Pesni (Fran Levstik)

Pesni Fran Levstik

Ode in elegije →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvod.

Ko vesna se pričenjala živenja
I tajala meglà izprèd očíj,
Od divnega srcé mi hrepenenja
Gorelo po vse dni je i nočí;
Ko videl travo polno sem rosice
Ter pesni čul iz loga i z gorice:
Sladák nemir je srce mi objel.
Cvetlice ob studencih pomladánje
Vrstil sem v kite in je metal vánje,
Nesrečno srečen, žalostno vesel.

Dvigaval hrepenèč sem k zvezdam roci,
Priklicati je želel od nebá;
Izgubljal se po gaji sem i loci,
Raván prehajal čistega poljá:
Bogastva tam neznanega iskaje
V továriše imèl samotne kraje.
Kedàr sem truden spet iskal domú,
Kder koča stala mojemu je ôči,
Očij zapiral né mi sen po nôči,
V željnó srcé mi vlival né mirú.

Iz nova svet je vesna ogrevala,
Hitelo tisoč listov iz zemljé;
Nebeska luč prijetno je sijala,
Ter v meni se smijalo je srcé:
A to veselje mi oblak odžene,
Ki močil skôraj lehe je zelene.
Cvetlica, ktera je cvelà popréj,
Rosàm je hladnim nedrije zakrila;
Domóv se je bečelica vrnila,
Utíhnili so pevci drevnih véj.

A solnce naglo spet oblak predere,
Z vodeno lučjo sije na zemljó,
Na nebu mavro sedmosojno zbere,
Raz gôro jo razpenja na goró.
I zdajci se mi duša v prsih vname,
Podoba ta me vso močjo objame,
Da srce mi po njej zahrepeni.
Kot da bi mi peruti bíle dane,
Po sledu hitel sem stezice znane
Za mavro, ki mi dljè i dljè beži.

A evo! Pólje krasno se razgrne,
Veselih sádov polno i dreves;
Oglèd njegov mi z radostjo povrne
Solzé, ki prej so lile iz očes.
Od vseh straníj so strune divno pele,
Povsod vodé studene v dól šumele,
Igraje šepetal njih val bežèč.
Pripognem se, i vrelec hlad mi daje,
Oblak nad máno zadnji se raztaje,
Objame prsi pôkoj tolažèč.

A čuj! Duhá mogočega peruti
Ogrozno zašumé, spodé ves mir,
Da srce se mi v ozkih mrežah čuti,
Ki plete mu brezùp je i prepir.
»Od kod je sem prinesla te slepota?
Brez ogrinjala tukaj se krasota
Kazáti le nesmrtnim dá očem!
Zadosti v srci tvojem né kreposti,
V očéh ti ne gori dovòlj svetlosti:
V nemoti večnej vrni se k ljudem!«

Tako mi reče, pred menój izgine,
Ki stal sem, kakor bi me grom zadel;
Poljé zbeži, veselo petje mine,
Ujetega me temni gozd imel!
Oko zaman po stázi se ozira,
Zaman pogled v nebó se k mavri vpira —
Sledú né drazega užé od njé.
Ogrinja s krilom črnim se višava,
Ker solnce proti sinjim goram plava,
Od daleč mrak prijemlje se zemljé.

Otetbe si, pokoja si iskati,
Ta kraj ostaviti sem želel plah;
A noga trudna brani se bežati,
Če v dir podi jo tudi smrtni strah!
Ko izgubljen trepêtal sem v goščavi,
Mladeniča obraz me tih pozdravi,
Prijazno róko desno mi podá.
Odpotim ž njim se na stezó gotovo:
Zapró se brezna pred nogó njegovo,
Prižgó se zvezde jasnega nebá.

Molčé sva skoraj temni pot končala,
Dosegla krilo vže domačih njiv;
Vasica v snù tihotna je ležala;
Ponočni hlad je dihal ljubezniv.
Zdaj hrib i les za náma se razsije,
Ker lune se obràz nad njim odkrije,
Ujasni vrte i vrhé goric.
Mladenič strune si iz plašča vzáme,
Ozre s prijaznim se nasmehom náme,
I reče iz nebesko-mirnih lic:

»Spoznane so goreče žêlje tvoje;
Zaman ti sukal v prsih né plamén!
Česár si želel, ná iz roke moje!
Ko tajal bode srce žar ognjén,
Poprimi strune, vlivaj pesni vánje:
Veselje i bridkost i svoje sánje,
Ter kar prinese premenljivi čas!
Oné ti bodo solz oči sušile,
Oné v ljubezni tvojej se glasile,
Vedrile pri kozarci ti obraz!«

I ko se roka moja strun dotakne,
Po žilah moč neznana mi vzigrá,
V prikazni rajske se mi duh zamakne,
V nebeskej slasti srce trepetá!
Mladencu se rodita perutnici,
Plamén obsije mu telo i lici:
On ízpred mene vsplava nad zemljó.
Podoba gine mi v višave jasne,
Ter manjša, vedno manjša, vsa ugasne —
Goreči pot zapira se za njó.

Kedàr sem držal strune zlatozorne,
Takój je izkušaje poprijel;
A bil v njih rabo róke sem okorne;
Da bi zapele, nésem jih razvnel!
Zató mi srce vender ne upade,
I z večjim trudom vadim prste mlade,
Od mraka v mrak za njimi presedim.
O ptičjem petji némam vže ušesa,
O travniku cvetočem ne očesa:
Le v strune diham, da je obudim!

Pévskej bôginji.

Bôginja preljubezniva,
Ki budiš plamén duhá,
Da se v glasno pesen zliva
Misel skrita iz srcá!

Tebi svet dolžán je slavo,
Tebi venci zelené;
Ž njimi so od nekdaj glávo
Ovijali ti možjé.

Pevci so te spoštovali,
Ovne tolste na oltár
Nékedaj ti pokladali,
Zažigáli tebi v dár.

Kaj bi li od mene vzela?
Mire némam ni zlatá;
Roka moja dá vesela,
Rada, kar ti more, dá.

Če utegne ti vgoditi,
Kar od tebe v dar imam,
To ti hočem pokloniti,
To ti zopet v dar podam.

Srce si mi obudila,
Dala si mi pesnij slást,
Svet mi ž njimi osladila:
Naj pojó na tvojo část!

Pésnim.

Zdàj so duri vam odprte,
Ptičke moje, izletite;
Prepeváje se glasite,
V loge, polje, v rodne vrte!

Slišal bode prepevanje
Šôjec, vrabec i siniček,
Vdòd i z vranom sam kraljiček —
Vtegne vneti ropotanje:

»Tujci nam so v ptičjem dvoru
Glasi takih pesnij pustih;
Né začuti v vaših ustih
Zvokov ljubih temu zboru!«

A tedàj odgovorite:
Mi smo Levstika poeta,
Samovoljnega očeta,
I zatôrej potrpite!

Pésni i pésnik.

Pésni.

Bil zleteti nam si velel;
Mi smo bile izletele,
Dvignile se, v slast zapele,
Kar si rekel, kar si želel.

Zbral oblak je vihre svoje,
Strele so nas razbijale,
I v trepetu pribežale,
K tebi spet smo hčeri tvoje.

Pésnik.

V tihem srci sem vas hranil,
V prsih nosil mnoga léta
In umikal luči svéta;
Vse nesreče sem vas branil.

Kádar v skalah orel vzrase,
Mati z gnezda ga izvabi;
Krme brati mu pozabi,
Da perot ga svoja pase.

Bog i sreča tudi z vami!
Izletite i zapojte;
Strel grajočih se ne bojte,
Naj vas hvale dim ne mami!

Ne boji se zrelo klasje
Slane, žitom neprijazne;
Kder so bíli, zrna prazne,
Ne dodá ga hvaloglasje!

Neskrbni pévec.

Belíte vi si glave,
Nebeske zvezde štejte;
Trudíte se na polji
V poletnem znoji vročem;
Plovíte v zemlje tuje
Po morji vihrovitem;
Vojskujte se nesíti
Za ozko ped dežele:
Né meni to na misli,
Nikoli mi ne bode.

Čemú bi glavo belil,
Nebeške zvezde brojil?
Le jedna sveti meni,
Le jedna zvezda mila
Na nebu vsem razpetem:
Devica moja draga.

Čemú orál bi pólje,
Ledino trdo kopal?
Zasajam rajši trsje
I téščim sladko vince,
Ki srce mi razgreva
I v njem obuja pesni.

Kaj meni je do morja
I kaj do zemelj tujih?
Dokler mi tu ugaja,
Ne vprašam radoveden,
Kakôvo je po svétu,
Po suhem i po mokrem.

Pokaj bi se vojskôval?
Neúčna mi desnica
Nikdar ne bode znala
Sukáti mečev bistrih,
Metáti kôpij bojnih,
Krotiti kónj rezgatnih,
V orožji osedlanih.
Prepeval bodem rajši,
Prepeval, pil i ljubil,
Ter živel, kakor ptica
Pod nebom letajoča,
Radosten, kakor riba
Po vodi plavajoča.

Séčna meseca 1850.

Jedíno svoje.

»Pesni sem izkušal peti;
Kaj li pôčnem zdaj na sveti?
Še nijedna né plačila
Ni čestí mi obrodila!«

»Z delom praznim sem se vpiral;
Kdo bi strune spet ubiral?
Pesen te ne obogati,
Ž njo le dragi dan se trati!«

To sem izgovoril jezen,
Spustil petje i ljubezen,
Zidal kočo, hrib ogradil,
Njivo kopal, lôzo vsadil.

A ko solnca zemlja čaka,
Dež jo pere iz oblaka;
Kádar bi deževja rada,
Trda same rôse strada.

Vsa uvene zelenina;
Lôza ne podaje vina:
Stog je prazen, prazna čaša;
Šla v pustív je sreča naša!

»S tem ne morem se boriti!
Sreča z néba nehče priti;
Le izguba i zamuda
V plačo mi je vsega truda.«

»V sèmenj pojdem v trge, mesta:
Ladja bode mi in cesta
Tod i tam blagó vozila,
Trgovino tovorila.«

Šel sem — trudov mojih sadja
Čoln je poln i polna ladja;
Od zemljé slobó smo vzeli,
Sapam jadra porazpeli.

A vihar zlobív nastane:
Vse mi sape razbrzdane,
Vse mi potopé vetróve;
Mene lé — otmó valóve.

»Z morjem groza gospodari,
Kádar z neba piš udari;
Morska voda mi nemila
Nag život je oddelila.«

»Tu ni tam né bilo sreče;
Vender srce ne trepeče:
Na vso zêmljo solnce sije;
Pótij vseh meglà ne krije!

Tromba, boben probudi se,
Vse se steka, vse vrsti se;
Pod prapôre se razvite
Čete drúže bojevite.

»Up ne daje mi peroti;
Strah izgube me ne moti —
Zdaj me vabi čast mej svoje;
V roko meč i naglo v boje!«

Bitve smo krvave bili,
Tekali i v beg podili,
V tujih dvorih prebivali,
V mrazu pod šatori spali.

Mnozim bratom nizke glave
Venec je oklenil slave;
Zopet drugih brez števila
V pôkoj smrt je položila.

»Bratje dragi, počivajte,
Mir po delu uživajte!
V hramu zêmlje ste zelene
Mnogo srečnejši od mene.

»Tukaj zdaj ujet robujem,
V mrežno okence vzdihujem,
Da svobode zarja mila
Spet bi se mi povrnila.«

»Česar želel, kar sem ljubil,
Kar imel sem, vse izgubil;
Up, svoboda sta zbežala —
Pesen le mi je ostala!«

»Ž njó si dni, nočí oslajam,
Ž njó vročino žêlj ohlajam;
V njej nesrečo razodevam,
Svoje sólze v njej prepevam.«

»Vidim, kar nam up obeta:
Čast, blagó, veselje svéta,
Sreča, vaba duše mlade,
V záplen zopet sreči pade.«

»A duhá, ki v meni snuje,
I srcá, ki v meni kuje,
Moč mi zémeljska ne vzame
Do pogreba tèmne jame!«

Prva pomládnja bečéla.

Pozdravljena bodi, sladka bečela!
Pomlád najprva oznanjaš mi ti;
Dviguje se v prsih mi duša vesela,
Vesele te gledajo moje oči!

A védi, védi, vihamo še brije
Po travnicih, njivah pogubni sečán;
Na brda prijetno solnce ne sije,
Za hribom se hrib dviguje snežán

»Prekôpnel je sneg i v strme pečine
Gorkote pomladne upira se žar;
Studenček táli se kroži v ravnine,
Vijolic mej travo išče vrtar.«

Še bodeta sever i burja bučala,
Vijolice glavo obéšale spet;
Ti s pólja se žalostna bodeš vračála,
Če v sneg ne omahneš, padeš na led.

»Pogledaj vedré nad sábo višave,
S katere nebeško zláto okó
Ozira v goré se i ravne širjave,
V drevesno ozira se brstje mladó.«

Poslušaj, bečelica, bridke resnice,
Ker sreče tebi od srca želim:
Doklèr so v progah sneženih gorice,
O tvojem životu se vedno bojim.

»Ko prvo cvetlico razgane toplina,
Pod grmom najdem presladki jej sled,
Da prva bi moja rojila družina,
Pomladnji jaz prva okusila cvet.«

To reče, prozôrno perút raztezaje,
Ter čila zbrenči v prekopno poljé;
Mladenič, bečelo z očmi izpremljaje,
Govoril za njó besede je té:

»Bečelica ljuba, ti hčerka pomladi!
Mej cvetjem rojena, mej cvetjem živiš;
Sladkosti nabiraš v voščenem si gradi,
Ko vesna te zôve, iz ula hitiš.

Perutij naj tvojih ognó se mrazóve,
Da náliv pogube ti ne bi grozil;
Zibali naj bodo te krotki vetróve,
I mlaj se za mlajem ti sládek rodil!«

Sečna meseca 1850.

Pomládnji izprehòd.

Za máno ostani zidovje!
Iz mesta radósten bežim;
Čez travnik, poljé in grmovje
Od holma do holma hitim.

Sijati je vesna začela,
Gorkoti umiče se mraz;
Vsa zemlja je zopet vesela,
Vesel je človeški obraz.

Studenec i reka se taje,
Ter pokati popje hiti;
Razhaja v prekopne se kraje
Družina veselih ljudij.

V najkrasnejšej dobi nam leta,
Če človek je star ali mlad,
Veselja up največ obeta,
Obeta še cvetje i sad.

O kar je života po sveti,
I kar je po zemlji stvarij,
Ko solnce začenja spet greti,
Vse giblje se, vse veselí.

I meni srce se dviguje,
Skrbí so za góro zašlè;
Iz misli se misel mi snuje,
Iz radosti radost cvetè!

Veselje mi daje peruti,
Kot ptiču, ki ječe je prost,
Da zemlje mi noga ne čuti;
Napaja me up i mladost!

Spomladi.

Diše sapica gorkeje,
Zbežal mraz je čez goré;
Ptičev kita črna speje
Spet iz tuje deželé.

Vejica je spet zelena,
Jasen spet je strop nebá,
K nam pomlád je zaželena
Zopet rádostna prišlà.

»Spet je tukaj!« oznanjuje
Brez očesa mi srce;
Moč mi v prsih nova snuje,
Duh peroti spet razpne.

Tukaj si, a poslovila
Hitro, vem, od nas se boš,
Slana bode cvet morila,
Travnik bode stal brez rož.

Ti si, kakor naši upi,
Ki se noč i dan rodé;
Jedva srce jeden kupi,
Drug ostavi nam srcé.

I tako se nam vrstijo,
Dokler v žilah bije kri;
Ko zvonovi zazvonijo,
Up na grobi ostrini.

Pred mlinom.

Voda kolesa z ropotom vrti;
Mlínarska hčerka pri jezu stoji,
Mlínarska hčerka takó govori:

Hladna si, čista si, bistra vodica!
Teci i skači, da bodeš mi lica,
Bodeš oči mi svetló izpirála:
Naj bi se zdela jaz drazemu zála!

Goniš tečaje i stope, vodica!
Grmi šumeča, da moja pšenica
Hitro na beli se kamen bi mlela,
Moka sneženim pritokom letela:
Ljubcu v kolač bi medeni jo dela!

Zemljo po leti oživljaš, vodica!
Blizu pri tebi je moja gredica;
Rada bi vánjo ti pot nakopala,
Da bi jo v solnci hladú napajála,
Da bi mi kitica vzrastla vesela:
Jaz na klobuk bi jo njemu pripela!

Razglášena tájnost.

Devica ljuba ti mojá!
Povej mi zdaj, kakó je to,
Kedár se srečava midvá,
Z očesom se lovi oko?

Jaz ptiček sem povpraševal,
Obhodil hrib i zêlen log;
A nésem vedel, nésem znal,
Kaj pele so ljudem okrog.

Jaz bil sem tam, kder ribice
Po vodi bistro plavajo,
I kder mladé se deklice
Zvečer po leti kopajo.

Ničésar ni od rib ne zvém,
Kar v hladnej vodi jih živi;
Njih rod je bil i bode ném,
Govoril né, ne govori.

I šetal sem se po vrtéh
Ob grêdah pisanih cvetóv;
Držali so se vsi na sméh,
Molčé vrnili me domóv.

Prišèl sem s trga zdaj vesel;
Kar slišal sem, nerad povem,
Do zdaj, ne vem, če sem verjel,
Ne vem, če zdaj verjeti smem.

Tam govoré žené, možjé,
Da vže se davno ljubiva,
Da to oči na dan dadé,
Kedàr se koli vidiva.

I kar je znano tam povsod,
Devica ljuba ti mojá!
Kar verjemó ljudje drugod,
Verjela bi li i midvá?

»I če li res drugače ni,
Če res po sveti govoré,
Čemú slepila bi ljudi,
Ki oslepit′ se ne dadé?«

»A da motila um bi svoj,
Nikdár ne zmótiva srcá;
Zatôrej, ljubček dragi moj,
Le verjemiva še midvá!«

Spéča déklica.

Prijetno ogrévalo solnce je spet,
Če tudi po vejah jesen rumenela
I kmetič od poljskega truda bil vnet,
Ker zadnja je žetva na njivi zorela;
Jaz puško na ramo sem s torbico vzel,
Ko jutranja rôsa je bila skopnela,
Ter hitel od lésa do lésa vesel.

Ko pridem na loge sosednje vasi,
Kder gosto je drevje v ločíci šumelo,
Prelepa mi deklica v travici spi;
Košarico íma i grôzdijčje zrelo. —
Da grôzdje sladkó je, kedó bi tajil?
A nje da bi lice se ljubiti smelo,
Na mislih ni gròzd bi ni med mi ne bil!

I vétriček z vlasci se nje zaigrá,
Kodrávo jej črni vijó se o vrati;
Poljùb za poljubom v obrazek jej dá,
V uhó jej razkôšen začnè šepetati!
O da bi po svojega žêljah srcá
Jaz mogel neviden, kot sapa, letati,
Ki gladi i ziblje valove morjá!

Povsod bi izpremljal jo, ljubil samó;
Perútnica moja bi v mrazi jo grela,
Mahala jej z líca vročino hudó,
Po noči bi deklico spečo odela,
Budila za jutra iz lèhkih jo sánj,
Kot grlica, kádar s preljubim je sela,
Budeča ga, maha s perútnico vánj.

Cvetíce.

Ko bi jaz cvetice znal,
Ki po travnicih cvetêjo,
Tiste bi potrgal vse,
Ki trdó srcé užgêjo.

Delal pitje bi iž njih,
Ljubici bi dal ga piti,
I začaral bi takó:
Mórala bi me ljubiti.

Gledala bi za menój,
Mene zmerom bi želela,
Ne želela bi zamán,
V rókah bi me koj imela.

Kak′ bi stregel jej vesel,
Vse jej znesel v njeno krilo,
Kar hotelo nje srcé,
Kar bi nje okó ljubilo.

A ker cvetija ne znam,
Sama pa ne mara záme,
Ne vem, kaj še bo z menój,
Ako sama se ne vname!

Náglo kesánje.

Naj hodim tod, naj bodem tam,
Obraz je tvoj pred máno;
Bežim naj ven, zaprèm se v hram,
Uteči némam tebi kam,
In to mi dela skrb neznano!

Ker milosti nič tvoje ni,
Odruj me proč od sebe!
Na polji cvetek več diši,
Dežela déklic več goji,
A mnogo lepših mimo tebe.

Naj bodo lepše ali ne,
Kaj meni to pomaga!
Ne gane srca mi deklè,
Če sam ne vem, kakó cvetè,
Od kar sem videl tebe, draga!

Pozabi, deklica, takój,
Kar v naglosti sem rekel!
Saj up jedini ti si moj,
Naj bodem jaz jedini tvoj,
Če morda tudi sem te spekel!

Duša draga, tu ostani!

Od svíta že vidi se gôra,
Prepevati čujem že ptico,
Nad náma zbujena je zôra,
Jaz grem, da bom žela pšenico.

»Duša draga, tu ostani,
Kaj ti je pšenice mar?
Ptičice nebá ohrani
Vender božji gospodar,
Ki ne žanjejo nikoli,
Dnès za jutri ne skrbé,
V brstji skačejo okoli,
I po sencah se hladé.«

Pastírska trobenta je pela,
Oh, klícala mati me bode,
Svitlóst se bo dneva unela,
Jaz grem do potoka po vode!

»Zjutraj mrzle so stezíce,
Do potoka blizu ni,
Jutro brije v mèhko lice
Dokler solnce ne gori;
Solnce pa ne bo gorelo,
Saj še zvezda trepetá,
Objemiva se veselo,
V miru potok naj šumljá!«

Žêlje.

Ako bi kóčico ímel zeleno,
Z gostim bršlinom okrog opleteno:
Zemljo prekopal bi v prhko gredico,
Vánjo si z gore obrnil vodico.
Da bi pred dvorom še lipica stala,
V solnci pekočem mi pot ohlajala:
V vrtec ravnoto okrog bi zagradil,
Vánj bi si lôzo do lôze posadil.

K temu bi srce samó še želelo,
Da bi ljubečo devico imelo!
V njenem naróčaji rad bi zametal,
Čésar bi svet mi slepljivi obetal:
K slavi bi nikdar ne vprašal za vrata,
Pleve mi bili vršaji bi zláta;
Indije dal rad bi slôbo zakladom,
Službam visokim, pristavam i gradom!

Kápljica čista, ki lôza jo daje,
Tekla od vsake sladkósti bi slaje,
Da bi dekletce popréj okušalo,
Meni iz svojih jo ust napijalo.
Zmeren obedek, domače kosilo,
Ktero bi v senci pod lipo se vžilo,
Bilo od carske pojedine dražje,
In od radósti bi rajske mi blažje.

Srečo imela bi v svojem početji,
V družbo ne silil bi najino tretji;
Večna, prevedna ljubezen le sama
V zarji prijaznej svetila bi nama:
Žalosti bridke bi nikdar ne znala;
Sanje vesele i smeh bi i šala
Naju presládko se združenej môči
Zdelo živenje po dnevi i nôči.

V hladnem šatoru naslanjal glavíco
V nje bi naróčaj ter gledal devíco
V beli obrazek, ubiral jej glase,
Zlate iz néba povrnil bi čase:
Njó bi prepeval i njeno krasoto,
Rane ljubezni i divno sladkoto;
Pesni jedina bi ona sodila,
Moja bi vila i bôginja bila!

Sušca meseca 1849.

Zidár.

Zida ptičica vesela,
Gnezdo k vejici pripnè;
Zida satovjé bečela,
Kádar vesna se pričnè.

Kočo tudi jaz postavim,
Da pod streho vzame dvá,
I še trijem jo napravim,
Ako več jih Bog ne dá.

Stan imeli bodo tukaj
Hlapci, dékle i pastir,
Zdelam spalnico ondukaj
Njej i sebi v tihi mir.

Tudi trsja prédnjo vsadil
V hlad poletni bi sladák,
Z mrežo ókenca ogradil,
Zjutraj náma v daljši mrák.

Koča bodi čisto bela,
Les ob oknih ves zelèn,
V vêži kuhnja očrnela,
V zémljo hramec položèn.

Pôleg hiše hlev i staje,
Blizu dvora stog i pòd,
Da si v zimi pokladáje
H krmi skratimo dohòd.

Tam golobinják ustvarim,
Da mladiče mi vzredí,
I takó prigospodarim
Ž njim poročne si gostí.

Pod gredó, v dišeče cvetje
V kraj prisôjen i gorák,
Kder za steno je zavetje,
Ustanôvim si ulnják.

Vánj bečele strd nosíte,
Kádar solnce stopi v moč,
Žúpnjak in koláč medíte
V bôžič i velíko noč!

Bode li vse dovršeno,
Séč ob vrti zasadím,
Ž njo selíšče si zeleno,
Kakor grêdo, oplotím.

Vrtec, nasajèn orehov,
Jablan, hrušek, zlatih sliv,
Bodi mi otročjih smehov,
Glasnih ptičev bodi živ!

Ko postrôjim dvore svoje,
K svatom dvignem se okrog,
Da na dômu ljube moje
Tašči jo prejmó iz rok.

Ako potočí solzíco,
Ko odpravi se z menó,
Vender mi podá ročíco
Rada v hišo prelepó.

Tukaj delavna, veséla
Bodeva do konca dnij,
Kakor ptica i bečela,
Kádar vesna se rodí.

Popótnik.

Dovòlj sem, ljuba, živel z vami;
Zdaj zópet v róko grčav les!
Če ímam tórbico na rami,
Ne briši ti očij zares!
V te hribe zrèm ves dragi teden,
A dalje se mi v svet mudí;
Né móškega imena vreden,
Kdor videl tujih né ljudij.

Kdor íma v pravem konci glavo,
On vé v Jeruzalem i v Rim;
Premaga solnce, dež, težavo,
I radovoljnost hodi ž njim;
Izkuša mnogo si po sveti
Ter srečo tehta vse zemljé;
Navaja ga veselje peti,
A trdi žalost mu srcé.

Kder sever goni jadra bela
Do ledovitih mej svetá;
Kder južna sapa razgorela
Telesu dihati ne dá;
Kder vesne konec né cvetoče:
Popotnik je domá povsod;
Nikdér si ne postavi koče,
Nikdár se mu ne vtrga pot.

Oblak nebeški ga odeva,
A v posteljo ima zemljó;
Ko zopet beli dan ogreva,
Obrača solnce mu nogó;
Po stázi suhej peš koraka,
Zibéva ga po mokrem val;
Stvarí nové mu ura vsaka
Podaje vrhu novih tal.

On ne sadí, nikdár ne seje,
Nikdár mu polje ne rodí;
Pri svojej peči se ne greje,
Za svojo mizo ne sedí:
Dobrote mnogo vender vžije;
Sadí mu, seje mu ves svét;
Od vsake lôze vino pije,
Njegóv je ves dekliški cvét.

Nemóder je, kedór pokriva
Branečega poslopja stan!
Nikóli zemlja ne počiva,
Ni vôdi, solncu mir né dan;
I pótnik suka se brez teže,
Povsód poznan, nikdér domá;
A kdér poslédnjo uro leže,
Tam smrt mu domovanje dá.

Šaljívi mladénič.

Deklétce prelépo, kaj hočeš mi tí?
Kaj paziš pogosto za máno?
Ti ímaš prijeten obraz in očí,
Krasôto vže davno mi znáno.

A kaj mi pomaga vse tvoje blagó?
Nikdár mi ne bodeš nevesta!
Kdor postelje néma, povéj mi, kakó
Ženíca mu bila bi zvesta?

Da nosil bi vedno s sebój te okróg,
Smijáli bi se mi po sveti;
A ti brez utrjenih nog si i rok,
Sramuješ se palico greti.

Oslíča bi kupil, da vozil bi te,
Kedó mi ga dá brez plačila?
I vrhu še tudi premisliti je,
Kakó bi voziček dobila?

Res vgaja najbolje vam ženskim le mir;
Domú se najrajše držite;
Z možíčem začnete gotôvi prepir,
Če vedno pri njem ne sedite.

A čúdno jaz ímam srcé od Bogá:
Na starem se rad ne ustavim;
Če tédničke tri sem pokojen al’ dvá,
Četrtega spet se odpravim.

Nekoliko misli, ter lèhko spoznaš,
Ka vera ti v mé ne pomaga;
Zatôrej če upanje drugo imaš,
Ne góni ga zdajci od praga!

Kita cvétja.

Zakaj si meni cvetje vila,
Razdrla kito naglo spet?
Al’ znal sem, da si me ljubila?
Al’ znal, da smem domóv jo vzet?

Pred máno kítica ležala,
S trepétom sem jo poprijel;
Da mene je pričakovala,
Nikdár bi jaz ne bil verjel.

Zató jo dèl na prejšnje mesto,
Skriváje žalosten sem bil.
Da drug bi tvoje srce zvesto
V sladkó darilo ž njó dobil.

A naglo se ti lice vname,
Da videl sem, poznal takoj,
Nevóljna da si bila náme.
Ker slep prezrl namén sem tvoj.

Oprôsti zmoto, déva mlada!
Darí bi tvoje rad jemál,
I kakor stara je navada,
Na oknu prostor jim dajál.

Pojíl bi cvét vodé hladeče,
Da solnce ga ne zamori,
A kádar zvezda pritrepeče,
Umíkal z mrzle ga nočí.

Oreh.

Pod oknom ljubice moje
Povzdignil se oreh je mlad;
Po zimi viharje odnaša,
Po leti jej dela hlad.

Ko biti jaz tamkaj bi môgel,
Kder to preljúbo drevó,
Na úho šepêtal jej vedno
I vedno bi gledal v okó.

Po zimi, ko ivje se dela,
Ak bilo bi zunaj premràz,
Na tihem odprl bi okno
I smuknil bi v hramec tačàs.

Plesálki.

Kar moja plesalka si, deklica tí,
Izrêči ne morem, kaj se mi godí!
Uglédam te jedva, užé ves gorim;
A v strahi sem vedno i vedno molčim.

I ko se spustíva v leteče vrsté,
Nemirno mi trka ter kuje srcé;
V plaméni viharnem močneje gorim,
Povedati vender se vedno bojim.

A ko se v plesalce oziraš drugàm,
Ne vem si pogleda obrniti kàm;
Kri stopa mi v lice ter daje na dán,
Kar dolgo sem skrival popréj ti zamán.

Slast v ljubezni.

V ljubljanskem je mesti devica,
Krasotna, ko zarja z nebá,
Sijajna, ko svétla danica,
Nedolžna, ko lilija s poljá.

V ljubezni se záme je vnela,
Jaz zánjo v ljubezni se vnél;
Srcé mi iz prsij je vzela,
Jaz njeno za svoje sem vzél.

Nadzémeljska slast me napaja,
Da menim, ka v raji živim;
O kógar ljubezen navdaja,
Veselje neskončno je ž njim!

Pri potoci.

Oj ríbice prijazne!
V vodíci po tolmunih
Vesele vi živite.
A vi lehkó neskrbne
V potocih se igrate,
V globokej vodi skritih
Vas solnčni žar ne najde
I srca vam ne vname;
A meni srce vnela
Devica je prelepa,
Da ga ne pogasé mi
Potoci vsega svéta,
Dežévje vsega néba
Ni vse široko morje!

26. vinotoka 1853.

Stara navada.

Megla vstaja, rosa pada,
Pada z néba dež i sneg,
To prestara je navada,
Kar točí se božji vek.

Vígred daje belo cvetje,
Sad jesenski íma čas,
Stresa vihra, grom poletje,
Zima nosi led i mraz.

Ptiča goni slà za ptico,
Riba k ribi hrepení,
A mladenič na devico,
Ona meče nánj očí.

Nauk modri oznanjuje:
Váruj, váruj se, mladóst!
Noč i dan te zalezuje
Greh i tvoja ž njim slabóst!

Ropotajo oča jezni,
Mati prôse i svaré;
Nič ne dene v strah ljubezni,
Dôkler srca plamené.

Kamor se ju dvoje shaja,
Rada bila bi samá;
Dvoje dolgo ne ostaja,
Skôraj trije so za dvá.

Starodavna ta navada,
Kar zaljubljen je naš ród,
Od iztoka do zapada
Bila, bode, je povsód.

Olomúc.

Olomuc prijazno mesto,
Mesto ljubo se mi zdi;
A dekliško srce zvesto
Tamkaj redko se dobí.

Olomuški grad obhaja
Reka bistra, zid krepák,
V reki bistri pa napaja
Konje svoje mlad voják.

A vojaci so nevarni —
Ne sovražnikom samó,
Ko pribobnajo viharni,
Srca déklicam jemljó.

Kdor v veselej si mladosti
Sládke ljubice želí,
V Olomuci ljubic dosti
Vsaj za kratek čas dobí.

Domotóžnost.

Slovenska zemlja, v tvojo sredo blágo,
Na hribe tvoje srce mi želí,
Kder pustil družbo sem tovaršev drágo;
Kder v zemlji pokopán moj rod leží!

Tam cvetje zláte je mladósti moje;
Tam prvič mi gorelo je srcé;
Tam veselíl sem se vrh zemlje svoje,
V domača tla so kápale solzé.

Pri ôknu.

Slônel sem pri oknu,
Žalosten gledaje
Na široko cesto.
Po širokej cesti
Šèl je pótnik brzi.

Pótnik se je vmikal,
Jaz sem tiho meril
Svojo temno žalost;
Meril sem brezupen
Njeno srce trdo.
Ko se vzdramim zópet,
Ném poglede vržem
Na predolgo cesto;
Ali pótnik bistri
Bil je vže izginil.

Kar je tu na zemlji,
Mine vse i gine,
Kakor pótnik cestni;
A iz duše meni
Ne izgine žalost;
Iz očesa meni
Ne usahne solza!

Bojéčnost.

Svetlé očesi dve imá,
Ko luči dve, ko ognja dvá.

če se ozrem sirota v njé,
Trepeče v prsih mi srcé,
Trepečeta roké obé.

Kedàr samoten kde sedim,
O njej se menim, govorim,
Da jej porečem to in tó,
če bodem spet kedàj pred njó.

Oh, kádar pa pred njó sem spet
Pa kar ne upam si začet′,
Izpred očíj mi gine svet.

Svet gine mi izpred očíj,
Srcé iz ust nazaj beží.

Lepe očí.

Lepše stvarí
Na sveti ní.
Nego Zidarjeve Tone očí!

Nesréčni ljubímec.

Ti meni delaš velike skrbí;
Pa vender te moje srce želí.

Goreče želi te moje srcé,
Spremljaje za tábo vse misli hité.

Vse misli hité mi za tebó;
Nikdár več sreče blagé mi ne bó.

Ne bo mi tolažbe, ne bo mirú;
Pogrešam počitka, pogrešam hladú.

Pogrešam upa, radósti, ne vživam svetá,
Bolán sem v globôcem dnu srcá.

Vzvečer .

Tiha luna se dviguje,
Cvetke vklanjajo glavé,
Mlačen veter milo duje,
Rôsne zvezdice goré,
V logi pevci vsi molčijo,
Slavec sam ne obmolčí;
Dné sinove vsi pospijo,
Le ljubezen ne zaspí,
Oh, ljubezen plamenéča
V srci mojem ne zaspí!

Prázna, priséga.

V oblák temán okó strmí,
Grenké solzé v očéh bliščé;
Na roci mi glavà sloní,
Viharne misli jo težé.

Zaklél sem se, zarótil — vem,
Da ž njó ne smem več govorít′,
Da vídet′ je celó ne smem,
Da v srci je ne smem nosít′.

Tam smeh, tam glas, sladák, ko med!
To njen je glas, to njen je smeh!
Prišlà je spet, oh tu je spet!
Ne vbrani k njej mi smrt i greh!

Žêlja.

Ko k mojim ustom bi enkràt
Ti usta svoja položila,
Poljuba dva al′ tri podàt′,
Al′ vzéti dovolíla,

Naj bi cesarska krona se
Na glavi mi svetila,
Ne dèl neràd z glavé bi je
Za táko slast plačila!

Prvi pôljub.

Bedím samoten, sveča mi gorí;
Ropòt kolesni se iz mlina čuje;
V pokoji davno vás i grad leží,
Po dolgej hiši vse okrog miruje.

Prisrčna deva moja, spì sladkó,
Nebeski mir naj v prsih ti prebiva!
Zatisni, draga, blaženo okó,
Ker duša moja nad tebój počiva!

Poljúbil žensko prvič sem nocój;
Zdaj v meni z rádostjo borí se želja,
Da oster meč bi nágloj vzel rokój
I dúšek dal obílnosti veselja!

Tóni.

Kàk′ te jaz ljubim,
Mislim le náte,
Vnet sem le záte,
Ljubica draga,
Sládko srcé,
Tega na sveti
Nihče ne vé!

Kar si ti moja,
Kar sem jaz tvój,
Kar te zaprto
V prsih imám:
Zêmlje i svéta,
Sebe na sveti
V sreči ne znám!

Črno okó.

Okó temnó, okó svetló
Pod čelom moje ljubice,
Okó lepó, okó živó,
Ti zvezda plahe déklice!
Ko gledaš v me, srcé gubim,
Bežáli čem, in — obsteklim.

Temà se dela pred menój,
Drevó z goró okrog letí;
Ne vem, kde bistri um je moj;
Ne vem, kaj pred menój stojí;
Po žilah mi šumí vihar,
Kopní i raste lica žar.

Nemirno kuje mi srcé,
Topí je ogenj premočán;
Solzíc vrstà po lici gré,
Za vzdihom vzdih puhtí na dán!
Roké razpenjam, stiskam te,
Na prsi tvoje skrivam se.

Z menój vred ti zatrepetáš,
Iz mene ogenj v te žehtí;
Žaríš, bledíš, besed ne znáš,
Za vzdihom vzdih, sreé hití —
Rosí z menój ti vred okó,
Okó temnó, okó svetló.

Blíža ljubega.

Goethe.

Jaz mislim v té, ko jarko solnce svéti
Mi iz morjá;
Jaz mislim v té, ko lune jasne vnéti
Potòk migljá.

Jaz vidim te, ko se na daljni poti
Dviguje prah;
Ko romar na brvì v mračnì temoti
Trepeče plah.

Jaz čujem te, ko slap grmeči vstaja
I val šumí;
Poslušat grem v tihoto mirno gaja,
Ko vse molčí.

Pri tebi sem, še táko daleč bodi,
Ti si z menój!
Dan gasne; kmalu zvezde noč mi vódi.
O prid′ nocój!

Pogovor.

Predragi moj, ko ti bi umrl,
Oh sama ne vem jaz, kam bi se déla!
Pustila bi mater, očeta domá,
Brezupna okrog bi po sveti hitéla.

»Čermú bi hitela po sveti okrog?
Saj mene bi vender nikdér ne dobila;
Na oder bi mrzel bil položèn,
Potem bi črna me zemlja zakrila.«

Ko bil na oder bi ti položèn,
Jaz prédte bi si ne upala priti;
Jokála sirota na ves glas,
Srcé bi hotela mi žalost zaliti.

»A ko bi na odri ležala ti,
Jaz k tebi prišèl bi gotovo;
Pritisnil bi te na svoje srcé,
Na svoje srcé i na žalost njegovo.«

»Ko bleda, otrpla spala bi ti;
Ko ostekléla bi tvoja očesa:
Pritiskal bi usta k ustom ti jaz
V obupi molčečega slovesa.«

»Pritiskal bi usta k ustom ti jaz,
A srce, oh srce bi pokalo v meni!
Oj pokalo bi i počilo res;
Ponesli bi s tábo v grob me zeleni.«

Oj molči, molči, ljubček moj!
Nikár me tako nemilo ne žáli;
Z bridkostjo ne trgaj meni srcá,
Nikár mi s solzámi očesa ne káli!

»Če imaš, déte, očesi mokré,
Pritisni lice na moje lice;
I meni pôlje v bridkosti srcé,
I mene zalivajo solzice!«

»Midva se ljubiva tako zvestó,
Jaz tvoj sem i tvoje srce je moje,
Pa vender ne bodeva skupaj nikdár
Saj vidiš, da trgajo naju na dvoje!«

Ne jókaj!

Deklica, ti si jokála,
Deklica, ti jokaš brez mirú;
Ne obupaj, roža zala,
Ljubi, trpi brez strahú!

Ako zdaj tekó solzice,
Saj v neplodno zemljo ne tekó.
′Ž njih rodile se cvetlice,
′Ž njih rodil se venec sreče bó.

Ljúbica, v pustív ne hôdi!

Ljubica, v pustív ne hodi,
Ne prelivaj mi solzíc,
Žalostna mi nič ne bodi,
Če srdito gleda stríc!

Ako hočeš me ljubiti,
V némar pusti vse rečí,
Kar ne dá se prerodíti,
Naj se tiho pretrpí!

Ali morda si meníla,
Da v ljubezni je zgolj méd?
Oh, pelina si zabíla,
Ki opleta i njé cvét!

Nebéske prikázni.

Z néba dveh se bliskov luč užari:
To so moje ljubice očí!
A z nalívom dež potem udari:
To so moje solze mnogih dnij!

Za nalivom solnce znova sveti:
To je up, iz bridkih solz kalèč!
A vročina jame spet goreti:
To mi sumnje plámen je bolèč!

Slôba.

Ako me ne ljubiš,
Kaj je meni to?
Mnogo cvetek raste,
Lepših nego ti.

Če te vže ne ljubim,
Kaj je tebi to?
Mnogo drugih ímaš,
Boljših nego jaz.

Pójdiva na dvoje,
Vsak vè svojo stran:
Zemlja je široka.
Beli svet je dolg.

Pozabíva zópet
Ognja skrivno moč,
Ko sva še boječa,
Hrepenela vkup;

Pozabíva zópet
Srečo i solzé,
Žalost i veselje
Vseh nekdanjih dnij;

Pozabíva zopet,
Kdo je tega kriv.
Sam jaz, ti li sáma,
Ali sva obá?

Bódi, kakor kóli,
Pozabíva vse;
Nič se ne kesajva,
Dôkler sva mladá!

Kádar dan mladosti
Zbegne, kakor dim;
Kádar lice gladko,
Vsahne, kakor list;

Kádar srce prazno,
Hladna bode kri:
Tákrat se kesajva,
Prej se treba né!

Izgubljena ljubézen.

Kam so tisti blagi časi,
Blagi dnevi i nočí,
Ko sem jaz še upal náte,
Mislila še náme ti!

Tudi zdaj si še pred máno
Ure, dní i vse nočí;
Oh, al′ kaj, ko mi je znano,
Da me tvoj obràz črtí!

Kak′ sem bil neskončno srečen,
Dopovédat′ ti ne vém,
Ko se moj pogled je s tvojim
Strinjal za hrbtòm ljudém!

Ali zdaj, ko se prikažem
Tvojim ljubljenim očém,
Čutim táko bridko žalost,
Da jej mere sam ne vém.

Žêljno sva pričakovala,
Da odšli so vsi ljudjé,
Usta k ustom sva devala,
Srce gorko na srcé.

Zdaj pa, naj ti milo tožim,
K tebi stezam naj roké:
Tvoja usta le molčijo,
Tvoje mrzlo je srcé.

Dosti grenkih solz pretočil,
Mnogo sem prečul nočíj;
Pa vse to mi poplačála,
Povrnila si mi ti.

Le solzé, ki zdaj kapljájo,
Zdaj prečúvane nočí,
Vse zastonj so, vse ′zgubljene;
Več tolažbe, upa ní!

Pri vôdi.

Goethe.

Tecíte, drage pesni moje,
Tjà v pozabívnosti morjé,
Da vas mladénič ne zapoje,
Ni déve zapojó cvetné.

O ljubici ste se glasile,
Ki šali z dušo se zvestó;
V vodó zapisane ste bile,
To odtecíte mi z vodó!

Dekliška tôžba.

Oj cvetice
Nerazvite,
Vi glavice
V listih krite!

Solncu se ne razvijájte,
Smrti da vas v plen ne dá,
Tiho tožbo poslušájte,
Tožbo žalega srcá:
Rože slast so dihajoče,
Dôkler se razvija cvet;
Lice žensko je cvetoče,
Dôkler néma dvajset let:
Leta nam bežé,
Rože se sušé
Ter ne oživé,
Préjšnje v svét!

Mrtva ljubézen.

Izkadilo se je ljubezni moje vino,
A njó zdaj tekar najhuje pijani;
Jaz bridkega čutim kesanja bolečino,
Njo žgó ljubezenski ognji neznani.

Plamén goreči zopet v srce si kličem,
Plamén se mi v srce ne povrne;
Zagrebel mi sanje čas je k mrličem,
Ne vzdigne jih solza trepalnice črne.

Slávec.

Mej cvetjem bezgovim pod oknom
Za rana mi slavec je pel,
I ko sem ga poslušal,
Solziti sem začel.

Rosilo mi je od očesa,
Prosunil mi pevec srcé,
Takó premilo je tožil,
Ko v prsih bi nosil gorjé.

Kakó bi ti še le tožil,
Kakó bi ti še le pel,
Da moje bridko srce
Bi v svoje prsi vzel.

Imel sem dom na zemlji,
Zdaj revež zánj ne vem;
Ljubila me je devica,
Več misliti nánjo ne smem!

Imel sem upanje zlato,
I srca poštenih ljudíj,
Imel sem prsi pokojne:
Zdaj vsega tega več ní!

Tiha žálost.

Nebó svetló, okó mokró;
Oblaka ni, meglice ni:
Meglé solzé so iz očíj,
Oblák težák je srca dnó.

Ak silni glas bi gromu vzel,
Da razodel bi vsem ljudem,
Kar sam trpim, sam záse vem,
Nihčè, nikdár bi ne verjel.

Zató molčím, mračán, potrt,
Gorjé mi žrè tesnó srcé,
Zakaj je žrè, nihčè ne zvé,
Molčim, želim, naj pride smrt.

Hitra žálost.

Obsula je hitra me žalost,
Pa sam ne vem, kedáj;
Skoràj da bi se zjokal,
Pa sam ne vem, zakáj.

Mladostnemu srcu se sanja
O sreči veselih dníj;
Prišli so dnevi i leta,
Oh, sreče le vender še ni.

Odpadajo rožam listi,
Na vejah ostaja trn;
Za srpom je njiva gola,
Brez cveta i snopa i zrn.

Ljubezen je sreča na zemlji,
Takó nas učíjo ljudjé;
A meni je vrgla ljubezen
Iz raja nedolžno srcé.

Zastonj sem se dolgo je branil,
Željé pregoreče sem trl;
V nastave mi njene zamótan
Cvet mladega srca je vmrl.

Zdaj časi, ko tih i zamišljen,
Otožen, samoten sem kdé,
Viharji pa v meni divjajo,
I dež skoz očesi mi gré.

Otvi.

Dve ótvi sta prileteli
V jezéro pod skalni grad;
Tam plavata družno po vodi,
Veslata v kristalni hlad.

Premišljam iz okna dve ótvi,
A v meni utriplje srcé,
Zamakneno v dneve nekdanje
Na lice usiplje solzé.

V gôzdu.

Po lesu listje trepetá,
Drevesa ziblje groza tiha;
Po vejah mračni duh šeptá,
Pod njimi hladen pôkoj diha.

Za góro pada solnce vžé,
Stojé po gori še drevesa;
Po vejah ptiči vsi molčé,
A veje lahki šum potresa.

Tvoj duh gibljivo je drevó,
Ki v tebi níkdar ne počiva;
Ko ugasí ti sèn okó,
Šepèt v srcé ti sánj izliva.

Zlata dôba.

Doba zlata blagih dníj,
Ko je zora še svetila,
Prva déva me ljubila,
Oh nikdér, nikdér te ní!

Vprašal zvézde sem svetlé:
Kde so sreče prvi časi?
Zvezda níkdar se ne glási,
Z néba gleda le molčé.

Vprašal sem, ko zor rodíl
Za gorámi beli dan je,
Luči vprašal poludánje
I mrakú, ko je rosíl.

Dôba ónih svetih dníj,
Ko mi zora je svetila,
Prva déva me ljubila,
Oh nikdér, nikdér te ni!

Na Pivki.

1.

Pivko je široko
Mêgla pokrivála,
Na odhodu roko
Déklica mi dála.

Miljeno ročíco
K srcu sem pritisnil,
Na meglénem poti
Rádostno zavrisnil.

Najsladkejša spona
Brez najmanjše téže,
To je meni ona,
Ki mi srce véže.

2.

Zvezde ljubeznive.
Vi ste tako jasne!
Zvezde ljubeznive,
Vi ste tako krasne!

Vender še krasnejša
Rajska so očésa,
Ktera zdaj odprla
Meni so nebésa.

3.

Pod zelenim oknom
Ptice so zapele,
Pesni ljubeznive
Srce so mi vnele.

»Ptice moje drage.
Moje ptice mile!
Kde ste se te pesni,
Ptice, naučile?«

»»Tam v leseni koči
Deklica prebiva;
Njena je ta pesen,
Pesen ljubezniva!««

4.

Kádar zopet cvetje
Loge nam odeva,
Neštevilo ptičev
V logih nam prepeva.

Pa še več je mislij
Meni se rodilo,
Ko sem se zaljubil
V deklico premilo.

Spomini.

Ko vráčala spet se je nekdaj pomlád,
Prihodnjost plešé je pred máno igrála,
Na góro me duša krilata dvigála,
Kder ležal v posipi samoten je grád.

Mej kamenjem kril se vijolic je cvet,
Podoba nedolžne, oskromne mladosti;
Pohlevne njih duše nebeške sladkosti
Živenija v smrti so bile mi sled.

Tam zbiral sem v kite je, vedel zakaj:
Vonjavo so ljubici mojej dajale,
Iz nedrij čarobnih mi skrite dišale,
Ko stiskal v naročje vseh slástij sem raj.

Ljubezni, te boginje rajske, več ní,
Pobegnila, vzela je sanje mi svoje;
Temoten jetnik mi zdaj srce je moje,
Le sveča spomina mu v prsih brlí.

Na bregi jadranskem pozabljen sedim,
Zamišljen v valove, ki mečejo pene,
Ko pljuska vihar je na vstromljene stene;
Val pride in ide, veselje pa ž njim!

Zapeljani deklici.

Roža, kam je tvoje cvetje veličansko ?
Nési ga nevarnostij vbranila!
V cvetnem travni pali solnce te srpansko ;
Z Bogom, z Bogom, o nedolžnost mila!

Grênka solza pere záte moje lice,
Záte, hčerka, zgodaj zapeljana!
Sladki mir, imé preblažene device
V urah sta veselih zaigrana.

Tiha čistost je nebeški zor telesu,
Tebi zor le-tá je kratko gorel!
Božja luč vgasuje tvojemu očesu,
Kar ti je življenja sèn dozorel.

Kádar zadnja iskra duši ugasuje,
Angelj joka i pekèl prepeva;
Kès, gorjé zastonj ti srce opasuje,
Ne dočakaš več pred grehom dneva!

Uvéla kita cvétja.

Cvetíce véle pred menój ležé,
Cvetice blažene roké;
Ob cvetji se vijó
Najlepše déklice lasjé;
Ovila jih je roka njé —
Vijó se mi ob srci v spôno presladkó!

Uvéli cvet, poljubljam te solzán.
Lasé poljubljam noč i dan;
Spominam se minút,
Ko vánjo gledal prikován,
Zamaknen sem i njej udán —
Minút, ki je odnesla časa jih perút!

13. avgusta 1869.

Sénčnica.

Leží ravnína i poljé,
Po polji bistra Sava gré,
Nad Savo strme so goré.

Iz gôre cérkvica molí,
I preko Save most leží,
Pri môstu beli dvor stojí.

Ob dvoru cesta vglájena,
Za dvorom hladna sénčnica,
A v dvoru mlada déklica.

V lepoti ránih let cvetè,
Kot iskra — živa, bistra je,
O njej vzdihuje moštvo vse.

O njej vzdihujem tudi jaz —
Oh zlati čas, preblagi čas,
Ko sem ugledal njen obràz!

Na klopi v sénčnici sem bil,
S prijatelji se veselil,
Rumeno vince ž njimi pil.

Prišlà si k meni, deva ti!
Poglédala si me z očmí,
Pod ženskim čelom lepših ní.

Vijólice rastó lepó,
Ko v travi dihajo sladkó,
A tvoje slajše je okó.

Kedàr nebó se razvedrí,
Nad nami krasno res modrí,
Krasôtnejših si ti očíj.

Besede tvoje divna slast,
Kipeče prsi, tenka rast
Kraljícam bila bi na čast.

Né čudo, ka vseh mislij zbor
Obrnil mi je v tvoj se zor,
Obrnil v tvoj se rajski stvor.

Poslušal tvojih ust sem glás,
Objémal nežno te čez pás,
Igràl se s kito gostih lás.

Kot da me v zarji prejšnjih lét,
Obsipa še mladosti cvét,
Dozdeval se mi lep je svét —

Na svetu vsem najlepša ti,
Jedína izmej vseh ljudíj,
Primére da nikdér ti ní.

A vender vnet, kot níkdar prej,
Ne prosim, da me z upom grej;
Jaz prosim, da mi v greh ne štej!

Oprôsti mi srcá vihár,
Oprôsti mi ljubezni žár,
Ki ne ugasne mi nikdár.

Če mi ugasne, ali ne,
Ta ogenj, ki me v prsih žgè,
O vredna si ga ti, deklè!

14. avgusta 1869

Prôšnja.

Pročitaj vse besede té,
Ki tvojo slavo govoré.
Potém zaklêni je v sreé,
Ker v njih se skrivne misli moje
Pletó okróg podobe tvoje.

15. avgusta 1869.

Cérkev na gôri.

Oh kóliko moških i ženskih ljudij
I mladih i starih na góro
Ob rómarskej palici môlit hití,
I délat za grehe pokóro!
Jaz v góro ne hodim, ostajem pod njó,
Ker túkaj je moja cerkvíca,
V katerej srcá mi kraljica
Obséva s prestôla se z glôrjo zlató.

19. avgusta 1869.

Fránji.

Preljuba moja zlata Franja!
Jaz vém, ka bi se tebi smilil,
Da bi imela ti kaj znanja,
Kako sem tvoje pesni pilil,
Da bile tebe vredne bi i mene,
Ker moje tebi so na čast rojene.

O polunoči 19. avgusta 1869.

V mráku.

Za gozd je solnce utonilo,
Uže se netopír budí;
A meni zdaj peró v črnilo
I duša v sêbe se topí.

Razpnì, o mrak, peróti svoje,
Naj duh v dremôto mi nesó;
Naj v snù bedečem pesni moje
Z besedo tajno zapojó.

O deva, žêljam se prikáži,
Ki vse o tebi se vrté,
V zamiki vsaj mi potoláži,
Ustrômi žálostno srcé!

20. avgusta 1869.

Vse misli se vrté ob têbi.

Če delo me je utrudilo,
Da vže me nič ne veselí,
Peró omočim spet v črnilo,
Ko list pred máno bel leží.

Na list pokladam misli svoje,
Ki vse ob tebi se vrté;
Šumí studenec pesni moje,
V njej tvoje sveti se imé.

S tebój se drznem govoríti,
Kakó te ímam srčno rad,
Da te ne morem pozabíti,
Ne morem ti slovésa dat’.

Presládke obidó me sanje,
Ka v rôkah otročè držim,
Oziram se prijazno vánje,
Prijazno razgovarjam ž njim.

Poljubljam je v cvetoče líce,
Nedolžen sméh na njem igrá,
I stiskam bele mu ročíce,
Lasé mu gladim od sencâ.

Ko duh se mi iz sánj povrne,
Odpró telesne spet očí,
Tedàj se jasno mi odgrne,
Ka ta otròk si bila tí.

20. avgusta 1869.

Pri Jarnéji.

Na vrti pri Jarneji
Sinóči sem sedèl,
Pijačo, jed pred sábo
Na mizi sem imèl.

Prišlà je hči najmlajša,
Od nje sem slišal jaz:
»Zoránova je bila
In újček nje pri nas.«

Ko čul sem drage hiše
Preljubljeno imé,
Potresli se mi udje,
Potreslo je srcé.

Deklétce vse nedolžno
Ljubezni še ne zná,
O slavcih, o strnadih
Jedino skrb imá.

Pogleda me nevedno,
Zakaj ves trepetam,
Zakaj očí povešam,
Besed iz ust ne dam.

Jaz menil sem, da ona
O tebi govorí,
Pozneje čul, da sestra
Tam bila je, ne ti.

22. avgusta 1869.

Jedína mej vrstnicami.

Kar tvojíh je vrstníc
Po vsem slovenskem sveti,
Katere zdaj so v cveti,
Nobene né denašnji čas,
Ki bi iz tacih se vrstic
Svetila slava njé,
Kot so vrstice té,
Katere pojem tebi jaz.

23. avgusta 1869.

Sila ljubézni.

Naj govoré ljudjé,
Karkoli jim je drágo,
I vse naj umrazé
Srcé mi tvoje blágo;
A kde živé na sveti vsem
Cesarji kde i kralji,
Kateri bi vkazáli,
Da tebe ljubit’ jaz ne smem?

23. avgusta 1869.

Priséga v maščevánje.

Solzé pekoče so padále,
Njih kaplje moje lice žgále,
Sovraštva žarne strele
V očéh gorele,
I krč mi je previjal ude,
Ko zvedel vse laží sem hude,
S katerimi prokleti strup
Očrnil je pred njó poštenje moje
Ter ž njimi sebi zidal up,
Plamén vpihati jej v prešéstvo svoje.

Vso noč né sèn zaprl očesa,
I breme vročega telesa
V strastéh sopnó ležalo,
Zobmí skrtalo!
Ogrozno kletev sem govoril,
V nebó prisego strašno stvoril
Ter molil, da se dovrší;
Da smrt z rokó železno mi ne vbrani,
Po čemer duša hrepení,
Kar moje ljuto maščevanje kani.

Objémal bodeš ti z rokama
Koléni mojima nogama,
Klečé, da bi se skali smilil,
Pritísnen cvílil.
Vse nič! Ne zbegne iz spomina
Beséd mi tvojih bolečina;
Zamán se ti srcé kesá!
I kádar tvoj brezup vrhá dorase,
Moj trdi gnev te poteptá,
Ime zažgem ti v pesnih na vse čase!

A ti, ki sem te žarko ljubil,
Ter zdaj na vekov vek izgubil,
Ki spremi tvoja me podoba
Do durij groba:
Pred tábo se ne ponižujem,
Ni tebi ne opravičujem;

Ne prosim, ka me ljubi spet!
Ozrì se v mé! Okó né moje rôsno!
Če sreče vse mi up je vzet,
Srcé ostalo mi je še ponôsno!

23. avgusta 1869.

Svarílo.

Da bil bi jaz tvoj brat,
Posvaril bi te: «Pázi!
Mej zlatim cvetjem lazi
Skriváj s prijaznimi očmí
Rujavopisan gad,
Ki strup medén imá
Oplête raj srcá
Širokoustnimi ležmí.«

24. avgusta 1869.

Tájnost.

Slišim, da si jih vprašala,
Kaj me davno k tebi ní?
Govoré, da si dejala:
«I pozdrava se bojí!«

Ta se tajnost je odkrila,
Ž njo se moje ti gorjé
Ako pesni te dobila
Po naključji si v roké.

24. avgusta 1869.

Oh, zakaj si prisvetila!

Oh, zakaj si prisvetila
Krasna mojim kdàj očem!
Kaj si vrgla me nemila
V plen bridkostim i skrbem!

Franja, ti si mi stvorila,
Da prepozno zdaj bežim,
Iščem si povsod zdravila,
A nikdér ga ne dobim!

Ti zdravilo bi mi dala,
Ti jedina je imaš,
Ti mi rano zavezala,
Ker jedina ti jo znaš.

A da rane ozdravljala
Ti bi mojih bolečin,
Nésem upal, deva zala,
Níkdar jaz, nesreče sin!

Ako prédme bi stopila
Ti z lepoto svojo spet,
Jaz namestu bi gasila
Čutil ogenj, huje vnet.

Zmisli, kako bi prebila
Duša mi težavo tó,
Káko vsa bi pošibila
Moč se moja vsa pod njó!

24. avgusta 1869.

Skrb.

Nobedno mi teló
Né žensko prelepó,
Da bi od tebe vánje
Obrnil jaz okó.

Kaj hočem siromak,
Mladosti, upa nag?
Zató, zató, devica,
Beží te moj korak!

Ne rečem ti nikdár:
»Srcé podaj mi v dár!« —
Ponôsno dušo mojo
Poprèj naj strè vihár!

A misli vse za té
Oh tóli me skrbé,
Da so o tem besede
Človeške preslabé!

25. avgusta 1869.

Déklici.

Zakáj, zakáj ti oča
Umrl je krepkih let,
Da tebe je sovražni
Obsul brez njega svet!

Njegove vže ljubezni,
Njegove né skrbí;
Ti némaš trdne brambe
Njegovih zdaj očíj.

Ostala ti je mati
I strijc i mlajši brat;
Ostala tebi sestra,
Ostal je dom bogat.

Preslepa mnoga mati,
Premalo skrben strijc,
Ko treba čuti pazno
Deviških je cvetic.

I sestra, mlada sama,
Še mlajši bratec tvoj,
Ne vesta še naúka:
»Sladkìh se zádrg bój!«

A ti si razcvetela,
Kot črešnjevo drevó,
Ki belo v sadnem vrti
Diší izprelepó.

Šumé po njem bečele
Od zarje v pozni mrák,
Doklèr je vôdi k sebi
Na veje med sladák.

Takó hité za tábo
Pokorna srca zdaj,
Privabil jih je tvoje
Lepote mlade raj.

Ko cvetje se osuje,
Zleté bečele vsè,
Gredó na drugo drevje,
Katero še cvetè.

Zakáj, zakáj ti oča
Umrl je krepkih let,
Da tebe je sovražni
Obsul brez njega svet!

25. avgusta 1869.

Têžka obrámba.

Obétal sem ti čésto,
Ka bodem vitez tvoj,
Če strelo v te odpadnik
I lok obrne svoj;

Če vseka te v novinah
Ležnívo i strupnó
Za táborske pozdrave
Njegovo kdaj peró.

Ti vitezov zdaj mladih
Imáš obilo, znam;
Besede vender svoje
Zató ne poteptam.

A tega nési rekla,
Da branil bi te jaz,
Če narodnják očrni
Z jezikom ti obraz.

Presladki gospodíči,
Ki zgrinjajo se k vàm,
Strašnó so ust ohlapnih
Resnicam i ležàm.

I kádar spet v Ljubljano
Veseli prišumé,
O tebi, tvojej sestri
Veselo govoré.

Poljúb od Save bistre
Po dvakrat zvemo vsák:
Prinese nam ga veter,
Prinese narodnják.

Ni tega nési rekla,
Da záte v boj ognjén
Spustim se oboróžen
V jezike mladih žén —

V jezike mater, déklic,
Katerim srd kipí,
Slišéčim, ka za tábo
Ves moški svet medlí.

I res je bilo modro,
Premodro ti deklè!
Ka nési zapodila
V to črno vojsko mè.

Da jaz namesto jedne
Sto ímam trdih rok
Ter vedno maham ž njimi
Na vse straní okrog;

Da primem v vsako róko
Po sto ostrìh perés
Ter viteski se vržem
Za té v orožni plés:

Kaj to bi vse pomoglo?
Pretéžek je ta bòj!
Gospódkov, žén i déklic
Upehal bi me ròj.

Bridkejši nego strela
I lok i meč i strúp
Dekletom od jezika
Udarec je gorúp.

27. avgusta 1869.

Njé drúžba.

Prinesla na mizo si vina,
Prinesla kozarec steklén,
Prinesla ovočja i grozdja,
Ki daje ga plodna jesén.

Pod streho na klopi jelôvej
Zakáj se najlepše mi zdí?
Očarale tukaj so prvič
Nebeske me tvoje očí!

Prisédi, o deklica zlata,
Prebelo podaj mi rokó!
Ne vidiš valov, ki pod nama
Po Savi zelenej tekó?

Nad nama je gora strmeča,
Ravnine ob njej i poljé;
Mej drevijem solnce jesensko
Svetlika na dvore, crkvé.

V očesa jaz tvojega morji
Čutila i misli topim;
Objemlje te moja desnica,
Na prsih z glavó ti slonim.

Primákni se z licem še bliže
Ter moje poslušaj srcé,
Ki glasno trepeče i bije,
Trepeče i bije za té!

28. avgusta 1869.

Povsód i védno Fránja.

Kar míslij íma glava,
Nad vsemi Franja plava.

Dotikajo se Franje
Vso noč vse moje sanje.

Za Franjo žarke meče
Ves dan srce goreče.

O sami Franji poje
Beseda pesni moje.

30. avgusta 1869.

Poročílo.

Lêti, lêti, drobni ptič!
Na gorenjsko stran,
V vejah ne počivaj nič,
S perutníco gnan.

V kranjske ceste beli trák
Glej pod sábo tí;
V Svétem Vidu se legák
Na desnico zvij!

Kádar prideš do vodé,
Nad vodó je most;
Zlêti s perjem preko njé
Pisan ptiček prost.

Tam so moje žêlje vsè,
Kder je prvi dvor;
Tamkaj vzraslo je deklè,
Kakor zlati zor.

Sédi, sédi na drevó,
Glavo suči v krog,
V desno, levo premodró,
V polje, vrtec, log!

V belo hišo se ozrì,
V svétli gornji hram,
S kljunom okno vánj odprì,
Če je ona tam.

Ko jo vgledaš i spoznaš,
Z vrha drevja poj,
Kar najlepši glas imaš,
Dragi ptiček moj!

Nêsi tisoč naročíl
V nje veseli kraj,
I gorečih pozdravíl
Sto jej tisoč daj!

Rêci, rêci tam takó,
Ka mrjem brez njé,
Ka mi strášno je hudó
Osem dnij užé.

Ka sem v srci se boril
I ljubezen trl,
Ka zamán ves trud je bil;
Ogenj né umrl.

Ka želim i prihitím
V malo dnevih sam,
Če zgorím i spepelím
V njenih žarkih tam!

31. avgusta 1869.

Hrup.

Ko pesni tvoje hvale
Podám v slovenski svet,
Da bodo potovale
Mej brati nekaj let:
Ropòt i šum bi slišal rad,
Ki se povsód začnè takrat.

Razburjena Ljubljana,
Kot da v obeh koncéh
V zaplèn je ognju dana
Po strehah i pri tléh,
Takó vrvéla bode vsa
Ter náme s črno vojsko šla.

Prvaki trepetníki
V čitálni zagrmé,
Prvaški pomočníki
Vsi náme zarežé;
Duhóvstvo črno svètlih nog
Zavpíje, da se žali Bog.

Gospódki vzdihujoči
Premilo za tebó,
Od ljubosumja vroči
Strašán vihar vnemó,
Pobere debel kamen vsak,
Za máno pospeší korak.

Slovenske gospodične,
Kar móža je željnìh,
Stekó se vkup jezične
I ródba ženska njih;
Začnó klepati klep na klep,
Kakó bi naju dele v žep.

Kaj reče tvoja mati?
Kaj sestra, brat i strijc?
I snubci kaj bogati?
Kaj mladi ròj družic?
Ob jednem li ne zakričé
Na té, na mé vsi: »O gorje!«

I morda tudi sama
Jokaje bodeš tí
Lomila še z rokama,
Ka sunil mej ljudí,
Potópil te je v hrup neznàn
Tvoj vitez, národni tlačàn!

Ne boj se, ljubezníva!
Sam Bog nad nami vé,
Da k tebi misel kriva
Nikdár me gnala né:
Užé prijazno je okó
Dvigálo tvoje me v nebó.

Nikdár ti nésem vrival
V srcá se tajni hràm,
Svoj ôgenj dolgo skrival,
Ustavljal se željàm;
A kar sem čutil i prebil,
V teh pesnij venec sem povil.

3. septembra 1869.

Kakó je to hudó!

Nikdár ne zmisliš tí,
Kakó je to bridkó,
Gasiti žar srcá,
Ki tóli vse gorí,
Da se vgasít′ ne dá —
Kakó je to hudó,
Kakó je to strašnó!

Rotil sem se i klel,
Da k tebi spet ne grem,
Da večno zamolčim
Mrakôten, nevesel:
Kakó, zakaj trpim
Trd, samoglav i ném,
Osôren vsem ljudém.

Rotil sem se i klel,
I tvojih tolažíl:
Cvetíc in dragih las,
Braniti se začel,
Odvračal sladki glas
Vseh tvojih naročíl,
Vseh tvojih pozdravil.

Vse to je prazna stvar!
Ves tebi izročèn
Od jutra v tiho noč,
Od nóči v jutranj žar
V lepote tvoje moč
Brez upa sem vtopljèn,
Brez upa izgubljèn!

Nikdár ne zmisliš tí,
Kakó je to bridkó,
Gasiti žar srcá,
Ki tóli vse gorí,
Da se vgasít′ ne dá —
Kakó je to hudó,
Kakó je to strašnó!

10. septembra 1869.

Têbe ne dolžím.

O vsem, kar zdaj trpim,
Nič tebe ne dolžim!
To bodem jaz govoril,
Doklèr ostanem živ,
Prenágljen, kar sem stvoril,
Da sam, da sam sem kriv!

Kakó li, oh kakó
Dvigáti smel okó
Jaz k tvojej sem lepoti!
Zakaj sem, oh zakaj
Oslepel v nje bliskoti!
Kdaj up imèl sem, kdaj?

Zdaj záte vse gorí,
Bogáti i mladí —
Krasotno vzraslih udov
Mladeničem za té
Né žal skrbij ni trudov,
Vsi k tebi hrepené.

Molčálen i mračán,
Po trnji ostrem gnán
Želím se v grob tihoten;
A vse, kar zdaj trpim,
Molčé trpim samoten,
I tebe ne dolžim.

22. oktobra 1869.

Slíka.

Pri tvojem brátanu sem bil. —
Na mizi knjiga je ležala.
Odprl sem jo i v njej dobil
Podobe solnčnim žarkom porojene,
Mej kterimi né mene
Ni jedna v srci zanimála,
Če tudi razna déklica je zála
Prijazno se iž nje smijála.

Ko dalje premetaval sem stranice,
Iz njih zašije tvoje lice.

Omanjšana se meni zdela
Visoka tvoja rast je i narava,
Ker prôsto si sedela
Pred mizo gologlava
Ter svojih las imela
Po plečih razpuščeni kiti;
A nì obraza mogel pogoditi
Umételjnik nikakor ní,
Da ž njega bi čarôbnost lila,
Predívna moč gorela iz očíj,
Katerih pobedljíva sila
Razùm človeku vzame,
S plamenom prsi vname.

O tebi je umetéljnost preslaba,
Uboga nje svetlobe moč i raba!
Zató sem zrl
Pred sábo senco jedva sence tvoje,
A vender je potresla srce moje,
Da naglo knjigo sem zaprl
Ter brez mirú
Iskàl domú.

28. oktobra 1869.

Najslájša slúžba.

Oh, da bi mogel jaz pred tábo
Klečáti, zreti v tvoj obràz;
Da bil bi tvoj poslednji hlapec
V najtežjih službah večni čàs!

Kakó bi hotel rad preliti,
Nebesko cvetje, kri za té,
Za té, za tvojo drago srečo,
Za vse, kar ti želí srcé!

Trenotja ne bi se pomišljal,
Ker v sveti božje né stvarí,
Da jaz bi dati se jo branil,
Če jo od mene hočeš tí.

Samó z očesom mi namigni,
V gorèč plamén se vržem ràd,
Pogreznem se v globoko mórje,
Ozrši v té se zadnji kràt!

12. februvarija 1870.

Ljúbici.

Da jaz imèl bi vsa kraljestva,
Zlató, srebró vsegà svetá,
Vse drago kamenje na zemlji,
Vse bisere na dnu morjá!

Vse to bi hotel pokloniti
Z veselim srcem tebi v čast,
In še bi se premalo zdelo
Vse to, vse to mi v tvojo last.

Z nebés bi strgal jarko solnce,
Prinesel bi je tebi v dar,
Vse zvezde, luno in avroro,
Sedmeropisan mavre žar.

12. februvarija 1870.

Nevésta.

Od belih óken se ne staje led,
Zaméta sneg in burja ž njim praší;
Sibirska noč na mrzel dan sledí:
Groznéjših zim ne pomni živi svet.

In, Franja, ti si šla na daljni pot,
Na daljni pot, na ógledi — gorjé!
Tvoj ženin, modri svátovski možjé
Spremíli so v kočijah te od tod.

Če v strahu mati, sestra je domá,
Da te nesreča ne zadene kdé;
V skrbeh še večjih drugo je srcé,
Ki záte v mojih prsih trepetá.

Na Savski brod bi hitel vprašat sam —
Kakó bi vprašal, draga, ker ne smem
V usodo tvojim vtikati se dnem,
In kdo sem jaz, kdo ti, predobro znam!

»O Bog! Povrni zdravo jo domú,
V mladosti njene čudoviti kraj,
V spominov sladkih nepozabljen raj,
V naročje zvésto njenega rodú!«

»Če zlatocvetno nje teló odbral
Ti njemu si, ki jo na voz je vzel,
Pod streho svojo hitel ž njo vesel,
Kakó bi temu jaz na poti stal?«

»Podéli ž njim jej srečne, blage dní;
In jaz, ki v prahu pred tebój klečim,
Trenotje jedno samo še želim,
Ozreti se v nebeške nje očí!«

12. februvarija 1870.

Vijólicam.

Vijolice prekrasne,
Kakó dišite vé!
Od dáleč ste poslane,
Iz kranjske deželé.

Cvelè ste v mladem solnci
Pod Šmárijno goró,
Nabrala vas devíca
S preljubo je rokó.

Poslala jih je meni
Čez hribe in dolí,
Čez reke valovite
In čez dežele trí.

Na daljni pot za družbo
Od nje prejele ste
Domače drage zemlje,
Na kterej ste cvelè,

Na kterej sreča moja
Cvelà je nekedàj,
Na kterej draga moja
Nevesta je sedàj.

Na Dunaji 1870

Nikdár!

Kaj vabiš me iz okna vedno k sebi?
Kaj steklo cediš prepotnó?
Da láže tvoje k meni, moje k tebi
Letálo bi čez dvor okó?

Kaj mladih se dotikaš ust z rokáma?
Čemú peró, papir mi čist
Ponujaš sem? — Zató li, da mej náma
Vrstíl bi se za listom list?

Zastonj, zastonj! Ne veš, da tamkaj doli,
Kder z mrazom jug mejó delí,
Cvetè devica, ktere jaz nikoli
Do zadnjih ne pozabím dníj?

Imaš nje dušo mlado in ognjeno?
Globokočutje nje sladkó?
Obraza, lâs, očíj lepoto njeno?
Nje um, nje govor, nje teló?

A da vse to in več bi ti imela,
Ves tvoj zaklad me ne bi vnel!
Kedáj si ti gorjé z menój trpela,
Ko tvoj me národ ves je klel?

Kedáj beseda krotka, ljubezniva
Tešíla me iz tvojih ust,
Drhál ko je brez milosti ležniva
Črníla me iz svojih ust?

Kedáj si hrabro stala v bran za mene,
Ko ločen sem od dóma bil,
Kder čast, imé in misli mi poštene
Zavid izdajstva je dolžíl?

Kedáj verjela meni ti jedina,
Ko znanci vsi poprejšnjih let,
Ko vsa predraga moja domovina,
Ko ves me je pogubljal svet?

Povéj, kedáj okó o meni tvoje
Točílo bridke je solzé?
Kedáj v brezupu mojem je na svoje
Stiskálo tvoje me srcé?

Kedáj mi dušo svojo si razkrila,
V nje sveti hram kedáj prozòr,
Ko čutov so dišave in kadila
Iž nje cvelè v nebeski dvor?

Zastonj, zastonj! Ta deklica tam dôli,
Kder jugu róko daje mràz,
Trpí z menój, za mene čuje, môli,
Brez upa, da jej vrne čàs.

Doklèr s prstjo me jama ne zagrne,
Dolžíl se bodem in kesál,
Da biser ta v samoti ure črne
Od sebe nékdaj sem pehál!

In zopet zdaj bi poteptati mogel
To srce zláto jaz barbár?
In da bi tebi je izdati mogel?
Doklèr živim, nikdár, nikdár!

Na Dunaji 3. marcija 1870.

V njé gód.

Želela si, da bodi molk,
I molk je bil mej nama dólg.

Saj ti ne vtegneš, jaz ne smem;
Zdaj vidiš, da te res umem.

Ne vtegneš, ker se veseliš,
Na plesi vnemaš i goriš.

Kakó bi ti prebival čas
In tebi v misel hodil jaz!

V solzàh si ne topim očes,
Ne čakam sreče od nebes.

Očine tuj, po sveti gnan,
Povsod z nogami sem teptan.

Jedina ti z menój do zdaj,
Še tí si me pehnila v kraj.

Sijala v mojih dnij oblak,
Najhujši zdaj si ti njih mrak.

A jaz denès za vse gorjé,
Ki trgaš meni ž njim srcé,

Za vse, kar sem in še trpím,
Besede zlé ne govorím.

Stopinjo vsako tvojih nog
Nebeski blagoslôvi Bog!

In kakor tvoj telesni cvet,
Cvetè naj sreča tvojih let!

Na Dunaji 21. januvarija 1871.

Blážena ljubézen.

Na sveti je divno lepó,
Živeti nebeski sladkó,
Če srce ljubezen ogreva
Iz lučjo je svojo obseva
Ter dušo mladí i teló!

Zdaj čutim, kar prej še nikdár,
Nikdár še, kakóv je vihár,
Ki srce potresa ljubeče,
I koliko daje on sreče —
Hladílo podaje i žar!

Izkušal še nésem do zdaj,
Ni zvedeti upal kedaj,
Da v ženski čarobnost je taka!
Oh, duša, ki v njej se omaka,
V njej koplje — uživa ves raj!

To meni odkrila si ti!
Srcé mi za tábo medlí,
Medlí i kipí, omaguje,
Prevzetno mi vriska i kuje,
Da prsi raznesti pretí.

Kar jada na sveti sem pil,
Kar zlega od rojstva užil
Pod jarmom sovražne usode,
Vse to da pozabljeno bode,
Pozabljeno, kar sem prebil!

Zdaj ljubim še tiste ljudí,
Ki pletli iz trnja so dni
I žolč mi v pijačo mešali,
Mej trde me tujce izgnali —
Zdaj ljubim vse božje stvarí.

Jaz tvojo ljubezen imam,
Ki je za nebesa ne dam,
Ki dražja zakladov vse zemlje,
Iz sebe za sebe me jemlje —
Zdaj nésem ni tujec ni sam!

Kreposti, ki v meni živé,
Vso krí, ki mi goni srcé,
Kar hočeš, od mene požêli,
Ta hipec umreti mi vêli,
Ta hipec umrjem za té!

Ukaži, za té da trpim,
Doklèr tu pod solncem živim —
Ukaži mi, kar ti je drago;
Samó ne, ti dete preblago,
Samó ne, da te izgubim!

Kar muk je izmislil pekèl,
Za tebe vse rad bi trpèl;
A, draga, brez tebe na sveti,
Brez tvoje ljubezni živeti
Jaz ne bi ni mogel ni htèl!

Na Dunaji 9. februvarija 1872.

Samó en hip.

Da mogel tebi položíti
V naročje svojo bi glavó
Samó en hip, samó en hip!
Da tamkaj mogel bi počíti
Od vseh težav, ki me teró!

Da smel bi ti na prsi deti
Rokó, nemirno od željâ,
Samó en hip, samó en hip!
Da srcu smel udarce šteti,
Kakó ti vroče trepetá!

V očíj da tvojih rajski slásti
Vtopíti smel pogled bi svoj
Samó en hip, samó en hip!
Da smel bi na kolena pasti.
Ležati v prahi pred tebój!

Oh, da bi ti me poslušala,
Ozrla v moje se srcé
Samó en hip, samó en hip!
Ti sama bi z menój plakala
In vzdígnila me od zemljé!

Na Dunaji 10. februvarija 1872.

Kaj mi je do tega?

Kaj deklet najlepših cvet,
Kaj so meni veselice?
Kaj mi je ves beli svet,
Kaj pomlád i nje cvetice?

Kar ponuja svet, ljudjé!
Né mi bilo nikdar v čisli;
Česar hrepení srcé,
Dati mi nihčè ne misli!

Na Dunaji 11. februvarija 1872.

Sréča v ljubézni.

Srcé mi od rádosti vriska,
Do néba mi vriska glasnó,
V očéh se veselje mi bliska,
Perút me dviguje v nebó.

Vi carske prestole imate
I žezle držite v rokàh,
V poslopjih so stene vam zlate
I venci zlatí na glavàh.

Vse, česar kedàj ste želeli,
V naróčaj vam vsipal je svet,
Igrali ste z bisri v zibeli,
Naslade užili ste cvet.

A jaz ne zamenil bi z vami,
Ki daleč od doma trpim,
Ki v tujem postiljam si hrami,
Ki tujec mej tujci živim.

Iz prsij glasóve kipé mi,
Katerih ne pojete vi,
Ter slast i veselje rodé mi,
Ki Bog vam odsodil ga ni.

Prekrasna je moja devica,
Da néma pod solncem vrsté,
Sladkà so nje usta i lica,
Nedolžno je njeno srcé.

Na Dunaji 25. februvarija 1872

Nje zádnje žélje.

Meni ljuba je pisala
Tam iz daljne deželé,
V drobnem listi mi poslala
Svoje zadnje je željé.

Žêlje take mi je rekla:
»Zdrav ostáni vekomàj!«
Če mi solza je pritekla,
Jaz si sam ne morem kàj.

Če v očéh mi luč temnela,
Iznemôglo je srcé —
Mene grozno zabolela
Bridka je beseda njé.

Srce, mólči, trpi rano
Tí od meča teh besed,
Bolečino skríj neznano;
Lice, táji solzni sled!

Kaj žalujem? Sàj ljubiti
Mogla me nikoli ní!
Ognja mogla né vgasiti,
Ki na dnu srcá gorí.

Sama piše, da odkrito
Govorila né nikdár;
Da tajila meni zvito
Prvi svoj dekliški žár.

Bitje njeno je oddano
Ljubemu od šibkih let;
Vse je k njemu prikovano:
On mu bog je, on mu svet.

Prédnjo stopil sem prekasno,
Čez goré prezgodaj šel;
Drugi nje telo je krasno.
Jaz podobo sem imel.

Srce žálo, nič ne kolni
Sreče, ki je čaka ž njim!
O brez kletve se izpolni,
Česar davno se bojim.

Sebi je na zlò rojena
In možém, ki zdaj za njó
Srca njih razplamenjena
Od nesrečnih žêlj mrjó.

Sàj se bode še kesala,
A zamán, da brez srcá
V solzah mojih se kopala,
Da je varala — obá.

Kakor je legala meni,
Da né vedel on za tó,
Vráčalo se bode — ženi,
Bog vé, kaj še in kakó!

Na Dunaji 8. marcija 1872.

Káj sem têbi stvóril!

Povéj mi, kaj sem tebi stvoril?
Kedáj grešil sem i kakó?
Káj žalega sem ti govoril?
Zakaj umikaš mi okó?

Čemú potreba znôva bilo
Ob srci prejšnjih je vezíj,
Ki se polagoma celilo,
A zdaj mi huje krvaví?

Zakaj plamén si zadušeni
Z darmí pihala v ogenj živ?
Deklè, rokó na srce deni
Ter odgovori, kdo je kriv?

Molčé sem težo svojo nosil,
Gorjé ljudém zakrival ném;
Kedáj sem te ljubezni prosil?
Povej mi, če vprašáti smém?

Ti sama si mi ponujala,
Da, ne jedínega srcá,
Rokó mi svojo ž njim dajala —
A zdaj? — Od kod prememba ta?

Ti z listi sladkega otrôva
Netíla si mi naglo krí,
Da srce se omótno znova
Kam vedelo mi déti ní.

Trenotje dneva né minilo,
Brez tebe v mislih pred menój,
Trenotje v noči né tonilo,
Da nésem v duhu bil s tebój.

Jaz pisma sem i pesni svoje,
Ki v njih gorí nevgasen žar,
Pijàn ves od čarôbe tvoje
Pokladal tebi na oltar.

Na zemlji sem se v raji menil,
I toli tebe poln ves bil,
Da nad bleskotne zvezde cenil,
Nad luno, solnce te vrstil.

Pred kipom božjim človek v prahi -
Jaz človek bil, ti božji kip,
V ljubezni trepetàl i strahi,
Ko bližal se je črni hip!

Prokleti hip, ki je udaril
Bliskóma z jasnega nebá,
I v mé s pogubo priviharil
Volkóma v jagnje iz lesá.

Modrost besed mi je očita,
Če tudi mnogo prekesnó,
Da ženska res je stanovita
V nestanovitosti samó.

Ko tvoja sladka mi otrava
Zalezla v srce je i krí,
Potèm si tigra mi krvava
Raztrgala src z nohtmí.

Na Dunaji 10. marcija 1872.

Razstánek.

Obračati na dva očí,
To zdravo ni, to dobro ní:
Iz tega se gorjé rodí.

Da tudi on, ki je izbrán,
Preklinal ne bi te solzán,
Umičem jaz korake v strán.

Prišèl sem zdaj samó zató —
Deklè, ne glédi me v okó!
Bog vé, če zopet né mokró?

Mokró si bodi ali nè,
V srcé naj tebe to ne žgè;
Molčé podaj rokó, deklè!

Molčé ti jo podajem jaz,
Topim se zadnjič v tvoj obraz —
In zdrava bodi večni čas!

Na Dunaji 11. marcija 1872.

Bréznov snég.

Oj breznov sneg, oj breznov sneg,
Toplote mehke trdi beg!
Prigrevalo je nekaj dníj,
A denes mête i praší.
Oj breznov sneg, oj breznov sneg,
Toplote mehke trdi beg!

Oj breznov sneg, oj breznov sneg,
Vijôlic sladkih grenki beg!
Vonjále po vrtéh so vžé,
A zdaj pod snegom mraz trpé
Oj breznov sneg, oj breznov sneg,
Vijôlic sladkih grenki beg!

Oj breznov sneg, oj breznov sneg,
Ljubezni vroče hladni beg!
Zvijáti rep je brezen jel,
I dečlo mi predpust je vzel.
Oj breznov sneg, oj breznov sneg,
Ljubezni vroče hladni beg!

Na Dunaji 13. marcija 1872.

Ne jézi se!

Ne jézi se, ne jézi,
In bolna spet ne lézi!
Ta stvar né táko huda,
Ker časa né zamuda
Do zdaj še nič zaprla,
Ljubezenskih razdrla
Mej nama né vezíj:
Vse bode spet brez truda,
Samó — če hočeš tí!

Na Dunaji 15. marcija 1872.

Zakáj?

Oh, zakaj, zakaj temotna
Koča te zibala ní,
Da ubogih ti ljudíj
Bila hčerka bi sirotna?

Kaj né meni pokloníla
Rojenica v dar zlatá!
Kaj mi hramov do vrhá
Né z zakladi napolnila?

Ko prejel bi vsega svéta
Vseh oblastij jaz oblast,
Vseh vladarjev zemskih čast
In bogastva neprešteta:

Ko na svetlem bi prestoli,
Kakor Salomon sedèl,
Hrepenèč bi ž njega šel
Po stopnícah zlatih doli.

Zletel k tvoji koči nizki
In z menój bi ves moj dvor,
Kder mladosti tvoje zor
Síjal bi pozabljen v stiski.

Kar iz gor, morjá krasíl je,
Iz človeške kar roké,
Kar jih tla, drevó rodé,
Kar najdražjih oblačíl je:

Démanti, zlató, korále,
Rude, kterim iz srcá
Živa iskra žarketá,
V tvoji luči bi vmirále.

Sebi venec snel bi z glave,
Dèl ga tebi na glavó,
Žezlo ti podal v rokó,
S plaščem te ogrnil slave.

Ti bi kakor solnce stala,
Ko je zarja porodí;
V te bi zrle vse očí,
Tebi srca vsa vriskala.

V Ljubljani 18. decembra 1872.

V hudem léti.

1.
Obup.

Izlivájte curke svoje,
Grenkosolzne mi očí!
Tolažite srce moje,
Ki v bridkostih se topí.

Svetlóknih in visokih
Tod bogatih je dvoróv,
Ulic glasnih, cest širokih,
Pônjih pešcev in vozóv.

Vsi naródi sem poslali
Krasnih dev so, mladih žén,
A za njimi pridirjali
Pohotníki vseh plemén.

V oblačilo je izbrano
Mêhkih udov sneg odet,
V svilo in v zlató kovano
In v prozornih pláten cvet.

Jaz bežim in samec tavam,
V gostej šumi izgubljèn,
Solze brišem in vzdihavam,
V jaro tugo pogrežèn.

Kdo po meni se ozira,
Vpraša me: od kod in kam?
Kádar up se ves podira,
Svoj stebèr je človek sam!

2.
Ohraba.

Sam trpì in sam se bôri,
Náse bodi sam oprt;
Sam z usodo se zgovôri,
Stoj al′ padi v moško smrt!

Slóze sramne! Kdo vas pazi?
Kdo utegne streči vam?
Kaj hčetè na tem obrazi?
Usipájte se ženàm!

Na Dunaji 1872

Jútro.

Tam po nebi sinjem zvezda plava,
Svetla zvezda, blažena danica,
Kádar božja vzbuja se narava
In si mije s hladno roso lica.

Solnce rano h gôram se dviguje,
Po oblacih živo luč razliva,
Da snežnikom glave ozarjuje
Ter zlatí se potlej gozd i njiva.

Jutro dahne, brzo vse zagiblje,
Ptica trebi si v grmovji krila,
Odletevši v vejah spet se ziblje,
Glasovito prepevaje čila.

Zvon cerkveni v sveto pesen brenkne,
Dól in gora z jekom odgovarja;
Nákovalo s kládivom zazvenkne,
Ki je v róci trdej gospodarja.

V dvor petelin z družbo prikoráka,
Trépne dvakrat, trikrat s perutníco:
Kur zapoje, kura kokodáka,
Razkopava po smetéh z nožíco.

Mače kvišku v lok se nagrbljava,
Z repom, priskakavši, maha psiček;
V hlev pastírček še zaspan pritava,
Čaka paše krava in voliček.

Žena túkaj, mož se tam pokaže,
Sódar glasni vže nabija sode;
Vôzu hlapec len kolesa maže,
Pojde v góro po jelôve hlode.

A z motiko dékla v polje zeha,
Potoglave delajóč koráke;
Vsaka v dimi zakadí se streha,
Dim se vije nébu pod oblake.

Kar je spalo v sladkotihej noči,
V šum zbudí se, v hrup in ropotanje,
A človeka zopet skrb naskoči,
Prej vtopljena v dobrodejno spanje.

O počitnicah.

Prijatelj preljubi,
Priší smo domóv
Od knjig in zaduhlih
Ljubljanskih zidóv.

Zdaj suknjo ogrni,
Pokríj si glavó,
In palico primi
Ter pojdi z menó!

Po stazi hodíva
Ki vije se v hlad,
Kreníva pod góro,
Tam vidiš jo zad.

Pod hribom prisojnim
Vse giblje, živí,
In solnca se v petji
Glasnó veselí.

Nastavi pod bukvo
Zelêno uhó,
Kaj ptičja beseda
Oznanja takó!

Čuj, zéba prepeva
In volga je vmes;
A vender je zgôrel
Vže letošnji kres.

Tam pili sinica
V grmovji na glas,
A detel ti kljuje,
Da sliši ga vas.

In tam črnoglavček
Na veji sedí,
Otroke človeške
Modrosti učí:

»Poslušaj mladina,
Ti, hčerka in sín!
Kaj ptica prepeva
Vesela z višín.«

»Ne íšči brez mére
Na svéti blagá;
Le česar je treba,
To Bog naj ti dá.«

Za slavo se mnogo
Ne klanjaj ljudém,
Če zdravega spanja
Želján si očém!«

»Nedolžnost ohrani,
Ostani vesél,
Ob tem zadovoljen,
Kar bodeš prejél.«

»Jaz nésem nikoli
Ni žèl nì orál;
A vsega mi Oča
Obilo je dal.«

»V kočijah se nésem
Se vozil nikdár;
A v gnezdi sem svojem
Le jaz gospodár.«

Puščávnik.

Kaj mêne tukaj zdaj skrbí,
Kakó po zemlji se godí!
Minilo mi je dvajset let,
Kar bežal sem iz tebe, svet!

Zamán sem prosil te mirú,
Zamán pokoja in hladú;
Ukvarjal sem se ter potíl,
Nikoli nésem srečen bíl.

Srebrá, zlatá sem tam iskàl
In po nasládah žéjen gnàl;
Hrepênel sem po slavi mlad,
Utrgal, vkusil mnogi sad.

Poljé sem kopal in oral,
Zasajal tukaj, tam sejal;
Zverí je meni pasel gozd,
Dajal vinograd sladki grozd.

Ogradil vrt sem, delal dvor:
Odšlà je noč in prišel zor,
Kadíl se je na tléh pepel,
Kder prej mi stal je grad vesel.

Bridkost me v prsih pekla je,
Po lici solza tekla je;
Nì človek a ni Bog z nebés
Sušít prišèl mi né očés.

Z menój igrala se je strast,
Dajala grehu me v oblast,
Pehála me je od Bogá,
A napolnila né srcá.

Sedàj me strast minila je,
In skrb se izgubila je;
Tolažba moja Bog je sam,
Ter upanje le vánj imám.

On dvor je moj, on dom je moj,
Zató mu, duša, slavo poj!
Umrl je v tebi ves prepir,
Naselil sladki v té se mir.

Zarumení se v zor nebó
In prvo ptiče je glasnó,
Ko iz očij mi zbegne sèn,
Da vstanem, môlim, idem vèn.

Korake vidi mojih nog
In dela vsa nebeski Bog;
On hráni, kakor ptico me,
Odeva, kot cvetlico me.

Zató rad môlim in klečim,
Ker iz njegovih rok živim,
Ker mi obeta rajski vrt,
Ko pride póme bela smrt.

Kmétsko známenje.

Stara pesen, malo popravljena.

Leží, leží ravnó poljé,
Po ravnem polji cesta gré,
Ter s ceste vidi se okrog
Snežník in brdo, gozd in log.

A kaj stoji tam slavnega
Pri cesti pólja ravnega?
Tam kmet je zložil kámenje,
Sezidal belo známenje.

Napisati je vánje dal
Od stropa vse do samih tal,
Na desno plat, na levo plat
Podobe znotraj, zunaj vrat.

Ko stròp še né bil dobro suh
Prišèl je gôri sveti Duh:
Golobček bel, z nebés letèč,
V nogé rudèč je, v kljun rudèč.

Na srednjem zidu sveti Vid,
Ki vselej bodi črešenj sit,
K molítvi rôke v sklep drží,
Pod kotlom zúbelj hud gorí.

A sveti Peter plešast nam
Nebeske ključe kaže tam;
Do njega sveti Nikoláj,
Otročjih jabolk raznošáj.

Na desno íma sveti Ròk
Prepasan plašč, klobúk širòk;
Na stêgnu v ranah prst drží,
Pesèk mu hlébček v dar molí.

V gorénjskih skornjih Izidòr,
Klečí zamaknen v rajski dvòr
Dva angeljca orjêta zánj,
Ozirata se lépo nánj.

Od zdolaj medved, sveti Gàl,
S poleni drv prikosmatàl,
Pokonci tudi on je vspét,
Saj vé, da tudi on je svét.

Na levo sveti Boštiján,
Brezbôžnikom je v roko dán,
Privézan k deblu, ostreljèn,
Pušíc krvavih nasajên.

Pod njim je sveti Valentin
Ter bratec njega Peregrín;
Ljudém dobrote nosita,
Živíni zdravja prosita.

O človek, vzdigni zdaj okó!
Nad vrati zunaj — kdo je to?
Gorečo streho pri nogàh
Gasí s keblico sam v rokáh.

A zádaj polno je dušíc
V plaméni, môkrih od solzíc,
Ječé premilo noč in dán:
»Pritêci v pômoč, o kristján!«

Vse to nam príča, govorí,
Da dom človeški tukaj ní:
Človeški dom je sveti ràj,
Ki Bog vsem vkupe nam ga dàj!

Gréšnikova molítev.

»Sladka devica Marija,
Preljubezniva gospá!
V strahi na pômoč te kličem,
Ker sem odpàl od Bogá.«

»Ustnice moje ti slavo
V blati nečistem pojó,
Tebi, ki rajska in čista
Zmíji si strla glavó.«

»Stêri i mojo gnusobo,
Ki me v verigah drží;
Stópi zločinstvu na glavo,
Vrni mi dušne močí!«

Sladka Marija devica
Slišala prošnje je té
Gréšniku bogorodíca
Vse prenovíla srcé.

Preprôstega otrôka molítev.

Jézusek, tam gôri
V svojem zlatem dvôri
Sveti križ držíš,
Z ángeljci sedíš.
Prve hlače nosim
In klečé te prosim
Zdravja svojej mami,
Ki me zjutraj drami,
Češe in umiva,
Meni srajčko šiva,
Sladkih jábolk reže,
Rada s kruhom streže,
Mleka piti dáje,
Da ga še ostáje.

Izpremljúj in vôdi,
Koder kóli hôdi,
Tudi mi očeta,
Ki je gnal teleta
Past na telčo stajo,
V travnik za ograjo.
Črevlje mi kupuje,
Šibo urezuje;
Píščal mi obeta;
Bič konôpen spleta:
Potlej moja roka
Sredi tnala poka;

Málinček mi stavi
V curki na Močávi;
Gobo nosi z breze;
Ptičke mi zaleže;
Gráhljaste, rumene,
Pisane, zelene,
Čmrlje mi pokaže,
A nikdár ne laže. —
On s sebój me vzame,
Kder so v gozdi jame,
Zajci in lisice,
Kósi, jerebice,
Volki in medvedje,
Črédnikom sosedje.
Kádar medved Jaka
Kôsmat prikoraka,
Oča ga namaha,
Da zbeží od straha.
Če se volk prikaže,
S kolom ga namaže,
Da nabít zadosti
Spet izgíne v hosti.

Stvóri mi še to:
Hrani prelepó
Bratce in sestrice,
Tete mi in strijce!
A najprvo meni
V žgance žmitkov deni!

Vrnítev pomládi.

Spet se je blaga vrnila pomlád,
Mègla zbežala, izkôpnel je sneg;
Kmetič pripravlja se, íti orát;
Kos nam priletel prepevat je v breg.

Diha vijóla, napenja se brst,
Leska odcvita, a dren rumení;
Jágelce zlate rodila je prst;
Vrbova píščal užé se glasí.

Lestvo je k deblu prislonil vrtar,
Véjice reže in trebi in žgè;
Snaži drevesa, odvrača jim kvar;
Cepi divjáke, zasaja pečkè.

Trudi se zgodaj, o dete ljubó!
Jablane sádi in druge cepé,
Da razgosté se v košato drevó,
Tebi na starost ovôčja dadé.

Vidiš le zdolaj pred sábo poljá?
Žito vsejali na to smo raván,
Pa mu po zimi odeja snegá
Bila v dobrotno in toplo je brán.

Ozelenéva se tukaj in tam,
Solnce mu greje peresca in kal;
Zlata pšenica obeta se nam,
Ječmen veselo poganja od tal.

Tjákaj ozrì se na vrsto holmóv!
Jagod rudečih podá ti njih vrt;
A na podkrílji se vinskih grozdóv
Polno obesi jeseni od trt.

Zábiti Bóga nikóli ne smeš!
Klánjaj se zjutraj, zvečér mu lepó
Sreča te čaka v molitvi, saj veš;
Sam ti ponuja presveto nebó.

Naša vas.

Stojé na holmu hiše tri,
Pod holmom pôtok čist šumí,
In ribice tam plavajo,
Po vodi se vzigravajo.

Orehov, jablan, hrušek, sliv
Ob kočah je do samih njiv;
Precvítajo, dišé vzpomlad,
Jesén rodé okrogel sad.

A v senci drevja sádnega,
Pod brambo krôva hladnega
V vročini skače kup otrok,
Ki golih glav so, bôsih nog.

Nad njimi ptičice pojó
In gnezda si skrivaj pletó;
Pomladi tam se veselé,
Drugàm jeseni odleté.

Za kočo vsako ulinják
Šumí od zlate zore v mrak;
Bečele pridno letajo,
Medú ljudém obetajo.

Razglèd je s hólma lep takó,
Da vabi srce in okó:
Tam gôre so, a tod poljé,
In travnici tam zelené.

Po gôrah cerkve so okrog,
Moleče k nebu v sinji lok;
A vsaka ima zvon glasán,
Ki pôje, ko se bliža dán.

Minilo vže je nekaj let,
Kar šel sem s hólma v beli svet;
A vtisnil se mi je v spomín
Do črne jame globočín.

V novo léto.

Goló je drevje, zemlja v spanji,
Molčé vsi pevci pomladanji,
Objela solnce je meglà;
A spet srcé se radovalo,
Ter solnce bode spet sijalo,
Ko vesna bode k nam prišlà.

Zató nam prvo jutro leta
V kraljévstvo ónega le svéta
Naj vznašajo se vam očí,
Ker le iz néba sreča prava
Nam k úpanju se pridružáva
In božji blagoslòv rosí.

Srcé vam grej ljubezen sveta,
Do vseh ljudij na zemlji vneta,
In k delu dvigajte roké,
Ter novega vam leta zarja
Prinesi dneve brez viharja,
Izpôlni dobre vam željé!

Živa cvetlica.

S cvetlicami igráš v nedólžnosti se svojej,
Ne veš, da si cvetlica tudi sama tí,
In da nikdér podôbne svetej zarji tvojej
Nì v gôri nì na ravnem pólji, v vrti ní.

Iz luči tvojega velícega očesa
Žehtí nevedoma v otročjih dneh užé
Žar začrnéle rože, kádar nje peresa
Cvetnó-dišeča v grêdi solnčnej plamené.

Lažnívi prijatelji.

Doklèr te ljubi sreča mila,
Po tvojem sledu vsak hití,
A kádar bode te ranila,
Od tebe naglo vse zbeží:
Nesreči kdo veselo služi:
Nesíljen kdo li ž njo se druži?

Prijatelj spremlja te nepravi,
Doklèr se vije gladek pot,
A v brêznih te bojèč ostavi,
Stezé si išče sam drugód:
Izkúšenci povsod mi bodo
Verjeli bridko to usodo.

Nocój se baha nekatéri:
»Iz prsij moje srce ná!«
Užé se jutri iznevéri,
V nevihti strehe ti ne dá,
Ker ti nezgoda srebrníke
Pobrala, vzela je zlatníke.

Prijatelji so tvoji krivi,
Ki bôgat si jih vôdil v svet,
Da tí v prepàd si pogubljívi
Izginil v cvetji svojih lét:
Potèm so tisti grohotáli,
Ki vánj samí so te peháli!

Živênje — bòj.

Brez bôja se ne dá živéti,
Doklèr ogreva žile krí,
Vihar vsi dnevi so na svéti,
Vihar nemírne so nočí.

Borí s tebój srcé se tvoje,
Borí se človek, črna smét —
Pekèl pa veselíce poje,
Odpeva mu hudičev svét.

Razni glasóvi.

Svarítelj.

Mislim, ka užé je čas
Póti slabe opustiti;
Smrt bi utegnila priti,
Kakor tat zalésti nas.
Bratje, opomínam vas:
Kar je krivo, izravníte;
Kar je dobro, dovršíte,
Predno pride noč i mraz!

Um.

Premišljúj obraz svetá:
Čésto se i črno delo
Vidi čisto, vidi belo,
Kakor novi sneg poljá;
Kdo mi li na znanje dá,
Kaj mi je i né početi?
Kaj mi je i né verjeti?
Kaj zapóved je z nebá?

Nótranji glas.

Nepokôjni vi ljudjé!
V daljno strmo visočino,
V brêzen temnih globočino
Vam uhajajo željé!

Jedno je potrebno lé:
Skrbi záse, ljubi brata,
Dvígni ga, odpri mu vrata,
Bódi ti sodník srcé!

Upanje.

Čuj, úpanje hôdi pred nami
Od rojstva, da gremo s svetá;
Ko tare nas breme na rami,
Nam palico v róko podá.

Kedàr se nam sreča obrne,
Da mègla pred nami leží,
Nebeski nam raj se odgrne,
Ko úpanja luč zagorí.

Oh, kólikrat te je ranila
Nesreča globoko v srcé,
A vánje ti upa je vlila,
I bile so rane celé.

Hvaležen na raznih darovih
Res človek Bogú da bi bil;
A vender iz rók on njegovih
Od upa né boljšega vžil!

Têžki pót.

Tam gôri je vse boljši svet,
Preblagor mu, kdor tam živí!
Telesna skrb ga ne morí,
Prihòd nì beg težavnih let.

A cesta je, ki tja peljá,
Temnà, težkà, polnà strahú;
Kdor tu se ne zbojí mostú,
Živòt za mostovino dá.

Živòt sladák je dar težák!
Pač marsikdo zvihrá pred most;
Dreví ga čéz srcá bridkost,
Ustavlja ga živòt sladák.

I séde, čaka vrh zemljé,
Da vstavi mu srcé samó
I vdrto se zaprè okó:
Kder bil bi rad, tjà rad ne gré

Pótnikov dvóm.

Čésto sem premišljal sam:
Kaj je potniku začeti?
Cest je mnogo po vsem sveti,
Kdo mi razodene: kam?
Ko v dolino pot imam,
Palica mi ne pomaga,
V góro me zaliva sraga
I nad breznom trepetam.

Maloverni vi otroci!
Kaj vas plaši težki pot?
Meč srčnósti v umnej roci
Vgládi cesto si povsod.

Na sv. Róka dan.

Bog nad nami sam kraljuje,
On Gospod je vseh rečij,
On dobrote nam daruje,
Pa nas tudi pokorí;

Ko ljubezen božja vmira
V grehe pada človek trd,
Svoje srce Bog zapira,
Nam pošilja naglo smrt.

Osemnajststo smo pisáli
Ino šest in trideset,
Ko smo prvič trepetáli,
To je zdaj devetnajst let.
Tákrat prvič je morila
Kolera mej nami tod,
Več vasij je obhodila,
Koder hotel je Gospod.

Sliši zopet zdaj se tudi
Od bolezni kolere,
Da ležijo v sili hudi
Trgi, mesta, deželé,
In da ta nevarna kuga,
Kakor že je počil glas,
Tudi spet mej nami žuga,
Trka že v nektero vas.

Zatorej, kristjane moji!
Ki prišli ste sem na hrib,
V stiski in bridkosti svoji,
Pred težavo božjih šib;
Dánes se priporočite,
Da vas vsliši sveti Rok,
K njemu vérni pritecite,
Ki je pomočník nadlog.

Bila s kugo je tepena
Laška zemlja nekedaj,
Rim, Pjačenca in Sezena,
In nekteri trg in kraj.
Sveti Rok, tačas na Laškem,
Bolnim pomočnik je bil,
V oblačilu je beraškem
S križem svetim jih zdravíl.

Dóbil je bolezen kužno,
Bog v težave ga je djal,
On pa srce bogoslužno
V božjo voljo je podal;
Molil v sveti je ljubezni,
Da, če kuga svet morí,
Naj bo rešen iz bolezni,
Kdor se njemu izročí.

Kádar se je izpovedal,
Kmalu je v Gospodu vmrl,
Bog z nebes je nánj pogledal,
Svoje mu uhó odprl.
Pismo so pri njem dobili,
Pismo govori rekoč:
Da v nevarni kužni sili
Sveti Rok delí pomoč!

Ker se tu svet′ Rok praznuje,
Zlasti na denášnji dán,
In ker skušnja izpričuje,
Da on váruh je močán;

Tôrej množ′ca vas je zbrana,
Ki spod druzih ste zvonov,
S Polja, z Roba in Škocjana,
Pôleg naših farmanov.

Sveti Rok nas vedno brani,
Kádar bliža se vihar,
Tórej letos, kakor lani,
Pojte radi pred oltar,
Ker še letos drugo leto
Né minilo od tačas,
Kar se to poslopje sveto
Popravljálo je za nas.

Spómnite se, kaj se sliši,
Koder kolera divjá,
Koliko mrtvih je v hiši:
Tukaj trije, tamkaj dvá;
Ta obležal je na cesti,
Ta, ko šel je na poljé,
Oni bil mrtev na mesti,
Ta še ležal né pol dné.

S tem nam Bog na znanje daje,
Da njegov je ves ta svet,
Da bi grešnik trepetaje
K njemu se obrnil spet,
Svoje duše ne pogubil,
Grešno pokoril teló,
Da skesan bi njega ljubil,
Hudobijam dal slobó.

Pusti grešne vse navade,
Smrt je, ko ponočni tat,
Tiho k tebi se prikrade,
Te ne vpraša, če si mlad.
V smrt se moraš pripravljati,
Bodi trden al′ bolán
Vender treba né se bati,
Bog vé za nas vsaki dán.

Božja roka je nad námi,
On, kar všeč mu je, storí,
Pa se omeči s prošnjámi,
Zopet vsmili se ljudíj.
K njemu vsi se obrnimo,
Ki nas tepsti je začel,
Roka svetega prosimo,
Da bi šibo Bog odvzel!

1855

Udomačítev.

Človek je podoba lôze vinske,
Ktero mož odreže, da jo presadí
V góro zêmlje svoje domovinske,
Kder jo greje solnce, blagi dež pojí.
Príme se, ko nekaj časa mine,
Ter zasaja nove korenine;
V zemlji tujej zopet zelení.

Tudi človek je usode take:
Umnik se privadi vsacega svetá,
Veselják si najde veseljake,
Bodi sto milj daleč, bodi si domá.
Kder počije potnik vrhu zêmlje,
Ko slobó na pragu zopet jêmlje,
Solza mu v očési zaigrá.

Knjížna modróst.

Po njigah samó ne prebiva modróst,
Kot méseca v vodi ne bode,
Ki, vtrjen v brezkončnih svetóv širokóst,
Iz vôdne te gleda posode.
To znali so davno vedívi možjé;
Trobili so v gluha ušesa:
Zatôrej še zdaj smo otroci ljudjé;
Naš rod se naúkov odtresa.

Vi, ktere pri knjigah obrastel je mah,
V živót se vrtéžni vrzíte!
Vas solze ne bódi ni rádosti strah;
Iščíte, vživaje trpíte!
Namén se razgrne vam zemskih ljudíj,
Nesreča i sreča po sveti;
Naj pámetnik vas i neúmnik učí,
Kakó bi nam bilo živeti.

Ubêri v poslópja i v kóče si pot,
Tam knjiga naúkov je zlatih;
A hrabro se spuščaj na sredo povsod,
Boječ se ne stiskaj pri vratíh!
Če pródalno gledaš iz daleč blagó,
Pri mnozem jednaka veljava;
A kádar pomèknil si bliže okó,
Razlóček se velik spoznava.

I kôgar le knjige debele učé,
Ka solnce pripeka po leti,
Ka tékajo v morje iz morja vodé,
Ka zvezda po nôči nam sveti:
Ta mólči! — Ker on, kar pozabil očak,
Nam s hrípavim grlom prepeva;
Zapreda v zmotnjavo se svojo bedak,
Bedakom jo zopet premleva.

Kolédniki.

Poštena vsa družína
I hiša, bodi zdrava!
Kolednikov se lanskih
Spet lice prikazáva,
Ker zdaj se božičáva.

O Josipi, Mariji,
O vôli in oslíčki,
O zvezdi trijeh kraljev,
O božjem otročíčki
Pojó žené, možíčki.

Mi rajši zapojemo,
Kar moškega nam svéta
Ter žénskega privabi,
I kar daròv obéta
V čas nôvega nam léta.

To jabelko rudéče,
Na mízo položeno,
Po hiši se ozira,
Da bilo bi pošteno
Z rokámi obdarjeno.

Deklè, kar več bi dala,
Popréj moža bi vzela,
Pri móži mati lepa,
Bogata i vesela
Dojíla bi i prela.

Vi bódete, mladénci!
Kedàj gospodovali,
Na dom si dedov starih
Neveste izbirali
I ž njími vekovali.

Jaz vém, da si želíte
Mladé, krotké ženice,
Ki vas bi prav ljubila,
Prinesla kaj petice,
S petico gladko lice.

Sprijáznite se z nami,
Pred jabolko hitite!
Zdaj sreča je pod streho,
Da je ne zamudite,
Odprtih rók bodite!

Žené, možaki tudi
Mastíto pristopajte,
Sezíte v žep globôko,
Samó srebrá jemajte
I v jabolko ga dajte!

Naš dar bi zemlja vaša
Stotero povrnila:
Od zrna po pet klásov,
S klasú po tri tvorila
I več bi vam rodila.

Pred drugim zdaj se letom
Ne bodemo kazali,
Zatôreje bi radi
Takòj vam hvalo dali,
Kar nam ste darovali.

O naših se daróvih
Vam v srci žal ne gôdi,
Saj smo si v rôdi z vami:
Vsi smo ljudjé si v rôdi,
Kar nas po zemlji hôdi.

Povsód né sréče.

Kedàr očaki sivi
Za mizo se zberó,
Kakó je nékdaj bilo,
Modrôvati začnó:
Kakó so sol nosili
Tam od primorskih mest
I z vinom tovorili,
Ko bilo né še cest.

Drugačni so klobuki,
Drugačen novec bil,
I vsako stvar na sveti
Cenéje si užil;
A kaj bi zdaj govoril!
Na sveti né moštvá,
Od kar je konec stvoril
I v grob šel ta i tá.

Če sédem jaz k očaku,
Bojèč mu ne molčím,
K besedam njega modrim
Modrostno govorím.
Ponuja mi kozarec,
Posluša mene rad,
Če tudi nésem starec,
Matúzalemov brat.

Možém o kmetovanji
Razgovor se začnè:
Da z vero zemlja peša,
A davki vender nè;
Da baba točo vôdi,
Kedàr zevrè oblak;
Da zajec v zelnik hodi
A v vas neznan prosjak.

Na vrsto pride tudi
Imé bogatih glav,
Ter da leží gospôda
Brez dela, brez težav. —
A ko se menim ž njimi,
Kedó me vpraša zdaj,
Če nésem bil še v Rimi,
Na vojski ne kedaj?

I kádar na veselje
Priteče mladi rod,
Zvenčé kozarci polni,
Kot na cerkvéni god,
I struna zvônka poje,
Za struno moški glas,
Ter déklice vse svoje
K plesánju pošlje vas.

A v društvi mladem vedno
Moj ùk je spoštovan;
Če rečem: »Vino píjmo!«
To pijemo ves dan;
Kedàr želim besede,
Vsi naglo obmolčé
Ter iz vesele srede
Neradi me dadé.

Pri vseh ljudéh po sveti
Povsód sem izprejet;
Le ko se ženskim bližam,
Na gôtov idem led.
Če biti hčèm prijeten
I streči jim želim,
To vselej neokreten,
Bojèč izpodletim.

V Blédi.

Spomladi 1852.

Tovariši, ladjo zibljivo odpnimo!
Valovi prijazni so, jasen je zrak;
Pevaje, veslaje od brega hitimo,
Veselju naj srce odklene zdaj vsak!

Zemljó preoblekla pomlád je zelena,
I svatovski jézera breg je odet;
Cerkvíca, valovom na sredo vsajena,
V valovih se gleda že toliko let.

Tam grad na predrznem skalóvji stoluje,
V hladeče jezéro omaka nogé,
Poglédu, ki ž njega peruti dviguje,
Pod njim vrtoglave strmine grozé.

Iz čolna oziramo v davne se čase,
Ko zárod je hodil po zemlji krepák,
Zmagával sovražnike, davil modrase,
Po skalah samóval na starost junák.

Počivajo dela krepostnih junakov,
Umolknila tromba je, meč ne zvenčí;
Vse gine, ko senca letečih oblakov,
Izpolni število najlepših se dníj.

A mi smo mladí še, mladost uživajmo!
Igrá se jezéro i smeje mu zrak;
V naročji šaljivih valov se zibajmo,
Veselju naj srce odklene zdaj vsak!

Na vseh svetníkov dan.

Svetníki so v svetih nebesih veseli,
Na zemlji je grešnej praznujemo mi;
Tam gôri sladák so pôkoj prejeli,
Tu dolu moré nas grenke skrbí.

Da ne bi tukaj ljubezen cvetela,
Kedó na ubogej bi zemlji prebil?
Da vínova lôza bi srca ne grela,
Kakó bi človéček se kdaj veselil?

A zdaj tu okolo mize smo zbrani,
Od brata do brata vrstí se bokal,
Ter vsacega pivca Bog nam ohrani,
I njega, ki jagodo grozdno je bral.

Na zdravje zvénknimo matere Slave,
Ki njenega malo ne pol je svetá,
Da vneti jej sini od iskre bi prave
Podali si v zvezo dlaní i srcá!

A kdor si je ljubega v svesti dekléta,
Še njenega zdravja opomni se zdaj!
Ljubezen mladosti je sapica sveta,
Prinaša na zemljo žálostno raj.

Hudí ne bodo svetniki v nebesih,
Ka v slavo njih trčili nésmo popred,
Saj tudi njim, dokler so bili v telesih,
Najbliže sta bila zemlja i svet.

A vender so hrabro se vedno borili,
Opešal je v dobrem le malokedó;
Zató so tam gôri vénec dobili,
A mi jim zdravijce pijêmo zató.

Adamu se prvi kozarec izprazni!
Ker vsega on bil je človeštva prvak,
Ustvarjeni ded naš bogoobrazni;
Mej nami podoben njemu je vsak.

Ljudém je veliko preglavico stvoril,
Ker v raji se žêni zmotíti je dal;
A potlej se zopet je ves izpokoril,
Grmovje požigal, ledino oral.

Zdaj treba je Noju v zahvalo naliti,
Ki vsadil je trsje, da vince rodí;
Človeški zárod naúčil je piti,
Zatôrej mu slava naj večno živí!

A njima naj zbor se očakov bi družil!
Živíte očaki, modri možjé,
Vsi, kolikor kdo je mej vami zaslužil,
I svetih očakov pobožne žené!

Pozabiti bilo greh bi Mihéla,
Ki tehta veljavo človeških dušíc:
Iz roke visi mu sveta skodéla;
Oznanja trgatev vinskih goríc.

Svetnikov, kar novega jih je zaveta,
Pred vsemi da sveti Pêter živí,
Kateri veselije rajskega sveta
Odpreti nam gôtov s ključem stojí.

Vrbàn ljubeznivi za njim je na vrsti;
Kar vsadil je Noje, nam hrani Vrbàn;
Jeseni kapljo Mártin prekrsti,
Zatôrej vsem pivcem vinskim je znàn.

Iz pratike vsi živé naj svetniki,
Če god njih čeren je ali rudèč,
Vsi zadnji i prednji, mali, veliki,
Kar ôgenj je žgal jih, sekal je meč.

V presvetih nebesih zdaj so veseli,
Na zemlji je grešnej praznujemo mi;
Tam gôri sladák so pôkoj prejeli,
Tu dolu moré nas grênke skrbí.

Studentovska zdravíjca.

Zdaj veselo je živeti,
Dôkler še mladóst nam sveti,
Kri nam pleše in igrá,
Tana nina, tina ná!
Lauda, Sion, auditores,
Et imprimis professores,
Kar jih svoje delo zná!

Bratje modri, semkaj zbrali
Zopet smo se o bokali,
Da čestimo tu Bogá,
Tana nina, tina ná!
Lauda, Sion, vinitores,
Lauda fortes potatores
Vsega širnega svetá!

Moška je beseda taka!
Kdor izpil je, naj nataka
Nov kozarec do vrhá,
Tana nina, tina ná!
In salutem puellarum,
Studiosis amicarum —
Saj jo vsak užé imá!

Skoraj bode ura bila,
Po vsej zemlji nas kropila,
Koder so ljudjé domá,
Vender nina, tina ná!
Vivant medici doctores,
Et qui docent bonos mores,
Ker ključarji so nebá!

Bódimo si, kar hočêmo,
Zdaj neskrbni še pojêmo,
Trkamo, da zvenketá:
Tana nina, tina ná!
Vivant et juris prudentes,
Omnes populi et gentes,
Vsem prostora svet naj dá!

Zadnjo kupo natočímo,
I do dna jo izvrnímo,
Doteknímo se nohtá,
Tana nina, tina ná!
In salutem collegarum,
In perniciem philistarum,
Amen, amen vekomá!

Slovénskim svátom z dopisom poslane zdravíjce.

Družba slovénska izbrana veselo
V svatovski praznik denašnjega dné!
Srce mi rado peruti razpelo,
K vam preletelo bi z máno goré.

Vitke peruti le ptiču so dane,
In prepovédal mi skopi je čas,
Da bi iz bele ropôtal Ljubljane
Z vózom gorečim v Konjíce do vas.

Svate zatorej iz daleč pozdravljam,
Sreče obilo vsem vkupe želim;
V duhi k družini se vašej prestavljam,
V duhi za mizo mej vami sedim.

Ženin, ti prvi poprimi kozarec,
Rujnega vinca do vrha nalíj!
Prvi naj tebi zazvenkne udarec,
Tvoja nocój se ženitev slaví.

Ako se nési naživel mladosti,
Ž njo se razstati si vender dolžán;
Upe vse tvoje in leta prostosti
V jamo pokopal denašnji je dán.

Teči so nove ti ure začele,
Ti si pretrgal vse stare vezí;
S prstenom dávi so v cerkvi objele
Druge te spone in druge skrbí.

Sklenen do smrti si z déklico sladko,
Ona je speta do smrti s tebój;
Bog ti daj cesto po ravnem in gladko,
Ki si nastopil jo, Ranko, nocój.!

Vida nevesta in svatom kraljica!
Kupico primi z bogato rokó;
Pila se tebi zdaj bode zdravijca,
Slava se tvoja spominala ž njó!

Trudil se stvarnik in delal ves teden,
Predno je z dušo navdèhnil možá;
Žilav se mož je dozdeval nevreden
V krôtko začélje mu vsega svetá.

V trdno zató je položil ga spanje,
V tihej dremôti mu rebro otel,
Z róko mogočno ponovil zidanje,
Žensko teló je obraziti jel.

Kádar li ona je bila vzbujena,
Prvi nedeljo je sam praznoval. —
Venec je svetu vesoljnemu žena,
Bog se izmislit’ né lepšega znal.

Rekel je: »Mož te v družico objame,
Cvèti mu v radost na zemeljskih tleh;
Šibka opiraj o njega se rame,
K njemu te véži plakanje in smeh!«

»Sine mu bodeš junake rodila,
Déklice, — zvezde nad vrhom goré,
Njemu pokorna, le njega ljubila,
Dokler ti bode gibalo srcé.«

Zopet si prazne kozarce nalijte!
V zdravje se pilo zdaj bode možú,
Ki ste izbrali ga, ker ga častite,
Vêslo mu tega podali godú.

Mizi, ki slavna za njó je družina,
Godcem in plesu je on gospodar:
Trkamo tebi, Andréj starejšima,
Svétlemu dnevi pošteni glavar!

Kapljice stare si zdaj odberimo,
Pride pobožna zdravijca na dan!
Jedva na zemlji se v joki rodimo,
Raj se v prihodnji obeta nam stan.

Oča nebeški nas prime v otroke,
Čuje nad nami, svarí in pretí;
Večnih besed nam pošilja proroke,
Streči nas modrim pastirjem velí.

Nótranjim ranam, boleznim odkritim
Lečiti ima njih roka oblast:
Pijmo duhovnim z veseljem očitim,
In poklonímo Bogú se na čast!

Vzdignite vi zdaj možaki se čvrsti,
Ki izkušáli ste, kakšen je svet,
Mnogo zarôda imeli pri krsti,
Znanci bogatih in jalovih let!

K móžem stopite ženíce izveste,
Matere drage cvetočih otrók!
Bile dekleta ste, bile neveste,
Zdaj gospodinje, ohrani vas Bóg!

Svatov še čaka najlepša zdravijca,
Tvoja zdravijca, ti srečna mladost!
Tebi prijazna in vedra so lica,
V smehi se ž njimi igra veselost.

Srce v nasladi neznanej ti plava,
Ogenj iz bistrih pogledov gorí;
Raj neoskrunjen je tebi narava:
Blagor ti, jutro zdaj tvojih je dníj!

Žalost jedina globoko te speče,
Ako v očéh se ujame okó,
Kri ti po žilah nemirneje teče,
Véko od solz je po sili rosnó.

Kádar ti bodo ti dnevi zbežali,
Klicala rada bi spet jih nazáj;
Tudi nam starim so z néba sijali,
Šli so, ne vemo, kakó ni kedáj.

Mladci, zatorej se zdaj veselíte!
Brénknite s kupo dekliško popred,
K ustom rudečim kozarce nagníte:
Žívi narôda slovénskega cvet!

Bodi še godcev krdelo nam zdravo,
Ki se napenjajo, drgnejo les,
Iznad srditih obrazov krvavo
Z mokrim očesom nas gledajo vmes!

Godec na plesi vrtí in obrača,
Kakor se zdi mu, človeško petó:
Kádar upeha teptanje plesača,
Sméšnice, šale iz ust mu gredó.

Žívi, kar cvili in drgne in piha!
Žívele gosli, trobenta in bas!
Žívi za basom Velénjski Stariha,
Ž njim godrnjaje pri pêči na glas.

H koncu vrníte še meni zdravijco,
Dôvolj sem časa le jaz jih vrstíl;
Polno posodo vzemite v desnico,
Da bi na slavo mi vsak jo izpíl!

Létom se naglo umikajo leta,
Dan porodí se iz prejšnjega dné;
Venec nevesto nocój še opleta,
Prazne si jutri počeše lasé.

1864