, z vozmí na pômoč ropotajo.

A kádar mné, ka ogenj obrzdajo,
Pokojni završé gasilne boje;
A ko odšlì možje v domí so svoje,
Plameni časi zleje zadivjajo.

Preprôsto moje srce je verjelo,
Da se ognjena želja mu vkrotila,
I bilo je polagoma veselo.

A predno sem si mogel biti v svesti,
Ugledam vstrášen se na starej cesti;
Stokrát se večja strast mi je vrnila.


Po nôči.[uredi]

Ko vstane bledi mesec na obzori,
Da vrtje, njive i stezé so jasne:
Trgóv potihnejo kupčije glasne;
Budé se zvezdni mrgoleči zbori.

Zapirajo se kmetom mirni dvori;
Molčé po vejah ptičje strune krasne:
A slavcu tožna pesen ne ugasne;
Ne vmolkne prepelica mej razori.

Tak jaz sinoči, ko je vse pospalo,
Nemiren dvignem se, hitim na plano,
I zasopèn se vzpnem na strmo skalo.

Nad breznom sem klečé premilo prosil:
»Moj Oče, dolgo sem trpel i nosil;
Zaveži ti, ki moreš, mojo rano!«


Zíma.[uredi]

Popustil ptič je naše domovine,
Kder v ledi žalostna stojé drevesa,
Brez sada, brez zelenega peresa,
Kder so bečél utihnile družine.

Ležé v zametih brda i ravnine,
I vse je smrt, kar gledajo očesa,
Tam, kder vihar peruti jezne stresa;
Po snegi vidi se le sled zverine.

Vsaj jedna mi iz snéga kde kresnica
Prikáži se, razlóži cvetka bela!
Al′ moja ljubi me al′ ne devica?

Če je pa zmota mi srcé objela,
Resníce blisk, nikár ne treskaj vánje!
Sladké so upa tudi prazne sánje.


Védni nemír.[uredi]

Doklèr me draga je zaničevala,
Nobena mojih ur né srečna bila:
Zaliti srce žalost je grozila,
Tolažba spanja se me ogibala.

I zdaj, ko mi je upa luč prižgala,
Né vender se mi vest upokojila;
Neskrbnosti né solza obrodila;
Utéšenost né duše zazibala.

Poprej brezupa sta pekel i vice,
Zdaj žgó me ljubosumja ognji vroči,
Ne umeknó pomoči se nobeni!

Kar mi je vstalo solnce — njeno lice
Dal mračni mir slobó je mojej koči,
Srcé grenkosti sladke hira v meni.


Zvonóvi.[uredi]

Na gori davi peli so zvonovi,
Srcé se mi je žalosti mečílo,
V gorečih solzah se okó topilo;
Pretresnili so bridki me glasovi.

Rodóv bogatih čislani sinovi,
Ki tvoje črno jih okó ranilo,
Srcé z rokó ti nosijo v darilo,
Pod streho vabijo te njih domovi.

To mi v spomin grmélo je zvonjenje,
Ki bode v cerkev z drugim te spremljálo,
Brezúp, gorjé pa meni prepeválo.

O dobro vém, kaj bridko je življenje;
A vsemu stalo v bran je srce moje,
Da zdaj nevsmiljenje končá ga tvoje!


Víhra.[uredi]

Pod nébom burje besno so vihrale,
Oblake trgala nebeska strela,
Ogrôzno tromba gromova rohnela,
Trepèt majál je v korenini skale.

Zverine so po jazbah se skrivale,
Pod streho množica ljudij hitela;
Le meni, ki si ti v brezup me dela,
Boječe néso misli trepetale!

Odkrìl sem prsi, tekel v piš viharno,
Z oblakov bliske v smrtnej klical sili,
Steró, sežgó da mojo dušo žarno!

Po tleh so hrasti grčavi ležali,
Macêsni stari glave uklanjáli;
Nebeska mene moč se ne usmili!


Ljubézen.[uredi]

Ljubezni, ki z junaštvom prsi neti,
Morjé i reka, víhra ne ostraši,
Brezup i žalost, smrt je ne oplaši,
A nì peklenski biči neprešteti.

Jedino sebi vero hče imeti;
Ne vé, kaj govoré sosedi naši:
Redí željé po srčnej sladkej paši;
Mrtvó jej drugo vse na tem je sveti.

Čuj, taka je ljubezen bila moja!
Na tvojega srcá sem trkal duri —
Zapahom, ključem si je zaklenila.

Jaz kri bi záte dal ob vsakej uri;
A ti beséd si praznih se plašila?
Ne zná, ne zná ljubiti duša tvoja!


Oblétnica.[uredi]

Nocój to noč mi leto je preteklo,
Kar iskra v srce vržena — ljubezen —
Plamén je bila mi užgala jezen,
I dolgo v strasti me kovala jeklo.

Dovòlj se od tedaj vodé izteklo,
I poknil je nekteri sklep železen;
Pa, hvala Bogu, tudi jaz sem trezen,
Umrlo je, kar me je v prsih peklo!

Na grobi novem tu ljubezni stare
Nocój pričenjam spet ljubezen novo;
Naj jarem, jedva sprežen, spet me tare!

Ljubezen meč je, ki hladí in reže,
I kdor je kdaj okusil ost njegovo,
Ko v luč metulj, tako on sili v mreže.


Pevajóča róža.[uredi]

Jaz pevajočo rožo vém prekrasno,
S pomladnjimi odeto vsemi čári;
Nebeski ogenj lice njeno žári;
Izbrala je umételjnost si jasno!

Za sladko srečo se ne méni časno,
Umíka nje vabljivej se prevári;
Gorjé i slast, ki v srcih nam vihári,
Izliva le si v pesen divno-glasno.

I množica, ki gorke solze toči,
Ker gáneno je srce jej zavzeto,
Uklanja nepremaganej se moči.

A njeno bitje vse ponižno vneto,
Živí le muzam, upajoče vánje,
Ter svoje dovršuje sveto zvánje.


Kedáj?[uredi]

Kedáj te videl bodem spet, Ljubljana,
Izvoljena slovenska ti nevesta!
Kedáj pod grad me tvoj železna cesta
Prinese, v jug od sévera prignana?

Kedáj li gledal bodem lica znana,
Ki prostor poln je tvojega jih mesta,
Na srce stiskal zopet srca zvesta,
Kar né sovraštva mi jih vzela slana?

Kedáj podoba se odprè mi živa:
Poljé gorenjsko s holmi i cerkvámi,
Z vasmí, z mrakotnim lésjem pod gorámi?

Kedáj pozdravim tebe, srečna Sava!
Ki tam, kder moja deklica prebiva,
Tvoj tok od mósta mimo dvora plava?

Na Dunaji, 10. februvarija 1872

Bodímo veséli![uredi]

Užé meniha videl sem plesáti,
Da ž njim viharno kuta je letela;
Obrne časih nunica vesela
Celó za samostanskimi se vráti.

Saj dano še svetnikom ubiráti
Nebeskega je citre Izraela,
Da se celó začnè dušíca bela
Z bradatim patrijarhom tud’ sukáti.

Mi nésmo nì menihi, nì svetniki,
Vi, gospodične, tudi néste nune,
Svetnice ne, če se nam prav dozdeva;

Pa godec nam zastonj ubiraj strune?
Zastonj bokali nam bleščé veliki?
Veselje, ples naj srce nam ogreva!


Naváda.[uredi]

Ko ljudstvo izraelsko je v puščavi
Vže oproščeno bilo vsake sile,
Željé so nágloma se mu rodile,
Da spet, ko prej, živelo bi v težavi.

»Kaj bilo nam je tam v Egiptu?« pravi,
»Jedí so mesnih lónec nas gostile;
Od lakote medlimo tu nemile,
I žeja v pustej nas morí širjavi.«

Kdor se privadil je služabne teže,
Srcé mu dnij svobodnih več né vedno;
Več jarem udov trdih mu ne veže.

Ugasne moč za vse dejanje vredno;
Ko ptič, ki se navadil je zapora,
Takó i on umreti suženj mora.


Bòj brez korísti.[uredi]

Ko mnogo dníj z nebá krepkó dežuje,
Potokom narastó vodé šumeče;
Dolinski mlinar se zbojí nesreče,
Popravlja jéz, zatvornice vzdiguje.

Zamán z nebeško silo se bojuje!
Ko v hram slapovje pribobní grmeče,
Brez vse pomoči kliče i trepeče —
Potegne val ga i s sebój zasuje.

Takó se stavi v bran, takó se vpira,
V kogár nesreč je reka prišumela,
Ki iz studencev raznih mu izvira.

Zastonj je boj, zastonj njegova dela!
Kedár usodi se na desno vgáne,
Od leve nánj straní sovražna plane!


Ròj.[uredi]

Bečelice dopoldne so rojile,
Z veselim glasom kvišku so šumele.
V oblacih zagrmí, užgó se strele;
Udari ploha — mater so zgubile.

Brez nje so žalostno se oglasile;
Povsod so je skrbnó iskati jele.
Ker néso sreče najti je iméle,
Molčé so se v pogubo razkropile.

Jaz tudi, kar sem najsrčneje ljubil,
V mladostnih dnevih sem vže izgubil,
Iskàl potem na zemlji dolgo sreče.

Nikdár se več né dala mi objeti!
I zdaj brezup me semtertamkaj meče,
Ko brez namena tavam tjà po sveti.


Slépa neskrbnost.[uredi]

Po gôrah srna skokonôga leta,
Lehkà v zelenem bukovji prebiva;
Igrá se tu, neskrbna tam počiva,
Naveseliti se ne more sveta.

Ne vidi lovca, ki jej smrt obeta,
Zalázno po grmovji tih se skriva;
A puška poči, da se breg odziva,
I zvrne se žival, v srcé zadeta.

Takó mladóst vesela se zabavlja,
Ne vé lokávosti, skriváj preteče,
Ki nje stopínjam zádrge nastavlja.

A kádar misli se neskrbnost ljuba
Na vrhu svoje neizmerne sreče,
Usoda zagrmí i ž njo poguba.


Neprijázna sréča.[uredi]

Da v takej sreči sem se jaz porodil,
Kakóšna mnogim je terusom dana,
Lehkò verjameš, bela mi Ljubljana,
Da slaven bi, češčèn po tebi hodil!

Brez vse opôre mlad sem vže zavodil
Stopinje k breznu črnega vulkana,
Kder plamenica upa né prižgana,
I koder bodem do pokopa blodil.

Vabila nekdaj me je pevska slava,
Ko v prsih čutil žar sem še goreti;
Al’ govor čísti bil mi je težava!

Potem živenja pol sem ž njim se vpiral,
Kder mi iz vrelcev pravih je izviral;
Zdaj pel bi, pa se več ne morem vneti!


Jêzik.[uredi]

Tovariši so meni očitáli,
Da mi je nekdaj tolkla pevska žila,
Katero učenost je umorila,
Ki ž njo so Kvintiljani se vkvarjáli.

Kakó so pač neumno modrováli!
Ak njim beseda rajša bi služila,
Desetkrat lepša bi njih pesen bila,
Ker lili bi, a ne trdó kováli.

Ko brez orožja némate vojníka,
Ni ptice v gozdi, ktera brez perutij
Pod nebom sinjim bi okrog letala;

Ko ribe v vodi né, da brez plavutij
Po reki bi, po morji se igrala:
Takó nikdar né pevca brez jezíka.


Tovórnik.[uredi]

V tovori nekdaj nêsem vino z Broda;
Kljusè poženem v breg po svojej vesti;
Konj pade, ko sem bil najmanje v svesti;
Zdrobí, izprazni léva se posoda.

Ker me zadela taka je nezgoda,
Glej, desno breme k tlom mi sili zlesti.
Kaj hčem? Naberem kamenja ob cesti,
Obesim v prazni kraj namesto soda.

Takó nekdàj tovornik mi razklada.
Podoben bil si, mislil sem pri sebi,
Pesmarčku, kádar v pesni stika strada.

Godí se njemu, kakor se je tebi:
Da v stran se revežu ne zmakne tóvor,
Besede čudne nakopíči v góvor.


Abúna Sóliman.[uredi]

Opesmil sveti Umek je Cirila,
Takój potem Abuno Solimana
Prodal v roké pobožnega Jerana
Za sto je kron gotovega plačila.

Kaj pa je struna meni obrodila?
Polosemnajsta krona mi je dana;
Vse pesni pa mi črna je Ljubljana
Pri Blazniku v temotno ječo skrila.

Zategadelj sem trdno se zarotil,
Da grešni svet me več ne bode motil,
Ker preslabó plačuje naša dela.

Brevir le, križev pot i dušno pašo
Po zdaj mi bode moja struna pela;
Prestavljal deklam bodem sveto mašo.


Drúžba stárih oblík.[uredi]

Če nekaj dnij nebó močnó dežuje,
Napnó potokom se vodé šumeče;
Ustrašen mlinar se bojí nesreče,
Popravlja jez, zatvornice vzdiguje.

Pa časi vender se zastonj bojuje;
Ko v hram podí slapovje se grmeče,
Brez vse pomoči po gredéh trepeče,
Na streho gré, da val ga ne zasuje.

Takó oblik se starih družba vpira,
Ko novim v knjigo brani i zavira;
Takó Zamejec se posebno trudi.

Al′ delo njih kakó je brez koristi,
To pričajo najboljši naši listi;
Celó »Tovarš« početju njih se čudi.


Simonu Jenku.[uredi]

Sinóve božji so z nebés hodili
Na zémljo novo v dobah nje začetih,
Mudili se pri Kajnovih dekletih
I velikane ž njimi so rodili.

Prikazal bil se tudi tebi mili
Obràz je rajske hčere v žarkih svetih,
Na večnem veličastvu božjem vnetih,
Ki v té iž njé so blagodejno lili.

A, brate, iz nebeske te device
Le nekaj sínov ímaš velikanskih,
Ker zatopljèn si v cvet lepot germanskih.

Najboljšo moč si dal za bledo lice
Ti čarodéjke, solnčnih žarkov trudne;
Rodila je otroke hromoúdne.


Črnogórcem.[uredi]

Vam, Črnogorci, krepka moč je dana,
Vi ste, ko sredi mórja trda skala;
V železni jarem udov né vkovala
Vam roka kletega Mahomedana!

Junaška kri, ki je nekdàj Slovana
Za slavo i svobodo v boje gnala,
Le vam i Rusom v žilah je ostala;
Zató vam tuja sila je neznana.

Poljaci víteški so razkrojeni;
Zlomila češki meč je Gora Bela;
Né Srbija še smrti se otela!

Iz vas kalí požene zárod novi;
Mladika ste, iz ktere prerojeni
Cveli nam bodo južni spet rodovi.


Zbòr zveríne.[uredi]

Ko Bog živali, kar jih njega reje,
Na razne htel rodí je razvrstiti,
Ukazal tistim se je oglasiti,
Katere mísle, da so najmočneje.

Mravljinec mali dvigne se na prste
I začne moški izmed vse zverine:
»Mi najmočnejše ímamo družine,
Vsejál si ter pomnožil naše vrste.«

»Primeri tigra, leva, slona čredo;
Kakó število majhno je njegovo,
I koliko mi glav imámo v čisli!«

Nató star nemški medved dá besedo:
»Le-tá mravljinec je Slovan gotovo,
Ker, da je moč samó v številu, misli!«


Glumáči.[uredi]

On dan pri nas imeli smo glumače,
Ki so glasnó po ulicah trobili,
Z velikim bobnom k sebi nas vabili,
Da gledat šli stvarí bi nedomače.

Ljudjé so tekli v zanke njih zvijače
I támkaje so muru se čudíli,
Ki so tatjé samí ga počrníli,
Da ž njim slepé neumne postavače.

Takó kateri mej Slovenci vpije,
Rojakom lehkovernim oznanjuje,
Da srce mu za národ krepko bije.

Res množica verjame vse mu rada;
A on za svojo čast samó se ruje,
Če ga dobiček svoj ne vzpodbada.


Náša nesréča.[uredi]

<poem> Kaj čaka drage naše domovine? Vsi viri nje živenja so odprti Od nekdaj, i polagoma jo k smrti Samó slovenskih grehov kletva rine.

Sramotni dan, ki bode zadnje sine Kropíl stidèč jej na mrtvaškem prti, Brez solze pokopaval rod zatrti — Ta dan poplača nam vse naše čine!

Izdajstvo, samoljubje i mehkôta, Trepèt, domač razpor, neskrb, slepôta, I svojstvo, s kterim opicam smo v rodi;

Do vsega gnus, kar s tujstva k nam ne hodi: To šiba naša je, ta nas stvorila V nesrečno ljudstvo — a ne tuja sila!