Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878/Zasedanje Hercegovine

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zasedanje Bosne. Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878
Zasedanje Hercegovine.
Jernej Andrejka
Obleganje mesta Livna.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zasedanje Hercegovine.[uredi]

Poljski lovski bataljoni štev. 7., 19. in 33.[uredi]

Pred zasedanjem.[uredi]

Za zasedanje Hercegovine je bila določena 18. pehotna divizija pod poveljstvom feldmaršallajtnanta Štefana barona Jovanoviča. Ta divizija je bila sestavljena sprva iz treh, pozneje iz štirih gorskih brigad, vsega skupaj je bilo: 17.080 mož, 3270 konj in 24 topov.

Prva gorska brigada je stala pod poveljstvom generalnega majorja Nikolaja Todoroviča; v drugi brigadi, kateri je zapovedoval poveljnik E. pl. Klimburg, je bil uvrščen 7.; v tretji, katere poveljnik je bil generalni major pl. Šluderer, 19., in v četrti, ki ji je bil poveljnik polkovnik baron Urban, 33. slovenski lovski bataljon.

Ninam namena, opisovati celega zasedanja Hercegovine, ampak omeniti hočem le glavne dogodke, katerih so se udeležili več ali manj vsi slovenski lovci.

Korni poveljnik feldcajgmojster Filipovič je nameraval takoj v začetka vdreti na dveh mestih v Hercegovino, in sicer z 2. in 3. brigado ob reki Neretvi, s prvo pa po cesti, ki vodi od Dubrovnika proti Trebinju. A Jovanovič je imel že davno prej svoj načrt, o katerem pa ni nikomur nič povedal, kajti hotel je prekaniti z njim vstaše. Jovanovič je namreč poznal vsako pot v Hercegovini, kjer je mnogo potoval in tudi več časa preživel. Vojnemu ministrstvu to ni bilo neznano, in ker je dobro poznalo njegovo izredno sposobnost, mu je dovolilo, da zasede Hercegovino po svojem tajnem načrtu, dasiravno mu niso bile popolnoma znane njegove podrobnosti.

Ko se je pripeljala prva gorska brigada iz Dubrovnika, je zbral Jovanovič dne 27. malega srpana vse tri brigade pri Vrgorcu in Imoskem, torej na prostoru, ki je ležal docela ob strani od glavne prodirne proge. Navzlic temu pa so pripravljale ženijske in pijonirske stotnije cesto in mostove na poti proti Mostarju, a to je bil le manever zvitega Jovanoviča; in res so se mu vstaši usedli na limanice. Trdno misleč, da bo Jovanovič po tej črti vdrl v Hercegovino, so se tu kar najresneje pripravljali na upor.

Med tem pa je korakal Jovanovič[1] proti Mostarju po stezici, po kateri se še nikdar ni pomikala vojska.

Lovski bataljon štev. 7., ki je bil pred zasedanjem nastavljen v Makarski v Dalmaciji, je imel nalog, prestopiti mejo dne 1. vel. srpana. Tistega popoldne pa pride častnik iz tabora vrhovnega poveljstva in naznani, da turška vlada ugovarja zasedanju in da torej ostanejo krdela slej kakor prej v taboru pri Vrgorcu v Dalmaciji.

Poveljnik 7. lovskega bataljona pl. Kos pa je hotel zvedeti, je li turška vas na meji zasedena ali ne. V to svrho se je ponudil nadporočnik Vindiš, jako neustrašen častnik, da hoče brez vsega varstva iti na ogled. V zapuščeni turški vasi mu je povedal kmet, da so se prebivalci napotili proti mestu Ljubuškemu in da je turški častnik stal do treh popoldne na mostu in držal sabljo v roki, rekoč, da bo odsekal glavo vsakemu Avstrijancu, ki bi prestopil mejo. Vindiš je vse to naznanil svojemu poveljniku, od katerega je dobil povelje, da zasede takoj to vas.

Dne 2. velikega srpana je korakal bataljon skoz vas Vitino po višavah proti mestu Ljubuškemu. Na gori Humac bi se bil moral sicer bataljon po dobljenem ukazu ustaviti; ker pa ni bilo o sovražniku ne duha, ne sluha, je bataljonski poveljnik, podpolkovnik pl. Kos, iz lastnega nagiba korakal dalje in zasedel ob eni uri popoldne mesto Ljubuško, kamor so kmalu potem dospela tudi druga krdela.

Drugi dan je divizija počivala, da razoroži mesto, uredi civilne oblasti in odpošlje patrole proti Mostaiju, odkoder so dohajale žalostne novice o neredu in nasilstvih, ki so jih izvrievali uporniki. Vsa oblastva so bila ustavljena, uradniki umorjeni ali prepodeni, blagajne oropane — vstaši so uprizorili v Mostarju pravo strahovlado.

Sedmi lovski bataljon je tedaj taboril na nekem obronku blizu mesta Ljubuškega. Po noči od 3. na 4. vel. srpan je divjal strahovit vihar. Nad mestom se je utrgal oblak in poplavil ves sedmi lovski bataljon in njega tabor v dolino. Željno so pričakovali naši lovci svita jutranje zarje, a še bolj jih je razveselilo povelje, da imajo takoj odriniti proti Mostarju.

Boj pri Čitluku.[uredi]

Dne 4. vel. srpana je 7. lovski bataljon korakal na čelu 2. gorske brigade in je naprej potisnil 1. in 2. stotnijo pod vodstvom stotnika Pavlička; pred tem pa so jahali dalmatinski strelci na konjih. Vsled deževja so bila pota jako slaba in bataljon je dospel še le po peturni naporni hoji v okolico Čitluka. Prebivalci so takoj povedali, da jih vstaši pričakujejo. Kmalu potem zagleda prednje varstvo tisoč korakov pred seboj na višavah več rdečih zastav in med njimi vstaške čete, ki so takoj pričele streljati na dalmatinske strelce.

Prednje varstvo se je razvito, poročnik Tone Pelko je podaljšal s svojim vodom bojno črto, druga stotnija je hitela na desno, tretja in četrta pod vodstvom stotnika Bolcana pa na levo krilo proti kuli Miličevičevi, ki so jo Turki dokaj hrabro branili; a naša baterija je streljala tako uspešno na višavo, da se je pojavil nered v sovražnikovih stališčih. Nato napade pl. Bolcano kulo in zapodi vstaše; tudi prva in druga stotnija sta vdrli za njim proti višavi, a Turčin je že zbežal. Tako je bil ta spopad, še predno se je brigada razvila, vsled hrabrosti naših lovcev končan in divizijonar je bataljon gorko pohvalil zaradi njegovega neustrašenega postopanja v boju. To priznanje so slovenski lovci tudi zaslužili; zakaj navzlic veliki utrujenosti in težavni hoji po opolzlih, od deževja omehčanih potih so Šli navdušeno v boj in naglo zapodili sovražnika v beg.

Izgube v tem boju niso bile velike; težko ranjeni so bili le lovci Jaka Lipold, Janez Burger 1., Matija Piselc in Janez Godec 4. stotnije; lahko ranjeni pa Janez Gombač 1., Janez Tihel 3., Jaka Goič in Jože Miler 4. stotnije.

Odlikovani so bili v tem boju s srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste: nadlovca Šimen Pihler, Janez Franc, vodnik Janez Trape, podlovec Miha Piček in lovec Janez Burger.

Srebrno svetinjo II. vrste so dobili: Častniški namestnik Polde Pečar, vodnik Miha Majer, podlovec Elija Haslaher, patrolski vodja Rupert Jordan, lovca Matija Piselc in Jaka Lipold.

Pohvaljeni pa so bili: častniški namestnik Janez Frank, nadlovec Albert Pogačnik, bataljonski trobentač Janez Moranc, vodnik Janez Stakul, podlovci Janez Monfreda, Miha Sajc in Luka Rehberger, patrolski vodje Matija Srebotnjak, Janez Ridler in Tone Govekar, lovci Jože Kovačič, Jože Mervar, Tone Felicijan, Tone Same, Jože Miler, Jaka Godec in Josip Gole, kompanijska trobentača Matija Blaško in Tone Sejmič.

Mostar se zasede.[uredi]

Vstaši v Mostarju so med tem še vedno pričakovali, da pride glavna avstrijska armada po cesti iz Metkoviča. Upali so, da se bodo mogli uspešno in dolgo časa braniti tudi proti veliki vojni sili, računajoč na imenitno strategično lego mesta Mostarja. Mesto leži namreč tako, da zapre glavno in edino trgovinsko in vojno pot od Metkoviča v Sarajevo, in je velikega pomena za vojaška početja iz Dalmacije v Bosno in sploh v dolini Neretve. To dolino zožijo obronki gore Huma na zahodu in gore Podveleža na vzhodu do 400 korakov, tvorec na ta način v zvezi z goratim sosednjim svetom sotesko, ki jo lahko brani maloštevilna posadka proti dokaj večji vojni sili. Utrdbe na višavah, ki obdajajo Mostar, bi ustavile vsako prodiranje proti dolini zgornje Neretve. Vrh tega so imeli vstaši še ogromno množino vojne zaloge — pušek in smodnika — in lepo število srditih bojevnikov, tako da so bili dani vsi pogoji za trdovratno in krvavo obrambo te glavne vstaške postajanke.

To vse pa je že bil davno preudaril bistroumni Jovanovič in sklenil presenetiti upornike od strani, kjer. so se ga najmanj nadejali. Zato zapove 5. velikega srpana zarana splošno prodiranje iz Čitluka proti Mostarju. Pot iz Čitluka v Mostar vodi približno deset kilometrov daleč v severovzhodni smeri, krene potem vijugasto proti vzhodu do potoka Jasenice in pripelje slednjič ob vznožju Huma 2000 korakov pred mestom Mostarjem v ožino Neretve.

Vpoštevajoč te razmere, zasede Jovanovič nemudoma s topničarstvom goro Hum in sosednje višave, ki so gospodovale nad mestom. Odtod bi se naj v resnobnem slučaju usula pogubonosna toča granat in šrapnelov nad Mostarjem — a do tega ni prišlo. Že se je začela pomikati 2. gorska brigada proti mestu in dospela do Milkovičhana, a tu naleti na odposlanca uporniškega poveljnika Ali age Hamsiča, ki izjavi Jovanoviču, da se mesto radovoljno vda.

Prva gorska brigada je zasedla že zvečer brez upora Mostar in bližnje višave; tretja se je utaborila ob vznožju gore Huma, druga pa je ostala na gorah, ležečih na desnem bregu Neretve.

Sedmi lovski bataljon je stal to noč na gori blizu Sretnice.

Dne 6. vel. srpana je Jovanovič mesto slovesno zasedel. Tako je cesarska vojska v nerazmerno kratkem času, z malimi težavami in skoro brez vseh izgub, dospela v glavno mesto Hercegovine, ne da bi bil padel tukaj le en strel. S tem se je zadelo vstaško gibanje prav v srce in od tedaj ni bilo pričakovati več resnega odpora.

Ti uspehi pa niso bili nasledki srečnih slučajev, ki se pripetijo večkrat v vojski, ampak sad globoko zasnovanega načrta in korenitega poznanja hercegovinskih razmer.

Ker je Jovanovič dospel v Mostar pod takimi ugodnimi razmerami, je nameraval, kakor hitro bo Filipovič prodrl do Viteza, poslati prvo gorsko brigado proti Konjiči, da se zveze z glavno vojsko; toda žalostne razmere, ki so se zdaj še jasneje pokazale, so Jovanoviču narekovale drugo nalogo. Povsod brezvladje ali anarhija; prebivalstvo se je moralo razorožiti, občinska oblastva znova osnovati, v okrajih so se morali imenovati novi okrajni glavarji in urediti orožništvo; od deževja raztrgana pota so se morala popraviti, vrh tega pa še napraviti brzojavna zveza z glavno vojsko. Jovanoviču je torej brzojavka jako ustregla, ki je dospela 7. vel. srpana v Mostar in mu velevala ostati v tem mestu do preklica.

Utrujenim vojakom je bilo to povelje prijetno, kajti priložnost, ogledati si eno najlepših mest v Hercegovini.

* * *

Mostar, glavno mesto Hercegovine, leži v dolini ob straneh reke Neretve in potoka Radobolje. Na zapadni strani ga obdaja gora Hum, na vzhodni pa Podvelež. Na severozapadu Huma se razprostira planjava, mostarsko blato, na jugu pa ravan Bišče.

Mesto šteje 20.000 prebivalcev; dve tretjini je mohamedancev, drugi so kristjani rimskokatoliške in grškopravoslavne vere.

Posebno imenitni dogodki se tukaj niso pripetili, Mostar torej nima posebne zgodovine; važen je le zaradi svoje lege, ker gospodari nad reko Neretvo. To so spoznali že stari Rimljani in vzdrževali tu svojo naselbino, ki so jo imenovali »Matriks«.

Vojvoda Štefan je obdal mesto v 14. stoletju z zidovjem, iz katerega je štrlelo 13 močno zidanih stolpov, in ga povzdignil za glavno mesto v deželi. Danes Mostar nima ozidja, a vendar se more vstopiti v mesto le skoz vrata, ker ovirajo hiše s svojim ozidjem vhod drugje. V 17. stoletju so Benečani oblegali dvakrat to mesto.

Podnebje ima v Mostarja južni značaj. Po letu doseže gorkota do 40 stopinj in meseca svečana že cvete mandeljevo drevo. Okoli Mostarja raste žlahtno sadje in vinska trta.

Mesto se deli v več okrajev. »Čaršija« ali trgovinski okraj ni nič kaj posebnega. Veliki zidani most, o katerem pripoveduje pravljica, da so ga sezidali Rimljani, je razpočen in zato vozovom nedostopen; novi Fran Josipov most veže kolodvor z mestom. Dobra pitna voda je napeljana iz potoka Radobolje v mesto, Hrostar ima lepo rimsko-katoliško cerkev, ki je zidana v korintskem slogu; slog srbske cerkve pa je bizantinski ali vzhodnorimski. Turki imajo v tem mestu 33 mošej, ki so tako lepe, da jim daleč ni vrste; posebno krasna je »Karagjoz džamija«.

Poslopja novejše dobe so: vladno, okrajno, občinsko in versko poslopje, višja dekliška šola (dekliška gimnazija), vojašnici na severni in južni strani mesta. Velika dobrota za mesto je tobačna tovarna, v kateri pripravlja tri do štiri sto bosenskih kristjanskih deklet in več moških tobak za cigarete. Ker ti ljudje jako pridno delajo, mnogo zaslužijo. Turkinje izvršujejo to delo domá.

Mostar ima tudi drevesno poskuševališče in na Biščem polju vinsko in sadjerejsko postajo. Mostarsko vino je izvrstno, a težko; posebne važnosti je kupčijska šola in razen te je še mnogo ljudskih šol v mestu.

K novejšim napravam prištevamo železnico skoz Mostar v Metkovič in vozno cesto v Nevesinje (gl. str. 197.).

Tujcem, ki prihajajo v Mostar, se za prenočišče najbolj priporočata hotela »Narenta« in »Kronprinc«.

Kdor je prišel do Mostarja, naj nikar ne zamudi si ogledati izvir reke Bune v Blagaju (gl. str, 193.); kaj tako krasnega in slikovitega se malokje vidi v celi Evropi.


Obleganje Stolca.[uredi]

Da se zavaruje na vseh straneh, je Jovanovič odposlal že dne 6. vel. srpana 19. lovski bataljon in en vod gorske baterije štev. 2/XI. v selo Buno, južno od Mostarja, da zasede tam most, ki vodi v 14 obokih črez reko enakega imena, in pa rob planjave, ki gospoduje nad mostarskim poljem. Generalni major Študerer pa je dobil ukaz, naj se pomakne drugi dan s 3. gorsko brigado do Tasovčica, tam preskrbi, da se popravi cesta od Metkoviča do Mostarja, in potem naj odrine v Stolac.

Dne 8. vel. srpana je Šluderer res odrinil z drugim bataljonom 32. pešpolka in s 3. bataljonom cesarskih lovcev, z enim vodom konjikov in z gorsko baterijo št. 2/XI. skoz Domanovič v Stolac. Turški vojaki, ki 80 bili še v tem mestu, so se po kratkem pogajanju vdali; oblastva in prebivalci so zagotavljali pokorščino in vdanost.

Drugi dan popoldne se je Šluderer vrnil v Domanovič ter pustil 2. bataljon 32. pešpolka v Stolcu za posadko.

Ta navidezni mir pa ni trajal dolgo. Na vzhodu in jugovzhodu Mostarja so se pojavile močne vstaške čete, ki so se pomikale proti mestu Stolen.

Jovanovič je bil primoran prositi v Zadru pomoči. Poslal se mu je dne 13. vel. srpana 5. bataljon reservnega pešpolka št. 22. iz Metkoviča v Domanovič in Buno; pozneje se je preselil ta bataljon v Mostar.

Major pl. Halecki, poveljnik posadke v Stolen, je zvedel, da se zbirajo vstaši v Ljubinju južno-vzhodno od Stolca. Da se o tej novici prepriča, je odposlal dne 12. velikega srpana stotnijo na ogled, ki pa se je kmalu vrnila z naznanilom, da ni videla vstašev.

Drugi dan je dobila 8. stotnija pod vodstvom stotnika Medveda povelje, korakati do vodnjaka pri Ravnici (gl. str. 199.) in pozvedovati po vstaših. Da se pa pokaže, da so že Avstrijci gospodarji v tej okolici, stotnik Medved se je zapovedalo, da naj se med potjo bobna in trobi.

Predno je Medved odkorakal, so ga opozorili major Halecki in dragi častniki, da naj pazi, da ne pride v zasedo. Medved jim je odgovoril, da pozna dovolj mirnost hercegovinskega ljudstva, češ, saj je, ni dolgo tega, kot odposlanec vojaškega geografskega zavoda meril svet v tej okolici; dobro ve tedaj, kako se mu je obnašati.

Medved je odrinil. Med potjo ga sreča stara žena in ga opominja, da naj nikar ne koraka dalje, ker ga na desni in levi od vodnjaka čakajo za zidom vstaši. Medved, ki je bil jako dober človek, poseže v žep in vrže starki pest srebrnega denarja, rekoč: »Tu imaš plačilo za prijazno naznanilo!« In korakal je dalje, ne da bi bil zavarovan sob straneh, češ, jaz poznam bolj ljudstvo nego ti starka.

Starka je pobrala srebrni drobiž, milo pogledala za stotnikom in vzdihnila: »Škoda je te dobre duše za pod turški handžar!«

Prednje varstvo pride do vodnjaka, ki je ležal med Ravnico in Zeguljevo karavlo, in ker je bilo žejno, začne piti. Za njim pride kmalu glavna četa. Zdaj pa se bliskoma usujejo od desne in leve vstaške krogle na Medvedovo stotnijo. Zmešnjava je bila toliko večja, ker vojaki niso imeli nabitih pušek, niti streliva pripravljenega za streljanje; še celó usnje, ki je imelo nalogo, varovati užigalnik pri Verndlovi puški, ni bilo odstranjeno.

Le tisti vojaki, ki niso izgubili v tej skrajni nevarnosti svoje pameti, so se hitro pripravili za streljanje in postrelili okoli 20 vstašev, katerih je bilo tri do štiri sto. Vstaši so uničili skoro vse Medvedove vojake pri vodnjaku; le malo številce teh in zadnje varstvo seje rešilo.

Tako pripoveduje vitez Belmond, major v p., ki je bil takrat stotnik 32. pešpolka in oblegovan v Stolcu.

Stotnik Medved, rodom Spodnji Štajerec, se je boril kakor lev in ustrelil z revolverjem vodjo Adema Zukova Sehoviča, a takoj potem se je zgrudil zadet od sovražne krogle mrtev na tla. Vstaš mu je potem odsekal glavo, kakor je starka prerokovala. Stotnija, obkoljena od vseli stranij, se je morala vrniti. Izgubila je stotnika in častniškega namestnika Kuklendoroviča in 74 mož; le devet ranjencev je vzela kompanija s seboj. Trupla ubitih so bila tako razmesarjena, da jih skoro ni bilo poznati. Skopala se je velika jama in položili so se v njo k večnemu počitku padli junaki s stotnikom v sredi. »Lahka jim zemljica!« 

Ta žalostna novica se je takoj zvedela tudi v Mostarju. Prvi bataljon 32. pešpolka pod vodstvom podpolkovnika pl. Pahnerja je dobil povelje, da nemudoma odrine v Stolac, da reši oslabljeni 2. bataljon, ki se je vrnil potem v Mostar.

Ta ukaz se je izvršil, ne da bi se bil pokazal sovražnik. Govorilo se je, da so se vstaši vrnili sicer v Ljubinje, a da se jih zbira okoli pet do sedem tisoč pri Zimju in Nevesinju.

Jovanovič je tedaj vnovič prosil vojaško poveljništvo v Zadru za 33. lovski bataljon, ki je bil takrat nastanjen v Dubrovniku, da mu zavaruje Dubravo planino.

Da se prepreči vsak napad na Stolac, je dobil generalni major pl. Šinderer ukaz, da naj odrine dne 16. velikega srpana z brigadnim štabom in s tretjim bataljonom cesarskih lovcev, z eno gorsko baterijo in z vodom konjikov skoz Domanovič proti Stolcu. Ob enem se je napotil tja tudi 19. lovski bataljon z enim vodom gorske baterije: polovica stotnije tega bataljona pa je ostala pri Krupi, da zavaruje most črez to reko.

Vstaši so dne 16. velikega srpana ob 7. uri zjutraj Stolac popolnoma obkolili. Zveza posadke v Stolcu z Mostarjem je bila pretrgana. Začeli so se zopet boji, v katerih pa so se vstaši docela premagali, in končno se je rešila posadka v Stolcu.

Lovski bataljon št. 19. je zasedel ta dan pot en kilometer vzhodno od Domanoviča in naznanil brigadi in diviziji, da se močne vstaške čete pomikajo proti Domanoviču, oziroma proti Mostarju.

Ob polštirih popoldne dne 16. vel. srpana je dobil poveljnik tega bataljona, major Klobus, povelje, korakati proti Stolcu in se utaboriti na vzhodnem obronku Dubrave planine med Kremencem in Popratom ter tam počakati, da pride brigada. Klobus je odrinil ob štirih brez prateža ali trena, ker je ta šel po živež v Metkovič.

Boji za rešitev oblegancev v Stolcu.[uredi]

Sobojevnik pripoveduje o bojih, ki so zdaj sledili, takó-le:

Krasen, vroč dan je bil 16. veliki srpan. 19. lovski bataljon je bil ta dan pri Rečici blizu Domanoviča.

Cesta, ki pelje iz Sarajeva skoz Mostar v Metkovič v Dalmaciji, se pri Domanoviču odcepi in pelje mimo Rečice, Kremenca proti mestu Stolcu. Ta cesta je bila oni čas podobna našim poljskim potom, ker se po njej ni veliko vozilo, temveč nosilo le s tovori Vije se kakor kača skoz majhno gozdovje. Eno uro od Rečice se pride do hribčka Kremenac.

Oglejmo si Kremenac malo bliže. Na vzhodni strani leži mesto Stolac; krasno in rodovitno polje in vinogradi ležé ob cesti na tej strani. V jugoseverni smeri se pa vzdiguje greben, ki meji to polje. Na južnovzhodni strani je bila lepa, močna turška kula, na južnozahodni strani pa strm hrib, dvakrat višji od Kremenca. Ta hrib ni obrastel, ker se je rabil le za pašo ovcam in je bil za stališče 19. lovskemu bataljonu kakor nalašč od Boga ustvarjen. Razgled je bil lep, kamenja dovolj, da si je vsak vojak lahko naredil svoje zavetišče. 20 minut hodá proti severu je bil vodnjak, kamor so vojaki hodili po vodo.

Dne 16. velikega srpana popoldne proti 4. uri zaukaže bataljonski poveljnik major Hugon pl. Klobus, ki še živi kot feldcajgmojster v Zagrebu, naj se moštvu izročijo jedila, da potem odkorakamo proti Stolcu. Moštvo ni vedelo, kam gre. Iz obrazov poveljnika in drugih; častnikov pa se je brala neka resnost. Sklepati se je dalo, da to korakanje ne bo kar v en dan. Moj strežaj je bil nabral želev, ki jih je v tem kraju veliko, in jih je skuhal, misleč, da jih še pojeva pred odhodom; ali stvarjo bila drugačna. Major zavpije: »Alarm!« Moj dečko zagrabi kotliček in teče na svoje mesto. Menda je mislil, da se bodo želve pri solnčni vročini dalje kuhale. Ko to vidim, mu rečem, naj vse izlije, umije kotliček ter ga vzame s seboj.

Komaj smo korakali tri četrti ure, že so pričele pokati puške. To je bilo nekaj, kar še nismo nikoli storili — na žive podobe smo merili in streljali. Kri je kar zavrela, telečnjak se ni več čutil na hrbtu. Vsak bi bil najrajši sam postreljal vse Turke, ki so se pa takoj spustili v beg. Videlo se je, kako so Turki na južni strani cela krdela ovac podili proč, ker so menda mislili, da smo prišli iskat ovac za živež, kar so poprej delali turški vojaki. Tako se boreč smo dospeli v Črnice. Ko je pa major videl, da so se v neko turško hišo skrili Turki in pričeli streljati na nas, je zaukazal, da se naj ustreli s topom v njo. Omeniti mi je, da je imel bataljon dodeljena dva poljska topova pod poveljništvom poročnika Miriloviča s potrebnim moštvom, lafetami in konji. S tema dvema streloma iz topov je bil boj pri Črnici končan in postal je zopet mir.

Major zaukaže nadlovcu Jaklju, da naj izkuša s svojim moštvom doseči vrh Kremenca; ko pride tja in če bo videl, da ni nikakoršne nevarnosti, naj trobentač zatrobi »generalni marš«. To se je kmalu zgodilo. V četrti ure je bilo vse moštvo zbrano na vrhu Kremenca. Major si je hitro ogledal lego ter odkazal prostore posameznim stotnjjam. Bilo nas je tri stotnije, blizu 600 mož; pol stotnije je stražilo most pri Krupi, pol stotnije pa je bilo za posadko od vzadi.

Zjutraj 17. velikega srpana je major zaukazal, naj se kuha kava. Ogenj je gorel, kava se je kuhala, kar zagledamo od vzhoda, oziroma od Stolca proti nam korakati velikansko četo. Major in dragi častniki ugibljejo, so li naši ali Turki. Tudi z daljnogledi se ni dalo dobro razločiti, kdo je, kajti korakali so pravilno kakor naši.

Turki so imeli zastave in konje. Naposled izpregovori stotnik Šmidburg: »Sovražnik je to!« — »Pustimo jih priti bliže,« reče poveljnik major pl. Klobus. Ko so se približali na 1200 korakov, poprosi poročnik Mirilovič: »Gospod major, ali smem streljati?« Major mu reče: »V božjem imenu, votel strel!« Zdajci prične topničar top sukati, daljava se je cenila na 1200 do 1400 korakov. Meni je srce skakalo od veselja, misleč, kako bo krogla 200 do 300 Turkov pobila na mah. Vse dobro, vojak udari in krogla zleti podobna veliki raci med silnim pokom — in pade skoro 100 korakov na desno od Turkov pred neko figovo drevo; zemlja se je zakadila — a Turkom se ni zgodilo nič hudega. Zdajci pa so se slišali glasni klici: »Topove imajo, topove imajo: beži, brate, beži, brate!« Na mah so Turki izginili v goščavi.

Ravno sem stal na vrhu poleg reservnega poročnika Korerja, kar na enkrat slišiva; »Trr, čim, brr — pih.« - »Gospod poročnik,«  rečem, »kaki sršeni morajo pač to biti?« — »Jaz ne vem,« mi je odgovoril. Na mah pa spoznava, da so to krogle turških pušek; hitro sva se skrila. Poročnik je šel na svoje mesto, jaz pa sem še dalje tam ostal. Ker pa ni bilo konca brenčanju in je bila nevarnost vedno večja, sem stekel k bližnjemu drevesu, misleč, da dobim tu dobro zavetje, ali motil sem se. Tukaj je bilo že, kakih osem vojakov, ki so iskali zavetja. Okrog 8. ure sem zapustil svoje zavetišče in stekel pod voz za strelivo. Semkaj so nosili tudi ranjence. Prvega so prinesli nekega topničarja. Krogla ga je bila zadela ravno v čelo. Polkovni zdravnik mu zaveže rano. Kmalu za tem prineso drugega topničarja, ki je bil zadet v trebuh. Lovec Marpurgo je bil prvi mrtev.

Okrog 9. ure je prišel generalni major Šluderer ter se je razgovarjal blizu mene z majorjem pl. Klobusom; a Turki so ju menda videli, ker so začele gostejše krogle padati. Šluderer se nasmehlja ter pravi: »Nas že imajo,« ter počasi zopet odide.

Kmalu potem zavpije major: »Strelivo varovati!« Vsak vojak je imel le 72 patron pri sebi in ko bi te postrelil, kaj potem?

Ob 11. uri se je videlo, kako so Turki hiteli po vzhodnem robu, da bi nam prišli za hrbet. Ker nismo vedeli, da nam je 33. lovski bataljon prišel na pomoč, so nam lasje stali po koncu, in mislili smo, da je z nami konec. Nekaj časa smo se celo streljali s cesarskim lovskim bataljonom. Ko pa je major to videl, je poklical štabnega trobentača in še druge trobentače, da so zatrobili generalno koračnico (generalmarš); potem je lovski bataljon zaznal, da mi nismo Turki.

Ko se je pomota odstranila, se je lovski bataljon vrgel z vso silo na one Turke, ki so nam hoteli po robu priti za hrbet, in jih je potisnil nazaj z malimi gorskimi topovi. Takrat je pa naša artilerija obrnila en top na severno stran in tako so bili Turki v ognju od dveh stranij. V neki hiši se jih je bilo morebiti več nego sto nabilo in postavilo v bran, ali naš top je hišo zažgal in razrušil, in vsi Turki, ki so bili tam, so našli pod razvalinami smrt.

Tako smo se bili privadili pokanju, da nam ni bilo veliko mari. Pričeli smo med ognjem uganjati burke. Lovcu Markoviču so tovariši jemali kruh in suhar, ta pa je bil hud, rekoč: »Vi ste hujši, kakor Turki; oni mi ničesar ne morejo prizadeti, vi pa mi kradete kruh in suhar.«

Pisec teh vrstic je tudi postal žejen — na lakoto ni imel časa misliti — in se je tudi napotil proti vodnjaku. Šel je, kakor je vedel in znal varno in kadar je slišal kroglo brenčati, se je hitro priklonil, da bi ga ne zadela; seveda je bila krogla ta čas, ko se je slišala, že Bog ve kje. Tako in enako smo se priklanjali vsi.

Streljalo se je od 7. ure zutraj do mraka zvečer. Od našega bataljona jih je bilo 11 mrtvih in ranjenih; med njimi so bili mrtvi: podlovec Hočevar in lovca Marpurgo in Skala; imen dragih se ne spominjam.

Ko se prične mračiti in se je s streljanjem ponehalo, smo slišali iz turškega tabora glasno vpitje: »Bratko. pojdi domov, pojdi domov, bratko!« Ali mi smo dobro vedeli, kaj je njih namen; bili smo na straži pazni in tihi.

Nihče ni smel narediti ognja, tudi smodčice ne nažgati. Častniki so držali samokrese v rokah in pričakovali naskok.

V mraku je zaukazal major narediti jamo in padle vojake pokopati. To se je zgodilo, in poveljnik pokliče štabnega trobentača, da naj zatrobi »k molitvi« za rajnke. Dragi bralec, ti ne moreš razumeti, kako je trobente glas pretresel vsakega izmed nas. Mislil si je vsak: Danes onim, jutri morda meni.

Nato zaukaže major, ker danes še nihče nič jedel ni, naj se pojé zadnja zaloga, t. j. takozvani »eiserner Vorrat«.

Legli smo vsi k počitku razen straž, seveda ne na blazine, ampak na golo zemljo.

Zaspal sem. Na enkrat me vzbudi glas »alarm«. Skočim po koncu, da vidim, kaj je.

Vedéta je slišala, da se nekdo bliža, in ker dotičnik na klic: »Stoj, kdo tu?« ni hotel slišati, vojak ustreli. Nato prileti 12 oboroženih vojakov gledat, kaj je, in slišali so vsi, da nekdo prihaja izza grmovja; Vojaki držé puške, na kojih so bila bodala nasajena, v rokah in čakajo nemirni, kdo bo prvi zabodel Turka. Ali kaj je bilo?!

— Velika želva prileze ven; ker je lezla črez suhljad, zato je bilo toliko šuma.

Drugi dan 18. vel. srpana je bil pred Turki mir. Le želodec se je silno oglašal, kajti dne 17. vel. srpana je dobil le malo — deloma nič, dne 18. pa tudi ne — to je bilo hudo. Ali glej, proti poldne pride štabni vodja Tone Vremšak z vozom, ki je bil zelo enak ciganskemu vozu; pripeljal je kruha, mesa, riža in ruma. Kmalu je gorel ogenj in etape so bile kuhane. Vsi ljubljanski kuharji vam ne naredi tako dobrega kosila, kakor je bilo ono dne 18. vel. srpana pri Kremencu!

* * *

Boju pri Črnici blizu Kremenca so sledile male praske pri han Pašiču, Rečici in Jasocu, dne 21. vel. srpana pa boj pri Kremencu in rešitev bataljona v Stolcu.

Pri Kremencu je bilo posebno močno utrjeno poslopje Pježevac, ki je obstajalo iz štirih večjih in več manjših zidav, ki so pa bile med seboj zvezane z 2—3 metre visokim zidovjem in so imele obliko podolgastega četveroogelnika, čigar daljše strani so merile 300 korakov, in so bile obrnjene proti vzhodu in zahodu. Razen tega je bila vsaka zidava še posebej obdana z visokim, močnim zidom; posebno je bila kula na južni strani podobna gradu in imela v zidu napravljene line za streljanje. Štiri sto korakov pred zapadno stranjo je stala hiša iz kamenja, ob straneh so se je dotikale žive meje; zemljišče je bilo odprto in vrh tega je gospodoval nad vsemi temi trdnjavami grič, takozvana »Ilina glavica«, ki stoji 1200 korakov proč na južni strani. To trdnjavo je bilo treba vzeti vstašem, predno se morejo rešiti obleganci v Stolcu.

Glavno nalogo je imela tretja gorska brigada pod vodstvom generalnega majorja Šludererja, kateri je bil tudi dodeljen 33. lovski bataljon. Ko se je brigada bližala tej trdnjavi, so začeli vstaši peti kakor petelini in na enkrat je bilo polno Turčinov za zidom.

Na desnem krilu je prodiral stotnik Mraz s prvo stotnijo 33. lovskega bataljona, kateri se je pozneje pridružil tudi en vod četrte kompanije, ki ga je vodil poročnik v reservi Kricner, dve stotniji tirolskih lovcev pa sta se pomikali ob cesti proti Kremencu (Pježevcu). Ena težka baterija je streljala na daljavo 3770 korakov proti Ilini glavici, druga s stališča 19. lovskega bataljona, ki je bil vgnezden na višavi tisoč korakov pred Ilino glavico, pa na kamenito, nekoliko naprej potisnjeno poslopje blizu Kremenca. Svet pred to hišo je bil sicer odprt, a tako ugoden, da sta dospela stotnik Mraz in nadporočnik pl. Sonklar brez posebnih izgub do ograje; kar je bilo vstašev zunaj ograje, te sta hitro zapodila in hišo obkolila, a vrata so bila tako močna, da se niso dala vlomiti brez posebnega orodja.

Pijonirji tirolskih lovcev in pa 32. pešpolka so sledili tema dvema hrabrima junakoma in združenim močem se je posrečilo vlomiti vrata.

Pijonirji so imeli 1 mrtveca in pet ranjencev. Vstaši so streljali celó s strehe in se obupno borili še tedaj, ko so vdrli stotnik Mraz, nadporočnik pl. Sonklar in poročnik Kricner v trdnjavo. Nič ni zdaj pomagalo več vstašem, vsi so bili ubiti in hiša zapaljena. Sonklar je bil hudo, Kricner pa lahko ranjen.

Zdaj se je pokazalo, da bi bil ves obseg teh trdnjav stal mnogo žrtev, ko bi se bilo hotelo naskakovati vsako poslopje posebej po pešcih. Vstašem se mora na drug način priti do živega! Topovi, ki so stali ob strani 19. lovskega bataljona, so se pomnožili in v teku ene are je bila porušena druga kula in ograja, a navzlic temu se vstaši še niso hoteli umakniti. Od dveh stranij so naši lovci vdrli v notranji del kule, a ker so Turčini izza zida še vedno močno streljali, so bili naši izpostavljeni hudemu ognju; zato so se vrnili in za zakriljami čakali ugodnejšega trenutka.

V bližavi je bila namreč nakopičena mrva. Dočim je en del streljal in sovražnika zadržaval, da ni mogel streljati skoz line, je drugi del nanosil mrve okoli hiš in jo potem zapalil; tako se je premagala druga kula.

Naslednja poslopja so se vzela z drugo zvijačo. Lovci so prinesli s polja snopja, se zavili vanje in se plazili po trebuhu kakor kača. Dospevši do trdnjavskih vrat, so zapalili nekaj snopov; plamen je visoko švigal. Zdaj se odpré na ozko vrata, orjaški Turčin skoči pred duri in začne metati goreče snopovje na levo in desno, češ, da ne bodo zgorela vrata; a s tem je le užgal še druge snope, ki so ležali na straneh. Poročnik Matiejka 33. lovskega bataljona pomeri s samokresom na predrznega Turčina in ga ustreli. Turčin pade med odprta vrata tako, da se ta niso mogla več zapreti. Hipoma so prihiteli drugi vstaši in so hoteli odnesti mrliča, a to se jim ni posrečilo, ker so ga naši lovci držali za noge.

Zdaj zadoni poveljka: »Naprej!« Vrata so zarenčala in notri so bili naši lovci, na čelu jim poročnik Matejka. Vstaši, vsi preplašeni, so se deloma poskrili, deloma so bežali po dvorišču in izkušali preplezati zidovje, a stotnik Mraz jim je sledil in jih mnogo postrelil. Matiejka pa je vdrl v prvo nadstropje v trdnjavi. Vstaši so tukaj brez sledu izginili. Kam so se vendar poskrili? Neki patrolski vodja odpre loputo in vzklikne: »Tu notri v kleti čepé," zapre spustne duri in postavi nanje zaboje s strelivom, rekoč: »Ti nam ne uidejo več, torej naprej, naprej!« 

Stopivši v veliko sobo, zagledajo lovci mlado turško ženo, ki je takoj ustrelila s samokresom in ranila tri lovce. Turkinja je držala na levem naročju dojenca, ob desni strani je pa vodila šestletnega dečka, ki je bojazljivo pogledoval preganjalce. Ko so se lovci bližali Turkinji, je ta vrgla samokres nekemu lovcu v obraz, zgrabila dečka za roko in skočila bliskoma skoz okno v švigajoči ogenj, kjer je z otrokoma vred poginila.

Kdo neki je bila ta neustrašena pogumna ženska? Pravijo, da je bila soproga onega Turčina, ki ga je ustrelil poročnik Matiejka med vrati. Maščevala je najprej svojega moža, potem se je pa preselila z vso svojo rodbino za njim v Mohamedov raj.

Hiša za hišo se je tako in enako užgala in naši lovci so švigajoči plamen pozdravljali z »ura«-klici.

Kmalu je bila cela trdnjava v ognju. Turki so zdaj začeli bežati, a naši so jih na begu mnogo postrelili, mnogo pa jih je tudi poginilo v ognju, med temi neki turški častnik in beg Hamzi Rizvan Begovič; to je bil oni beg, ki se je pred nekaterimi dnevi še uklanjal v Stolen generalnemu majorju Šludererju in mu zagotavljal vdanost.

Beg Rizvan je bil voditelj vstaje in v svoji kuli je imel shrambo za orožje. Več kot dve sto tisoč patron, mnogo orožja in drugega vojnega gradiva je uničil ogenj.

* * *

Dne 21. velikega srpana ob devetih dopoldne je bil boj končan in Šluderer je sledil bežečim vstašem po cesti proti Stolcu. Kremenac je zasedla 2. gorska brigada, Domanovič in Pašič ban 44. pešpolk, ki ga je poslalo na pomoč vojno poveljništvo v Zadru.

Zvečer ob sedmi uri so bili rešeni obleganci v Stolcu, ki so v teh šestih dneh pretrpeli mnogo lakote, žeje in drugega trpljenja.

Mesto Stolac leži na obeli bregovih reke Bregave, kakih 30 kilometrov južnozabodno od Mostarja, Šteje okoli 700 hiš in 3000 večinoma turških prebivalcev. Promoli gore Hrguta, Križevca in Komanjega brda segajo v dolino in delé mesto v pet delov. V vzhodnem kraju mesta, na nizkem brdu Križevca leži grad Stolac. Spodnji del te trdnjave je porušen, gornji je pa še dokaj dobro ohranjen. Razen bolnišnice se nahaja v notranjem delu grada še tudi malo prebivališče, razvaline stare mošeje in pa tri kapnice. Grad gospoduje sicer nad mestom, nad njim pa gospodujejo višave Komanjega brda in gore Ošanice.

Ko je došel podpolkovnik pl. Panner dne 14. velikega srpana s prvim bataljonom 32. pešpolka v Stolac, je bilo mesto popolnoma mirno, a ta miroljubnost se je že dva dni potem izpremenila v sovraštvo. Dne 16. velikega srpana ob 5. uri zjutraj je odhajala pratežna kolona iz Stolca v Metkovič, da bi donesla znova živil. Pri grškem pokopališču blizu Stolca so jo vstaši napadli in morala se je vrniti, pustivši šest mrtvih in pet ranjenih vojakov na bojišču.

Vstaši so potem obkolili grad in zasedli višave, ki gospodujejo nad to trdnjavo. Posadka je bila v veliki zadregi. Živeža, vode in streliva je imela samo Še za par dnij, in kaj potem, če ne pride rešitev? Pahner je potrebno ukrenil. Ljudje in živina so dobivali začenši s prvim dnevom obsede le toliko živeža in vode, da so mogli živeti. Dne 18. velikega srpana je pošlo goveje meso in konserve; zdaj so začeli klati konje, a konjsko meso se skoro ni moglo uživati, ker je zmanjkalo soli in druge dišave.

Da si izprosi pomoči in reši posadko pogina, skliče poveljnik zbor ter vpraša, kdo se oglasi prostovoljno, da prinese naznanilo o nevarnem položaju divizijonarju v Mostar. Dokaj časa vse molči; zdajci stopi pred poveljnika častniški namestnik Jurij Mihalčič in se ponudi za to nevarno podjetje.

V bolnišnici na gradu je ležalo nekaj bolnih, turških vojakov; tem je Mihalčič vzel obleko, seveda z dovoljenjem, se opravil po turško, oborožil s turško puško, strelivom, samokresom in arabskim mečem. Pismo, ki ga je poslal Pahner divizijonarju, se mu je prečitalo, da si ga vtisne v spomin, in se mu potem izročilo.

Ko se je zvečer stemnilo, so spustili tako opravljenega Mihalčiča po vrvi skoz okno pred trdnjavo na sovražni svet. Podrobnostij, kako je vstaše varal in vodil za nos, ne bom opisoval; samo toliko omenim, da je z njimi sedel in se grel pri enem in istem taborskem ognju in zabavljal črez Švaba ali Avstrijanca in nihče ga ni spoznal. Na daljnjem potovanju je ustrelil dva vstaša, ki sta mu hotela zapreti pot. Preganjalcem, ki so mu bili zdaj za petami, se je odtegnil s tem, da je prejel za vejo in se spustil v brezdno. Vstaši, misleč, da se je ubil, so se vrnili, rekoč: »Ga bomo že jutri našli z razbito bučo!« Mihalčiču se ni nič zalega pripetilo. Stal je v črni noči na dnu struge reke Bregave. Da zve, kara se mu je obrniti, je vrgel vejo v vodo in to je voda nesla proti Neretvi in mu pokazala smer, v kateri ima korakati proti Mostarju.

Dne 19. velikega srpana proti 5. uri zjutraj ga je ustavila patrola 33. lovskega bataljona in ga ujela. Ko je gredé s patrolo žvižgaje korakal mimo avstrijskega častnika, je ta dejal: »To je pa res čuden vstaš, ki žvižga dunajski valček.« Dospevši do podpolkovnika viteza Fabricija, poveljnika 33, lovskega bataljona, se postavi prav po vojaško predenj in govori po nemški: »Častniški namestnik Mihalčič 32. pešpolka pokorno javi, da pride preoblečen iz Stolca, da izprosi pomoči in rešitev tamošnji posadki.« - »Imate li dokaze za to?« ga prijazno vpraša Fabricij. Nato vroči podpolkovniku pismo iz Stolca, s katerim je pribočnik takoj jahal v Mostar k divizijonarju.

Mihalčič je korakal potem s 33. lovskim bataljonom proti Domanoviču, a na potu je zvedel, da je njegova brigada pri Črnici. V nadi, da bo ta pomagala posadki, se napoti tja in pride kmalu do prednjih straž. Vedéta (straža) ga ustavi in ob enem pomeri nanj. Mihalčič se pripogne in skoči v jarek, krogla pa mu je frčala črez glavo. Spoznal je moža, ki je streljal nanj; bil je pešec 13. stotnije 32. pešpolka; temu je zaklical: »Ne streljajte, jaz sem Mihalčič!« Zdaj pristopi k vedeti poveljnik straže, spozna Mihalčiča po glasu ter ga reši iz nevarnega položaja. Mihalčiča je spremila patrola h glavni straži in nato je šel javit k polkovnika in brigadirja o žalostnem položaju posadke v Stolcu.

Mihalčič je bil odlikovan z zlato svetinjo za hrabrost in povišan za poročnika. Danes je štabni častnik pri ogrskih domobrambovcih.

Lovski bataljon št. 33. je po rešitvi posadke v Stolcu ostal tako dolgo pri Črnici, da se je založil Stolac z živili in ob enem zavarovala okolica med Stolcem in Domanovičem.

Ta bataljon je imel v bojih od 8. do 21. velikega srpana 4 mrtve in 17 ranjenih; 19. bataljon pa 3 mrtve in 8 ranjenih.

Odlikovanci.[uredi]

Za hrabre čine v boju pri Črnici-Kremencu so bili odlikovani pri lovskem bataljonu št. 19.:

z redom železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo: major Hugon pl. Klobus; z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo: stotnik Diego van der Hop in nadporočnik Tone Pel;

z najvišjo pohvalo: Jurij Seman in poročnik v reservi Gebhart Fišer.

Srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste so prejeli: častniški namestnik Josip Golob; srebrno svetinjo II. vrste: bataljonski trobar Josip Nusdorfer, patrolski vodje Tone Pivk, France Marentič, Janez Zalošnik in stotnijski trobar Lorenc Lužar.

Najvišjo pohvalo so prejeli: vodniki Josip Cerar, Šimen Kramer, Janez Nemec in Nace Normali; podlovci Nikolaj Dragoš, France Slovša, Pavel Modronič, Andrej Margon, Nace Bučar in Peče; patrolski vodja Josip Kopitar; lovci Jakob Šprajcer, Tone Kočevar, France Štanta, Matija Podlipec, Matija Poč, Janez Jamšek, Janez Jakše, Martin Žabkar, Janez Gros in Martin Bajda.

Pri 33. lovskem bataljonu za boj pri Kremencu dne 21. velikega srpana so bili odlikovani:

z redom železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo: stotnik Andrej Mraz; z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo: stotnik Josip Donhavzer in poročnik Avgust Matiejka;

z najvišjo pohvalo: poročnik v reservi Ferdo Kricner.

Zlato svetinjo za hrabrost je dobil nadlovec France Lojer.

Lojer nam o svojem odlikovanju takó-le pripoveduje:

»Dne 21. velikega srpana zjutraj je dobila prva stotnija povelje, da naj podpira prodiranje drugih oddelkov proti Stolcu z desnega krila. Bil sem s svojim vodom na skrajnem desnem krilu stotnije. Nismo še dolgo korakali, že nas začne pozdravljati sovražnik od daleč s kroglami iz utrjenega Pježevca.

Stotnik Mraz je ukazal podkrepiti moj vod, ki je bil razvit v bojni črti, še z enim oddelkom in rojna črta se je približala do 280 korakov sovražniku, ki je imel zasedeno močno zidano enonadstropno poslopje, obdano z visokim zidom, ki je obkroževal vrt.

Posadka, ki jo je vodil beg iz Stolca, je bila okoli 200 — 250 vstašev močna. Ker pa trdnjave ni bilo možno vzeti z bodali, se je dalo znamenje, da naj prednja črta naredi prostor (Front raumen) topničarjem, ki so potem celo uro rušili ograjo in zidovje. Ko je bilo poslopje že zadostno razrušeno, so utihnili topovi in trobarji so trobili: »juriš ali naskok!« Prva stotnija, na čelu ji stotnik Mraz, je prodirala neustrašeno z »ura!- klici proti kuli. Jaz s svojim vodom sem si poiskal najkrajšo pot, preplezal v najhujšem sovražnem ognju visoki zid in sem vdrl z moštvom, ki mi je še ostalo, skoz vrt na dvorišče. Tukaj sem postavil pred vsaka vrata vojake in jim zapovedal, da jih naj razbijejo s pušknim kopitom. Vstaši, ki so do našega naskoka branili ograjo, so se po naskoku umaknili v notranje prostore v trdnjavi ter zagradili in zaprli vhode.

Ko sem s svojo puško razklal vrata, ustreli vstaš, ki je bil komaj za dolgost roke od mene oddaljen, skoz luknjo sosednjih vrat. Krogla mi prodere prsi ter težko rani moža, ki je stal za menoj. V prvem trenutku sem začutil, da me nekaj skeli v prsih; namignil sem moštvu, naj mi odpre pas. Spominjam se, da sem še potem opominjal ljudi, da se naj hrabro borijo, a takoj nato sem omedlel ter se zgrudil na tla.

Ko sem se zopet zavedel, sem bil na visoki gori na pomočišču; prsi, sploh ves gornji život mi je bil obvezan. Gospodje zdravniki so mi pomagali, kolikor jim je bilo možno pri tedanjih razmerah; tolažili so me in zagotavljali, da bom kmalu zopet ozdravel.

Zvečer me je obiskal gospod stotnik Mraz in mnogo drugih častnikov; vsi so me pohvalili in rekli, da sem s svojim obnašanjem in postopanjem visoko dvignil čast bataljona, osobito pa čast 1. stotnije.

Črez tri dni so me peljali v Metkovič, kjer sem ležal v neki cerkvi dokaj časa; potem sem prišel v bolnišnico v Trst in še le črez nekoliko tednov v garnizonsko bolnico št. 1. na Dunaj. Tu sem ostal tako dolgo, da sem popolnoma okreval in sem mogel iti domov k svojim starišem.

Dne 7. prosinca leta 1879. mi je slovesno pripel okrajni glavar v Marheku v imenu presvetlega cesarja zlato svetinjo na prsi.« Lojer živi danes kot posestnik v Miterrecbahu na Nižjem Avstrijskem.

Srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste so pa prejeli: podlovca Tone Majer in Miha Mihelič ter lovec Vinko Vajninger.

Srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste so dobili: častniški namestnik Dragotin Dvoršak, nadlovec France Stromajer, podlovec Andrej Šivic, Jaka Levstek in France Šuler.

Z najvišjo pohvalo so bili odlikovani: patrolski vodji Dragotin Klajnbaher, Lambert Stal in Jaka Žerijav, lovci Janez Čurk, Avgust Juravec, Domenik Sajdl, Miha Šu, Matija Drasler, Janez Benedikt, Jaka Hinterstajner, Polde Grof, Janez Kriše, Pij Volvang in Janez Suhadobnik.

Prodiranje proti Trebinju.[uredi]

Po boju pri Kremencu je bil nekoliko časa mir.

Med tem časom se je priklopila 4. gorska brigada 18. pehotni diviziji. V tej brigadi, kateri je zapovedoval polkovnik baron C. Urban, sta bila uvrščena 44. pešpolk in 33. lovski bataljon. Ko so drugi oddelki korakali proti jugovzhodu, je ta brigada varovala progo med Metkovičem in Stolcem.

Jovanovič je imel proti koncu meseca velikega srpana še le zapadni del Hercegovine v svojih rokah; treba je bilo zasesti tudi južnovzhodni in druge dele te pokrajine. Kakor je Jovanovič že sprva nameraval, tako je tudi zdaj storil.

Prvo brigado pod vodstvom generalnega majorja N. Todoroviča, kateri je bil dodan 19. lovski bataljon, je poslal v Nevesinje, da zasede in razoroži to mesto. Nevesinje se je vdalo brez upora in razoroževanje seje mirno izvršilo.

Dne 14. kimavca je odposlal Todorovič 11. in 19. lovski bataljon proti Gačku in Koritu, da zasedeta mesti in razorožita prebivalce (gl. str. 201.). Lovski bataljon St. II. je potem ostal za posadko v teh mestih. 19. bataljon pa se je vrnil v Buno in se tam stalno nastanil.

Da izvrši zadnji del svojega vojnega načrta, je korakal Jovanovič z 2. in 3. gorsko brigado skoz Domanovič, Stolac, gorsko ravnino »Dabar«, Plano, Bilek proti Trebinju. Podil je vstaše v oni del Hercegovine, ki leži, kakor zagvozda v lesu, med Črnogoro in Dalmacijo; prej pa je zahteval in dobil brigado, ki se je pomikala iz Dubrovnika skoz Drijeno proti Trebinju, da se tam vstaši ujamejo, popolnoma uničijo ali vsaj vržejo na črnogorska tla.

Zakaj pa je Jovanovič ob začetku zasedanja odklonil prodiranje iz Dubrovnika proti Trebinju?

Tedaj je bilo možno, da bi se bili vstaši, katere bi podila kolona od dalmatinske meje proti severu, združili z bosenskimi vstaši pri Sarajevu in potem delali mnogo preglavice našim četam, osobito pri tem mestu. To združenje je Jovanovič preprečil s tem, da je vdrl ob začetku zasedanja le na enem kraju v Hercegovino in zapodil vstaše tja, kjer se jih je potem najlaže iznebil.

Dne 18. kimavca je dospel Jovanovič v Trebinje in se združil z 20. pehotno brigado, ki jo je vodil generalni major Popenhajm. Ta je imel male praske z vstaši pri Trebinju. Da Turčini ne pridejo Jovanoviču v pest, niso, umikajoč se Popenhajmu, korakali več proti severu, ampak so se obrnili poleg reke Trebinjščice proti črnogorski meji in izkušali doseči trdnjavo Klobuk, odkoder so se potem rešili na črnogorska tla.

Trdnjava Klobuk se oblega in razdene.[uredi]

Dne 20. kimavca so odrinile tri kolone iz Trebinja, da prepodi vstaše iz zadnjega zavetišča Klobuka, ki je ležal na skalnatem pomolu blizu črnogorske meje. Na južni strani te trdnjave zija Milutinski prepad, a na zahodni in severni je svet odprt, tako da se nihče ne more neopazen bližati tukaj tej trdnjavici; na vzhodni strani pa so že črnogorska tla.

Sedmi lovski bataljon je korakal kot stransko varstvo srednje kolone in podil pred seboj sovražnika po gorah in skoz vas Grančarevo proti Klobuku.

Za obkoljenje Klobuka se je sestavila dne 24. kimavca posebna brigada iz ene stotnije 74., enega bataljona 27. pešpolka, 3. bataljona cesarskih lovcev, 7. lovskega bataljona, gorske baterije št. 2/XI. in drugih malih pritiklin.

Štiri cele dni so topničarji obdelovali Klobuk in rušili zidovje; vedno manj so vstaši odgovarjali streljanju, četrti dan pa so na enkrat utihnili. Da se pozve, so li še vstaši v trdnjavi ali ne, so se prostovoljno oglasili in šli proti Klobuku: častniški namestnik Polde Pečar, nadlovec Dragotin Pihler, vodnika Florijan Virk in France Smerdel, podlovec Tone Torkar, patrolski vodja Jernej Juvan in lovec Ferdo Najbaver, vsi 7. lovskega bataljona. Ko so bili ti junaki že blizu trdnjave, so jih vstaši začeli pozdravljati s kroglami, a navzlic temu so se neustrašeno pomikali naprej. Da, drzni desetnik 27. pešpolka, ki je splezal na visoko skalo, je videl celó kako so se Turčini spuščali po vrvi v prepad in bežali proti črnogorski meji.

Dne 28. kimavca se je zopet napotila proti Klobuku trojica, obstoječa iz mohamedanskega poroka, kadija ali sodnika in tolmača, računskega stotnika Jurija Miširja 7. lovskeera bataljona, in z veseljem naznanila, da so že vsi ptički ušli iz ptičnice. Mišir je stopil na zid in razvil belo zastavo. Nato zakliče feldmaršallajtnant Jovanovič trikratno slavo na presvetlega cesarja. Ta proslava je našla pri vseh krdelih toliko večji in močnejši odmev, ker je bila z vzetjem Klobuka zasedba Hercegovine končana.

Na višje povelje se je trdnjava Klobuk podrla in tam, kjer je Peščica vstašev (170) štiri dni kljubovala celi brigadi, se nahaja danes lepo zravnan prostorček.

* * *

Poročnik Fedor Bamberg 7. lovskega bataljona iz Ljubljane je zapovedoval bataljonskim pijonirjem in omogočil z lastno smrtno nevarnostjo, da so se prepeljali težki topovi črez reko Trebinjščico, ki je bila takrat vsled povodenj močno narastla in odnesla brod. Za ta in enaka požrtvovalna dela je bil Bamberg odlikovan z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo.

Enako odliko so si priborili v tem boju, kakor tudi v bojo pri Čitluku častniki istega lovskega bataljona, in sicer: podpolkovnik Ivan vitez Kos, stotniki Hugon Bolcano, Alojzij Pavliček, Alojzij Hilber, reservni poročnik Adolf Vagner in računski stotnik Jurij Mišir, ki je bil razvil zastavo na obzidju trdnjave Klobuka. Viteški križ Fran Josipovega reda pa je dobil polkovni zdravnik dr. Josip Vurner.

Najvišjo pohvalo sta prejela: nadporočnika Dragotin baron Šnajder pl. Arno in Alojzij Cobel.

S srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste so bili odlikovani za hrabre čine pri obleganju Klobuka: vodniki Florijan Virk, Janez Smerdel in Janez Vasnik ter podlovec Tone Torkar;

z najvišjo pohvalo: častniški namestnik Polde Pečar, nadlovec Šimen Pihler, patrolski vodja Jernej Juvan in lovec Ferdo Najbaver.

Osemnajsta pehotna divizija je praznovala god presvetlega cesarja v Trebinju.

Drugi dan, t. j. 5. vinotoka je odposlal Jovanovič za pomirjanje okolice med Trebinjem in Ljubinjem 3. gorsko brigado v Neum-karavlo, odkoder je ta potisnila 2. bataljon 32. pešpolka v Ljubinje in se potem skoz Stari-Slano vrnila v Trebinje.

Med tem se je prevzelo in razorožilo 7 hercegovinskih bataljonov, ki so došli v Trebinje iz Črne gore. Prisotni so bili naš vojaški pooblaščenec podpolkovnik pl. Temel, črnogorski vojvoda Peter Vukotič in pa celi 7. lovski bataljon. Vseh 4600 mož se je odposlalo potem pod nadzorstvom serdarjev (narednikov) domov.

V Bilek pa je korakal prvi bataljon 74. pešpolka in pol gorske baterije 20. pehotne brigade, da prevzame bileški okraj, ki so ga imeli doslej Črnogorci zasedenega. Politično preskrbovanje tega okraja je poveril Jovanovič civilnemu komisarju Vukoviču 18. pehotne divizije.

Drugi oddelki 74. pešpolka so pa ostali v Trebinju.

Vsled povodnji na Popovem polju je moral Jovanovič izpremeniti svoj potni načrt in korakati skoz Dalmacijo v Mostar.

Dne 7. vinotoka se je napotit divizijski štab in druga brigada, naslednji dan pa še tretja proti Dubrovniku, kjer so bili sprejeti; mesto je bilo njim na čast skoz dva dni razsvetljeno.

Po dvodnevnem počitku v Dubrovniku sta korakali brigadi ob morskem obrežju proti Metkoviču.

Sedmi lovski bataljon je dospel dne 13. vinotoka v Metkovič, se tu poslovil od svojih bojnih tovarišev 27. pešpolka in se potem napol v Mostar, kjer je ostal s 33. lovskim bataljonom vred v garnizoni in se nastanil v turški vojašnici.

* * *

Spremljali smo slovenske lovce po gorati Hercegovini in videli, da so se obnašali povsod hrabro in možato.

Dasiravno jim je bil vsled umnega vodstva barona Jovanoviča prihranjen marsikak boj in sploh niso imeli tako hudih spopadov kakor drugi oddelki v Bosni, so se vendar tudi oni vsekdar pogumno in uspešno borili in sovražnika kaj naglo premagali. Zaradi gibčnosti pa so se, akopram je hercegovinski svet težavnejši in skalovitejši od bosenskega, hitro in čilo pregibali po njem ter lahko in trpežljivo prenašali vse težave hercegovinskega podnebja.

Tudi njim je ohranjen v zgodovini zasedanja Bosne in Hercegovine časten spomin.

  1. Štefan baron Jovanovič je bil iz rodu najhrabrejše rodovine v nekdanji vojaški krajini. Trije njegovi predniki so bili odlikovani z zlato svetinjo za hrabrost. Porodil se je kot sin častnika v Pazarištu pri Otočcu dne 5. prosinca leta 1828. Že v 15. letu svoje dobe je vstopil v cesarsko vojsko. Leta 1848./49. se je bojeval kot poročnik in nadporočnik na Laškem, dve leti pozneje se je udeležil kot častnik generalnega štaba ekspedicije v papeževo deželo in zasedbe San Marina. Potem ga vidimo večkrat v vojaških diplomatskih poslanstvih v balkanskih državah, tako l. 1858./59. pri uravnavi mej med Turčijo in Črnogoro. Za to delovanje se mu je izreklo najvišje priznanje. Dve leti potem je postal generalni konzul za Bosno v Sarajevu. Leta 1866. si je priboril v italijanski vojski kot polkovnik in poveljnik 7. omejnega pešpolka vojaški zaslužni križ z vojno dekoracijo in tri leta potem v Krivoščiju viteški križ Leopoldovega reda. Dve leti pozneje je postal generalni major, leta 1875. baron, leto nato pa feldmaršallajtnant m poveljnik 28. pehotne divizije v Ljubljani. To divizijo je leta 1878. zamenjal za 18., s katero je zasedel Hercegovino. Po zasedbi je bil odlikovan z redom železne krone 1. vrste in z viteškim križem Marije Terezije, postal tajni svetnik in namestnik vojaškega in civilnega guvernerja za Bosno in Hercegovino, leto pozneje divizijonar na Dunaju in poveljnik šoli za štabne častnike. Leta 1881. je bil imenovan za vojaškega poveljnika v Zadru in za cesarskega namestnika v Dalmaciji; kot tak je udnšil vstajo, ki je to leto znova izbruhnila v Krivoščiju in Hercegovini ter bil vnovič odlikovan z velikim križem Leopoldovega reda z vojno dekoracijo; nekoliko mesecev potem je postal imetnik 43. pešpolka. Jovanovič je bil popolnoma zmožen srbohrvatskega jezika; bil je torej že gledé na to eden najbolj porabnih avstrijskih generalov v jugoslovanskih pokrajinah; pač škoda, da ga je pokosila nagla smrt že dne 8. grudna leta 1885.