Ode in elegije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pesni (Levstik) Ode in elegije
Fran Levstik
Sonetje
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Izbávi nas zléga.[uredi]

Človek slábi, v róke dan viharjem,
Ziblje čez tepèž valov se plah,
Zvija se usode nagle vdarjem,
In oklòp i ščit zdrobí mu strah.
Ko dviguje duša se vriskáje,
Nad glavó na lasu visi mèč;
Ko najslajša kupa nam se dáje,
Sodbo piše prst nam plamenèč.

Tu v dolini senčnej, v mraku nočnem
Vsa modrost ne zna ni kdaj ni kam?
Na vreteni sreče opotočnem
Srce je igrača grenkih zmam !
A srcé človeško je brezdnína,
Mere svoje samo si ne vé;
Meri oceanom se globína,
Meje njemu niti mére né.

Če mi kopje zemljo premaguje;
Môli če me v sponah širni svet,
Če mi hribe zlate v krilo suje;
Slavo če dosežem večnih let;
Če vesoljnost z duhom vso objamem:
Človek vender bi nesít ostàl,
I slobó od solnca predno vzamem,
»Nično!« jezik bi mi lepetàl.

Vse je nično! Ti jedin si večen,
Ti začetnik, Ti hranitelj moj!
Nikdo né pod solncem tvojim srečen,
Kdor ne bega têpen v šator tvoj;
Níkdo ne dohrepení počitka,
Komur v sebi Ti mirú ne daš;
Kádar bije bôjna ura bridka,
Tí pobédo, Ti pomoč imáš!

Kógar Tvoj v puščavi plamen vôdi,
Kónjika se, pešca ne bojí,
Po modrasih, kot po cvetji, hôdi,
V sèn ga pôtres, vihra položí.
Svet da gine, solnce, luna gasne,
Zemljo da zaliva hrup morjá,
Padajo grmeče zvezde jasne:
Kdor v Te upa, ta ne trepetá.

I zató oziramo se k Tebi:
Ko nas bode težki jarem trl,
Izkušnjava nas vabila k sebi,
I tolažbe zadnji žarek mrl;
Ko viséla bode tma nad nami,
Srce nam brezùp vestí kljeval:
Tí, Gospod, zaščiti nas z rokami,
Da nas v brezno ne potegne val!

I kedàr se nagne dan telesni,
Da mračil se bode zemski pot,
Stalo srce, gasnil blisk očesni,
Duh ostavljal bode kočo zmot,
Slast ostavljal, strast živenja tega:
Takrat, Oča, Ti pri meni stoj;
Ti me brani, Ti izbavi zlega,
Ti me v rajski dom pokliči svoj!


Bog.[uredi]

Iz Državina.

O Ti v prostori brezkonéčni,
Živóč v gibanji vseh stvarij,
V tekanji let i dnij prevéčni,
Brez lic i božja lica tri!
Ti duh jedini, duh povsótni,
Brez úzroka, nikdèr stanótni,
Vsem neobsežen, krog i krog,
Ki sam sebój vse napolnjuješ,
Objemlješ, stvariš, ohranjuješ,
Ki imenujemo Te Bog!

Izmeril ocean globoki,
Preštel bi pesek, zvezd očí,
Ak hotel bi Tvoj um visoki,
Števila Tebi, mere ní!
Celó duhovom posvečenim,
Iz svita Tvojega rojenim,
Né jasna sódeb Tvojih noč.
Naj misel v Té se drzno vpira;
V veličji Tvojem gine, vmira,
Ko v veki tone hip gredoč.

Kaósa bitnost si občasno
Iz brezen večnosti izzval,
I véčnost — vže pred vekom — jasno
Ti v sebi samem osnoval,
Iz sebe sam se sestavljaje,
Iz sebe sam sebè sevaje,
Ti luč i luči si iztek.
Sezídav vse z besedo eno,
Prostiraš v stvar se porojeno;
Ti bil, Ti si, Ti bodeš v vek!

Vseh bitij kal Ti v sebi vezeš;
Ti hraniš je i Ti živíš;
Ti konec na začetek prežeš
I v smrti nov živót daríš.
Ko iskre vsipajo, gosté se,
Tak solnca iz Tebè rodé se;
Ko v jasnej zimi ivja ròj
V drobtinah semtertam strkáče,
Vrtí se, ziblje se, leskáče:
Tak zvezde v breznih pod Tebój.

Svetíl ognjenih milijóni
Po neizmernosti tekó;
Zibáje v tvojem se zakóni
Oživljajoči svit lijó.
A te svečave vse prižgane,
Kristalov žarnih trume zbrane,
Zlatih valóv semènj tekóč,
I plameneči ti zrakovi,
Sveteči skupaj vsi svetovi —
Pred Tábo so — pred dnevom nóč.

Ko v morje kaplja izpuščena,
Tak pred Tebój nebesja krog.
Kaj vsa vesoljnost razložena,
I kaj pred Tábo jaz ubog?
Naj množim v zračnih oceanih
Miljonu teh svetóv dodanih
Še stokrat drugih — i vse tó —
Ak drzni bi Ti primerjali
To je jednako točki mali,
I sam jaz — nič sem pred Tebó!

Jaz nič! A Ti iz mene síješ,
Z velíčestvom svojih dobrót;
Ti v me podobo svojo liješ,
Ko solnce v malo kapljo vód.
Jaz nič! — A v meni vse živenje,
Nesíto neko hrepenenje
Dviguje kvišku me vse dní!
Da Ti si, čuti moja duša,
Premišlja, tehta, sodit′ skuša; —
Jaz sem — torèj si tudi Ti!

»Ti si!« priroda oznanjuje,
Glasí mi srce moje tó,
Tegà razùm me uveruje,
Ti si — i tudi jaz s Tebó!
Jaz členec mali sem v vesóljnem,
Stojèč v osredji česti pólnem,
I z bitji krog i krog objet.
Kder si končàl stvarí telesne;
Kder dúhe si pričel nebesne:
Tam sklep verig je v me pripet.

Svetóv sem vez okrog hitečih,
Mejník izkrajnji stvárjenja;
Jaz sem osredije živečih,
Začetna črtica Bogá.
S telesom v prahi iztrohnévam,
Grmenje z umom v spone dévam,
Jaz kralj — i rob — i črv — i bog.
Prestol sem krasni, čudoviti,
Od kod izšèl? Kdo vé odkriti?
Nikoli ne iz svojih rók!

Jaz delo Tvoje sem, o Stvárnik!
Premodrósti sem Tvoje stvar,
Ti vir živenju, blagodárnik.
Ti duši mojej duh i Car!
Pravici Tvojej všeč je bílo,
Da smrtno brezno prehodílo
Nesmrtno bitje bi z menój;
Da v smrtnost duh se je ogrnil,
I da bi skozi smrt se vrnil
V nesmrtje k Tebi, Oče mój!

Nejasni Ti, Nerazumljívi!
Jaz vém, da dušnih vseh močíj
Nobena Ti v podobi žívi
Nì sence črtat′ krepka ní;
Vem, da smo Te hvaliti dolžní,
Al′ slabi smrtniki nezmožni
Z drugačno hvalo Te čestit′
No k Tebi kvišku hrepeneti,
Globoko pod Tebój strmeti
I sólze Ti hvaležne lít′.


Opomín k veselju.[uredi]

Veséli bodímo, bratje, veseli!
Vetrovom skrbí grozeče
Oddajmo, tugo i žalost,
Oddajmo kesanje!

Še sveti na nebu luna sreberna,
Povrača se vsako leto
Pomlád, povrača zelenje
I cvetje na drevje.

Vonjá še, zorí še trsje po solnčnih
Gorícah i vince zláto
Odganja skrb i bridkósti,
Odganja otóžnost.

Mej travo se bistri vrelec vzigráva
Nizdôlu po belem pesku,
Nad njim v grmiči prepeva
Na véjici slávec.

Prelepa je zemlja, vsa je nebeska,
Ko vstaje iz morja zjutraj
Spet solnce, v cvetji rosečem
Prepevajo ptice.

Na zemlji je raj, na zemljo preseli
Nebó se ob vsakej zarji,
Jehovin dih se razliva
Po brdih, po dôlih.

Laskávi zefiri dihajo drevju
V zibljivih vrhovih, kakor
Kerúbskih góslij glasóve
Iz daljne višave.

A bratje, v pozemskih tacih nebesih,
Ki vredna so dana biti
Serafom v dom i svetnikom,
Okó bi solzilo?

Doklédar mi prsi dihale bodo,
Teló oživljála duša,
V veselji solnčnem se hočem,
V radósti se greti.

Vzemíte bridkósti, misli otóžne,
Vetróve! skrbí grozéče,
Vzemite žalost iz srca,
Vzemite kesanje!


Sovrážnikom.[uredi]

Razmôtril sem počétje vaše.
A molčal nésem, ker ne znam;
Zató na mé prokletje vaše
I srd, ki ga od vas imam.

Da bélo je, vam nésem rékal,
Kar je temnó, kot črni vrán;
Za rokovníki nésem tékal:
Zató se trn vam zdim strupán.

Jaz nésem pôpom upogibal
Ni licémerom se krivíl;
Poníglavce sem vedno šibal:
Zató vražèn sem vedno bíl.

Ubóštvo, skrb, od vàs teptanje
I mraz i glad sem pretrpèl,
Izgubil zveze vse nekdanje;
Pred jásli vaše nésem šèl!

Pred jasli, kder se dolgoúha
Redí živál, da rezgetá,
Iz pólnega kričí trebúha:
»Kdor tu ne žrè, ta dom izdá!«

Pesà ste me imenováli,
Ker biti nésem htel vaš pès;
Od vseh straníj ste v mé ščuváli,
Vaš Izrael ščuvál je vès!

Ves Izrael v rokàh z océpki
Še zdaj na mé srdít reží,
Prvaki vsi i njih prilepki
Za grmi, v járkih, za plotmí.

A vender glave ne uklanjam
Ter vam ne bodem je nikdár,
I brez bojazni še oznanjam:
Ti slépec si, a ti slepár!

Na Dunaji, dné 6. novembra 1870.

Blágor.[uredi]

O blagor móžu, ki ne gane,
Ne zmoti ga podoba lepa!
Bridkosti srčne so neznane,
Neznana mu ljubezen slepa.

Svobodo zlato si ohrani
I sveti mir, — pogled device
Preljubeznive ga ne rani,
Ni tanka rast, nì cvetno lice.

Okó se ískri mu veselo,
Ko solnce, luna, zora sije,
Vedré ga log, cvetíc krdelo,
Šumečih gozdov melodije.

Mej vednim upom in brezupom
Trepeče, kdor se upijani
Iz kupice, nalite strupom,
Ki v sebi ga ljubezen hrani.

Ne svéte njemu zvezde jasne,
Stezó mu noč viharna skriva,
Svečava upanja ugasne,
Preté mu brezna pogubljiva.

Za jedno ves podobo gine,
Doseči nikdar je ne more,
Plamén ga srčnih želj ne mine
Ves dan, vso dolgo noč do zore.

O blagor njemu, ki ne gane,
Ne zmoti ga podoba lepa!
Neznan mu strup je bridke rane,
Ki vseka jo ljubezen slepa.


Omnia evanescunt.[uredi]

Ljubil sem zárod človeški,
Ljubil vse božje stvarí;
Ljubil sem brata Slovenca
Z ognjem slovanske krví.

Ljubil sem travnik in polje,
Gózde, visoke goré,
Senčnoprijazne potoke,
Reke in šumno morjé.

Solnce in zvezde in luno,
Zarje nebeske plamén,
Cvetje in petje spomladi
In blagorodno jesén;

Léta razburnega strele,
Néba pozimskega mraz,
Jutro in poldne žareče,
Ljubil večerni sem čas.

Ljubil sem vince rumeno,
Šalo, veselje in smeh;
Ljubil sem dušne kreposti,
Dela težavnega speh.

Ljubil vže zgodaj sem pesni,
Srce si ž njimi hladíl,
Vánje v očetnem jeziku
Rádost in žalost sem líl.

Ljubil továriše mlade,
Druge veselih nočíj,
Ljubil najstrastneje tebe,
Deklica krasnih očíj!

Mrtva je moja ljubezen,
Srce do dnà je hladnó;
Solnce prekratke mladosti
Šlo je, za góro je šlo.

Tebe prestal sem ljubiti,
Ko je otróval te svet;
Druge vesele odnesla
Reka tekočih je let.

Pesni kipečih studenci
V prsih mi več ne šumé;
V prsih otožna praznota,
Kar odcvelò je srcé.

Zôre okroglega lica,
Zlatih na glavo kodróv,
Dúha peruti čaróbne,
Čutom preslastníh valóv.

Vrniti nikdo ne more,
Niti sam božji ukaz;
Nikdo ne more doiti,
S čímer odbežal je čas.


Na Prešérnovem grobu.[uredi]

Kot zvezde luč, poprej nikoli znane,
Prisvétil nam tvoj duh je iz nočí;
A cvetju so le kratke ure dane!
Za tábo zgodaj nam okó rosí
Na grob, v katerem je vmolkníla
Tvoja struna mila.

A tvoj pepél da tihi mir pokriva!
Ti hítro vzet, veliko si končàl;
Objema te mladíka večno žíva:
Doklèr Slovén si jezik bode znàl,
V srcé mu bode govorila
Tvoja struna mila!


Tolažba.[uredi]

Šli so dedje v črne domačíje,
Ž njimi slava zadremála,
Ž njimi je ugasnil mir.
Vnukom stara zvezda več ne sije,
Ki očakom je sijála;
Boj grmí, rohní prepir.
Vedno solnce semtertjakaj hodi,
Časov slajših s sábo ne peljá;
Zemljo večni ples ob solnci vodi,
Naših solz nam v smeh ne preigrá.

Ali tožba sama ne pomaga,
Dôkler gorka luč nam sveti,
Gorka v žilah krv šumí,
Vtihni skrb i s čela zgíni sraga!
Če za nami so nam vzeti,
Imamo pred sábo dní!
Svet krotili tiberski so sini,
Dušo srčno je dajal Spartán;
Ali tudi v našej domovini
Ščit krvjó i meč je pral Slován.

Če nam zláto žezlo ni poslano,
I nam dijadèm ne sveti,
Ne odeva nas skrlat;
Srce v prsih še nevstrahováno
Trka v prerojenem cveti,
Ki odpira ga pomlad.
Mesec tone v ôcean krvavi;
Dobu listje po jesenskem trepetá;
Galija se sama vrtoglavi:
Naše deblo raste do nebá!

Sila naša nam je razdeljena,
Trijem carjem Leh se klanja,
Stambol tare srbsko krí;
A za Donom lipa še zelena
Tisoč vej, mladik odganja,
I nemerjen svet hladí.
Tam stoji ponosna ruska glava,
S Kávkaza odmeva ruski grom;
Tamkaj ima še oltarje Slava,
I ta dom je naših bratov dom.

Srce tudi nam čutljívo bije,
V milo pesen se izliva,
Ki objemlje um i sluh.
Ne jedine jonske harmonije,
Ne Armída zapeljiva,
Ne samo britanski duh,
Tudi pesen Kraljeviča Marka
Večnosti podala je rokó;
I Prešerna venčal je Petrarka,
Puškin v solnce močil je peró.

Grôza bilo je ime Tatárjem,
Rusija je trepetala,
Strêmen ljubil Novgoród;
Náglo nepremaganim viharjem
Vojska njih je pokončala
Dom človeku, njivi plod:
Ali čuj, iz knjige je živenja
Čas pravični zbrisal njih imé;
Vse, kar siloj začne, siloj jenja,
Bog si ljudstva vtisnil je v srcé!


Ura.[uredi]

Brez odmôra biješ,
V grôbni venec viješ,
Ura, naše dní!
Le uhajaj, ura!
Kar stvori natura,
Vse na smrt stvorí!

Kádar se rodimo,
Dôkler ne sprahnímo,
Meriš ti nam čas:
Léto gre za letom,
Vene cvet za cvetom,
Vene nam obraz.

Ako vroče želje
Nam gasí veselje,
Rov mu koplješ tí;
Če nam srce poka,
Tvoja trda roka,
Brezčutna grmí.

Kmetov up najbolji
Ti končaš na polji,
Ti in tvoj vihar;
Kádar v piši ruješ,
Morski val dviguješ,
Kolne te čolnar.

Kdor se v slì pozabi.
Roka tvoja zgrabi,
Kes ga pokorí.
Sužnjem i cesarjem
Tvojim né udarjem
Stati v bran močí.

Krivde i grehôto,
Pokopáne v tmôto
V skritem dnu srcá,
Vse o svojem časi
Jezik tvoj razglási,
Vse na znanje dá.

Tvoja pesen kliče
Iz grobóv mrliče;
Tvoja pesen spet
Črni grob zapáhne,
Kádar jutro dahne
V dan od zôre vnet.

Brez odmôra biješ,
V grôbni venec viješ,
Ura, naše dní!
Skôraj bodeš bila,
S hládno zêmljo krila
Bléde nam kostí.

Glasna ti nad nami,
Gluho v tesni jami
Bode nam uhó.
Ko boš zadnjič bila,
Zopet poročila
Z dušo boš teló!


Umirajoči pevec.[uredi]

Pôgled mi zre vže v temnò domačíjo,
V kterej né solnca, ne cvête drevó;
V kterej več sôlze očém ne rosíjo;
Kamor ne smete vé, strune, z menó.

Mirno za grobom na vrbi visíte,
Čákajte daljno-prihodnjih rodóv;
Néme s tožečim nikar ne tožite,
Gluhe igràm ne dajájte glasóv.

Z Bogom, preljuba dežela cveteča!
Tebi so moje gorele močí;
Dolgo bo trla še tebe nesreča,
Mene pa v tebi trpenje miní.

Kličejo ózke me grôbove duri,
Smrtna me groza odeva i mrak;
V bridkej mi bôja težavnega uri
Skrite prihodnosti gine oblak.

Prôrok odgrnene vidim usóde:
»V Kosovem ravnem je sveti oltar,
Zidan na grob, kjer za naše naróde
Miloš darôval krvavi je dar.«

»K nébu visocemu kvišku poganja
Zemlji iz groba košato drevó,
Čvrste mladike široko razslanja,
Krepko dviguje ponosno glavó.«

»Z dréva šumijo pogubni vetrovi,
Zibljejo zêmljo na štiri straní;
Groma trepečejo skalni gradovi,
Prah so mejníki, več trinogov ní!«

»Sreča se blaga je Slavi rodila;
Vtihnil je stari, protivni vihár;
Zlata je zora ti, vnuk, zasvetila,
Ktere poznali mi nésmo nikdár!«

»Grôbje nad nami, ki vedeti sméli
Nésmo, kaj draga svoboda veljá,
Hrupa veselega so zabobneli;
V sladkej nam grozi pepél trepetá.«

»Vnel se mogočen je pevec v naródi,
Gosli obešene z vrbe je vzél;
Himne prepeva o svetej svobodi,
Strune vesele je nánje napél!«

Oh, al’ ti dnevi so še za gorámi,
Mnogi prej naših kostij bo prekòp,
Da bi praznôval jih, né ga med nami;
Bratje, le trudni pobégnimo v gròb!


Na Prešérnove smrti dan.[uredi]

<poem> Oblaki nékdaj leno so viseli Nad deželó, ki nas je porodila, Dremôtni sini v mraki nje sedeli, Nobena bòginja jih né ljubila! Strahú in upa néso nič imeli, Ker gosta jim temota vid je krila; Poznali néso svojega imena, Ni bratov si domačega plemena.

Pretrgajo debeli se oblaki, Od severa ponočen svit zasije! Očí motné povzdigajo rojaki, Nad njimi zvezda nova se odkrije, I tod i tamkaj se vzbudé koraki, Slovenske se zasliše melodije — Čarôbni res, a detoústni glasi Iz trdih spon v globoko-sužnjem časi.

Vodník, tvoj trud i tvoje nastojanje Rodú ne bilo smrti bi otelo! O kóli naglo spet ga sili spanje, Ki z mrakom rado bi pogled objelo, Zavílo v noč mu lepše dni nekdanje! Obrača k tujcem zopet se krdelo, Tjà, kámor zlata mreža sladko vabi, I kdor je tam, od kod je bil, pozabi.

Zdaj vêlik zor nad hribi se prikaže, Da zagorí nebó od krive Soče Do mórja, Ogra i do južne straže, Ter produmí sinove vse dremljoče, Posveti v srečo tujo, ki nam laže, Slepí z obeti srce upajoče, A vsmrti ga, kdor jo loví nemiren: Noč mine, stal na jutri si — Prešíren!

Od malega zaklada ti v naródi Sezidal si poslopje veličansko; Ti luči si roditelj i svobodi; Jeziku ti ime si dal slovansko! Tvoj duh po samostvôrnem poti hodi, Pozôve petje v bor italijansko: Česár nì v sanjah upal né Slovenec, Nesmrten mu v čarôben spletaš venec.

Ti si obtesal góvoru mejníke, Upihal iskro, da jo zagoréla, Premila tožba žálosti velike Iz tvojih pésnij bridko je zvenela, Cepila v prsi blage je mladíke, Ledena srca po deželi grela; Z ljubeznijo do trde si device V glasove domovinske lil solzice.

Dvigávala te je krepost visoka, Ki s čutom čut v soglasje pnè i veže; Ti znal človeka, zémskega otroka, I srce si, ki nikdar ne doseže, Kar prepové usoda mu žestoka; Ti zvedel si, kakó ves up poleže, Ko izpodgrize ga otrovno znánje, Ter v beg spodí mladostne kratke sanje.

Ko misli v divno liro si izlival, Ki v dar bolèč je bila tebi dana; Ko, velikan, Slovenom si odkrival, Da v njih krepost je, vsem poprej neznana: Ni sreče nési, ni čestí užival! Zarastla né se ti pekoča rana; Otožno gledal modrega si brata, Ki na oltar teleta stavi zlata!

Kedàr očí, zdaj slepe, spet nam bodo V grehôbo dedno gledale odprte, V kipečo gnéva božjega posodo, Prosèč, da bile nam verige strte, Da blažjo bi imeli kdaj usodo: Tedàj vežé bolvánov teh podrte, V sijajnem venci bode tebi glava I glas tvoj večen, kakor tvoja slava.

A če si tudi zgodaj pil grenkosti, Ki čašo dnij vseh tvojih so polnile; Če tepla sreča te je od mladosti: Zamán ti solze néso lic močile! Podale cvet nebeskih so skrivnostij, Kalí iz sémena užé rodile; I dási tavamo po slepej noči, Ves modri svet se klanja tvojej moči.

Ta dan prejela zemlja v sé zelena Pepél je tvojega duhá odeje; Zdaj želja vsaka ti je uhlajena! Majó nad tábo vrbove se veje. Solzné, kot pésen tvoja porošena; Iz temne jame tvoje se nam smeje Bodočnost lepša daljnih, boljših časov, Pobedonôsna pesen poznih glasov!