Romance, balade in legende

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sonetje Románce, baláde in legénde
Fran Levstik
Tolmač
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Déklica i ptič.[uredi]

Deklè je zajemalo v vedro vodé,
V kovano vedro vodíce hladné;
Pogleda se v vódo, uzrè si obraz,
Začudi se svojemu licu ta čas:
»Lepote, ki jo na obrazu imam,
Za tri gradove bele ne dam!«

Po vejici skakal je ptiček vesel
Ter déklici mladej peti začel:
»»A kádar bi jeden pravi prišèl,
Vso tvojo lepoto zastonj bi imèl!««

»Kar poješ mi, ptiček! to sama je laž;
A vjeti ne morem te, perje imaš.«

»»Da moji peruti imela bi ti,
Denès preletela bi hribe, dolí;
A kder bi se tebi po volji dobil,
I najsi ubožec največji bi bil,
Pod tremi gradovi mu streho podaš,
Katere na svojem obrazu imaš.««

To rekel je ptiček ter letel iz vej,
Iz vej pod nebó, pod nébom naprej.

Deklè za njim gleda i reče mu to:
»A kaj, ko bilo vse res bi takó?
Ptič leta nad nami ter vidi ljudí,
Vé dobro, kakó se po svetu godí.«


Srníca.[uredi]

Srníca mlada, nedolžna se pase,
Kder v senci mehka muljava rase.

Igrá se v lesu, veselo skakaje;
Pojílo jej rosa hladna podaje.

Ozira srna okrog se premalo. —
Da né bi je srce prosto izdalo!

Prileze lovec, uzrè ga prepozno;
Na noge plane, vsplašena grozno.

Bežála je srna, svrčála je strela,
Skočné jej nôge smrt dohitela.

Zadeta v prsi na tleh izdihuje,
Pogled solzán jej vže ugasuje.

O kdo je smel jo i mogel raníti?
O kdo v nedolžno mogel strelíti?

A lovec ima srce nemílo,
Okó proseče né ga stresnílo.

Vesel je gleda, ko kvišku plane,
I spet poklécne, mrtva ostane.


Siníčja tožba.[uredi]

Stojí učilna zídana,
Pred njo je stara jablana.

Ta jáblana je votel pánj,
Sinica znosi gnezdo vánj.

Sinica zjutraj priletí,
Na šolskem okni obsedí.

Na okni kljunček svoj odprè,
Takó prepevati začnè:

»Poslušaj me, učitelj tí!
Kakó se pod teboj godí.«

»Vsi dečki tvoji me črté,
Povsod lové, povsod podé.«

»Zalezli moj so ptičji rod,
Iz gnezda vrgli ga za plot.«

»Mladički tam pomrli so,
Očí svetlé zaprli so.«

»Grdobe grde páglave!
Mastí ste vredni léskove.«

»Kdor v gnezdi ptičice loví,
Ta v srci svojem priden ní!«


Ponočna rôsa.[uredi]

Temà povsod je, vse molčí;
Počiva svet, narava spí.
Sopare le se shajajo,
In veli cvet napajajo;
Na travo kaplje sédajo
Ter tó in tó povédajo.
Da mine čas jim bolj spešnó,
Mej sábo govoré takó:

»Jaz zmrznila sem bila v sneg,
Nesêna z burjo v strmi breg;
Vso zimo sem ležala tam,
Spomladi vstala spet k meglàm.
»Jaz pitje bila sem sladkó,« —
»Zdravilo ustam jaz grenkó.« —
»Solzà sem iz očesa jàz
Siroti lezla na obràz.« —
»Jaz lila sem denašnji dán
Po kmetskem lici v tók potán. —
»Nad peskom ribke še nocój
Igrale gibke so z menój.« —
»Možá jaz krepkoúdnega
Pojila prej sem trudnega.« —
»Dežjú sem jaz pomágala
In s hladom tla oblágala.« —
»Molčite naglo! Kaj bi tó?
Jaz mlinsko gnala sem koló.« —
»Čemú je prazni vaš ropòt?
Plavíla sem jaz parohòd.« —

To rekle so in še in še,
Na konci pozaspale vse;
A kadar so se vzbúdile,
Kakó so se začúdile,
Ker vsaka daleč v razen kraj
Prestavljeno se najde zdaj.


Ujéti vrábec.[uredi]

Svobodno iz nemščine po Bürgerji.

Ho hó! Nu, vrabec, dober dan!
Kosmata kapa, zdaj si vgnan!
Ne vidiš? V izbo si zaprt!
Le sili vènkaj v senčni vrt!
Iz kota letaj naglo v kót,
Po oknih tôlci tam in tód!
Če kljun razbiješ in glavó,
Prišel si vender mi v rokó!
Poslušaj me, predrzni ptič!
Gospod sem jaz, ti nisi nič,
Pa ako vrabcem slavno znan
Ključár si bil in sam župan!
Z udarcem prvim te zdrobim!
Kogá za to se kaj bojim?
Oskubem te, zavijem vrat,
Ker ti si stare mere tat!
Ne veš, kakó si črešnje kràl,
Po zrelem prosi ščebetàl?
In če pokličem: »Kužek, ná!«
Želján je tvojega mesá.
A če usmiljen biti hčèm,
Nožíce primem in odprèm,
Ter ž njimi — nič ne bodi hud!
Odstrižem repek in perut!
Ahà, za stari potlej greh
Skakúcaj le prašán po tleh:
Pod mizo pojdeš in pod klop,
Doklèr ne sné te mačji zob. —
Kakó ta stvar se tebi zdí?
A človek sem, ne boj se ti!
Zatôrej svôbodo ti dam,
Da bodeš vedno pómnel sam
In vrabcem vsem oznanjal rad,
Da svôboda je zlat zaklad.
Dovòlj po sobi sem lovil,
Dovòlj te plášil in podil;
Spet okno ti odpiram zdaj,
Le smukni hitro v zêlen gaj!


Pastír i piščálka.[uredi]

Séde pastirče na skalo,
Pa se zagleda v piščalo,
Tenko piščalo i pravi:
»Kdor se je tebe izmislil,
Bil ti je umen i moder;
V té je položil, piščalka!
Bridke i mile glasove,
Žalost i sladko veselje;
Vender se žalost i radost
Nikdar pod solncem ne drúži.«

Vila z goré mu odpoje:
»Vzraste na polji cvetíca,
Tenka, visoka i krasna,
Ona te bode učila,
Kak si nevedno govoril.«


Roža.[uredi]

Slavec poje v tihej senci,
I rastó po vrti rože.

Zašumí obleka ženska,
Dve dekleti, mladi sestri,
Stopita skoz vrtne duri:
Vrha prva vže dorastla,
Druga mehko devče tenko,
Še v obleci kratkej včeraj,
Danes prvič v dolzem krili.
Sestra mlajša vtrga popek,
Ki boječ iz listov gleda,
Druga sestra lepo rožo,
Krasno rožo razcvetelo.
V zalo rožo se zamisli,
V mislih diha v njene liste;
Oh, al′ seme vže rojeno,
Pôleg njega liste vele
Roži v skritem srci vidi.

Tiho reče svoji sestri:
»Včeraj bila je še zvita,
Mlada, ko tvoj lepi cvetek,
Danes vene že na grmi!
Táko kratek cvet je déklic,
Táko kratek čas mladosti,
Ki se nikdar več ne vrne!«

I v oči jej solza stopi,
Kane jej na rožo vélo;
Roža jej na zemljo pade.

Gleda v mislih jo neznanih
Njena sestra, devče mlado.


Cvetlíca.[uredi]

Lepa cvetlica, mila cvetlica
Na travniku stala;
Lepa cvetlica, vboga cvetlica
Glavíco vklanjala.

Prelepa cvetlica, uboga cvetlíca!
Povej mi, če strla je slana te bela,
Če solnčna vročina te z néba zadela,
Da véla ti pada na zemljo glavíca?

Né cvetja sovražna mi slana ranila,
Da k tlom mi je véla glavica klonila;
A solnčni je ogenj prižígal z nebes,
Usušil studenec mi bistrih očes,
Ki mimo je mene vesel se pretakal,
Igrívo nizdolu po kamenčji skakal
Ter s hladom je vedno mi kopal nožice
I s hladom je kopal mlado mi lice:
Vse to je minilo, prišlò je gorjé,
Prišlò je gorjé, da mi vene srcé!

Lepa cvetlica, mila cvetlica
Na travniku stala;
Líste cvetlica, véla cvetlica
Na tlà usipála.


Ribičeva hči.[uredi]

Pokala je rana zora;
Vrgla mrežo sem v valóve,
Mrežo vzela spet na suho —
V tenkej mreži drobni pesek!

Potopím jo v reko zopet,
Željna dvignem jo iz reke;
Zopet v mreži drobni pesek.

Pa sedím i čakam dolgo,
Da visoko vstane solnce,
I potegnem gosto mrežo,
V gostej mreži drobni pesek,
V drobnem peski dragi kamen,
Svetel, kakor mlado solnce,
Vreden zlate krone carske.
Denem si ga v tiha nedra,
Pa ga shranim blizu srca.
Ali jedva teden mine,
V spanji mene tat zaleže,
Kamen dragi mi ukrade.

Kamena si več ne najdem,
Kakor bil je ta moj kamen;
Drazega si več ne najdem,
Kakor bil je moj prijatelj:
Oh, al′ vse je izgubljeno!


Sréčni mrák.[uredi]

Mrak je padal,
Luna je vstajála;
Moja draga
Šla je proti dómu.

»Naj grem s tábo,
Naj te spremim, duša!
Solnce davno
Že je za gorámi.«

»»Kaj bi mislil,
Kdor bi srečal naju?
Luna sveti,
Zvezde se budijo.««

»Saj ni dana
Glasna jim beseda!«
»»Al so dani
Bistri jim pogledi!««

»Pot je dolga,
Deve ste boječe;
Tam za vrboj
Vselej rado straši.«

»»Dragi, môlči!
Kaj se izmišljuješ?
Saj se plašim
Sama brez potrebe.««

»Draga moja,
Bati né se treba!
Z máno pojdeš,
I jaz pojdem s tábo.«

Spremim devče
Preko vrtov sadnih
In iz vrtov
Polju na ravnine.

Luna, zvezde
Tiho lesketajo;
Njej i meni
Srce glasno kuje.

Tam na hribci
Stal je hramec beli,
V hramu sodje,
V sodih vince sladko.

Vrč je vzela,
Vinca natočila,
Sama píla,
Meni piti dala.

Pa sva pila
V bistrej kaplji vinskej
Šalo, rádost,
Pila sva ljubezen.

Al’ v nje dvoru
Oh, je luč brlela
Proti nama
Skozi okno malo.

»»Srce moje!
Stara mati čaka;
Pojva urno,
Da ne vgasne sveče!««

Šla sva v mislih
Tiho i počasi;
Dragim dušam
Bridka je ločitev.

Srce k srcu
Usta pa sva k ustom
Pred nje dvorom
Trdno pritiskala.

»»Mati čuje,
Iti moram, z Bogom!
Dobro spančaj,
Dragi, misli name!««

»Sladko spančaj,
Lepo moje zláto!
Mislí náme,
Ki te v srci nosim!«


Déklica.[uredi]

Déklica nedolžna
V samoti precvitala,
Neznàn jej bil je svet.

Najde jo mladenič,
Z nasmehom se ustavi,
Zagleda v nje se cvet.

Bil tenák i vélik
I mlad, kot rano jutro,
Ter ljub vsem deklicàm.

Kar je koli rekel,
Verjela je sirota
Njegovim vse ležém.

Nje sledíl stopinje,
Rotíl se je ljubezni
I zvestega srcá.

Déklica nevedna
Bilà ga je vesela,
Kot belega svetá.

Mati, brat in oča
Svarili so jo: »Pazi!«
Verjela né jim nič.

Dala mu je srce;
Preletel ž njenim srcem
Goró je, kákor ptič.

Pázite se ljubih,
Oj hčerke vi preproste,
Ko zor se vaš budí.

Z ljubim gre nedolžnost
I raj cvetoče duše,
Vsa sreča mladih dníj.


Sramežljíva ljúbica.[uredi]

Nedeljo v blazem mladoletji,
V prijazni čas po polu dné,
Sedeče videl v travnem cvetji
Mladenič deve je lepé.
»Klobuček vzamem si s peresom,
Da mimo tenkih srnic smem;
Ka z ljubeznivim me očesom
Pogleda vsaka, dobro vem.«

Takó dejál, takó je stvoril,
I vse takó se mu zgodí —
»Oj, hitro čas ga je dozoril,
Ves bister, vitke je rastí!«

Devic je jedna govorila.
»Imela srečo bi sladkó,
Katera njega bi ljubila!«
Izrekla druga je za njó.

A tretja: »Meni verjemíte,
Izbrano ljubico imá,
Ki tu sedí, kder vi sedíte,
Ljubezni skrívati ne zná.«
I res tam ljubica sedela
V pokoji sence je hladné;
Boječa se je zarudela,
Hitréje tolklo jej srcé.

Ko ljuba se je zarudela,
I tolklo jej srcé glasnó,
Plašnó s trepalnico odela
Nedolžna lice je mladó.
»Ne treba se ti sramovati!
Plamén v deviškej duši vnet,
Ljubezni prve dnevi zlati
Nikdár ne povrnó se spet!«


Ropôtec.[uredi]

Ležala je mlada hčerka,
Bolelo jo je srcé,
Poklicala mater staro
I rekla besede je té:

»O mati preljuba moja!
Na srci sem bolna težkó;
Do jutri ne bodem živa;
Oh, meni je grozno hudó!

A predno se mi duša loči,
Tri ímam prošnje do vas,
Tri poslednje bridke prošnje
Pred smrtjo v póslednji čas.

Ko pridem na oder mrtvaški,
Razvéžite moje lasé,
Naj razpleteni i prosti
Po prsih deviških ležé.

Vzemíte obleko belo,
Teló oblecíte mi ž njó;
Cvetlic mi natrgajte v venec,
Deníte na mojo glavó!«

Zaíhtela stara je mati,
Ovila se nje je vratú;
Plakala je glasovito,
Premilo tožíla Bogú. —

Ropotec na vrhu oreha
Pred oknom lesén je stál;
Né mogel si kàj od smeha,
Né mogel, da ne bi dejál:

»Ko drugi ljudjé pospite,
Ropotec nikdár ne zaspí;
Po noči gré i po dnevi,
Nesrečni ga veter vrtí.

Zatôreje vidi i slíši,
Kar malokdo vidi i vé,
A vselej se pač oglasiti
V razgóvor z drevesa ne smé!

Ti mati, le nič ne poslušaj
Hčerínjih praznih besed!
Poslušaj mene ropotca,
Resnici da prideš na sled.«

Raz posteljo hčerka poskoči,
Zavpije na ôreh glasnó:
»Ropotci svojo neumnost
Ljudem ropotajo v uhó!«

I drugo jutro je ležal
Posekan ôreh na tléh;
Raztrupan bil je ropotec,
A še se je réžal na sméh.

1856.

Vsak ob svojem času.[uredi]

Sánjal sánje sem po noči,
Neprijetne sánje:
Stal na polji sem širocem,
Moj prijatelj z mánoj,
A pred nama pol streljája
Štirje trdi kmetje.
Govoríla sva mej sábo
O visokej stvári;
Rešetali so mej sábo
Kmetje svoje basni.
Kar mi zlódej glavo zmoti,
Vrže me za kmeti;
Skoči z máno moj prijatelj,
V beg spusté se kmetje:
Dva sta hitra, dva mudljiva;
Dva vtečeta, dva ne.
Dvema vsak sva naložila
Dvanajst gorkih palic.
Kádar delo dokončava,
Vráčava se naglo.
Ná, za nama strašna kletev,
V kletvi štirje kmétje!
Bès te lôpi, zdaj zbežíva,
Kmetje vsi za nama!
Dva sta hitra, dva mudljiva,
Dva tečêta, dva ne.
Bila nama dva sta dosti:
Prvi mene zgrabi,
K tlòm prijatla drugi zlekne,
I tedaj za njima
Ostajača prikrevsata.
Naložé zdaj nama.
(Bog ti meni greh oprôsti!)
Vsak po dvanajst gorkih.

17. marcija 1855.

Pod ôknom.[uredi]

Anica ljubljena, Anica zala,
Sládko ti sanjaj se, če si zaspala!

Ako ne spiš še, ti prva na sveti,
Sliši srcé, ki če k tebi zleteti!

Mlada, goreča si, preljubezniva,
Krotka, prijazna vsa, bistra i živa.

Hodiš mej devami tènka, visôka,
Belocvetoča si i črnoôka.

Tvoje besede so vbrano zvonjenje,
Tvoji pogledi pak rôsno iskrenje.

Tvoji nasmehi so zarji jednaki,
Kádar so v zlatu vsi božji oblaki.

Sládka je sapica tvoja dišeča,
Usteca čréšnjeva, polna, rdeča.

Sveti ljubezen se v tvojih očesih,
Biti pri tebi je kakor v nebesih.

Enkrat vratú naj se tebi oklenem,
Rôko na srčece drobno ti denem.

Enkrat daj srkat′ mi usta medena,
Ljubiti daj mi očesa ognjena.

Enkrat naj desna me tvoja objame,
Potlej naj pride smrt, pa naj me vzame!

________

Táko je pevec na strune pel An′ci
V noči pod ôkencem tam pri Ljubljan′ci.

Ana za okencem skrita je stala,
Pevčevo pesen je prémišljevala.

Príšel je Zálokar, ljubček nje pravi,
Pevca pak mahnil je z mečem po glavi.

Padel je pevec na črno zemljíco,
Vzdihnil je: »Anica!« — pustil dušíco.

Pala na zemljo je Anica mila,
Pala je, vstala né — dušo pustila.

Zálokar poteptá pevčeve strune,
Srce s krvavim si mečem presune.

________

Kdor si je upal to pesen zapeti,
Skôraj ne more brez tebe živeti.

Kdor je to pesenco tebe navadil,
Tvoje imé si je v srce zasadil.

Kdor ti poslàl je to pesen v prepísku,
Morda ti dá jo še enkrat v natísku.

Če ti imé še ne pride na mísel,
Védi, ka zôvem se Mirko Radísel.

1868.

Čúden sestánek.[uredi]

Sedèl je tvoj žénin s tábo,
Prišel sem, Bog védi, kakó!
Prišel sem v vajino sobo,
Ko nésem nič védel za tó.

Preplašen si mizo izberem;
Pod oknom tam sédem jaz sam,
Kaj moje srcé je čutilo,
Tegà ti izreči ne znam.

Tvoj žénin je videl in slišal,
Ozrla si vender se v mé,
Prijazno se mi nasmijala;
Vtripálo je v meni srcé.

Vtripálo od rádosti rajske,
Vtripálo je od bolečin;
Tvoj ženin v spomín mi je klical,
Kakôve nesreče sem sin.

Poklical sem zmóten kosilo,
Kar najde me psiček drobán,
Ki nekdaj sva bila si dobra,
Ko vsak sem še tukaj bil dán.

Bogato sem njega pogóstil.
Ki se je dobrikal vesel,
Še vina bi bil mu ponudil,
Ko bil bi od mene ga vzel.

Kakó dé to dobro človeku,
Ki v sveti samôten je vès,
Da se mu hvaležno spomina
Nekdanje dobrote vsaj pès!

Ti glédala moje si delo,
Ozrla si zopet se v mé,
V očí ti prijazne stopilo
Prijazno je tvoje srcé.

Boječa si mene vprašala,
A vender vprašala si tí,
Zakáj me že mesec in mesec
Nikoli k vam bilo nič ní?

Ko vender sem zadnjič obetal,
Da jaz in prijatelj z menój
Po štireh se zopet nedeljah
Sestaneva tam pred tebój.

Kakóv sem jaz dal ti odgovor,
Zdaj tega ne pomnim, ne vem,
Samó to mi še je v spominu,
Da ž njim se pohválit’ ne smem.

In tudi mi to je v spominu,
V kakôvih zadregah sem bil,
Da nésem ni v svaka ozrl se,
Ki tamkaj pri vratih je pil.

Nì tega ne zábim do groba,
Kakó si mi rekla na glas,
Če tudi je slišal tvoj žénin,
Da k vama naj sedem še jaz.

Kaj zópet na to sem ti rekel,
Ne vprašaj, če sama ne veš;
Pozabil do zadnje sem trôhe;
Odpusti, če moreš in smeš!

Ni tega ne pomnim na tanko,
Kakó sem iz sobe odšèl,
A to mi še vedno je znano,
Kaj v srci težáv sem imèl.

Kakó sem divjàl ven iz mesta,
Iskaje tolažbe, mirú,
Kakó sem se pozno po nôči
Pritépel bolán ves domú.

Kakó mi né spanje očesa
Zaprlo predolgo vso noč,
Kakó sem zastónj se oziral
In klical iz neba pomoč!

Na Dunaji 1872.

Sánje.[uredi]

Sinóči sem gledal sèn strašán,
Ka bil umrl sem davno,
Nesèn k pogrebu slavno;
A duši, ker bil sem sam svoj ubojník,
Ka moj pravični je sodník
Prisodil kraj temán,
Od kodar, ko ugasne dán,
Na zemljo se vračuje pokorník,
Da v mesečínah
Po gôrah, pustínah,
Vodàh, razvalínah
Korake prešteva kazni svoje,
Doklèr petêlin mu ne zapoje,
I zarje ne oznanja,
Ki mrak odganja.

Prišèl moj duh je pod goró,
Veliko i strmó,
Ob kterej se voda je široka
Mogočno krivíla,
Prepéta z dolgo môstno vezjó,
Valí je svojega pritoka
Šumeča podíla;
Nad njó pozimska sapa svrčála,
Iž nje je zvezdna luč trepetála.

Po mrtvem polji sneg leží;
Ravnina zametena
Od lune mrzle se svetlí
I vsa molčí.
Samó iz hiše nad vodój
Glasnó se čuje
Še družba nevpokojena,
Ki tu nocój
Vesela piruje.
Na dvoru gosposki vozovi
I v górenjem hramu hruméči glasovi.

Primaknem se k zidu,
Visokostégnen vzrasem,
Kot senca pred nočjó,
I radovédnost pasem.
Pokaže mojemu se vidu
Omízje svatov radóstno-krasnih,
Družina godcev igrívo-glasnih.

Mej svati žénina sta dvá,
Obá ponosna i mladá,
A vspóred njiju nevesti, sestri dvé,
Sijájni, líki luč, obé;
Prečudno modrih sta očés,
Kot sinji zrak nebés.

Staréjša je zlatolasa
I milo-cvetočega lica,
Mehko-zvonečega glasa,
Prijetna resnoba
Nje polnih ust govoríca:
Vsa matere svoje živa podoba.

Visoke sestra je njena rastí,
I kakor vila tenkà čez pas;
A mládo jej lice temneje gorí,
Temnejše so kite dolgih las.
Nje ustnice jagode so, ko dozoré,
S poljubom segrele bi mrtvo srcé.
Odeta s prvotno je bleskoto;
Poglèd jej rajski ne laže,
Zaklàd nje bitja skrivni kaže,
V katerem se blágost veže z bistroto.
Naravna je i misljíva,
A gorka vsa i ljubezníva,
Da vsacega máhoma k sebi prikuje
Ter nehoté ga omrežúje.

Trenótje prvo sem ji spoznàl,
I, dasi duh, zatrepetàl.
Oh, mlajšo nekdaj ljubil sem jaz,
Za njó obračal svoj obràz;
A ker je srce moje trpelo
Zarádi nje brez upa,
Izpraznil sem kozarec strupa —
Takó se meni je v sanjah zdelo.

Za stransko mizo sam
Sedí osoren mož
Kot da ga srd je ali sram
Cvetóčih mej svati rož,
Njegova dolga, prihúljena osoba,
Kosténa, bleda,
Umirajoča, ali vzeta iz groba,
Sloní odmaknena v črni mrák
Ter gleda v tlák;
Ogiblje se soseda.

Obrnem vánj obraz,
Ter, kakor vzdramljen iz snà, ta čas
Ubozega spoznam človeka.
Bil v dnevih časnega je véka
Mej gôrami krtína,
Mej polnim klasjem prazna vlát,
Ugnétalen, kot mehka glína,
V to stran ves gládek, v drugo stran osát,
Mej prvimi najzadnji Slovénec.
O njem hoteli so govoríti,
Ka želel staréjšo sestro dobiti,
A ona je grahov podala mu vénec,
Katerih vže mnogo bil je prejél,
Ter ka se potem je samec ostati zaklél
I pogubiti mlado devíco,
Ker njemu odrekla je ročíco;
A predno je maščevánju dušek odprl,
Ohíral je ter večni ženin — umrl.

Zató i njemu na mrtvaškem sveti
V temotnem je kraji bilo živeti,
Ko mu na časnem je vreteni
Ljubezen prestrigla dneve, kakor meni.
V pokoro snubaškej bolečini
Imèl je to mučílno hladílo,
Da je pri vsakej srečnej ženitnini
Njegovo lice svate strašílo.

Če težo smrtno človek od sebe pahne,
Vse čute nekdanje z dušo izdahne;
A meni, kakor bi umrl ne bil,
Prešíne kostí potrès čudovito mrázen,
Da mi trepèt je z grozo dušo zvil,
Ko srečam s pogledom to prikázen.

Zdaj godbe glasóvi
Grmèč zapojó;
Veséli svatóvi
Od mize stekó.
Vrstà se zavije,
Zasukne se ples;
Ljubezen zasije
Iz iskrih očés.
Telésa teló
Drží se krepkó,
Vsi udije plavajo v slásti,
Ko prsi na prsih sloné,
Ko prsi na prsih sopé;
Žarnà plameníca
Pohôta i strásti
Odséva iz lica!

Nevesta rumenolasa
V gosposko odélo
Oblečena bélo,
Ne tráti časa.
Od zláta lesketaje
I z vencem v laséh,
Rokó mladéniču daje,
Zletí po tléh.
Nje ženin, omótno ž njo se vrtèč,
Ognjéno jo k sebi pritiska,
Veselje dehtèč,
Da srce v prsih mu vriska.

Za mizo mlajša sestra sedí,
Utíhne jej zgovorni glas;
Na ženinu tancem visoke rastí,
Kodrávih las
Molčé sloní,
Pozábljena vsa vánj,
Kot v raji čarobnih sánj.
Okolo vratú ga z desno okléne
Ter blizu cvetdča usta primakne;
Da ž njimi lica se dotákne;
Levíco v góste kódre mu déne,
I gôrko dahne skrivno besedo
V njegovo srečno uhó,

Da vsega veselje prešine,
Ter naglo, a zopet mehkó
V radóstnih plesačev sredo
Objétega vrine.

Opríme ga slástno,
Da sapo odvzame
I kri mu razvname;
V plaméni jej žarnem
Oko zagorí;
Obrne se strástno,
V vrtéži viharnem
Viharno letí.

A kakor je naglo plesala,
Takó je na naglem obstala.

Zdaj pôgled ném zasukne v sestró
I lice, od plesa žehteče,
Namigne, pokaže jej prsten zlat,
Ki pôrok bračne je sreče;
Vsi štirje potem se iz plesa vijó,
Bližaje se pragu stranskih vrat.

V tem hipu se mož od mize dvigne,
Do stropa vstane,
I z rôko migne;
A z mesta se ne gane.
Veselo društvo ga zapazi
Sè strahom na obrazi.

Vsa godba vtihne
Z molčanjem grôba;
Medléti sveče temneje začnó
V krvavem žári;
Plesačem noge otrpnó —
Povsód je néma tesnôba:
Nobedno teló ne dihne,
Nobedno srcé ne vdári;
Plahé očí
Srepó na jedno mesto zró,
Kder ta podôba
Ogrozno strmí.

Nevéste mlajše žénin z rôko levo
Pritisne bledo k sebi devo,
Ki vsa trepetá;
Do praga stopi drzán,
Tam trdno dlan
Srčan i plah na zapor dene
Ter duri tajno-sladkih željá
Molčé odklepa,
Ko ona želételjno lepa,
Na prsih mu od groze vene.

V prizoru tem presune me čutilo
Neizrečenega trpénja,
Kot da bi zópet živo srce v meni bílo,
Ter presunó pekoče me željé
I vsa brezupnost hrepenenja
I vse strašnó gorjé,
Kar ga je dnù peklà, vrhù zemljé!

A zdajci je pesen krepkà zazvenéla:
Petêlin zapél je vesélo-glasán;
Odpíral okó je preblaženi dàn,
Prikazen je svatov i godcev skopnela!

19. avgusta 1869.

Meníška cérkev in dúnajski vrt.[uredi]

I.
Pri črnih menihih se maše beró,
Ko strehe cerkvene še zor ne zlatí,
In pôtleje zmerom v zvoniku zvoní,
Da solnce poldanje obsije nebó.

Pri črnih menihih je mnogo svetá,
Po zimi gorkó je, po leti je hlad;
Kar koli prijazni jih ima naš grad,
Vse ženske pobožne tam prôse Bogá.

Obrnil sem tjakaj pozimski se dán,
Hrumele so z orgijami pesni sveté,
Kadila vstajale dišeče meglé,
Gorele so sveče, pel zvonček glasán.

V molitvi klečalo je mnogo ljudíj,
Mej njimi pobožnih cvetočih deklet;
Al’ jedna mi, prve mladosti še cvet,
Ko solnce rumeno v poglèd zablestí.

Lepote sem ženske po sveti, domá
Jaz videl premnogo, kar časa živim,
Pa vender se greha, laží ne bojim,
Če rečem: Najkrásnejša bila je tá!

Strmèč v blagodejno podobo vtopljèn,
Nebeskih nje udov premišljal sem rast,
Okó in obraz i nje ustnice slast —
Premišljal sem, vánjo bil ves izgubljèn.

Ko zadnjič se mašnik obrne k ljudém,
Da s križem presveto dejanje zvrší,
Devica izgine mej druge ljudí
In mojim želečim se skrije očém.

K menihom iskat sem hojéval mirú,
Oziral na levo in desno se stran
Za njenim obrazom po trikrat na dan,
Po trikrat se žalosten vračal domú.

II.

Po Dunaji vrtov je krasnih dovòlj,
Po vrtih drevesne hladeče vrsté;
Mej drévijem bele podobe stojé,
Po ribnikih ribe zlatíce so zgòlj.

Po dunajskih vrtih ljudij je dovòlj,
Bogatih, prelepih, gosposkih ljudíj;
Veselje jim sije iz živih očíj,
Tam kratkega časa iščó si najbòlj.

Pod stropom drevesnim stezé se vijó,
Po belih stezícah je mnogo deklet,
In vsako spremljava mladenič ves vnet,
Pod pázuho vodi jo, méni se ž njó.

Pomladnje se jutro obrnem na vrt,
Kder družba, namenjena vsaka drugàm,
Tu sladko šeptala, smijala se tàm,
Kder vsak je pogled bil veselju odprt.

Ko v senci dišečej na klopi sedim,
Prelepa iz drevija stopi gospá,
In sinka pri sebi in hčerko imá —
Nje lice ugledam in ves ostrmim.

Odgrne se zópet nekdanji mi čas,
Ko v cerkev sem hodil po trikrat na dan,
Oziral na levo, na desno se stran,
Da videl bi ta svetlozarni obraz.

Minílo nekoliko hitrih je let,
Kar prvič premišljal nje udov sem rast,
Okó in obraz i nje ustnice slast,
Od njene lepote čaróbno ogret.

Molčé se iz mračnega vzdignem hladú,
No kaj mi je v prsih čutilo srcé,
Beseda človeška izreči ne vé,
Ko šel sem počasi iz vrta domú.


Na Gorénjskem.[uredi]

Po noči grmelo je, víhra je vila.
Iz víhre se jutro prečísto rodí;
Snežníkom vrhóve je zora zlatila,
Po rosnem grmovji se petje vzbudí.

Pastir je zatrobil, najel sem vozníka,
Po mladem odvozil sem jutru se mlad;
Napajala dušo je radost velíka,
Goreče mi srce ogašal je hlad.

Pri cesti na holmu tam hiša je stala,
Ozirala bela v zeleni se svet,
Ozirala s praga se déklica zala
V cvetóče ravnine cvetočih je let.

Vozniku pred hišo ukažem: Ustávi!
Pozdravim jo, vprašam: Bojàn li domá?
Prikima, rudé se nasmehne, odzdravi —
Gorkôto sva v licih čutíla obá.

Po stópnicah v górenje hrame vzletíva,
Kot ptiček od veje do veje vesel.
Nje brata samotnega tamkaj dobiva,
Nad knjigami čelo je mrák mu objél.

V trepálnicah nama je solza igrala,
Ko ž njim sva na srce stiskála srcé;
Pri vratih je déklica z materjo stala,
V očí so stopíle obema solzé.

Namenil mladenič je svoje koráke
V deželo, od koder izhod je zaprt;
Obsipajo misli, skrbí ga zdaj vsáke,
Ozira za sábo v živenja se vrt.

Minévali dnevi so, tedni bežáli,
Na jednem se mestu jaz vedno mudíl,
Čarobni pogledi so njé me vezáli,
Nje smehi, nje usta — zaljubljen sem bil.

S prijatelji, z bratom k sosédom hojéval,
A k déklici spet sem se vračal domóv;
Nje sladki obraz me je k sebi vojéval,
Kot srno, ki zábi ujeta lesóv.

Vi loke zelene, vi gozdje temnéči,
Jezéra prozorna, bogato poljé!
Vi dvori prebeli i vrtje dišéči,
I gôr velikanskih vi snežne glavé!

Še vedno spominam se vaše krasote,
Holmíčev s cerkvámi, pod njimi ravnín,
Spominam mladéničev, déklic lepote,
Spominam se raja v podkrilji planín!

A sreča pozémeljska vsaka je kratka,
Najkrajše veselje i zorna mladóst;
Dirjaje iztekla se doba je sladka —
Objél sem devíco i mene — bridkóst!

Na hišo sem belo z vozá se oziral,
Doklèr je zakrilo né drevje očém,
I pôtlej na róko sem glavo opiral,
Srečavanim mólčal prijaznim ljudém.

Po meni še čésto si, draga, vprašala,
Kaj delam, kakó se mi v svetu godí;
Kdo vé, če za máno se nési jokala?
Jaz tudi sem čésto si brisal očí.

Kot zvezda, ki samka v oblacih leskače
S posebnim veseljem tolaži srcé,
Takó mi nedolžnosti tvoje igrače
V spominu oblake živenja zlaté.

Né nama od sreč se prihodnjih bleščílo,
Brez upa je v meni zagôrel bil žár,
Brez upa je tvoje me srce ljubílo;
Zató te ne morem pozabit′ nikdár!

16. maja 1860.

Povôdnja déklica.[uredi]

Po travnicih mehkih o polnočí
Plesaje Víl jasno koló se vrtí,
Po jézeri vozi se ladijca
Povôdnja prepeva v njej déklica.

Glej, mlada devica i ljubi njé
Idesta po noči na ravno poljé.
Noč jasna je bila i svetlo nebó,
I mlada devíca pa pravi takó:

Da mojim besedam, verjameš, to vém,
Al’ Bog vé, če tvojim verjeti smém?
Cvelè pač rože ne bode nikdár,
Da jaz bi jih nesla v laséh pred oltár.

»Cvetelo nama zadosti bo rož,
Doklèr me ljubíla ti, deklica, boš!« —
Oh, sama ne vém, zakaj se bojím,
Pa vender se bridke skrbí ne znebím.

»Ti, ljubica, plašiš si vedno srcé,
Ak vsake ne spolnim koj ti željé.«
Moj ljubi, če s praznim me upom slepíš,
Še dánes naj z máno v grobi ležíš!

I zjoka se deklica glasnó,
Da bridke solzé ji po lici tekó;
Pa nekaj oglási na gôri se,
Tak nekaj na gôri zapélo je:

,Ob bregi, kder v jezeri voda šumljá,
V vodíci pa ribica zlata igrá,
Tam lepe cvetlíce, kresnice rastó,
Tam rože za vaju poroko cvetó.′

Ne čuješ, moj ljubi, pesni sladké?
»Oh čujem, to Vila je, drago srcé!« —
,Tam družba meni pokornih devíc
Vila bo venec z najlepših cvetlíc.′

Devíca hití brž do svetle vodé,
On pa nevoljen za ljubico gré.
Po jezeri vozi se ladjica,
V njej pôje povôdnja deklica.

Prepeva takó, takó govorí:
,Na oni strani gredíca stojí,
V gredíci pa rase rožmarín
I lilija bela, snežena ž njím.′

,O blagor ljubezni tistih deklét.
Ki imajo v kiticah lilije cvét!′ —
Ne slišiš, kaj poje déklica?
Moj ljubi, glej, plava sem ladijca!

»Oh, vidim, ki bela, ko jutranji sneg,
Pomíče se vedno bliže na breg;
Al′ meni pa pravi moje srcé,
Da nama nevarnosti preté.«

,Kar koli pod luno rožic je,
Na mojem vrti vsaka cvetè.′ —
Moj dragi, kak pôje i vabi s sebó!
Kak vleče me vedno na hladno vodó!

»Oh sladka nevesta, prosim te, nikár!
Kdo naju otél bo, ak vstane vihár?«
Ne bodi neumen, iz tihe vodé
Nebeska luna i zvezde bliščé!

,Zlató i srebró i biserni pas
I vence imam za nevestin las!′ —
Devica potegne mladenča s sebó,
Potegne ga z brega pa v ladjico.

Po vodi glavník priplava zlat,
Ž njim igla i tudi korale za vrat.
Deklè, da seže po drage rečí,
Rokavček zaviha do belih laktíj.

Pa déklica vôdna jo pahne v vodó;
Mladenič, ves zmoten, plane za njó,
Brž plane, za mlado devico skrbán;
Nobenega bilo né več na dán.


Bogoslôvec.[uredi]

Ko ôsmo učenec šolo končá,
Takó govorijo oče domá:
»Duhoven mi bódi, čez leta štir′
Čestít boš molil sveti brevir.«

Učenec opomni se ljubice,
Opomni prelepe se déklice,
Katerej se je rotil i klel,
Da nove ne bode maše pel.

Brevírja se brani, ustavlja se,
Al’ oče trdi se ne omečé;
Zastonj je izgovor, prepir i bran;
Učencu iti v presveti je stan.

I predno od ljubice vzel je slobó,
Zaprt je v tiho duhóvščnico.
Ko tam je suknjo tesno dobíl,
Žalóval je vedno, vedno solzíl.

Zagrinja mu čelo temán oblák,
I njemu je družba, on družbi težák.
Njegovega srca viharne željé
Vse jedna misel vleče na sé.

Še nésta minila méseca dva,
Mladeniča zvila je mrzlica;
Bolezen je huja od dne do dné,
I blêde mu um se od vročine hudé.

Mladenič to pravi, to govorí:
»Pod nebom zdravila meni več ní.
Za jedno sem vedel róžico,
Ki v moje zdravje cvelà je skrivnó.«

»Pripodil je sever zimo i sneg,
Umoril mi zadnji, jedini lek!« —
Ko oče zvé, da sin je bolán,
Napreže i v mesto hiti skrbán.

A predno se v mesto pripeljal je on,
Zaklenkal je sinu mrtvaški zvon.
Od ust do ust se glas razletí,
Da v mesti na odri učenec leží,

Ki ni mu pomagal izgovor, ne bran;
Ki bilo mu iti v presveti je stan.
I zvedela tudi novico le-tó
Njegova je ljubica, devče mladó.

Dekletu né znano, ne kdo ne od kod
Le-tá zdaj mrtvi bil je gospód:
Pa vender veselo jej srce ní;
Pa vender jo skrb neznana morí.

Po noči je videla sanje strašné:
Kopane grobé, mrliče bledé;
Prikaže se mož jej ostriženih las;
V talarji bil je, prevezan čez pas.

Pred posteljo stopi, ostane pred njój,
I deklici mladej kima s sebój.
Oh, zdaj še le skrb se lotí jej srcá,
I dihati skoraj strah jej ne dá.

Imelo né spanja več njeno okó.
Da jelo gasiti je zvezde nebó;
I vstane za rana i v mesto hití
Devíca uboga solznih očíj.

Oblekoj črnoj ogrnjeni
Mrliča nesó pogrebniki;
Mrtvaški venec na njem migljá
Čez križ ogrinjalo črno vihljá.

Duhovni, menihi se v redi vrsté,
Po cérkvah zvonovi mrliču zvoné;
Za mrtvim ljudij se truma vijè;
Med njimi je ljuba, ubogo deklè.

V brezímenih bolečinah molčí;
Le solze deró iž njenih očij;
Le srce pošilja prošnjo Bogú:
»Da ne bi se vrnila več domú!«

Mrliča do jame prinesó,
Pred jamoj na vrv ga z ráme denó;
Bobnéče rakev na dno zagrmí,
I vrv izpod rakve nazaj odletí.

»Počívaj mirno!« reče gospod;
Kropí in moli, pa gre od tod.
Pogrebnici jamo zasipljejo,
Njo smrtne težave obsipljejo.

Nje solza jej moči lice bledó,
Nje tožba se čuje v visoko nebó
I vrže se, ruje si črne lasé,
I moli i prosi i vije roké.

»Oh, stojte, pogrebci, nikar, nikar!
Uslišite oh preubogo stvar!
Kar koli imela, vzeli ste ví;
Kar koli imela, v tem grobi leží!«

»Brež njega zakladje vsega svetá
Ne morejo mi utešíti srcá.«
Pogrebci zasipati jamo hité,
Siroti nihče ne obriše solzé.

Zdaj truma pogrebna domú je odšlà
Na grob je vrgla se déklica,
I v srčnih bridkostih medlela je tàm
Da skrilo solnce se je goràm.

Ko zjutraj se beli dan probudí,
Na črnem kamni mrtva sloní.
Pri jami njegovej grob kopljejo,
I déklico mlado vánj devajo.


Nezvestôba.[uredi]

Vesela prišlà velíka je nóč,
I ž njo prišel je učenec iz mesta;
A ljuba njegova, déklica zvesta,
Nazaj bi ga rada imela gredóč.

I res jej obljubil mladenič je bil,
Pri svojih domá se ne dolgo muditi,
Ker mnogo se ima še v mesti učiti,
Da prej bi nje rôko v zakon dobil.

Verjelo ubogo je njemu deklè,
A dan je i teden i mesec pretekel;
Nje ljubček ne vrne se, kakor je rekel;
Čakala, jokala, pisala mu je:

»Do groba vesela ne bodem nikdár!
Samotna, brezupna vrstice te pišem
I z lica grenke solzice si brišem,
Ko vidim, da záme né tebi nič már′.

Možjé ste hudobni, možjé ste trdí,
Oholo-nezvesti svojej obljubi;
Nobeden, nobeden goreče ne ljubi,
Nesreča dekliška vam šala se zdí!«

Nje ljubček prešeren je bil i mlád.
Ko list prebere, jeza ga zgrabi,
Da staro ljubezen v hipci pozabi,
I sede jej pisemce drugo pisát:

»Verjeti se vsaka beseda ne smé;
Vi deklice mlade, ljubice zale,
Ne znate ločiti ljubezni od šale;
Nikoli mi záte né bílo srcé!«

»Res časih igràl sem se v Gradci s tebój,
A védi, vzela mi smrt je očeta;
Zdaj dvor je moj, i zdaj druga obeta
Srcé mi v zakon z bogatoj rokój.«

Devojko popade groza, brezup,
Grmí po ušesih jej taka beseda,
I joka glasnó i vije se bleda,
Zagrabi kozarec, izpije strup.

Mladenič se njen je poročil domá;
Iz daljnega mesta slišal né tega,
Nezvestega pekla né kriva prisega;
Pritiska na srce ga lepa gospá.

I glej, po noči, ko spal je užé
Pri mladej nevesti v górenjem hrami,
Ozidje se stresne, stojí pred nogami
Prikazen ogrozna iz črne zemljé.

Od glave do nog, od nog do vrhá
V mrtvaško je belo naličje zavita;
Ne gane se z mesta, molčé mu očita;
On gleda jo drzno, gospa trepetá:

»Rotim te, govôri! po kaj te na svet
Ponočne ure je groza poslala?
Zakaj si mi sladko spanje odgnala?
Govôri i v brezno vderi se spet!«

»»O polnočí grob je za grobom odprt,
Mrliči ob cerkvi v čudnem so plesi;
A mene vdržalo né v mrtvem kolesi,
Ki ti si vrgel v prezgodnjo me smrt!««

»»Od tebe hočem vračilo nocój;
Ljubezen tvoja me goni iz groba,
I goni me tvoja neizvestoba,
Doklèr se za vek ne sklenem s tebój.««

Nevesto prepada groza i strah;
V bojazni trepetnej čez glavo odene,
Z rokama se njega trdno oklene;
Iz rok se iztrga on, dvigne se plah:

»Kaj hočeš od mene, ki ženo imam?
Le samci se prosti z dekleti igrajo,
Obljube dajó i jemljó i šeptajo;
Kar vzel sem od tebe, vse zopet ti dam!«

»Vsa pisma, darí vse i tvoje lasé
V obraz ti mečem, i mečem trakóve!
Ná, pojdi i pusti zdaj moje zidóve,
Ne plaši mi ljubljene mlade žené!«

»»Ta demantni prstan je nekdaj bil tvoj;
Vračujem ga, kakor ti vrnil si mêni;
Le zopet nazaj na roko ga dêni;
V prezgodnjem je grobi ležal z menój!««

»Pač tebe i prstana groza me ni;
Kdor bal bi se tega, on bil bi neúmen!«
Takó jej reče predrzno-pogumen,
I prime ga naglo, na prst ga vsadí.

Pobrala zdaj ljubica smehom na glas
Trakove i pisma po tleh je pobrala;
Odgrne se, glava mrtvaška režala
Brez kože je vánj i brez lic i brez las.

Obhajala groza i strah je obá;
Al’ čuj, v zvoníku zdaj kladivo brenkne,
Prikazen ogrodno čudno obžvenkne,
Da stresne i v hipci pogrezne se v tlà.

Kak dolgo, kak dolgo še pred očmí
Prikazen mrtvaška je njima stala;
Kak dolgo, kak dolgo še nésta zaspala,
Da noč zlatozarnemu solncu zbeží!

Ko síjal vže jasno preblagi je dán,
Gospá se iz trudnih sanj je zbudila,
Pohlevno je lepega móža dramila:
On bil je, ko prstan na roci — hladán.


Ubéžni králj.[uredi]

Noč je temna, konjsko jeklo poje;
Čuj, po gozdi kralj ubežen jaha,
Néma vôjske, néma zêmlje svoje;
Skriva se, kot zver po lesu plaha,
Néma žêne, hčere a nì sina:
Vse krvava vzela je sekira;
Koča vsaka duri mu zapira,
Ne izpremlja s kôpjem ga družina.

I zajezdi v goščo mej drevesi;
Konj se vzdrzne, stógoma se stávi,
V stran zahrska, kvišku pnè ušesi,
Plaši brêzen ga pred njim zijávi.
Kralj pogleda, a zamán ugiblje;
S konja stopi, k veji ga priveže,
Plašč pogrne, nánj upéhan leže;
Sèn sladák nad breznom ga zaziblje.

I dehnó mu sanje v trudno glavo:
»Stol kraljèv mu iz zemljé izrase;
Zopet séda nánj s čestjó i slavo,
Bôgat, vénčan, kot nekdanje čase.
Zida se nad njim poslopje širno,
Razsvetljeno, zlatom lesketaje,
Stavijo se veže na vse kraje;
Zunaj hodi vôjna straža mirno.«

»Zazvočí mu bobnov ropotánje,
Tromb grmenje zazvočí vojaških;
Vstane mečev in ostrog zvenčánje;
Ide vrsta vôjevod junaških,
A mej njimi kralj države tuje,
Ki mu hotel je deželo vzeti —
Zdaj pobít je, sluge ž njim ujeti,
Pokleknivši bôjni meč daruje.«

»Trombe zopet zazvené mu glasne,
I prikaže se obraz kraljice,
Ž njo sinovi, hčere njene krasne,
Ter visoke njej stregó device.
Zdaj gospôda kralju vsa zavpije:
»»Bog darúj ti slavo čase večne,
Svetlim vnúkom tvojim dneve srečne!««
Hrup veseli po dvoranah bije.«

Vzdáhne v sanjah živih: »Oh, kraljujem!
A prikazni imel sem neznane,
Ka po tujih deželàh begujem!«
V sanjah kvišku, kakor jelen plane;
Hoče k svojim — róke širi — pada!
Meč z oklôpom v brezno zabrenkoče —
Konj se strga, podkov zaropoče —
Krokotájo vráni iz prepada.


Knézov sín.[uredi]

Leží otròk mrtèv in mrzel,
Jedíni, preljubi knezov sin;
Solznà se topita ôča in mati
V trepetu od groznih bolečin.

»O žena, o mati, umrl je tvoj Mirko!«
»»Moj dragi, tvoj sin prisrčni umrl —
Naprežen je voz, od tod pobegníva,
Kder njemu poglèd se je rajski zaprl!««

»»Poróčno moje zlató ogrinjalo
Deníte v črno jamo ž njim;
Deníte k njemu vse moje veselje,
Recíte, brez njega da mrtva živim!««

»Počívaj mirno, déte presládko!« —
»»Oh, mojega srca jedini sad!««
»Počívaj mirno, solzni biser očetov! —
Požêni! — Ostani samoten, moj grad!«

»»O mož, ne ostane grad samôten,
Doklèr še hranjuje v sebi moj cvet,
Ne dolgo dišečo, uvelo rožo,
Vse moje življenje, jedini moj svet!««

Zdrčé vozovi glasnó po cesti,
A še sta glasnejša brezup in jok:
»»O Mirko, moj Mirko, z Bogom, z Bogom!
Iztrgala nama te smrt je iz rok!««

Dirjala sta presunena k strijcu
Brez pitja i spanja, brez jedí:
Solzé so pijača, vzdihi so hrana,
Brezup za tovariša ž njima sedí.

Mrlič je v gradu ležal očetnem,
Iz vrta na rakev cvetic mu dadé,
Mladeniči štirje nesó ga k pogrebu,
Duhovni pojó in zvonovi zvoné.

Že jama globoka je izkopana,
Pogrezajo vánjo cvetoče teló,
Duhovnik vrže prstí z lopato,
Odmoli ter beseduje takó:

»Polóžili smo te k slavnim dedom,
Ki so pred tábo zapústili svet;
Imeli so mnogo dnij veselih,
Imeli še več sovražnih let.

Nektera nesreča né tebe zadela,
Kateri ne bil bi mej nami odšèl,
Premnoga te bridka né rana bolela,
Ki tebi pripravljeno svet je imèl.

Neznana je tebi strast in ljubezen,
Za ktero toliko src krvaví,
Neznane grenkosti praznega upa,
Ki dušo v obetih ležnivih slepí.

Okusil nési zaničevánja,
Krivíc in izdajstva ne vbadal te gad
Né žgalo žarečim te ognjem kesanje,
Zadajal né solz rojeni ti brat!

Preblagi materi iz naróčja
Nedolžen si hitel čez temni most;
Iz mirnega zgodaj vzet življenja,
Uživaj tu v grobu mirno sladkost!«


Maščevanje.[uredi]

Uhland.

Gospódovo kri je hlapec prelil,
Gospod bi hlapec sam rad bil.

Zabode ga sredi temnih gozdóv,
Pogrezne v globino Savskih valóv.

Opél si orožje, svétlo brán,
Na konja gospodnjega sèl drzán.

Ko preko môsta je dírjati jel,
Konj plah se zdrznil, kvišku je vspel.

Ko dregnil ga je z ostrogo zlató,
Srdít ga raz sebe vrže v vodó.

Z rokó, z nogó je gibal, veslàl,
Oklòp težák je na dnò ga gnàl.


Zvestoba na sveti.[uredi]

Puškin.

K vranu črni vran letí,
Vranu črni vran kričí:
Vran, kje najdeva kosilo?
Kje kosilo i gostilo?

Vranu odgovarja vran:
Kosil bodeš ves ta dan,
V čistem polji pri rakíti
Gospodár ubit leží ti!

Kdo ubil; zakáj, kakó?
Sokol njega vé samó;
Črni kônjic vé iz grada,
Vé gospá njegova mlada!

Sokol zlêtel v gaj vesél,
Konj morilca náse vzél;
Živega gospa junaka,
Mrtvega domá ne čaka!

18. novembra 1870.

Réka.[uredi]

»Têci, têci, hladna vôda,
Voda hladna, bistri val!
Bog ti mnozega narôda
Zêmljo mériti je dal.«

»Spet vijólic ti pokrila
Grêda je dehteča breg;
Vesna se je probudila,
Mraz pobegnil, skôpnel sneg.«

»Iz obličja ti odseva
Zlatozarni solnčni zrak;
Kos i drózeg tam prepeva,
Tu skorjanec gré v oblak.«

»Vse, kar leta, hodi, lazi,
V sebi čuti novo krí;
Rádost se igrá v obrazi,
Rádost v srci vseh ljudíj.«

»Meni vesna se ne smeje,
Jaz veselja nič ne znam;
Mene zlati up ne greje,
Dnij dozdanjih se kesam.«

»V brezno tvoje, šumna reka!
Vabi me neznana moč,
Kder objame v sèn človeka
Sladka valovita noč.«

»V pokoj večni me zazíblji,
Nesi me čez beli prod;
Z máno ti prijazna gíblji
Mimo koče mojih zmot!«

»Déklica tam ljubezniva
Z grehom v smehi se igrá
In sladkosti vse uživa
Brez ljubezni, brez srca.«

Nebojèč v tolmún je planil,
V brzi krogotôčni val,
Ki v vrtéži svojem shranil,
V sé potegnil ga do tal.

Na obrežji reke stala
Ona in ohôtnik njé,
Slika njiju trepetala
Iz zrcalne je vodé.

Smeh na ustih, smeh v očesi.
Na obrazi sama slast,
Tih trepèt po vsem telesi
I v pogledih žejna strast.

Roka njena je v njegovi,
Sréblje ust sladkóst deklič —
A tedàj na breg z valovi
K njima se plaví — mrlič.

Opletèn s povodno travo,
Vdrte je imèl očí,
Usta néma, bledo glavo,
Mrzlo — ali mirno krí.

Na Dunaji, 9. marcija 1872.

Túrkova priséga.[uredi]

Pod gôro tam Konjíško ravnína je Čarín,
Kder raste lipa stara, še turških dnij spomín;
Ko prvikrat oblekla ta lipa se je v cvet,
Minilo od tedàj je dvesto davnih let.

Pod njo je miza stala od trdega lesá,
Na mizi bilo z vrhom pečenja i mesá,
Petêlin péčen tudi na polnej mizi bil;
Za mizo se je Turkov poganskih roj gostil.

Sam Mústafa vezír je mej njimi v sredi stal,
Takó še Turkom svojim ponôsen je dejál:
»Zdaj pojdemo na Dunaj, krščanski svet krotit,
Cesarski grad preslavni do gladkih tal drobit!«

»Nas listja je i trave; trepèt pred nami gré;
Požar, solzé krvave rok naših se držé.
Ko z mojim gnévom bode cesarski grad končan,
Pod našo silo pade bogata nemška stran.«

»Kedàr se zopet vrnem v to zêmljo zmagovit,
Priségam jaz v proroka i v solnčni jarki svit,
Ka novič bodem tukaj pod lipo pirovàl,
Nad dunajskim cesarjem pobitje praznovàl!«

Do Dunaja zmágaval je Mústafa povsod,
Ostajal po deželah krvav za njim je pot;
Pred belim gradom tabor postavíti je dal,
Kder dúnavske se reke podí mogočni val.

Ugledajo kristjani šatôrje turških rok,
Razpeto po ravnini od vseh stranij okrog;
Plašní padó na zemljo, z očmí strmé v nebó
Ter lôme vsi z rokáma i môle vsi glasnó:

»O Bog, če ti nam srca i žil ne ohrabríš,
I če kreposti udom ti našim ne vložíš,
To nas potrè sovražnik, iztrebi sè zemljé;
Ozrì od neba doli ti v naše se gorjé!«

Sè stolpov zdaj cerkovnih zvonóve zapojó,
Razplamené ob gradu boritvo prestrašiló;
Ko mignil bi, začuje topóv srdit se grom
I kônjsko rezgetanje, kovanih kôpij lom.

Nastane hrest i klanje, i bistrih mečev zvènk,
Kaljênih strel svrčanje, oklôpov svetlih brènk;
Tu bóbni ropotajo, tam trobi glasni rog,
Vozovi tod drdrajo, tam jezdec brzih nog.

S topóv meglà dviguje do néba se i prah,
I bilo je ukánje i krik i jok i strah;
Z globoko reko teče po tleh rudeča kri,
Ubitih na gramade i móž i kónj leží.

Topove neprestano pogubo v grad bučé,
Da zemlja vsa trepeče i vse osrčje njé,
Razlega boj se bésni čez dunajsko ravan,
I Turku iznemaga upehani kristjan.

»Pobíti smo, pobíti!« povsod vzbudí se krik,
»Tecímo, da otmêmo od sužnjih se verig!«
Pritiska Turek ljuti, naganja v beg ljudí,
I vpitje: »Alah, Alah!« v oblake zagrmí.

Pomóči od nikoder ni úpanja nikdér,
Požigal Turek bode še Dunaj ta večér,
Moríl i trl i plenil, rokàm vezí dajal,
Prisegel razvalíti grad stolni je do tal. —

A kaj zdaj tam s pogorja zapel je strel grmèč?
Kaj Turek ves trepeče, ustavlja bridki meč?
Od kod je to bobnenje? Kdo biti more tam?
Radujte se, kristjani, pomoč se bliža vam!

»Podpora psom krščanskim! — Krepost nam, Alah, daj!«
Ječé zdaj plahí Turci, odstópajo nazaj;
Razmišljajo osupli, kakó bi stali v bran
Ter sékati odpôrno v obójno mogli stran.

Ohrabreno krščanstvo se zopet zgrne v boj
I v sečo, hujšo prve, prinudi turški roj;
A poljski kralj Sobéski, kot vêdri blisk z nebés,
Nameri vragom v čelo z goré izmej drevés.

Poljáci za Sobéskim kot toča na poljé;
Začnè se nova borba i radost i gorjé;
V rudečih curkih lije na novo topla krí,
I Turek vgnan mej dvema zdaj silama stojí.

I Turku sablje krive iz rok leté v skrbéh,
Ležé kovana kopja i meč i šlem po tleh;
Ta v gneči peš se davi, ta s konjem v beg divjá,
Povsod vrtèž i vpitje, pogòn i tek vihrá!

Né Mústafa šatôrov bogatih s sábo vzel,
Katere prej napihnen okrog je bil razpel;
Pod lipo na Čarínu nikdár né pirovàl,
Pobédo nad cesarjem z glavó je plačevàl.


Živopisec in Marija.[uredi]

<poem> V Rôvih cerkev so zidali, Da Maríji bi jo dali, Ki rodila nam Bogá V ôdkup vsega je svetá.

Mnogo let je teklo delo, Predno streho je imelo; Kádar bilo je pokrito, Dvígalo se ponosíto, V Rôve šel je kamenár, Skládat spredaj nov oltár, Dólben s kósa célega Mrámora prebélega.

Še je drúgi mož prišèl, Vêlik je klobuk imèl, Mlad je bil, kodrávih lás, Široplèč, tenák čez pás. Tudi ta je rabil tam, Písat hodil novi hram Ter na odru prelepó V strop obrazil to in tó; Zjutraj se je zgodaj trudil In do mraka tih pomudil.

Stal na odru je nekdàj, Okončával sveti raj: Otca, Sina in Duhá V glôrji svétlega nebá.

Kádar to je dokončàl, Počivaje né prestàl; Vzel iz hrambe nov je kist, Gibek ves, tenák in čist, Ter nebéskej je Kraljici Ž njim obsončil devski lici, Bogozárnost njima dal, Ki sijala bi do tal, Z vrha tam, kder njo klečečo, Roci skleneni držečo, Sredi blaženih družin Venčal Otec je in Sin.

Kádar to je cvet imelo, Kakor da bi vse živelo, Zdaj svetníce in svetnike, Sivobrade, mladolike, Dodelával je okrog, Gledal na cekveni lok.

Zdelal je i to povsod; Kista né položil v kot, Da praznôvat bi odšèl, Ker je posla še imèl: Zbôre angeljcev perutnih, Goloplečih, dolgoskutnih Tod je čélil, tam vršíl, Dôkler né dovôljen bíl.

Pot si vroč je zdaj otrl In po stropu se ozrl.

Dokonàl je! — Ves obràz Svetil se mu je ta čàs, Ker gotôvo malo ne, V cerkvi se bleščalo je, Kar je mislil naredíti In po stropu razdelíti; Le Marijin še rokav Nékaj hôtel je poprav. Kádar tudi to stvorí, Tih na lestvi posloní.

Zahrešči pod njim deskà In prelomi se prhkà, Z odra pade ropotaje, Oder se za njó zamaje. Les je grmel, hram bobnèl, Živopisec obledèl! Lestva se je ž njim zibala, V cerkev ízpod nog zdrčala Jédva se je sam ujel, Z desno kljuke oprijel, Ki železna in podvita V strop cerkveni je zabita, Da svetilnik pozlačèn V kljun prijemlje zakrivljèn.

Tam je visel dôlu v grob, Milo se ozrl na strop, Kder Devica je klečala, Venčana se preklanjala. Pregloboko je vzdehnìl, Glasovito k njej zavpìl: »Mati, vsélej sem na sveti Žêlel tebi v čast živeti; Oh, iztégni zdaj rokó, Drži me po konci ž njó!«

Kaj zavpil je, kaj dejál, Razumela né druhál, Ki strahóma blizu vrat Gledala je v cerkvi zad; Razumela Deva mila, Rôko mu je pomolila Ter mej nebom in zemljó Držala ga k višku ž njó, Da pritekli so ljudjé, Spústili ga na deské.

Ne izgine osem dníj, V cerkvi oder nov stojí, Živopisec na deskàh Zopet íma kist v rokàh, Piše Devi ž njim na čast, Káko visel je v propast, Ž nje pomóčjo bil otet, Iznad brezna smrti vzet. To v zahvalo in spomín, K znanju pôznih rodovín Dèl na zid je v levo stran, Kder je še denášnji dan.