Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878/Zasedanje Bosne

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodovinske črtice o Bosni in Hercegovini. Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878
Zasedanje Bosne.
Jernej Andrejka
Zasedanje Hercegovine.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

Zasedanje Bosne.[uredi]

Pešpolk feldcajgmojstra barona Kuna štev. 17.[uredi]

Vojska bo![uredi]

Leta 1878. se ni prikazala nobena repata zvezda na večernem nebu; tudi ni bilo v Avstriji potresov, a vendar si je mogel vsak na prstih preračuniti, da bodo še to leto avstrijski vojaki na balkanskem polotoku streljali v tarčo in da nam bodo tarče postavljali Turki.

V obče je bilo znano, da bosenski vstaši nič več ne zaupajo turški vladi, zakaj premnogokrat jih je že zvodila na led; prihajali so torej tramoma na avstrijska tla. Vzdrževanje teh begunov je stalo Avstrijo že mnogo milijonov. Da Turčija teh ne bo povrnila in da se Avstrija prostovoljno ne bo odpovedala povrnitvi, to je pač vsak dobro vedel. Te in enake razmere so kazale, da se bo kmalu streljalo v Bosni in Hercegovini. Tudi jaz sem tako ugibal; a da se bolj seznanim s tema deželama, sem si kupil zemljevid.

Ko sem dne 5. malega srpana popoldne pregledoval to karto — bili smo takrat v Trstu — vstopi, nekoliko razburjen, pa vendar vesel, sluga Pipec v sobo in naznani prav po vojaško:

»Gospod poročnik, ponižno javim, gospod stotnik so rekli, da pojdite precej v vojašnico; vojska bo!«

»Izvrstnov vsaj ne bo treba tarč s papirjem lepiti,« sem vzklinil, si pripasal sabljo in se napotil proti vojašnici.

Stotnik Stojan, dobra, tiha duša. mi mirno in smehljaje reče: »Gospod poročnik, šolsko streljanje smo dokončali v Trstu, preizkušnja bo pa letos v Bosni; šest dnij imamo še časa, da se na to preizkušnjo pripravimo; dne 12. malega srpana se že odpeljemo iz Trsta v Ljubljano, kjer se nam pridružijo reservniki,«

Potem vzame stotnik povelja, tikajoča se vojne priprave, iz miznice; ta je bilo natanko ukazano, kaj se mora vsak dan pred odhodom v vojsko izvršiti, ter nam jih prečita za prvi dan.

Drugo jutro so znosili vsa obuvala iz kompanijskega hranišča na dvorišče in vsak mož je dobil najprvo nove škornje. Izkušeni stotnik je dobro vedel, da je priležno obuvalo prvi in najpotrebnejši pogoj za dobro hojo; zato je častnikom gorko naročil, naj strogo gledajo na to, da vsak mož dobi tudi take škornje, ki ga ne bodo tiščali in da bo lahko hodil v njih.

Da se pa noga za dolgo potovanje že prej privadi čevlju, so vojaki zadnje dni v Trstu hodili in službo opravljali v novem obuvalu. Vsak dan se je izvršilo nekaj priprav. Vojaki so dobili od nog do glave docela novo obleko. Staro opravo in vse drugo kompanijsko imetje smo spravili v zaboje in poslali v Ljubljano: zakaj znano je bilo že takrat, da se v Trst pač ne povrnemo tako kmalu.

Vtisk, ki ga je napravil vojni klic na moštvo, je bil pač različen: nekateri se niso posebno zmenili zanj, drugi so hodili zamišljeni, tretji so se kazali zeló vesele; med temi je bil tudi moj sluga Pipec. Omeniti moram takoj na tem mestu, da Pipec na to ime ni prejemal svojega plačila vsak peti dan in da je bil tudi v krstni knjigi zapisan pod drugim imenom.

Zakaj ga je pri vojakih vse klicalo Pipca, posnamemo iz naslednjih vrst. Pipec je prišel v vojake leta 1875. in je prinesel s seboj nenavadno lep in oster nož. Platnice so mu bile koščene: na eni strani teh platnic je bila vrezana letnica 1863. in na drugi je bila vdolbena Škofova kapa. Na enem koncu tega noža je bila pritrjena klinja, ki je bila precej široka in zeló ostra; na drugem koncu je bil maček ali čepovlak, na hrbta pa je bilo vloženo kresilo. Pipec je takoj prve dni svojega vojaškega življenja povedal, da mu je ta nož naklonil birmanski boter v trajen spomin na veseli dan sv. birme. Škofova kapa na platnicah pomeni vročo botrovo željo, da bi Pipec postal škof ali vsaj »fajmošter«, letnica pa kaže kdaj ga je škof Vidmar udaril na lice ali birmal.

Vsak nož, ki se odpira, zapira in v žepu nosi, imenujejo slovenski fantje pipec; a Pipčev pipec je bila neka posebna prikazen pri stotniji. Ta pipec je bil znan pri celi kompaniji, vsak vojak ga je imel že v rokah in ga rabil, kadar ni imel svojega ali kadar se mu je njegov pokvaril. Tovariši so imeli ta nož v veliki časti; ni se torej čuditi, da so pravo ime lastnika skoro pozabili in oba klicali Pipca.

Tudi mene je Pipec spremljal l. 1878. po vseh potih pod tem imenom, zato se bo tudi v mojem popisovanju predstavljat častitim čitateljem te s tem priimkom.

Kako je nastal polkovni klic.[uredi]

Zadnje dni pred odhodom iz Trsta se je videlo po vseh vojašnicah neko strastno vrvenje in hitenje, pripravljanje in premišljevanje. Tudi naš polkovnik Miroslav Priger je še nekaj premišljal. Vojaški predpisi namreč zahtevajo, da mora imeti vsako vojaško krdelo svoj klic ali »signal«, to pa zato, da se ločijo drugo od drugega, kadar je več takih krdel v taboru ali kje drugje skupaj zbranih. Polk št. 17. je imel sicer Že neki klic, ki je bil pa preveč navadnim »signalom« podoben, in zaradi tega so nastale večkrat zmešnjave. Polkovnik Priger je hrepenel po jasnem, to je po takem »signalu«, ki bi se od vseh drugih razločeval in bi ga vsak fant lahko razumel.

Bilo je dne 10. malega srpana, torej dva dni pred odhodom iz Trsta v Bosno. Polkovnik je stal pred vojašnico in ves zamišljen spuščal proti nebu sive oblačke svoje jako ma priljubljene viržinke.

Šel sem mimo in bil že nekoliko korakov od njega oddaljen, kar me pokliče k sebi, »Velika čast!« si mislim, zakaj naš polkovnik je le malokdaj občeval zasebno z nižjimi častniki. Bistro me pogleda in reče: »Vi ste sin naroda; bi mi li mogli navesti in morda tudi zažvižgati nekaj narodnih pesmij?«

Sprva sem bil nekoliko presenečen, a osuplost me je kmalu minila; povedal in zažvižgal sem mu jih precejšnje število, a nobena mu ni tako ugajala, kakor: »Popotnik pridem črez goro ...« 

»Vsebina in napev te pesmi sta prav za nas, ker vojaki smo popotniki, danes tukaj, jutri tam, in tudi posloviti se nam bo treba že v nekaterih dneh; pokličite mi kapelnika in mu recite, da naj prinese rog s seboj.«

Kapelnik pride, jaz zažvižgam še enkrat melodijo popotnikove pesmi in kapelmk jo zatrobi za menoj.

Drugi dan so trobentači in bobnaiji celega polka trobili in bobnali nekaj novega in vsak slovenski vojak, ki je slišal trobiti in bobnati, je rekel: »To je pa napev popotnikove pesmi.« In tako je napev te pesmi postal po polkovnikovem povelju takozvani polkovni klic.

Pod tem polkovnim »signalom« se zbirajo še dandanes in nadejati se je, da se bodo zbirali tudi v prihodnje vojaki domačega pešpolka, že iz spoštovanja do velikega polkovnika, ki je uvedel ta klic.

Iz tega se tudi razvidi, kako modro je umel izkoriščati za vojaško službo vtiske in spomine, ki sta nam jih vcepili mati in šola v rosni mladosti in ki so nam zategadelj dragi in mili do konca življenja.

Z uvedbo omenjenega »signala« pa Priger ni samo olajšal vojakom pouk, temveč je povzdignil tudi njih ponos in jim vzbudil navdušenje. Moje pero je pač preslabo, da bi moglo dostojno popisati, s kakšno hrabrostjo so se naši fantje spopadli z ljutim sovražnikom, ko so bili po domače pozvani na naskok. Napev pesmice, katere so se bili naučili v mladosti od matere in v šoli in katero so tudi pozneje večkrat popevali, jih je spremljal na bojišče in marsikateremu je donela v zadnje slovo, ko je umiral na bojišču časti in slave.

Dne 11. mal. srpana l. 1878., zadnji dan našega bivanja v Trstu, si je ogledal polkovnik Priger svoj polk v vojni opravi in je bil z njim zadovoljen.

Slovo od domovine.[uredi]

Popoldne istega dne je vsak še enkrat pregledal svojo prtljago in izpopolnil, kar se mu je zdelo še potrebno; potem se je poslovil od svojih sorodnikov, prijateljev in znancev. Tudi moj tovariš Černè, mlad nadobuden častnik, ki je malo prej dovršil vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu, se je šel poslavljat od svojih sorodnikov. Ti so ga povabili na večerjo, pri kateri se je tudi napivalo. Pri napitnici, ki je veljala Černetu, pa se razdrobi njegov kozarec v več koscev; to je mladega častnika tako užalilo, da je precej izgubil svojo prej tako »židano« voljo. Zastonj so se navzočniki trudili, da bi ga zopet razveselili; od tega trenutka naprej je bil Černè vedno žalosten in njegove temne slutnje so bile opravičene, kakor se je pozneje pokazalo.

Dne 12. malega srpana l. 1878. se je zjutraj na vse zgodaj valilo mnogo ljudstva iz vseh slojev proti tržaškemu kolodvoru, da spremi in pozdravi zadnjikrat polk, ki si je v teku šestih let znal pridobiti toliko naklonjenosti in priljubljenosti. Res, ta dan se je še le prav očitno pokazalo, kako priljubljeni so bili v Trstu takrat Kunovci, kakor se je imenoval polk po imetniku Kunu.

Na kolodvoru je bilo polno ljudstva in ob železnici od Trsta do Barkovelj so stale vrste ljudij in so nas, ko smo se mimo peljali, prijazno pozdravljali v slovo. Da na kolodvoru ni bilo brez srce pretresujočih prizorov, je samo ob sebi umevno. Tu jemlje slovo nevesta od svojega ženina, tam napiva prijatelj še enkrat svojemu drugu in mu želi, da se srečno povrne, itd.

Čas je hitro potekal in proti osmi uri zjutraj nas je odvedel vlak iz mesta, na katero nas je vezalo toliko veselih spominov in prijetnih ur. Še le ko smo se bližali Miramaru, so potihnili za nami »živio«- in »evviva«-klici.

Na večjih postajah, kjer se je vlak ustavil, so se ponavljali navadni prizori; zakaj peljali smo se skoz domačo deželo in stariši so prišli na kolodvor, da se poslovi od svojih sinov morda zadnjikrat. Na kolodvoru v Postojni je pa čakala častnike cela »baterija«, t. j. vrsta steklenic, napolnjenih z najboljšo kapljico. To baterijo je v svoji kleti oborožil gostilničar Doksat, brat našega priljubljenega, pozneje tako nesrečnega nadporočnika Doksata. Ker pa sam ni utegnil, da bi se bil z nami peljal, je postavil baterijo pod poveljstvo vseh častnikov. Umevno je, da je od Postojne do Ljubljane vsak rad zapovedoval tej bateriji.

Ob polsedmih zvečer smo dospeli v Ljubljano. Nekaj stotnij se je nastanilo v kolizejski vojašnici, nekaj pa v stari cukrarni. Drugi dan smo prevzeli reservnike, ki so nas že čakali v Ljubljani.

Dne 13. malega srpana je bilo v Ljubljani vse bolj živo nego po navadi. Od vseh krajev so prihajali ljudje, da se poslovijo morda za vselej od svojcev. Največ solz se je takrat prelilo in največ stoka in joka izvilo v Ljubljani na Figovčevem dvorišču in v gostilni, kjer so se ustavljali Gorenjci in pogoščevali odhajajoče.

Drugo jutro je prvih 6 stotnij polka že zarana odrinilo iz vojašnice na kolodvor, da se odpeljejo ob 6. uri proti Hrvatski. Drugih šest stotnij nam je sledilo še le popoldne. Predno smo zasedli vozove, smo morali čakati kake pol ure. Ljudstva je bilo tudi tukaj vse polno. Kako se je sin od matere in očeta poslavljal, in tudi drugih brezštevilnih prizorov ne bom popisoval; omeniti hočem le, da se Pipec ni jokal, ko je jemal od sestre slovo, temveč da se je delal zeló veselega; končno ji je obljubil, da ji prinese iz Bosne uhane iz turških cekinov, in tedaj so se tudi sestri posušile solze.

Kmalu potem zatrobi trobentač: »Pozor, naprej!« Nato smo zasedli vozove in klobčič se je začel odvijati; daljava med nami in zaostalimi je postajala vedna večja, še en pogled na belo Ljubljano, in vlak je oddrdral dalje proti vzhodu.

Na Zidanem mostu, kamor smo pridrdrali po 11. uri dopoldne, je bila za moštvo »menaža« že pripravljena. Vojaki izstopijo, posedejo na travico ter použijejo svoje skromno kosilce in potem je drdral vlak zopet dalje proti Krškemu.

Tu smo bili prijazno sprejeti in pogoščeni. Zala gospodična je po primernem nagovoru poklonila polkovniku Prigerju krasen šopek in krški župan gosp. Viljem Pfajfer je pogostil polk z dobro kapljico. Vlak se je tu ustavil le za kratek čas. Vinca je bilo obilo, toda časa malo. Vojaki so se rili k sodom, a pririli se niso vsi do njih, prej je začel vlak žvižgati in trobentač trobiti. Kako zeló so bili fantje žejni, priča to, da se niso zmenili za žvižganje in trobentanje, temveč silili so naprej in na vsak način hoteli pokusiti krško kapljico. Vlak je zažvižgal zadnjikrat in bati se je bilo, da mnogo vojakov zaostane.

Bil sem inšpekcijski častnik ter sem moral vzdrževati red in skrbeti, da nihče vlaka ne zamudi.

Ko vsa povelja niso nič izdala in so fantje hrepeneli le po vinu, sem si moral na drug, bolj krepek način pomagati, da sem jih vendar le še o pravem času spravil v vozove. Razume se, da so bili tisti, ki dolenjske kapljice niso pokusili, zeló nezadovoljni; škodovalo jim pa to ni, temveč koristilo, zakaj ostali so trezni.

Zopet drdra vlak dalje; še en pozdrav dragi slovenski domovini in že se vali sivi dim nad hrvatsko zemljo.

V Zagrebu se je vlak ustavil za nekoliko minut in nekaj domačinov je pozdravljalo polk, a videlo in poznalo se je, da pač nismo več na zemlji domači.

V Slavoniji.[uredi]

Ko smo se bližali Sisku, je začelo bliskati, grmeti in dež je lil kakor iz vedra. Hitro smo izstopili ter se napotili v nam odkazana stanišča. Nastavljeni smo bili tukaj raztreseno po hišah in čakali, da nas doide druga polovica polka, kar se je po noči tudi zgodilo.

Drugi dan smo se peljali v Slavonijo in se potem napotili peš skoz Stružac v Osekovo, ki je kakih 60 kilometrov oddaljeno od Siska. Bil je vroč dan, solnce je močno pripekalo, cestni prah nas je zeló nadlegoval, okolica je pusta in zapuščena; ob cesti, po kateri smo korakali, ni vasi; vojaki so bili trudni in žejni, a vode ni bilo dobiti.

Nekateri reservniki niso spali že več dnij in tudi niso bili vajeni trudapolne hoje; vrh tega je bilo ukazano, da je strogo vzdrževati disciplino ali red in nobene olajšave ne dovoliti. Pokazati je moral tedaj vsak že na tej dolgi težavni poti, bo li kos težavam, ki ga čakajo v Bosni, ali ne.

V tako neugodnih razmerah se ni čuditi, da smo imeli neizrečeno mnogo zaostajalcev ali marodšijev, med njimi seveda največ reservnikov, ki še niso bili vajeni takemu težavnemu potovanju. V Stružen smo počivali dalje časa in bili primorani piti kalno, rumenkasto vodo, ker boljše ni bilo dobiti.

Tukaj se je osnovalo pomožno mesto za bolnike, kjer so se okrepčavali in zdravili opešani in bolni vojaki.

Ob peti uri popoldne smo prišli v Osekovo. Že poročilo, da je polovica prvega bataljona nastanjena pri ondotnem župniku, nas je skoro za ves naš trud odškodovalo; zakaj slišali smo že prej, da je župnik prijatelj vojakov in izredno gostoljuben gospod. Nismo se še dobro umili in se iznebili prahú, že so nas klicali na obed. Ne bom popisoval, pod kakšnimi jedili in pijačami se je miza šibila. omenjam samo, da smo pri kosila tako dolgo sedeli in se veselili, da je bilo čas večerje; pa saj se tudi ni bilo čuditi, da je čas tako hitro potekal, ker župnik in mladi kaplan, ki je bil tudi nekdaj vojak, sta bila skrajno prijazna in sta se zeló zanimala za vojaške stvari.

Pa tudi moštvu so postregli z dobro hrvatsko kapljico; v povračilo pa so prepevali kranjski fantje slovenske narodne pesmi.

Ko je kladivo v zvoniku odbilo dvanajsto uro po noči, smo se tudi mi spomnili, da je poleg dobre jedi in pijače za dolgo pot drugega dne potreba tudi malo spanja; zato smo se poslovili od gostoljubnih duhovnikov in kmalu sladko pospali. Z zagotovilom, da bomo o morebitnih bojih pismeno poročali, in s presrčno zahvalo za izredno gostoljubnost, se napotimo drugo jutro zgodaj po izbornem zajutrku proti Kutini.

Prijetno smo bili iznenadeni, ko smo zvedeli na potu pri prvem počitku, da je kuharica v Osekovem po župnikovem povelju napolnila častnikom z najboljšo slivovko čutare. Zdaj smo bili prepričani, da ta dan gotovo ne bo nihče opešal, toliko manj, ker je bila pot, ki nam jo je bilo prehoditi, mnogo krajša od prejšnjega dne.

V Kutino smo dospeli brez vseh nezgod že predpoldnem in na svetega Aleša dan smo prišli v Novsko, kjer smo imeli dne 18. mal. srpana počitek. Naš prepridni polkovnik tudi ta dan ni pustil polka popolnoma brez dela, temveč dal je nakupiti desek in iz njih narediti široke tarče, na katere je streljal potem celi polk in se tako vadil streljati na velike daljave. Polkovnik Priger si je torej neumorno prizadeval in vsak trenutek porabil, da dospe s svojim polkom na najvišjo stopnjo izurjenosti.

Dne 19. mal. srpana smo dospeli iz Novske v Okučane, Kosovac in Bogičevce, kjer smo bili nastanjeni pri kmetih celih ednajst dnij. Ta čas smo porabili za streljanje in druge vojaške vaje ter za izpopolnitev vojne oprave.

Po slabih potih v gorati Bosni se težki vozovi, na katerih se navadno vozijo vojaške potrebščine za krdeli, pač niso mogli rabiti; ostali so ti vozovi torej doma v shrambah. Namesto teh je dobil 17. pešpolk 225 tovornih konj ali mezgov, ki so nosili za polkom živila, strelivo, zdravstvene stvari in druge potrebščine. Polkovni štab je dobil 15, vsaka stotnija pa po 17 — 18 takih konj, za katere se je moralo skrbeti kakor za drugo moštvo. Tovori, ki so se nalagali tem konjem, niso smeli več tehtati nego 112 kilogramov.

To tovorno živino je prevzel častnik za provijant v Okučanih, jo potem razdelil med posamezne oddelke in s tem je bil izpopolnjen vojni stan polka.

Dne 26. mal. srpana ob šesti uri popoldne se je zbrala 2. gorska brigada na bogičevskem polju, da tam ponovi prisego. To slavnost je izvršil namesto odsotnega brigadirja polkovnik Priger.

Pred obnovitvijo prisege je Priger razglasil po slovensko vojakom povelje kornega poveljnika feldcajgmojstra barona Filipoviča, ki se glasi približno takó-le:

»Vojaki!

Vojska na naših mejah je prisilila več tisoč begunov na naša tla, da najdejo zavetje in varstvo pred grozovitim Turkom.

Naš presvetli cesar, ki noče, da bi bile njegove dežele zavetišče beguncem, se je sporazumel z evropskimi cesarji in kralji ter sklenil Bosno in Hercegovino zasesti in tam narediti mir in red. Naš vladar nima namena, si prilastiti teh dežel, ampak le skrb za lastni blagor mu veleva prestopiti meje in pomiriti sosednje pokrajine.

Vojaki, vaša naloga je jasna! Tudi v vašem imenu sem zagotovil prebivalcem Bosne in Hercegovine, da bomo z njimi ravnali kakor s prijatelji, ako se mirno podajo, in da bomo spoštovali tudi njih narodne in verske pravice in navade ter varovali njih imetje in hišne pravice.

Vaša pokorščina, s katero izpolnjujete z veseljem povelja Najvišjega vojskovodje, vaš vzorni red mi zagotavljata, da bodete vestno izpolnjevali in držali, kar sem obljubil v vašem imenu.

Izvršujoč nam izročene naloge, ne bom trpel nobenega ugovora, temveč se m a bom uprl, naj že pride odkoder si bodi.

Vojaki! Vaša plemenita in vzvišena naloga je težka; zaradi razmer v deželah, v katere vstopite, vas čakajo težavna pota, slaba bivališča, pomanjkanje in trpljenje vsake vrste; vendar zanesljivo zaupam vaši dobri volji in vztrajnosti — vam ni nobena zapreka prevelika, da bi je ne mogli lahko premagati.

Še enkrat ponavljam: Vojaki, ne peljem vas do lahkih zmag, ampak na težavno delo, ki ga vam bo izvršiti v službi človekoljubja in omike.

Te besede, ki so se pri izvrševanju že tolikokrat zlorabljale, naj dospó pod perotmi dvoglavega orla z vašo pomočjo do vzvišene časti, do nove slave, do nove veljave.«

Ko se je razglasilo to povelje, je Priger z daleč donečim glasom po slovensko narekoval prisego, ki jo je na tisoče vojakov glasno ponavljalo, naposled pa z besedico »amen« še enkrat slovesno pritrdilo da so pripravljeni dati življenje za dom in za cesarja.

To priseganje pod sinjim nebom, na tihi široki planjavi je bil res veličasten in ginljiv prizor. Posebno globok vtisk je ta svečanost napravila na moštvo, ki je doslej mislilo, da gre samo na izprehod v Bosno, a po tej prisegi se je razjasnilo vojakom, kaj jih čaka, in lice se jim je nehote zresnilo.

Prehod črez Savo pri Stari Gradiški.[uredi]

Dne 28. mal. srpana smo zapustili svoja bivališča pri kmetih in se napotili v Staro Gradiško, kjer smo se utaborili na istem kraju, kjer je Lavdon l. 1789. zbiral svoja krdela, s katerimi je potem oblegal trdnjavo Berbir na desnem bregu Save. Na poti in tudi v taboru nas je pral dež, a vendar smo sladko spali prvikrat pod milim nebom.

Drugi dan so se delale priprave za vojni most črez Savo. V ta namen se je prepeljala ob 7. uri zutraj ena stotnija 22. pešpolka na vojaških Čolnih ali pontonih na desni breg Save, da tam zavaruje pijonirje, ki so gradili most. črez pol ure so sledile na parobrodih še tn druge stotnije istega polka; 9. stotnija je dospela brez odpora na grad. Turška posadka se ji je po nekaterih pojasnilih vdala brez upora. Ob 9. uri je vihrala cesarska zastava na trdnjavi v Berbiru, katero so poleg brezštevilnega ljudstva tudi topovi iz trdnjave v Stari Gradiški z 21 streli navdušeno in gromovito pozdravili. Tretjemu bataljonu 22. pešpolka so sledili na parobrodih ostali oddelki tega polka in štab 3. gorske brigade. Ti oddelki so se utaborili na južni strani tega mesta in se zavarovali s prednjimi stražami.

Ob 10. uri je stotnik Tomašek začel graditi z vojaškimi čolni most črez široko Savo, ki je bil ob dvanajstih že dodelan. Precej nato so korakali črez ta most konjiki, topničarji tretje gorske brigade in ženijska stotnija, ob 4. uri popoldne pa 2. gorska brigada, na čelu ji nadvojvoda Ivan Salvator. Vsi ti oddelki so se utaborili na jugu tega mesta, kjer so počivali prvo noč na turški zemlji. Vsi drugi oddelki VII. pehotne divizije pa so prekoračili Savo še le dne 30. malega srpana in se takoj napotili dalje proti Banjaluki.

Turki v Berbiru so se našega prihoda zeló prestrašili; nekateri so celó pobegnili, med temi kajmakam (okrajni glavar) s svojo družino in več begov; drugi so se poskrili po hišah in kleteh, a ko so videli, da se jim ne zgodi nič zalega, so prilezli zopet na dan. Kristjani pa, katerih ni bilo mnogo v Berbiru, so nas z veseljem in prijazno pozdravljali.

Ko smo bili prvi dan na turški zemlji, so nam dohajala mnogovrstna poročila o sovražniku; naštevali so se nam imoviti begi, ki nas čakajo s svojimi dobro oboroženimi četami pri Banjaluki in v okolici. Da si ogledamo te ptičke in jim z avstrijskim svincem posvetimo, smo se napotili dne 30. mal. srpana ob polšestih zjutraj proti Banjaluki po lepi, umetno izdelani cesti, ki vodi po široki rodovitni ravnini. Po tej ravnini, ki se razprostira od Save do Kozare planine, raste večinoma visoka trava, ki zopet usahne, se posuši in gnoji zemljo, na kateri je zrastla, zakaj nihče ne pride, da bi jo spravil. Ob cesti nisi videl takrat razen nekaterih vojaških postajank nikakih naselbin, a danes, po petindvajsetih letih, se je tudi tukaj vse predrugačilo; nastale so naselbine, katerih imetniki dobro umejo si obračati v prid vse pridelke te rodovitne zemlje. Ko smo po tej cesti koračili, je solnce neusmiljeno pripekalo in mnogo naših fantov je zaostalo; bilo se je bati, da onemogli vojaki pomró zaradi pomanjkanja pitne vode. Zdravniki so imeli pač veliko opravka in polkovni zdravnik doktor Baner je izjavil, da pogine polovica ljudij, ako jim ne privolijo precej počitka.

Brigadir nadvojvoda Ivan Salvator se nato ustavi in dovoli vojakom pri Lebčinu poldrugo uro odmora.

Pa kaj je počitek brez pitne vode in sence? — Polovičarstvo ni nikjer dobro in se je tudi tukaj slabo obneslo.

Nekateri vojaki so ležali ob cesti in pojemali, da se je mislilo, vsak trenutek jih bo konec; drugi so iskali v visoki travi vode in hladila, tretji so, da si vsaj nekoliko ohladijo jezik, grizli zelenjavo, zopet drugi so izkopali jamico, sezuli črevlje in si hladili noge v sveži zemlji.

Prizor je bil v resnici mučen. Ko smo pozneje nadaljevali pot in dospeli do nekega hana (turške krčme), so vojaki zapazili vodnjak, v katerem je bilo še nekaj kalne vode; pa naj bo motna, da je le mokra. Zdaj ni bilo mogoče vzdržati reda. Vojaki so planili k vodnjaku kakor besni in ga hipoma izpraznili do dna; seveda ni kanila hladilna voda vsem na jezik; le prvi so bili tako srečni, da so si z blatno vodo vsaj nekoliko ugasili neznosno žejo. Častniki so tolažili moštvo, da naj potrpijo le še dobro uro; potem bodo rešeni teh neizrečenih muk.

Poveljnik 10. stotnije, tedanji stotnik (sedaj podpolkovnik v pokoju) Božidar Drenik, ki je varoval ob levi strani glavno vojsko mogočih napadov, nam pripoveduje o trpljenju in žeji na tem potu takó-le:

»Solnce je neizrečeno pripekalo, kamenita in peščena tla so oteževala hojo, čutare so se kmalu izpraznile in po triurni hoji je bila stotnija na videz že popolnoma utrujena; 6 mož je že zaostalo. Na daleč in široko ni bilo videti nobene vasi, nobene hiše, pa saj bi to tudi ne bilo nič pomagalo, ker se hoja ni smela za dalje časa prekiniti. O vodi ni bilo sledú.

Naposled zatrobi trobentač pri glavni četi: »Stoj! Počivaj!« Stotnija ponavlja to znamenje v dokaz, da ga je razumela, puške se postavijo po štiri in štiri skupaj v »piramide« in ljudje ležejo na tla.

Stotnik je bil v velikih skrbeh, zakaj od počitka brez vode ni mnogo pričakovati; jaha naprej in gleda, ni li kakšen človek v bližini, ki bi ga mogel vprašati, kje bi dobili vode. Še le tisoč korakov naprej zapazi dečka, ki je pasel malo ovčjo čredo. Stotnik jaše k njemu. Deček, star kakih 12 let, se pripravlja, da bi ušel. Stotnik ga pokliče in reče, da se mu ni treba bati, saj se mu ne bo zgodilo nič zalega.

Na vprašanje, ali ni vode dobiti blizu, odgovori: »Blizu ne, pač pa je vode dosti v reki Vrbasu, a ta je daleč tam doli.« — »Jaz potrebujem le malo pitne vode za svoje vojake, ki vzadi počivajo in so hudo žejni. Dam ti tri banice (60 vinarjev), ako mi le poveš, kje dobim vode; tu imaš tri banice, če me pa pelješ k vodi, dobiš deset banic.« 

Deček opazuje z bliskajočimi očmi banice v roki. Hipoma stopi prav blizu konja in zeló tiho reče: »Gospodine, voda je pač blizu, pa ti ne smeš nikomur povedati, da sem ti pokazal studenec. Pojdi z menoj, saj ni daleč!« Deček leti naprej, stotnik jaha za njim in v dveh minutah sta stala pri votlem, kaka dva metra visokem, mogočnem drevesnem deblu. »Tukaj je dosti vode, stopi le raz konja, da se sam prepričaš.« 

Častnik stopi k deblu, pogleda v votlo drevo in kake tri metre globoko zazrè bistro vodno površino.

Deček je še razložil, kako se pride do vode, in pristavil, da je vsak dan vode dosti za 100 ovac.

Stotnik pohvali fantiča, mu da deset svetlih banic, in nato jo dečko popiha, kar najhitreje more; stotnik pa zasede zopet konjiča in dirja k stotniji.

Po razglasu: »Vodo našel, pri vodi bomo počivali, vstanite!« je skočila vsa stotnija po koncu, kakor bi jo bil gad pičil, in korakali smo k skritemu studencu.

Da se vzdrži red in voda ne skali, je stotnik zaukazal postaviti puške v piramide pri votlem deblu. Moštvo je telečnjake (tornistre) odložilo in kotliče odvezalo. Najprej so nastopili vojaki prvega oddelka pri studencu; največji mož stopi po nekakih stopnicah k studencu; kotlič za kotličem podajajo iz rok v roke, ti se napolnijo in vzdignejo. Pri studencu ne sme nihče piti. Možje s kotliči se vrnejo k oddelku, tam pije vsak mož iz pokrovčka in si napolni tudi čutaro.

Ko je odkoračil prvi oddelek, je stopil drugi na njegovo mesto; v osmih minutah so bili vsi štirje oddelki preskrbljeni z vodo.

Med tem se je poklicalo nekaj mož od zadnjega in stranskih varstev, da so donesli vode tudi tem oddelkom.

Zadnje varstvo je dobilo tudi povelje, da okrepča zaostalce, a teh šestero mož se je povrnilo že med počitkom k svojim oddelkom.

Naš cilj je bil ta dan Maglaj. Tam se je ustavila tudi glavna vojska, katero smo morali tako dolgo varovati, da so drugi oddelki postavili prednje straže in da smo ogledali svet do reke Vrbasa, kakor je bilo ukazano. —

Ob dveh popoldne je dospela glavna vojska do vasice Maglaja, kjer smo se ustavili in utaborili. Prebivalci te vasi so sprejeli avstrijske vojake zeló prijazno in zaupno ter so bili na videz jako veseli, da so se mogli z nami pogovarjati.

Knez ali župan maglajski je bil o položaju mnogo bolje poučen nego naši vrhovni poveljniki. Ta nam je rekel:

»Do Banjaluke pridete brez boja, naprej bodo pa puške pokale, zakaj streliva, s katerim bodo streljali na vas, je povsod mnogo nakopičenega.«

Prihodnjost je pokazala, da je ta mož govoril resnico.

Sestavile so se potem takozvane »prejemne komande« in šle s kotliči po vode k reki Vrbasu, ki je tekla blizu te vasice. Vojaki so si sicer ugasili žejo, a bili so lačni in ni se vedelo, kdaj bodo mogli potolažiti želodec; zakaj tovorna živina, ki je nosila živila za nami, je bila zaostala in se je le počasi pomikala dalje. Vojaki niso imeli drugega pri sebi, kakor malo suharja (cvibaka).

Ta dan sem bil poveljnik glavne straže in imel mnogo posla. Nismo bili še dolgo v taboru, kar se nebo stemni, blisk in grom preplašita vse, kar je bilo živega, in hipoma se odtrga oblak in poplavi ves tabor. Puške, ki so stale v piramidah, po štiri in štiri skupaj, so bile do petelina v vodi. Vojaki so bežali na vzvišene prostore. Jaz sem ostal skoro do kolena v vodi, zakaj brez povelja nisem smel zapustiti mesta, kamor sem bil z glavno stražo postavljen. Tabora pa izpremeniti ni kazalo, ker drugje tudi ni bilo boljše. Po tej hudi plohi se je nebo sicer malo pomirilo, voda je nekoliko odtekla, a po malem je vendar še deževalo vso noč.

Navzlic tem neugodnim razmeram v taboru so naši zmučeni in utrujeni fantje vendar legli na blatno in mokro zemljo in so kmalu zaspali.

Na glavni straži pa nismo mogli misliti na spanje. Stali smo do gležnjev v blatu in bedeli vso noč; od zgoraj pa je rosil tiho in enakomerno mokri blagoslov božji na nas. Da smo si pri takih okolnostih srčno želeli jutranjega svita in boljšega vremena, se samo ob sebi razumeva.

Ko je slednjič vendar napočil dan, smo videli, da je Kozara planina zavita v črnosive oblake, in tudi po drugih znamenjih smo spoznali, da se nam vreme še ne bo tako hitro zvedrilo. Mokra obleka na životu je povzročila, da nas je zeblo kakor po zimi.

Čas se je približal, da se zopet ugrejemo; ura je štiri zjutraj, trobentač zatrobi budnico, kuharji tolčejo v kotličnih pokrovih kavo in kmalu je v taboru vse po koncu. Tudi moj Pipec že kuri in mi kuha zajutrk.

Banjaluka se zasede.[uredi]

Ob petih zjutraj so stali častniki že pred divizijonarjem, ki jim je med drugim tudi povedal, da je bil avstrijsko - ogrski konzul iz Banjaluke pri njem ter ga prosil, naj zasedemo takoj to mesto, ker Turki nameravajo pomoriti vse kristjane.

Zasedba se prejšnji dan pač ni mogla izvršiti zaradi utrujenosti vojakov in velike nevihte, a dognala se bo danes. Z ozirom na ta poročila je dal vojvoda Virtemberški častnikom posebno natančna povelja in odločil razvrstitev krdel iz tabora.

Prvi bataljon 17. pešpolka pod vodstvom majorja Kerčka je korakal na čelu za prednjo stražo. Ta bataljon bo imel torej čast, da ustreli prvi na bosenski zemlji.

Malokdaj je vojaku vse po godu; včeraj bi bil kmalu od vročine poginil in danes mora gaziti blato skoro do kolena.

Dež je za nekoliko časa ponehal in začelo se je svitati. Koračimo dalje po cesti, ni nas več zeblo, težavna hoja nas je ugrela. Kmalu zagledamo iz daljave dvigajoče se vitke minarete (stolpe) banjaluških mošej. t. j. mohamedanskih cerkva ter se ustavimo, da si malo odpočijemo.

Med tem počitkom je poslal naš poveljnik odposlanca ali parlamentarja s poveljem, da se mora mesto vdati brezpogojno. Črez dobro uro prijaše kajmakam (okrajni glavar) z banjaluškimi dostojanstveniki in nam zagotavlja prijateljsko vdanost. Med temi dostojanstveniki je bil tudi trapist in redovnik pl. Vestenek, rodom Kranjec.

Vojvoda Virtemberški jih prijazno sprejme, potrdi vse meščanske in verske pravice ter obljubi, da jim bo naša vojska čuvala življenje in imetje in da se ne dotakne nikogar, ako se ne protivi našim odredbam.

Banjaluški odposlanci so bili tega zagotovila zeló veseli in so prisegli pokorščino in zvestobo avstrijskemu cesarju, katere pa pozneje vendar niso držali.

Nato se napotimo z godbo na čelu v Banjaluko (glej str. 7.).

Pri vhodu v mesto nas je čakalo polno ljudstva. Turki so bili na videz hladni, kristjani pa so nas prijazno pozdravljali.

Prvi bataljon 17. pešpolka je korakal sam z godbo na čelu skoz mesto in razpostavil prednje straže v polkrožni črti, ki je segala od Cerkvenega potoka do mosta črez reko Vrbas; ena stotnija 10. lovskega bataljona je zasedla grad v mestu, vsi dragi oddelki pa so se utaborili na planjavi med mestom in kolodvorom, iger so jih ta dan očetje trapisti (redovniki) prav po bratovsko pogostili.

* * *

Banjaluka, nekdanji rimski »Servitium«, je eno najimenitnejših kupčijskih mest v Bosni in je štelo pred vstajo skoro 20.000 prebivalcev, med temi 16.000 Turkov. Mesto stoji na obeh bregovih reke Vrbasa, Ččez katero vodijo trije leseni mostovi in brod.

Med poslopji smo videli Ferijatovo mošejo, ki jo je sezidal Ferijat paša l. 1576.; potem grad in razrušeno trdnjavo na levem bregu Vrbasa in nekatera lepša poslopja, na pr. samostan trapistov in usmiljenih sester.

Meščani so večinoma trgovci, razpečavajo razno blago domačih, pa tudi tujih izdelkov iz platna, sukna itd. Kupčujejo pa tudi z živino, zlasti z drobnico.

Sredi mesta je bazar ali trg. Tu je bilo precej živahno vrvenje in za nas ugodna prilika, ogledati si v bazam nam še nepoznane turške šege, navade in opravila. V prodajalnicah na tleh čepi turški trgovec, pušeč tobak iz čibuka. Ne briga se kar nič za mimogredoče ljudi. Zjutraj, opoldne in na večer si umije obraz in svojo do čistega obrito glavo in potem noge; umazano vodo pa izlije iz prodajalnice naravnost na cesto. Zjutraj, dopoldne ob devetih, opoldne, popoldne in zvečer moli svojo molitev in takrat se ne da po ničemer motiti.

Po umazanih mestnih ulicah se podé cele trume ovčarskih psov. O teh mi je tovariš pravil tó-e ponočno dogodbico: »Dne 31. malega srpana sem patroliral po južnih zakotjih banjaluškega mesta. Vračajoč se v tabor, zakriči spredaj korakajoči vojak: »Stojte, tu nam preti sovražnik!« In res se čuje na obeh straneh ceste za plotom škripanje z zobmi; zdajci opazimo tudi počasno premikajoče se črne pošasti. Kaj je to? Vidimo, kako se prikazni polagoma plazijo tik plota, kako tu in tam nekdo pogleda skoz plot in se takoj skrije nazaj. Kaj je to? Je li to zavraten napad? Vojkom velim napeti petelina, prednji patroli pa, da zleze črez plot in opazuje nakane sovražne druhali. Dva vojaka brzo preskočita cestni jarek in si poiščeta kraj, s katerega si nekoliko časa skrivno ogledujeta sovražnikovo početje. Ne ostaja jim dosti časa, zakaj sovražne prikazni si Že iščejo primernih krajev, da preskočijo plot.

Torej puške kvišku in hajdi črez mejo; plosk, plosk, strašna zmešnjava med sovražniki. Zdajci se vrže črna tolovajska tolpa na cesto, prestrašena se razprši in se nam v brzem teku umakne v mesto.

Kaj je bilo? — Lačni turški psi so glodali za plotom kosti, katere so nam opoldne ukradli pri menaži.

Gremo dalje in kmalu smo v svojem stanišča. Mnogo smeha je bilo tu, in dokaj dovtipnih šal med tovariši me je zadelo, ko sem poročal o čndovitem ponočnem sovražniku. Častitalo se mi je na neustrašnem postopanju, pse pa so pomilovali, da sem jih motil pri prvi, po Avstrijcih jim pripravljeni večerji.« —

Vendar se nismo mogli vdati docela brezskrbnosti in prijetnemu čutu popolne varnosti. Res, banjaluški odposlanci so nam prisegli zvestobo in pokorščino. Ali v njihovih očeh je bilo nekaj pritajenega, neodkritosrčnega, in njih vedenje Je vzbujalo sum, kakor da bi nameravali kako hudodelstvo. Naj navedem le dva dogodka, ki osvetljujeta jasno to uprav turško lokavost in nezvestobo.

Stotnik Božidar Drenik je dospel na svojem ogledu mesta na sadni trg blizu grada in opazil, da je bilo tu nepričakovano malo prodajalcev; čudil se je toliko bolj, ker sta mesto in okolica bogata z vrti in sadnim drevjem.

Ko izrazi o tem svoje začudenje proti- kmetu, mu ta razloži: »Ljudje bi že radi izdatno prodajali sadje sočivje, a Turki tega ne dovolijo in kristjani se jih bojé.«

In res so bili Turki na trgu in so grdo gledali prodajalce.

Drenik je ravno stal poleg mladega Bošnjaka, ki je imel pletenico hrušek na prodaj.

Na enkrat se približa še mlad, bogato oblečen Turčin in ne da bi se zmenil za stotnika, prevrne z nogo pletenico, rekoč: »Kako se predrzneš prodajati nevernikom sadja! Glej, da se pobereš od tukaj, sicer ti bom pomagal.«

Ta Turčinova surovost je razkačila stotnika Drenika, ki je kratko obračnnil z njim; klofutnil ga je dvakrat in mu mirno rekel: »Tu imaš plačilo za svojo surovost; Alah je ustvaril sadje za vse, in zdaj se poberi, sicer ti bom jaz pomagal in te dal dobro našeškati!« Turčin je sključil hrbet in ni drugega rekel, kakor: »Gospodar si ti!« ter je odnesel pete. — črez malo časa so jo potegnili vsi Turčini s trga in kristjani so potem v miru prodajali sadje.

Pri gornjem Šeheru, nekem predmestju, je stala 2. stotnija na prednjih stražah. Dež nam je še vedno nagajal, mokri smo bili tri dni zaporedoma, torej vajeni te mokrote, a vendar smo se razveselili, ko smo našli na priležnem kraju precej velik ovčji hlev s podstrešjem; semkaj je postavil naš skrbni stotnik Stojan glavno stražo in s tem storil ljudem veliko dobroto.

Poljske straže je močil še vedno dež, pa to ni moglo biti drugače; saj povsod vendar ne morejo stati ovčji hlevi, da bi našla v njih vsaka straža svoje zavetje.

Bil sem namestnik stotnikov, zato me je pridržal pri sebi; vsi drugi častniki in častniški namestniki so stali zunaj 800 do 1000 korakov spredaj in prejemali z vojaško potrpežljivostjo, kar jim je podarilo mokro nebo. Vse drugače je pač ob času vojne kakor v dnevih miru! V mirnem času bi vsak že od daleč vihal nos in se ogibal smrdljivega ovčjega hleva, a mi smo ga bili danes zeló veseli; saj smo bili pod streho ter smo sicer malo, a navzlic neprijetnemu duhu vendar sladko spali.

Proti večerui me je stotnik poslal na patrolo s šestimi moži in mi zaukazal, da naj preiščem zemljišče na desni strani naše glavne straže; zakaj sumljivi obrazi so prihajali od tistega kraja in so bili oboroženi.

Korakali smo, jaz s samokresom, vojaki pa z nasajenimi bodali in nabitimi puškami v rokah, prav previdno po precej zarastlem svetu.

Ko smo stopili iz hoste, smo imeli pred seboj hišo z lepim gospodarskim poslopjem in velikim dvoriščem. Vojaki so zaostali vsled težavne hoje kakih 5—6 korakov. Na čelu patrole nekako osamljen stopim na prag omenjenega dvorišča, a v tem trenutku skoči Turek ves oborožen proti meni, potegne handžar, a ko zagleda patrolo za menoj, ga hitro vtakne za pas in se začne dobrikati, kakor najzvestejši spremljevalec človeške družbe. Za njim prideta še dva kakih 19 let stara mladeniča, tudi s handžarom za pasom. Na vprašanje, zakaj so oboroženi, so odgovorili, da jih večkrat nadlegujejo hajduki ali roparji.

Takrat še ni bilo prepovedano Turkom nositi orožja, a nam se je ostro naročilo, da ne smemo vstopati v turške hiše, dokler se bodo Turki vedli mirno.

Iz teh vzrokov nisem vstopil niti na dvorišče, niti v Turčinovo hišo. Koračil sem previdno dalje in kmalu prišel do sosednje glavne straže, katero sem opozoril na turško pristavo in na njene oborožene branitelje.

Vrnivši se s patrole, sem izporočil stotniku Stojanu vse, kar sem videl, in mu svetoval, naj postavi še eno poljsko stražo. Ta nasvet je stotnik takoj sprejel in stražo odposlal. Turčina je pa ta straža tako prestrašila, da je le malokdaj prišel na prag, a handžara si pa kar upal ni več potegniti izza pasa.

Noč nam je še precej mimo pretekla; mir so nam kalili sem in tja le turški psi, ki so tudi k nam prišli glodat kosti, katere so vojaki pometali v stran pri menaži.

Ognjišče, ki se je držalo ovčjega hleva in so ga prej rabili pastirji, je umel Pipec kaj dobro izkoristiti; kuril in kuhal je vso noč in vedril zaspane obraze svojim tovarišem.

Opoldne dne 1. velikega srpana smo bili rešeni; težavno delo na prednjih stražah so prevzeli drugi oddelki in mi smo korakali v turško konjiško vojašnico. Dež je lil neprenehoma; zato so se nastanili oddelki, ki so taborili na turškem vežbališču, deloma na kolodvoru, deloma v turški vojašnici, deloma pa na gradu.

* * *

Naš divizijonar je nameraval dne 2. vel. srpana dalje korakati, a razmere so ga prisilile ostati še en dan v Banjaluki; zakaj glavna vojska, ki se je pomikala po dolini reke Bosne, je bila zaradi slabega vremena nekoliko zaostala. Ta podaljšani počitek v Banjaluki se je zdel vojvodi Virtemberškemu toliko bolj potreben, ker se je 1. gorska brigada, ki je prestopila mejo pri Kostajnici in korakala skoz Novi, Blagaj (gl. str. 39.), Prjedor (gl. str. 15.) proti Banjaluki, že bila zakasnila. Pa tudi drugi dan se ta brigada še ni združila s VII. pehotno divizijo, kakor je bilo določeno. Zdaj pa je bilo divizijonarju čakanja dovolj. Odredil je za dan 3. velikega srpana, da začne divizija prodirati naprej proti Travniku.

Za posadko v Banjaluki je pustil samo 22. pešpolk, eno gorsko baterijo in vod ulancev pod poveljstvom generalnega majorja Samca.

Triinpetdeseti pešpolk je začasno izstopil iz Samčeve brigade in se priklopil 2. gorski brigadi, dve stotniji (7. in 8.) 17. pešpolka pod vodstvom stotnika Semlinerja pa sta spremljali pratežne vozove, ki so se pomikali le počasi za nami z neizrečenimi potnimi težavami.

Vojvoda Virtemberški je odkorakal torej dne 3. avgusta z jako skrčeno divizijo po slabih, raztrganih, težavnih potih, kjer so vojaki mnogo trpeli, naravnost v sovražnikovo žrelo. Pozno popoldne smo dospeli do vasice Dobrinje in se tukaj utaborili.

Ta dan je naš priljubljeni brigadir, nadvojvoda Ivan Salvator, prvikrat obedoval s častniki 17. pešpolka, in sicer pri skromni poljski mizici, ki so jo zgradili iz zemlje polkovni pijonirji. Izkopali so kaj hitro rove v štiriogelniku, zmetali zemljo v sredo, jo poravnali, strani in površje obložili z rušami in tako napravili kar na mah stole in mizo (gl. str. 32.).

Res zanimivo je vojaško življenje ob času vojske. Pod milim nebom se prenočuje, kuha, obeduje, in večkrat hladijo tudi božje kapljice od zgoraj prevročo juho in ji podeljujejo večjo slast in blagoslov božji. Vse drugače je tukaj, kakor v mirnem času v krčmi, a vendar je vsak vesel, nihče ne godrnja. Pa kako tudi? Saj imamo tako lep vzgled požrtvovalnosti in potrpežljivosti med nami! Sam princ, član cesarske rodovine, prenaša s čudovito vdanostjo vse težave vojnega življenja in nam sveti kakor najvišja sveča na velikem svetilniku. Cesarski princ je vplival tedaj s svojo navzočnostjo mogočno na podložnike.

Ko smo ta dan v taboru zadovoljni in veseli skupaj sedeli, so se poleg črnih oblakov, iz katerih smo že več dnij prejemali blagoslov božji, drvili nad našimi glavami tudi drugi, še bolj črni in nevarni oblaki.

Vedelo se je skoro za gotovo, da bo tekla kmalu kri.

Z ozirom na bližnji boj vzdigne najvodvoda svojo čašo in napije nekako takó-le: »Prepričan sem, da je vsak izmed vas pripravljen preliti zadnjo kapljico svoje krvi za presvetlega vladarja; da se pa to tudi zdaj v dejanju pokaže, predlagam, da izprazni vsak svojo kupico do dna na srečen konec vsega, kar ima priti, in na blagor cesarja in domovine, velike Avstrije. Trikratna slava Njegovemu Veličanstvu, presvetlemu cesarju Francu Jožefu I.!« 

Navdušenje je bilo nepopisno, nihče ni čutil ne ledene burje, ne vlažnih, neprijetnih kapelj vodnega dežja ; vsak si je želel le nekaj, in sicer tistega trenutka, ko bo mogel udrihati po ljutem nasprotniku.

Tega trenutka pač ni bilo treba dolgo čakati. Že na pota dne 4. vel. srpana nam je povedal neki beg v Sitnici, da se nam bližajo oborožene čete. Korakali smo torej vsi navdušeni in bojaželjni dalje in se utaborili poldragi kilometer jožnovzbodno od Han-Čadjavice stran kraja, kjer se potok Čadeljavica steka pod zemljo; 10. lovski bataljon je postavil prednje straže eno uro vzhodno od tabora.

Nismo bili le dolgo v taboru, kar pridejo katoliški beguni iz Varcar-Vakufa in izporočijo, da je kadij (sodnik) iz Jajca dospel s travniškimi in sarajevskimi vstaši v Varcar-Vakui in tu sklical vse mohamedanske prebivalce pod orožje; v Rogelju pa je grški pop podpihoval svoje vernike na vstajo zoper Avstrijce.

Vsa ta poročila so se kmalu uresničila, zakaj že zvečer ob sedmi uri so pri jahali oboroženi turški jezdeci do naših prednjih straž in ustrelili nanje. Istotako so sprejeli tudi naše ulanske patrole v Rogelju. Zdaj se pač ni več dvomilo, da bo pokalo dragi dan.


Prvi boj pri Rogelju blizu Varcar-Vakufa.[uredi]

Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj
Za pravdo, za dom, za cesarja.

Koseski.

Ponoči od 4. do 5. vel. srpana je v tabora celo noč lilo kakor iz vedra. Tla so bila na enkrat tako premočena, da utrujenim vojakom ni bilo mogoče leči. Šatorov, kakoršne imajo dandanes vojaki, takrat še ni bilo; kaj so torej storili naši pridni slovenski fantje? Po pet in pet jih je staknilo glave skupaj in pet plaščev je njih glave in nekoliko života varovalo mokrote.

Celo noč tako na nogah stati, drugi dan v boj iti in se hrabro boriti, to more storiti le tisti, ki se boji Boga, ljubi presvetlega cesarja in domovino, spoštuje svoje predstojnike in jim zaupa. In tak je slovenski vojak in pokazal je to kakor že prej, tako tudi ob bosenskem zasedanja, ne samo enkrat, ampak sto- in stokrat.

Zjutraj drugega dne je dež ponehal, a nastopila je tako debela megla, da si dalje segel nego videl.

Da divizija ne pride v zasedo, ni odkorakala ob šesti uri, kakor je bilo odločeno, ampak je čakala, da se megla razprši.

Vedeli smo natanko, da nas pričakuje sovražnik z nabitimi puškami. Dan je torej napočil, ko bo prestati našim fantom drugi krst, krst v ognju s smodnikom in svincem. Nekateri so bili veseli, drugi so stikali glave in si skrivnostno šepetali, kakor da bi delali oporoko; glasno se kaj takega pač ne sme izvrševati, zakaj utegnilo bi pobiti srce drugim tovarišem. Meni se je ta dan zdel svetejši nego nedela ali kak praznik; pozabil sem vse muke in nisem več čutil, da sem do kože premočen. Navdajalo me je neko veselje, spominjal sem se besed starejših tovarišev, ki so večkrat pripovedovali o svojem drugem krstu v ognju; radoveden sem bil, kakšen vtisk bodo napravile sovra svinčenke na moje živce.

V tem razmišljanju je potekel čas in prati sedmi uri se je megla toliko razpršila, da smo mogli odkorakati. Prvi bataljon 17. pešpolk je bil na čelu.

Turki so nas Čakali na gorskem sedlu pri Rogelju. Že iz tega je razvidno, da jih je vodila spretna in razumna roka; zakaj to si je ugoden in pravi kraj, na katerem so se nam vstaši, akoravno v manjšini, mogli upirati z uspehom.

Vzvišeno, kakor blazina na postelji, gleda to sedlo v dolino pot Čadeljavice, po kateri smo korakali.

Po sedlu se razprostira deloma rodovitno polje, ki je bilo tako obsejano s koruzo, deloma gozd z malimi drevesci. Na desnem sovražnem krilu je stala kula Kulenovičeva, štirioglat močno zidan stolp, vzhodno od njega se je razprostirala drča skoro do vrha planine Kragujevačke. Na levem sovražnem krilu je stalo neko poslopje in svet je bil tu niže nego na desnem krilu. Za sedlom proti juga se zemljišče valovito znižuje proti Varcar-Vakufu, ki leži v dolini.

Prvemu bataljonu 17. pešpolka pod vodstvom prehrabrega in odločnega majorja Kerčka, je bilo torej prisojeno, da ustreli prvi.

Tedanji poročnik Jakob Modrijan, ki je vodil prednjo stražo tega bataljona, pripoveduje o prvem strelu takó-le:

»Dne 5. vel. srpana ob 8. uri zjutraj sem se približal takozvanemu zelenemu hribu, katerega je sovražnik zasedel; ondi sem se razvil s svojim oddelkom in ob enem poklical k sebi pešca Mankoča za ordonanco (raznašalec ukazov). Takoj potem so začele frčati krogle in nekatere so padle pred mene na zemljo. Ordonanca vpraša ves osupel: »Gospod poročnik, kaj pa je to?« - »Toča pada, nič se ni treba bati,« sem mu odgovoril.

Kmalu sem prepodil Turke z zelenega grička; misleč, da se mi bo posrečilo jih vreči tako hitro tudi iz njih glavne zasede, sem korakal dalje, a moral sem se ustaviti, ker so krogle frčale od treh stranij náme.

Ta krst s svinčenkami je meni podrejeno moštvo tako zbegal, da je poskakalo hipoma v obcestne rove in se tam tako mirno obnašalo, kakor da jih je sovražna krogla-zadela že v srce. Po nekaterih krepkih, prav po domače izrečenih besedah so prišli zopet k zavesti in me prosili, da jim naj nikar ne zamerim, saj sami ne vedó, kako je prišlo, da so izgubili pamet. Krst v ognju s svinčenkami je torej slabo vplival na naše fante in jim za trenutek celo zmešal glave. A kmalu so se zopet zavedli in se bojevali, kakor se spodobi pravemu vojaku. Mislim, da je malo takih ljudij na svetu, ki bi imeli tako zdrave živce, da bi ostali popolnoma hladnokrvni, kadar pridejo prvikrat v ogenj; manj ali več je vsak omamljen in sprva ne vé, kje mu tiči glava.

Predobro sem to vedel in predobro poznal hrabrost slovenskih fantov že izza italijanske vojske l. 1866.; nisem jim torej zameril in jim toliko raje odpustil, ker so se pozneje bili res z levovo srčnostjo.«

Patrola poročnika Modrijana je bila torej že v ognju. Precej nato je zapovedal naš brigadir, nadvojvoda Ivan Salvator, da se naj ves prvi bataljon razvije v bojno črto. Major Kerček je zaradi tega povelja razvil prvo stotnijo ob cesti, drugo na desni in tretjo na levi strani ceste, četrto stotnijo si je pa pridržal za reservo za levim krilom.

Ta razvoj v bojno črto se je izvršil tako mirno, tako vzorno pravilno, da je cesarski princ majorja Kerčka na bojišču laskavo pohvalil in pristavil, da takega razvoja še nikdar videl ni.

Jako hrabrega se je izkazal stotnik Stojan. Hotel je zvedeti, kje in kako močen je sovražnik. S tremi možmi je koračil, ne meneč se za krogle, ki so žvižgale okoli njega, proti neprijatelju in se natanko prepričal, da so vstaši zasedli celo črto od samotno stoječega poslopja na levem krilu do kule Kulenovičeve in da izkušajo zasesti korito na Kragujevački planini. Spričo tega jako važnega poročila se je zaovedalo, da podaljša četrta stotnija bojno črto na levem krilu, da peta in šesta stotnija zavarujeta našo desno stran in da se tretji bataljon 17. Pešpolka postavi na levem krilu sovražniku v bran. Oddelek konjikov je prekoračil potok Čadeljavico in zavaroval tudi desno krilo. Topničarji so se postavili na desni strani ceste na gričku za prvim bataljonom.

Korito na bregu Kragujevačke planine so vstaši močno zasedli. Tretji bataljon je naletel tu na hud odpor, zato je naš divizijonar topničarskemu poveljniku ukazal, da naj vzame to držo na muho.

Ob poldesetih dopoldne zagrmi prvi strel iz topa, da je odmeval hrib in gaj po krasni dolini; naša godba zaigra cesarsko pesem; iz tisoč grl zaori: Živio Franc Jožef I.! In sliši se ukanje slovenskih fantov. Navdušenje je bilo nepopisno; srčna tesnoba, če se je še pri komer nahajala, je izginila popolnoma. Vojaki so postajali samozavestni, zmaga je bila torej zagotovljena.   Omenil sem, da so stali topovi na vzvišenem gričku za nami, a mi smo se bojevali v nižavi. Zelo zanimivo je bilo opazovati strele iz topa, ki so frčali nad našimi glavami in vselej napravili hudo zmešnjavo med vstaši. Tisto divje kričanje in tuljenje, s katerimi so Turki navadno pričenjali boje, je vedno bolj in bolj prenehavalo in videlo se je, da imajo vstaši velikanski strah pred našimi topovi. Kadar je brenčal po zraku strel, so klicali svojega boga na pomoč: Alah — il Alah!

Alah jih ni uslišal; naš prvi bataljon pritiska v središču vedno bolj in bolj; vstaški poveljniki, na konjih v bojni črti, navdušujejo svoje ljudi, a vse nič ne pomaga; topovi bljujejo smrt dušmaninu, krogle frčé gosteje, konjikov je vedno manj in manj.

V mojem vodu je bil desetnik Pavlišič zelo hraber, da, celo predrzen. Hrabrost Pavlišičeva je vplivala tudi na druge. Pešec Kozamernik, ki ga je hotel posnemati, je navduševal tovariše in jim pravil, da se dá klečé bolje meriti kakor ležé, ter jim je hotel tudi to osebno dokazati. Poklekne na desno koleno, pritisne puško k licu in meri, a v istem trenutku ga zadene sovražna krogla ravno v čelo, izstopi na drugi strani ter se zarije v zemljo. Revčku je padla puška iz rok in hipoma je bil — mrtev. Pipec, ki je bil vzadi, je pustil svoj kovčeg, pograbil Kozamernikovo puško in streljal na vso moč na sovražnika. Trdil je, da je več Turčinov preselil v večnost in tako maščeval svojega tovariša, kar ga je vsaj deloma potolažilo.

Zdajci pričnejo napi topovi metati šrapnele, ki se v zraku razkosavajo in najdejo sovražnika tudi v zavetišču. Ravnokar je zadel šrapnelov kosec turškega zastavonosca, ki je navduševal voje tovariše, ter ga je težko ranil.

Ko je pozneje pešec knez Jablanovski na stotnikovo povelje priskočil in hotel istemu zastavonoscu izdreti zastavo, ki jo je krčevito držal z rokama, je hotel ta s samokresom ustreliti nanj, toda Jablanovski ga prehiti in mu z ostrim jeklom toliko pripomore, da se Turčin preseli takoj na drugi svet, ter mu potem vzame zastavo, ki diči še danes častniško dvorano v Celovcu. Jablanovski se je tudi kot ordonanca zelo hrabro in neustrašno obnašal ter bil odlikovan s srebrno svetinjo I. reda za hrabrost in bil povišan za vodnika.   Navzlic temu, da je bilo vstašev vedno manj v bojni vrsti, se vendar še niso hoteli umakniti. Naš brigadir zaukaže torej 5. in 6. stotniji 17. pešpolka naskočiti vstaško levo krilo in vzeti samostoječe poslopje, ki ga je branilo 13 jezdecev in 70 strelcev. Turčini na ta naskok niso čakali, temveč so to utrdbo poprej zapustili in se začeli umikati proti desnemu krilu; a tam se je ravnokar razvil poleg 3. bataljona 17. tudi 1. bataljon 53. pešpolka.

Ko je polkovnik Priger spoznal, da se pomikajo vstaši na desnem krilu proti vrhu Kragujevačke planine in nas hočejo obkoliti, jih je hotel prehiteti.

Na čeli 9., 11. in 12. stotnije 17. pešpolka ter dveh oddelkov 53. pešpolka je Priger dospel pred sovražnikom na vrh planine, ga zgrabil od strani in ga slednjič zapodil, da se je izgubil in razpršil po Kragujevački planini.

Vstaši so bili tukaj skrajno hrabri in predrzni; niso se hoteli umakniti, temveč so vztrajali v svojih gnezdih tako dolgo, da so jim naši prišli prav blizu; včasi so poskakali celó iz svojih zavetišč in se zagnali s handžari na naše oddelke.

Vsled napornega plezanja na Kragujevačko planino je tedanji poveljnik 12. stotnije zaostal in nadporočnik Doksat je prevzel povelje te stotnije. Prišedši do par zagrizenih vstašev, ki so bili prav dobro vgnezdeni in se nikakor niso dali s streljanjem pregnati, se postavi Doksat na čelo svoji stotniji in naskoči te zagrizence, a žalibože pri tej priložnosti ga zadene krogla, prevrta stebriček na daljnovodu, mu gre v trebuh in obtiči v ledjevem okostju. Prinesli so ga potem v Vrcar-Vakuf, kjer je po neizrečenih bolečinah drugi dan umrl. Njegov stotnik, ki si je med tem zopet opomogel, mu je pel na smrtni postelji pesem, ki jo je Doksat v življenju tako rad poslušal:

»Srečen ta, ki zabit' zna,
Kar se premenit' ne dá.«

  Doksat je bil l. 1878 v vojni šoli na Dunaju. Izvrstno je napredoval v vojaških vednostih, a na enkrat mu v tej šoli ni več ugajalo in meseca mal. Travna isega leta je prišel zopet k polku v Trst in je črez tri mesece odrinil z nami v vojsko. Častnikom te šole se ni bilo treba udeležiti zasedanja. Slučaj je tudi nanesel, da je stotnik Pot zaostal in da je bil Doksat na čeli 12. Stotnije, sicer bi ga sovražna krogla skoro gotovo ne zadela. Pa kaj se hoče! Človek smrti ne uide. Doksat je bil jako izobražen častnik in je poučeval več let v vojaških šolah, bil potem polkovni pribočnik ali adjutant in si je v tem delokrogu pridobil spoštovanje svojih tovarišev in podložnikov, skratka, Doksat je bil vrla, poštena duša vedno in povsod.

Pokopan je v Vrcar-Vakufu na katoliškem pokopališču in njegov grobni spomenik nadzoruje na višje povelje tamošnji orožniški urad.

Posebno spretno in hrabro se je na levem krilu vedel tedanji nadporočnik in poveljnik 11. stotnije, Aleksander Skrem, sedanji major telesne straže presvetlega cesarja; zgrabil je s svojo stotnijo sovražnika od strani, ga vrgel nazaj in na ta način odprl pot drugim stotnijam.

V dolini je pa tudi jako spretno vodil svojo stotnijo prehrabri stotnik Božidar Drenik. Skrit v meglo, se je približal vstaškemu glavnemu oddelku na desno in ustrelil nanj iz vseh pušek na enkrat, kar je sovražnika tako pretreslo in prestrašilo, da si je hitro nabrusil pete in bežal, kar je le mogel. S tem je bil boj končan in zmaga, katero sta končno odločila polkovnik Priger, oziroma nadporočnik Skrem in stotnik Drenik, je bila naša.

Vstaši so bežali na vse strani in naši oddelki so jih zasledovali. Topovi so izpremenili svoje stališče in so Turke še na begu pozdravljali s šrapneli, pred katerimi so imeli Turčini velikanski strah.

Ker ni bilo izključeno, da se nam vstaši pri Vrcar-Vakufu zopet upró, je 10. lovski bataljon po dveh potih korakal proti temu mestu in topovi so se postavljali tako, da bi v slučaju upora takoj lahko pričeli streljati.   Mohamedanci so pobegnili iz mesta, kristjani so se pa nad Turčini precej nekrščansko maščevali s tem, da so ropali po zapuščenih hišah in oskrunili mohamedansko mošejo.

Vojvoda Vitemberški je zaukazal eni stotniji 53. pešpolka, ki je pozneje tudi za posadko tukaj ostala, da ustavi take in enake nerednosti.

Druga gorska brigada je po boju počivala nekoliko časa na bojišču, potem pa koračila skoz Vrcar-Vakuf in se utaborila na južni strani mesta. Prvi bataljon 17. pešpolka je izpostavil prednje straže.

Med počitkom si je želel vsak okrepčila, a kje ga vzeti? Nismo bili v bogati Avstriji, ampak v nemirni Bosni; kamor si pogledal, vse zapuščeno. Kaj storiti?

V tem neprijetnem trenutku stopi moj Pipec v ospredje, in on, ki je stal doslej nekoliko v ozadju, se mi pokaže v vsej svoji slavi. S svoje Vande — tako je bilo ime kobili, ki je nosila častniško kuhinjo — začne deliti mesene cmoke ali polpete in streže žejnim z mrzlo vodo; vinca seveda v teh krajih tudi za drag denar ni bilo dobiti. Morda bo kdo vprašal, kje pa je Pipec dobil cmoke, ki so nam šli tako v slast, kakor pečen puran?

Povedati moram, da je imel vsak bataljon dva kuharja in vsi drugi častniški sluge so jima morali pomagati in častnikom streči pri obedu v taboru. Med slugami je bil Pipec najbolj prebrisana glava; na vse se je razumel, zato je bil tudi namestnik in prvi svetovalec pravega kuharja. Ko je zvečer slišal, da bo pokalo, je precej opomnil, da se mora ob času vojske kuhati, kadar je čas, in jesti, kjer in kadar se kaj dobi; kadar puške pokajo, takrat ni časa za kuho in jed. Nasvetoval je torej, naj se zvečer naredi več cmokov, nego jih je treba za ta dan, in te naj vzamejo s seboj v boj. Ta nasvet je obveljal in se tudi obnesel. Za to dobro misel je Pipec prejel mnogo priznanja in pohvale.   Cela divizija je v tem boju imela 12 mrtvecev in 32 ranjencev in sicer so bili pri 17. pešpolku 4 mrtvi in 13 ranjenih. Mrtvi so bili pešci: Miha Kozamernik iz Brezovice pri Ljubljani, Franc Sirk iz Brišc pri Litiji, Tone Ambrož iz Velikih Dulj v litijskem okraju in Jože Lukanc iz Zatrnika v radovljiškem okraju.

Poročnika Černeta, ki je slutil, da bo nesrečen v tej vojski, je to pot usoda samo opominjala. Krogla mu je frčala med nogama in mu prevrtala vzadi plašč, To ga je še bolj užalilo in rekel mi je: »Zopet za postajo bliže smrti!«

Blizu pota na najvišjem mestu Rogeljskega sedla so sanitetni vojaki izkopali veliko jamo in v njo položili skupno 12 mrtvecev in jih zagrebli. To pokopališče, ki se je samo blagoslovilo s krvjo, prelito za dom in cesarja, se je sprva ogradilo z leseno preprosto ograjo in dobilo majhen spomenik, a l. 1884. je tedanji vojaški krajni poveljnik v Vrcar-Vakufu, stotnik Dragotin pl. Holasek 19. pešpolka, sedaj major v pokoju, s pomočjo rokodelcev svoje stotnije postavil tem junakom tri metre visok spomenik v obliki obeliska (štirioglatega, proti vrhu vedno bolj tankega stebra), ki se ponosno dviga proti nebu in mogočno gleda po zeleni dolini in priti mestu Vrcar-Vakufu. Spomenik obdaja lesena belo pobarvana ograja.

Koliko vstašev se je v tem boju bojevalo zoper nas, se ni dalo natanko določiti; zakaj med bojem so Turki vedno odhajali in prihajali; a približno se more reči, da jih je bilo kakih 2000. Tudi sovražnikovih izgub nismo mogli zvedeti, zakaj vstaši so vzeli mrtvece in ranjence s seboj; kristjani so jih cenili na 200 mož.

Padlo je več vplivnih turških begov, med njimi tudi beg Rustan Begovič iz Travnika; njegovega mrtvega trupla Turki niso mogli odnesti in so ga pustili na bojišču. Okoli 100 ujetnikov se je privedlo v Vrcar-Vakuf, a pozneje so bili skoro vsi izpuščeni.

* * *

  Vrcar-Vakuf, Slovani ga rcarevo, leži na obeh straneh potoka Črne ob vznožju Jelik-vrha, nekega predgorja Lisine planine, in ima 2500 prebivalcev, deloma mohamedanskega, deloma kristjanskega veroizpovedanja.

Mesto je bogato in se peča z žitno kupčijo, ki je tu jako razširjena. Vrcarevo ima tudi eno skupno in eno srbsko pravoslavno osnovno šolo, rimskokatoliško in srbsko pravoslavno cerkev ter lepo mošejo, ki je ponos odašnjih mohamedancev. Ustanovil jo je z zalogami neki pobožen Vrcarevec, ki je v Carigradu dosegel visoko službo »Kislar age« (poveljnika slug turškega cesarja).

* * *

V boju pri Rogelju so bili odlikovani s srebrno svetinjo za hrabrost I. reda:

Razen pešca kneza Jablanovskega, čigar hrabri čini so opisani na drugem mestu, še Fölsing Miroslav, enoletni prostovoljec in desetnik 12. stotnije. Tega podčastnika je sam divizijonar, vojvoda Virtemberški, predlagal za odlikovanje, ker se je v boju jako pogumno in možato vedel. Ranjen na zgornji roki je prenašal potrpežljivo hude bolečine in se dalje bojeval ter dajal s tem obnašanjem moštvu lep vzgled potrpežljivosti in vdanosti.

Srebrno svetinjo II. reda pa so dobili:

Goršé Tone iz Meniške vasi, narednik, in Švajger France iz Črnomlja, častniški namestnik, oba v 11. stotniji. Ta stotnija je imela v boju pri Rogelju mnogo opraviti na levem krilu z vstaši, ki so si prizadevali jo obkoliti. Goršé in Švajger sta vodila patroli in s svojo hladnokrvnostjo in premišljenostjo v hudem sovražnem ognju mnogo pripomogla k ugodnemu uspehu na tem krilu. Goršé je prišel s svojo patrolo vstašem nekako za hrbet in jih pognal v beg.

Detela France, narednik, iz Moravč v kamniškem, in Mihič France, vodnik iz Inlaufa v kočevskem okraju, oba v 4. stotniji, sta v boju posebno uspešno vplivala in osrčevala mlade vojake ter se vrh tega v najhujšem ognju vedla izredno pogumno in srčno.

Zalaznik Janez, desetnik 1. stotnije, iz Zgornjega Logatca, je bil uvrščen v tisti prednji straži, ki je pri Rogelju prva ustrelila. Da bi se ta straža zavarovala na desni strani, so odposlali Zalaznika z nekaterimi možmi tja, a med potjo je naletel na vstaški oddelek, ki se je vgnezdil na tej plati in bil po številu močnejši od njega; a Zalaznik je vendar srčno in odločno odbil vse sovražne napade in s tem prekrižal nakano vstašev, ki so hoteli streljati na naše oddelke od dveh stranij.

Sušnik France, poddesetnik ali frajtar 1. stotnije, je vodil tisti maloštevilni oddelek, ki ga vojaki imenujejo »špico patrole«. Ko je padla prva krogla, je zagledal kakih sto korakov pred seboj malo visočino in precej spoznal, da bi bila ta za nadaljni boj pomenljiva; zato je koračil neustrašeno tako dolgo, da jo je dobil v svojo oblast in s tem preskrbel svojim tovarišem ugoden prostor za streljanje.

Rojc France in Jaklič Francelike Bruknice (Grossbrucknitz), oba pešca iste stotnije, sta se odposlala za ogleduha proti sovražniku; ne meneč se za krogle, ki so frčale od spredaj in zadaj, sta se plazila kakor kači naprej in pozvedovala o sovražnikovih razmerah, pregledovala zemljišče in kazala pota, po katerih so dospeli tovariši brez posebnih izgub bliže nasprotniku.

Mlakar Jože, pešec 2. stotnije, iz Martinove vasi v krškem okraju, se je odlikoval s tem, da je v najhujšem boju odjemal mrtvecem strelivo in ga donašal zdravim tovarišem v bojni črti ter jih bodril in navduševal v vročem boju.

Zekol Janez, pešec 10. stotnije, iz Mlake v kočevskem okraju, in Prijatelj France, pešec 10. stotnije, iz Spodnjih Kališ, sta v boju pri Rogelju pogumno raznašala ukaze stotnijskih poveljnikov po zemljišču, kamor so najhuje frčale krogle, in s tem sta vplivala jako ugodno na svoje tovariše. Prijatelj je šel vrh tega, ko je začelo stotniji pri Jajcu primanjkovati streliva, v najhujšem sovražnem ognju v dolino   In hitro privedel konje, s strelivom obložene; ker pa je bila stotnija med tem časom že odšla, je vodil zeló previdno konje za njo.

Boj pri Jajcu.[uredi]

Pri Begovičevem truplu so našli več pisem, iz katerih se je zvedelo, da je turška vlada podpirala vstaše in jim med drugim svetovala, naj vse mostove poderó. Mohamedanci v Vrcar-Vakufu so očitno in brez strahú priznali, da so se bojevali zoper nas, in so zatrjevali, da je to še le začetek in da nas najhujši boji čakajo.

V takih okolnostih je bilo treba vse oddelke združiti, toda o prvi gorski brigadi še vedno ni bilo ne duha, ne sluha. Virtemberg je v Varcar-Vakufu s svojo divizijo en dan počival in se nadejal, da ga bo ta dan polkovnik in brigadir Vilec došel s svojo brigado in da bo mogel potem korakati z vso divizijo proti Jajcu, a varal se je; brigadirja Vilca le ni bilo.

Po noči od 5. do 6. vel. srpana so kristjani pripovedovali, da stoji v Jajcu že okoli 2000 vstašev s šestimi topovi in da so se tisti Turki, ki so se borili pri Varcar-Vakufu, ustavili v černiški dolini in da jo nameravajo mahniti proti Jajcu in se združiti z ondotnimi vstaši.

Vsled teh novic je naš divizijonar odposlal dne 6. vel. srpana ob 11. uri dopoldne 10. lovski bataljon in eno ženijsko stotnijo do vasi Majdana in zaukazal, da zasede sotesko (defilé), ki se nahaja v bližini te vasi in skoz katero vodi pot proti Jezeru in Jajcu; ulanci so pa jahali še naprej na ogled proti Jezeru in en bataljon 53. pešpolka se je napotil v černiško dolino, a se kmalu vrnil, ne da bi bil naletel na sovražnika.

V teku 6. vel. srpana so dospeli odposlanci krščanskega prebivalstva iz Jajca v naš tabor in izporočili, da se pač travniški vstaši pričakujejo, a da še doslej mesto in grad nista zasedena. V pismu, ki ga je poslal vstaški načelnik Muhamed beg Džabič iz Jajca po Bošnjaku Peru Livančiču[1] vojvodi Virtemberškemu, pa je stalo, da se Jajce brezpogojno vda. Livančič pa, ki je tedanje razmere dobro poznal, je svaril vojvodo, da naj nikar ne verjame begovim izjavam, ker Turki nameravajo napasti pri Jajcu cesarsko vojsko in so v to svrho že poklicali v Jajce več vstašev, ki so bili odločeni, da napadejo Banjaluko. Kakor se je to pozneje pokazalo, je Bošnjak govoril resnico. Akoravno so si poročila o zasedbi Jajca nasprotovala, je bilo vendarle možno, da zasedemo Jajce in grad brez boja.

V to svrho je torej druga gorska brigada odrinila dne 6. velikega srpana ob 5. uri popoldne proti tej trdnjavi, se združila v Majdanu z 10. lovskim bataljonom in dospela po noči v Jezero.

Med tem ko smo iskali pripravnega taborišča, so oddelki počivali poleg pota. Noč je bila črna, moštvo je smelo le po potrebi izstopiti.

Neki vojak pete stotnije se je bil nekoliko oddaljil; ker se pa le predolgo ni povrnil, so ga šli iskat; a kako grozno smo bili presenečeni, ko smo zvedeli, da so ga našli umorjenega v grmovju brez glave. Krvoločni Turek je prežal povsod na nas; treba je bilo tedaj največje opreznosti.

Kmalu smo se utaborili na vzhodni strani vasi Jezera in se zavarovali v črni noči z mnogoštevilnimi prednjimi stražami.

Major Valter 5. ulanskega polka je bil poslan po noči s tremi ulanskimi vodi, dvanajstimi pešci in ravno tolikimi pijonirji na vozeh, da zasede, ako je mogoče, po tihem še pred dohodom vstašev trdnjavo v Jajca.

Ta častnik se povrne o polnoči in izporoči, da se je ustavil pet sto korakov pred trdnjavo in zvedel, da je zasedlo okoli tisoč vstašev s štirimi topovi dne 6. vel srpana ob 4. popoldne to trdnjavo in da zunaj trdnjave ni videti sovražnika.

Brigadir nadvojvoda Ivan Salvator je o tem obvestil takoj divizijonarja in pričakoval nadaljnjega povelja.

Dasiraviio se prva gorska brigada še vedno ni združila s svojo divizijo, je Virtemberg sklenil vzeti Jajce brez te brigade; imel je sicer malo vojakov na razpolago, a bili so »ljudi«.

Dne 7. vel. srpana zjutraj je dospel divizijonar osebno v Jezero in zaradi najnovejših poročil izpremenil svoje prejšnje načrte in ukazal, naj se napoti druga gorska brigada ob 9. uri dopoldne po cesti proti Jajcu; pol ure pozneje ji naj sledi 53. pešpolk; 11. stotnija 17. pešpolka naj se odpošlje za desno stransko varstvo onkraj Jezera in ena stotnija 53. pešpolka naj ostane v Jezeru in vzdržuje zvezo s pratežnimi vozovi, ki so ostali v Varcar-Vakufu in se počasi pomikali proti Jezera.

Jezero in Jajce ležita 7 kilometrov oddaljena drugo od drugega. Med njima se razprostira štiri in pol kilometra dolgo ter pet do šest sto korakov široko jezero, ki se deli v tri kotline in se more le pri vasi Zaškopolje prebresti. Na obeh straneh ga obdajajo visoke gore, ki so na južni strani jezera gosto obrastle z mnogovrstnim gozdnim drevjem, dočim se dviga na severa jezera strmo, samo z robidovjem in grmovjem pokrito skalovje.

Na severni strani med jezerom in med temi skoro nedohodnimi stenami vodi cesta 5 kilometrov daleč po dolini, ki se konča še le pri zadnji kotlini jezera. Tukaj namreč izstopi cesta iz doline in vodi dalje po višinah proti trdnjavi Jajce. [2]

V drugo kotlino jezera se izteka na severni strani tik ceste hudournik »Korito«, ki priteka od severa proti jugu po globokem in strmem jarku, ki se Še le pri iztoku v jezero razširi v dokaj nizko, do tisoč korakov široko dolino.

Tu je bila odločilna točka celega boja; ob bregovih tega rova je divjal pozneje ljut in trdovraten boj za zmago.

Kakor že rečeno, stojé na južni strani jezera gosto obrastli gorski bregovi; le na brdu, ki moli v drugo jezersko kotlino, je odprt razgled po celi cesti. Na tem brdu, ki gospoduje takorekoč nad celo dolino, leži vas Zaškopolje. To lego so vstaši po vseh pravilih vojevanja izkoristili in semkaj postavili top, ki je kaj zgodaj pozdravljal našo vojsko, pomikajoče se po tej cesti, in ji oviral prodiranje po njej. Tudi iz tega smo takoj razvideli, da vstašem zapovedujejo izvežbani turški častniki in rojaki.

* * *

Na čelu naše vojske je koračil 10. lovski bataljon pod vodstvom majorja Beka pl. Nordenava, ki je prvi dospel kmalu po deveti uri skoro do konca prve jezerske kotline. Ali tu je bil takoj pozdravljen z gostimi turškimi svinčenkami. Lovci so se hitro razprostrli poleg ceste; ulanci pa, ki so bili tudi spredaj, so se morali vrniti zaradi hudega streljanja. Smilil se mi je ulanski podčastnik, katerega je sovražna krogla ranila, a navzlic temu se je držal kakor navadno na konju in dirjal na pomočišče; kri mu je kapljala in pojila trdo bosensko cesto.

Tu pride sam brigadir na ogled in vidi, da se sovražnik onstran potoka »Korito« pomika vedno više in više proti svojemu desnemu krilu, da bi nas obkolil. Zaradi tega zapové, naj preplezajo 5., 6., 9., 10. in 12. stotnija 17. pešpolka strme, skalovite stene poleg ceste in se postavijo na desnem bregu »Korita« vstašem v bran, ki nameravajo prekoračiti ta potok. Polkovnik Priger pa je hotel vrh tega obkoliti vstašo z 10. in 12. stotnijo. Teh pet stotnij je tvorilo početkoma naše levo krilo, ki je segalo do izvira potoka »Korito«. Iz tega se razvidi, da je bilo levo krilo precej maloštevilno, a kakor se je pozneje pokazalo, je pretila ravno tukaj največja nevarnost. Drugi oddelki te brigade so ostali še na cesti in se tam zavarovali pred sovražnimi kroglami, kolikor je bilo mogoče.

Gorska baterija št. 1/X, je dirjala po cesti naprej, da se postavi v bran na primernem kraju, a Turčin jo je prehitel in prvi pozdravil s strelom iz velikega topa, ki ga je postavil severno od ceste pri selu Pojakuši; kmalu za tem se oglasi tudi drugi top iz Zaškopolja in tretji na levi strani vzadi od prvega. Navzlic temu so se topničarji razvili vštric 10. lovskega bataljona na višini nasproti Zaškopolja, a niso streljali na sovražne topove, ampak na poslopja v Zaškopolju, ki jih je bil sovražnik zasedel; zakaj krogle, ki so frčale iz teh hiš, so bile zeló nevarne našim oddelkom, kadar so se pomikali po cesti. Ob tem času se je izkazal poročnik Porges 3. ženijske stotnije zeló hrabrega. V največjem ognju je šel ogledovat, kje bi se dalo prebresti jezero; zakaj kazalo se je, da bo treba pozneje poslati oddelke na desno stran tega jezera.

Proti deseti uri dopoldne pride poročilo, da so se vstaši z vso močjo vrgli na nase levo krilo. Polkovnik Priger je takoj spoznal pretečo nam nevarnost, zapustil za nekoliko časa misel na obkoljenje sovražnega desnega krila in začel to na vso moč obdelovati iz središča; 10. stotnija je tu prvi sovražni napad hrabro odbila. Tudi tukaj se je pokazalo, da so imeli vstaši strokovnjaško vzgojene vojskovodje, ker so obračali vso pozornost na svoje desno krilo.

Videlo se je, da so imeli namen, ne le nas potisniti nazaj, ampak tudi nas obkoliti in potem počasi, a sigurno poditi in vreči v jezero. Naš položaj je bil ob 10. uri dopoldne zeló nevaren.

V tem odločilnem času pride divizijonar vojvoda Virtemberški in se postavi na griček blizu ceste. Odtod pa tudi takoj razvidi, da so vstaši na bregu onkraj »Korita« v dveh vrstah kaj dobro utaborjeni in da se more zmaga odločiti edino le na našem levem krilu; zato zaukaže 53. pešpolku, naj odrine takoj na levo krilo, se tam zveže s 3. bataljonom 17. pešpolka, ter si pridrži en bataljon v reservi — Da bi pa polk laže preplezal strme skale, je odložil ob cesti telečnjake, na katere so potem Turki, misleč, da ležijo tam vojaki na trebuhu, streljali s topovi. Pri vsakem strelu je nekaj telečnjakov odskočilo od tal in vstaši so te učinke pozdravljali z velikim vriščem in divjim veseljem; naši vojaki pa, ki so to videli in opazovali, so se jim srčno smejali.

Videlo se je, da so imeli vstaši mnogo streliva, zakaj streljali so neprenehoma in pridno na velike daljave, a zadeli so prav malo. Iz vsega tega je divizijonar spoznal, da bo boj trajal dolgo; zato je strogo zaukazal, da se mora zeló štediti s strelivom in ga hraniti za zadnji odločilni trenutek.

Boj je postajal vsak hip ljutejši; vstaši so streljali kakor besni in vendar niso mogli zabraniti, da se je naša divizija med tem razvila v tri tisoč korakov široko bojno črto. Da se ta črta laže nadzoruje, je bilo poveljstvo na njej tako urejeno, da je zapovedoval desnemu krilu generalni major nadvojvoda Ivan Salvator, središču polkovnik Priger in levemu krilu polkovnik Hostinek.

Levo krilo je bilo torej v najhujšem ognju, pa tudi desno krilo, ki se je razprostiralo do ceste, je bilo izpostavljeno vedno rastoči nevarnosti; zakaj vstaški topovi so čim dalje tem bolj streljali. Zato se je naša gorska baterija št. l/III. postavila na tisti griček, na katerem je stal sprva divizijonar. Tudi ti topovi so se obrnili proti Zaškopolju in v zvezi z onimi na cesti učinili, da vstaši na skrajnem desnem krilu niso več napadali tistega oddelka našega desnega krila, ki je imel nalogo, onkraj jezera prodirati po vrhovih zarastlih hribov. Stala je tam pod vodstvom nadporočnika A. Skrema samo 11. stotnija 17. pešpolka in se le težko branila, napadoma pa nikakor ni mogla postopati, ker je bila nasproti vstašem preslaba.

Položaj na tem skrajnem desnem krilu nam tedanji poveljnik 11. stotnije A. Skrem takó-le opisuje: »Iz vasi Jezera so korakali trije vodi ob desnem bregu jezera, četrti vod pa po vrhu gorovja; bregovi so obrastli; vstaši so bili skriti. Na enkrat začnejo frčati goste krogle, a na srečo so nam šle črez glavo in pljusknile v jezero. A del stotnije, ki je bil že na vrhu gore, je začel streljati in obdelovati sovražnika od zgoraj; jaz se obrnem na desno, a groza, pred seboj imam strme stene. »Nič ne dé! Slovenska kri nikdar ne fali; fantje, le naprej!« Postavil sera se na čelo stotniji in plezal, kar in dokler sem mogel. Rojen sem sicer na Laškem, a po žilah mi teče kranjska kri, ki je pa to pot začasno in izjemoma »falila«. Zapustile so me vse duševne in telesne moči, obledel sem in padel kakor mrtev na tla; a fantje so me radi imeli in mi zaupali. Dva kranjska korenjaka sta me posadila polmrtvega na puško, ki jo je vsak na koncu z eno roko držal, si položila moji roki okoli vratú in me tako prenesla po strmih stenah na visoko goro. Tam gori sem se po nekaterih požirkih okrepčalne pijače zopet zavedel in polagoma okreval. Stal sem zdaj s svojo stotnijo više nego vstaši; prepodil sem jih torej zlahka in ti so bežali v Zaškopolje, kjer so zasedli hiše in se celi dan skrajno hrabro borili.«

* * *

Še predno je po povelju Virtembergovem došel 53. pešpolk na levo krilo, se je moral polkovnik Priger pomakniti više ob »Koritu«, ker vstaši so nas že zaceli obkoljevati. Deseta in dvanajsta stotnija sta prekoračili »Korito« pri izviru in se postavili potem na levem bregu »Korita« Turčinu v bran. Deveta stotnija pa jima je sledila za zaslombo. V središču sta ostali le peta in šesta in z veliko srčnostjo zavračali vse napade sovražnikove. Te dve stotniji sta pretrpeli neizrečeno veliko, zakaj krogle so frčale kakor toča in krčile število bojevnikov, a vendar sta stali trdno kakor skala. Zlasti šesto stotnijo je zadela velika nesreča. Njen stotnik Kopřiva je bil težko ranjen v nogi. Peti stotniji je šlo malo bolje; njen stotnik je sicer zaradi napora opešal, in ker drugih častnikov ni bilo, je prevzel častniški namestnik Glavacki začasno poveljništvo te stotnije, a. jo tako izvrstno vodil, da je bil pozneje odlikovan.

Premikanje polkovnika Prigerja je imelo v toliko uspeha, da je vstaše ustavilo v nadaljnjem prodiranju; a ti so spoznali, da na tem najvažnejšem mestu ne smejo nazaj, in so opetovano naskočili z največjo ljutostjo in hrabrostjo naše roje in jih za trenutek potisnili nazaj. Pri takih priložnostih ni bilo slišati nobenega strela, le bodala naših fantov in handžari besnih Turčinov so se bliskali in križali med seboj.

Zopet so naskočili Turčini Prigerjeve oddelke, in že sta bili deseta in dvanajsta stotnija v nevarnosti, da ji bodo obkolili, kar se prikaže ves drugi bataljon 53. pešpolka in prekorači »Korito«. Ko so Turki zapazili nove oddelke pred seboj, so se tudi oni začeli pomikati proti svojemu desnemu krilu, kamor jim je prihajala tudi od vzadi pomoč.

Ob poldvanajsti uri je dobil divizijonar poročilo, da se je moralo naše levo krilo za nekoliko korakov umakniti. Da se približa temu krilu, prepleza tudi prvi bataljon 17. pešpolka, ki je doslej stal poleg ceste, strme, skalovite stene, dospè na greben in se tam uleže kot reserva ali zaslomba na neki obočeni, s koruzo obsojani njivi; zemljiška grba ga je varovala pred sovražnimi svinčenkami.

Tudi divizijonar vojvoda Virtemberški se postavi na višino ravno pred nami in opazuje razvoj boja na levem krilu. Turčini so se vrgli z vso močjo na ta del naše bojne črte in v to svrho znatno pomnožili svoje desno krilo.

Vedno bolj in bolj se čuje trobentanje turških trobentačev in naznanja, da nam je opraviti s pravo turško vojsko, ki je nameravala obkoliti naše levo krilo. Zopet pride prošnja za nujno pomoč od levega krila; vojvoda postaja nemiren in hodi s sklenjenima rokama, upognjenim životom, majajoč s sivo glavo, ves razvnet sem in tja. Njemu na strani stoji mirno pribočnik podpolkovnik pl. Albori. Zdajci pripomni vojvoda: »Potrebujem zanesljivega in spretnega častnika, ki ga pošljem na levo krilo, da mi natanko izporoči o njegovem položaju.« Poročnik v reservi baron Mak Nevin, ki je stal blizu in je ta pogovor slišal, stopi pred vojvodo, pozdravi po vojaško ter pravi: »To pa jaz kaj rad opravim, kraljeva visokost!« Vojvoda malo pomisli, povzdigne glavo, pogleda bistro porotnika in mu reče; »Torej vi hočete iti, gospod poročnik? Ali pa tudi veste, da vas lahko ustreli?«

»To se mi tudi tu lahko pripeti, kraljeva visokost, ako mi je tako namenjeno.«

»Dobro! Vzemite si osem mož in pojdite; podpolkovnik Albori vam bo dal natančnejša povelja; oglasite se torej pri njem!«

Ko pride poročnik k svojemu oddelku in vpraša, kdo hoče iti z njim na patrolo, se oglasi ves oddelek. Vidi se torej, kako so bili naši fantje vneti za taka početja. Mak Nevin si je potem moral sam izbrati osem mož, s katerimi je takoj odkorakal proti našemu levemu krilu.

Med tem je polkovnik Priger z 10. in 12. stotnijo neomahljivo kakor skala branil svoje stališče. Boj je divjal kar najljuteje. Tu se ulije proti eni uri popoldne silovita ploha in boj na obeh straneh nekoliko ohladi ...

Vstaši so med ploho privedli en top bliže svojemu desnemu krilu, kjer se je po plohi vnel hud boj. Sovražnik je zdaj že skoro obkolil 10. in 12. stotnijo, kar pride polkovnik Hostinek z oddelki svojega in 17. pešpolka na pomoč, zapodi vstaše in se potem ustavi za robom, male dolinice blizu Boroškega brda nasproti vstaški bojni črti.

Ura je šla na tri; divizijonar opazuje z višave razvoj boja. Obraz se mu noče razjasniti in resne gube skrbij mu še niso izginile raz čelo. Položaj je bil nevaren. Zdajci ukaže vojvoda, da se baterija št l/III. preseli više na goro, kjer on stoji. Povelje se je zdelo skoro neizvedljivo. Živina ni mogla gori, a tudi sam človek je le s silno težavo preplezal to strmo, skoro nedohodno skalovje. Z nepopisnim trudom in z občudovanja vrednim, nadčloveškim samozatajevanjem so slovenski fantje znosili težke topove na svojih ramenih črez skalovje na goro (gl. str. 45.). In res, pol ure pozneje so stali naši topovi tako blizu vstaškega desnega krila, da so ga lahko obdelovali s Šrapneli.

Ko tudi topovi niso mogli takoj pregnati vstašev, je stopil naš vrli in prehrabri major Kerček pred divizijonarja ter ga prosil, naj ga z njegovim bataljonom, ki je ležal za zaslombo vzadi, pošlje na levo krilo, kojemu je pretila tolika nevarnost.

Celega bataljona divizijonar ni hotel odposlati, ker bi potem ne imel nobene zaslombe za najnevarnejši trenutek. Na opetovano prošnjo in odločno zagotovilo majorja Kerčka, da bo s slovenskimi fanti gotovo zmagal, češ, ako bi kranjskih fantov padlo tudi 400, bo gotovo obležalo na drugi strani 4000 Turkov, mu vojvoda slednjič dovoli, da je odkorakal z drugo in tretjo stotnijo proti levemu krila; prva stotnija pa mu je sledila za zaslombo. Z redko drznostjo se je Kerček pomikal, mestoma po odprti, ozki poti v dolgi vrsti, mož za možem naprej; vstaši so ga videli in mislili, kakor so pozneje sami pripovedovali, da gre proti njim cel polk. Kerčkovi oddelki se za bombe, s katerimi so nas Turki pozdravljali, še zmenili niso; samo kadar se je videlo, da bodo padle blizu nas, sta stotnijska poveljnika zaukazala: »Na tla!« in kosci razpočenih bomb so nam frčali črez glave in se zarivali brez izdatne škode v zemljo. Major prekorači slednjič še dve sto korakov široko planjavo, se potem razvije, četa za četo se pomika vedno bliže in bliže proti sovražniku in ga obdeluje s kroglami.

Kmalu se pokaže učinek tega hrabrega prodiranja. V vstaških vrstah opazimo neko negotovost in zmešnjavo, med tem ko navdaja utrujeno naše levo krilo nov pogum.

Polkovnik Hostinek zbere oddelke svojega 53. pešpolka, ki so se bili vsled zarastlega, z grmovjem pokritega zemljišča nekoliko zmešali, ter jih pelje pogumno proti sovražniku; tudi polkovnik Priger in major pl. Katineli se pomikata v najhujšem pogubonosnem ognju neustrašeno naprej (gl. str. 47.).

Med tem se vrne poročnik baron Mak Nevin s patrolo in izporoči, da se stvar na levem krilu obrača na bolje. Divizijonarju se je razjasnil obraz; bil je zeló vesel in zadovoljen s tem poročilom. Mak Nevin mu je pa tudi izporočil o težavnem, brezpotnem zemljišču, ki ga je prehodil, in pa da primanjkuje oddelkom streliva, kateremu nedostatkn se je takoj odpomoglo.

Kmalu po tem poročilu je zapel rog: »Levo krilo naprej!« Nato se začne pomikati celo levo krilo in nekaj oddelkov v središču proti glavnemu vstaškemn stališču na Boroškem brdu; vsled tega odločnega gibanja so se vstaši začeli umikati, a bežali še niso, temveč so se večkrat ustavili in naše oddelke naskočili, od strani pa so pridirjali vstalki konjiki. Začelo se je krvavo ruvanje in klanje, pri katerem je marsikdo naših izdihnil svojo blago dušo, a tudi vstaši so drago plačali svojo predrznost; skoro vsi naskakovalci so poginili.

Pred naskokom sem bil vgnezden s svojim oddelkom za malim gričkom tako, da je sovražnik videl le glave mojih strelcev in pa gosti dim, ki se je vlačil pred bojno črto. Pred nami se je razprostirala kakih dve sto korakov široka planjava. Turčin je prežal, kdaj se pomaknemo naprej. Ni mu bilo dolgo čakati. Povelje je že tu: »Naskok, naprej!« Turške puške pokajo, turški topi zagrmijo, da se je kar zemlja tresla. Od nekod se sliši glas: »Zdaj bomo pa vsi proč!« Nisem utegnil preiskovati, odkod je prišel ta glas. Ustavim ogenj, stopim pred oddelek, povzdignem sabljo in z močnim glasom zakličem: »Nikomur se ne bo nič hudega zgodilo; le za menoj!« Črez dve minuti se je vsak sam prepričal, da sem imel prav. Bili smo dve sto korakov bliže sovražnika in število vojakov se ni zmanjšalo. Turki so streljali mnogo, a previsoko. Odslej naprej so mi fantje še bolj zaupali, Pipec pa mi je pozneje prinesel prvi novico, da je najvišji vojskovodja to in enako moje postopanje v najhujšem sovražnem ognju poplačal z najvišjo pohvalo.

Navzlic tem krvavim in ljutim odporom sovražnika smo prodirali nevzdržno naprej.

Oddelki 53. ter 10. in 12. stotnija 17. pešpolka so prekoračili gozd na Boroškem brdu in začeli streljati iz vseh pušek na enkrat od strani na vstaše, oddelka majorja Kerčka pa sta jih naskočila z bodali; druge stotnije 17. pešpolka so podpirale z živahnim streljanjem ta naskok. Zdaj se vstali niso več ustavljali, temveč bežali, kar so mogli, da pridejo le pravočasno črez most v Jajcu. Zmaga na levem krilu je bila naša.

Ker se boj navzlic dolgemu streljanju prej ni odločil, ampak še le potém, ko je Kerček dospel v bojno črto, smemo trditi, da je Kerček z drugo in tretjo stotnijo svojega bataljona odločil zmago pri Jajcu.

Major Kerček je bil prebrisana glava, takozvan »generalšteblar« (vojaški visokošolec), neumoren, hladnokrven, hraber, zelo častihlepen. Povsod, kjer je kazalo si pridobiti časti, se je postavil v ospredje. Pri takih okolnostih se ni čuditi, da je imel sam, pa tudi častniki in moštvo njegovega bataljona mnogo priložnosti, si priboriti odlikovanja. Slišali smo, da je izvrstno vodil svoj bataljon tudi v boju pri Rogelju in da so ga pohvalili njegovi predstojniki; zdaj pa so ga posebno gorko priporočili na najvišjem mestu. Presvetli cesar ga je za te in enake čine odlikoval z redom železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo.

Ravno tako pogumno in neustrašeno sta vodila svoje stotnije pri tej priložnosti stotnika Stojan France iz Mostenika na Moravskem in Slivnik Andrej iz Gorij pri Bledu.

Stojan, vzgled hladnokrvnega Moravca, Slivnik, vzor predrzno hrabrega Gorenjca, sta s svojim premišljenim in izredno pogumnim ravnanjem pripomogla k zmagi pri Jajcu in bila odlikovana z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo. Premnogo zaslug za zmago pri Jajcu si je pridobil tudi poveljnik 10. kompanije, stotnik B. Drenik, ki je z nedosežno srčnostjo odbijal sovražne napade na levem krilu, ko še 53. pešpolka ni bilo tam; tudi on je bil za svoje velike zasluge odlikovan kakor major Kerček.

V tem boju pa je dohitela žalostna usoda poročnika Černeta.

Ko se je tretja stotnija, v kateri je bil uvrščen, pomikala po znani planjavi, se je Černetova slutnja žalibože uresničila. Na tej planjavi, ki smo jo vsi drugi srečno prekoračili, ga je zadela smrtna krogla v trebuh. Revež se je vil v strašnih mukah na vse strani; kdo bi se pa ne, ako ima svinec v trebuhu. To zapazi tedanji pribočnik majorja Kerčka, poročnik (sedaj podpolkovnik v pokoju v Ljubljani) Matevž Prašnikar, in mu priskoči na pomoč navzlic neštevilnim turškim kroglam in bombam, ki so bile zdaj, ko sta bila sama na planjavi, le tema dvema namenjene. Pribočnik vzame Černetu svilnati pas in mu z njim obveže rano ter ga prenese v zavetje, ga tam odda zdravniškim vojakom in gre nato zopet na svoje službeno mesto. Ta častnik je tudi l. 1866. kot kadet v Italiji nekemu častniku rešil življenje. Za take in enake čine je bil Prašnikar odlikovan z vojaškim zaslužnim križem.

Ne daleč od Černeta se je bojeval poročnik Polde Ambrožič, ki nam daje lep vzgled izpolnjevanja dolžnosti do skrajnosti svojih dušnih in telesnih močij. Le-tá je v boju pri Jajcu opravljal službo adjutanta ali pribočnika v najhujšem sovražnem ognju. Bil je nesrečen; zadela ga je krogla in mu prevrtala dlan na roki v sklepu srednjega prsta in zgornje stegno. Kri je lila curkoma; šel je na prostor, kjer so ranjence obvezovali.

Med potjo je naletel na razkropljene vojake mnogovrstnih krdel. Te je zbral v oddelek, se mu postavil na čelo in hajdi nazaj z njim v bojno črto. Tu mu je zapovedoval tako dolgo, da je vsled preobilnega krvavenja omedlel in so ga morali nesti na pomočišče, kjer so mu ustavili kri, ga obvezali in okrepčali.

Ambrožič je bil za ta in enake junaške čine odlikovan z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo.

* * *

Med tem ko se je na levem krilu izvrševala odločilna zmaga, so bili oddelki na našem desnem krilu v zeló nevarnem položaju; bili so izpostavljeni silnemu vzkrižnemu ognju.

Vstaše, ki so se priplazili ob desnem bregu jezera in odtod nadlegovali naše oddelke na levem, je edina ednajsta stotnija 17. pešpolka spretno zapodila nazaj v Zaškopolje, kjer so se potem do zadnjega skrajno hrabro držali in borili.

Kakih tisoč korakov zahodno od onega mesta, kjer so bili vstaši vgnezdeni, sta bila dva turška strelca tako imenitno skrita, da jih živa duša ni mogla videti; samo lahko se vzdigajoč dim in zamolkel pok je zdaj pa zdaj pričal, da se za skalovjem skrivata dva jako nevarna sovražnika. Ta dva zagrizenca sta streljala črez jezero na tovorno živino in vojake ter napravila precejšnjo škodo. Kako jima priti do živega, da nam ne bosta delala več škode? Kako priti črez jezero in Turčina prepoditi?

Tu zapazi vodnik 4. stotnije Jože Kramar, rodom iz Trsta, pod preklano vrbo star čoln, ki je pa bil napol z vodo napolnjen; to je bilo znamenje, da čoln pušča. Vojaki ga hitro potegnejo iz vode, preiščejo razpoke, jih zamašijo s cunjami in hajdi nazaj v vodo.

J. Kramar in pešec France Petemel iz Škofje Loke sta kar najhitreje veslala k desnemu bregu, kjer je bil sovražnik skrit. Turčina sta streljala tako hitro, kar sta mogla, a zadela, hvala Bogu, nista prav nič, krogle so popljoskale v vodo. Kmalu sta priveslala do brega, izstopila, se splazila tiho in oprezno skoz gozd, in res zagledata skrita turška strelca. Hitro pomerita in nenadoma ustrelita na nju. To hrabro, rekel bi smelo obnašanje je Turčina tako osupnilo, da sta jima pokazala hrbet in zbežala. Enak strah se je polotil tudi tistih Turkov, ki so bili utaborjeni nekoliko niže in vzadi, ter so zbežali. Tako je Kramar pregnal sitnega sovražnika in rešil življenje mnogim tovarišem, ki bi jih bile sicer najbrž zadele vstaške krogle.

Plačilo za ta čin prehrabrega obnašanja je bila srebrna svetinja za hrabrost I. vrste. Pozneje je dobil Kramar službo pri cesarskem dvoru, ti jo še dandanes opravlja. Peternel pa je dobil svetinjo II. vrste.

Ker so torej predrzni Turki streljali črez jezero na našo tovorno živino in je pretila tudi našemu levemu krilu nevarnost, je zaukazal poveljnik druge gorske brigade, naj se naš vojni pratež povrne nazaj v vas Jezero.

Hkratu s tem je dospel v Jezero iz Varcar-Vakufa tudi naš veliki pratež. Na severni strani te vasi, torej nam za hrbtom, pa so se pojavile posamezne vstaške čete in se spopadle s stražami, ki jih je postavila v Jezeru bivajoča stotnija 53. pešpolka.

Vse to je povzročilo, da se je v Jezeru sploh mislilo, da je bila naša divizija pri Jajcu potisnjena nazaj; toda kmalu se je izkazalo, da je bila ta misel popolnoma neutemeljena.

Ob štirih popoldne so vstaši tudi na našem desnem krilu začeli pobirati svoja kopita in 10. lovski bataljon jih je zasledoval deloma po cesti, deloma po višavah na levi strani ceste in marsikateremu je še posvetil s svinčenko na drugi svet.

Toda iz Zaškopolja se sovražnik nikakor ni hotel umakniti in je celó pozdravljal 10. lovski bataljon na cesti s kroglami; zato je prebredla 1. stotnija tega bataljona jezero med prvo in drugo kotlino; predno pa je ta dospela tja, je že 11. stotnija 17. pešpolka naskočila Zaškopolje. Večina vstašev je zbežala, a nekaj zagrizenih Turkov je počakalo naskok. Hudo krvavo ruvanje se prične, besni Turek bije in seka s handžarom, kar more doseči, a naših bodal je bilo več, niti eden teh zagrizencev ni odnesel pete; vsi so poginili in tako smo zmagali na celi črti.

Tedanji poveljnik 11. stotnije, nadporočnik Skrem, še danes hrani neki gumb, o katerem pripoveduje nastopno:

»Med ravanjem v Zaškopolju me zgrabi zagrizen Turčin z eno roko za prsi, z drugo nameri samokres, da bi me ustrelil, a jaz ga primera bliskoma za gumb na prsih, ga prebitim in ustrelim z revolverjem. Vstaš se zvrne in srebrni gumb, ki ga hranim še danes za spomin, mi ostane v roki.«

Trdnjava Jajce pade.[uredi]

Po peti uri popoldne so Turčini zapustili na celi črti bojišče in bežali proti trdnjavi Jajce. Mislili smo, da se bodo tukaj ustavili, a strah pred našimi svinčenkami jih je podil dalje. Naši oddelki so bežečo gnečo pozdravljali sprva s streljanjem, a potem je zmanjkalo nekaterim oddelkom streliva. To je bila velika sreča za ubežnike, sicer bi bili pri tej priložnosti izgubili več ljudij, nego poprej celi dan.

Velik nered je nastal med bežečim sovražnikom, zakaj nosil je ranjence in mrtvece ter podil živino pred seboj. Nehote sem si mislil: No, ko bi zdaj planil oddelek konjiče na nje, vse bi lahko posekal. Imeli smo sicer konjenike, a v tem trenutku jih ni bilo pri rokah; pozneje pa, ko se je bežeča druhal razkropila v gorovje, je bilo že prepozno.

Naša krdela so po cesti in po gorovju ob levi strani ceste neprenehoma zasledovala sovražnika. Polkovnik Priger je dospel s 3. bataljonom svojega polka še pred 6. uro prvi pred trdnjavo, in ker je mislil, da je grad še zaseden, ga je obkolil na severni strani. Za njim so prišli drugi oddelki ter brigadni in divizijski štab. Ob polsedmih zvečer je nadporočnik Kalbaher od 53. pešpolka razobesil na gradu avstrijsko zastavo, ki so jo naši z »živio«-klici na presvetlega cesarja srčno pozdravili.

Da si zagotovimo uspeh zmage, zaukaže vrhovno poveljništvo konjiči, naj jaha proti Karavlji gori; mesto Jajce naj zasede en bataljon in trdnjavo ena stotnija 53. pešpolka; 10. lovski bataljon in 11. stotnija 17. pešpolka pa naj skrbita za varstvo na vzhodni in južni strani mesta. Po tem ukazu je zasedla 1. stotnija 10. lovskega bataljona Zaškopolje, 11. stotnija 17. pešpolka pa višave, ki se razprostirajo na južni strani trdnjave Jajca. Vsi drugi oddelki so se utaborili pred trdnjavo ob obeh straneh ceste, se zavarovali s prednjimi stražami ter tam taborili dva dni.

* * *

Na tem mestu mi bodi dovoljeno podati svojim čitateljem zanimivo in poučljivo sodbo, ki jo je izrekel o odločitvi zmage pri Jajcu hrabri junak Božidar Drenik, tedanji stotnik in poveljnik 10. stotnije 17. pešpolka:

»Resnica je, da zmage pri Jajcu ni pripisovati niti 17., niti 53. pešpolku samemu; nekaj več zaslug pri tem ima 17. pešpolk. Znano je, da se je sovražnik vgnezdil na izhodu soteske in je nameraval nam zapreti tukaj pot v Jajce.

Večina naše vojske se je pomikala po cesti v soteski; 17. pešpolk je še pravočasno krenil po skalovju na levo in 10. stotnija je korakala na skrajno levo krilo. Med to stotnijo in vstaši je zijal propad »Korito«; v ravni smeri ga prekoračiti pač ni bilo lahko mogoče. S teh stališč se je dolgo streljalo sem in tja, zakaj poveljništvo VII. pehotne divizije je računalo, da prispè kmalu 46. polk in da bo potem prisilil sovražnika, da zapusti svoja utrjena gnezda; a ta polk je bil v Banjaluki zadržan in je dospel še le dne 8. velikega srpana v Jajce.

Po večurnem streljanja sem in tja se je začel sovražnik pomikati naprej in je prišel v gozd, ki se je razprostiral na severni strani kraja, kjer je stala 10. stotnija, in obkolil na ta način njeno levo krilo. Njegov namen je bil torej razpršiti to krilo.

Ako bi se mu bilo to posrečilo, bi bila VII. pehotna divizija izgubljena. Kot poveljnik 10. stotnije sem izpremenil hitro smer in se razvil proti severni strani ter se postavil tam sovražniku nasproti. Vstaši so večkrat poizkušali naskočiti to stotnijo, a ta jih je vsakokrat odbila s krvavimi bučami. V tem boju je 10. stotnija neizrečeno mnogo trpela in izgubila šesti del svojega moštva; vsak sedmi mož je bil ranjen ali pa ubit. Ta boj je trajal toliko časa, kolikor ga je bilo potreba, da je prišel polkovnik Priger s štirimi stotnijami in pa 63. pešpolk na skrajno levo krilo.

Da smo se vzdržali na bojišču v teh odločilnih trenutkih, to je na vsak način zasluga 17. pešpolka, oziroma 10. stotnije.

Pešpolk št. 53. ni prišel ves na enkrat, ampak je dohajal le polagoma; med tem se je 10. stotnija neprenehoma bojevala in pregnala slednjič sovražnika iz gozda. Nekateri oddelki 53. pešpolka so jo vdrli v gozd ter obstali v njem. Ena stotnija se je postavila neposredno za mojo stotnijo in sklenila z menoj skupno koračiti ter obkoliti sovražno desno krilo.

Na tej poti sem naletel na 12. stotnijo 17. pešpolka, katero sem vzel s seboj, mahnil najprej v gozd in se potem obrnil proti vzhodu; zunaj gozda bi bil izgubil preveč ljudij; še v gozdu so mi padli 4 možje, zakaj na povratku je sovražnik še vedno streljal slepo v gozd.

To moje gibanje proti sovražni strani, katero so vstaši pač opazili, a ga niso mogli ustaviti, jih je primoralo, da so se nehali bojevati. Streljanje je torej utihnilo, in ko smo izstopili iz gozda, je bil sovražnik že izginil.

Malo prej, predno smo zapustili gozd, je prišel polkovnik Priger ter prevzel poveljništvo. Koračili smo potem naravnost proti Jajcu. Da zavarujem levo krilo, sem odposlal en oddelek na višavo, ki je nadkriljevala bližnjo okolico.

Z ozirom na vse to, kar se je zgodilo, pridem do sledečega zaključka:

1. Ako bi se ne bil 17. pešpolk na levem krilu tako stanovitno in hrabro držal in sovražnih napadov odbijal, bi bil boj izgubljen in VII. pehotna divizija bi bila prišla v največjo stisko; v tem oziru je 17. pešpolk odločil.

2. Ako bi ne bil 53. pešpolk posegel v boj, bi bil končni izid tega boja na levem krilu zeló dvomljiv; z njegovo pomočjo se je boj odločil.

3. Po odbitku sovražnega napada je 53. pešpolk obstal, levo krilo 17. pešpolka pa je napadalo sovražnika, in sicer tako, da je obkolilo sovražno desno krilo in prisililo vstaše, da so se odpovedali boju in se hitro umaknili; zakaj požuriti so se morali, da so prišli še v pravem času črez most v Jajcu.

To odločitev je pripisovati edino le 17. pešpolku.«

Tako podpolkovnik Drenik.

Kdo je bil odlikovan za hrabre čine pri Jajcu?[uredi]

Za hrabre čine pri Jajcu sta dobila zlato svetinjo pešca Škodlar in Hoge.

Škodlar Jaka, pešec 5. stotnije 17. pešpolka, rojen leta 1847. v Kosezah pri Zgornji Šiški, močan in postaven fant, sin kmetskih starišev in tedaj delavec v žrebljarski tovarni Galetovi v Ljubljani, je bil poklican l. 1878. pod zastavo. Ko je pozivnico prejel je večkrat veselo zaukal in zagotavljal svojim tovarišem: »Brez medalje se ne povrnem.« Ti pa so mu nagajali, rekoč: »Če ne bo zlata ali srebrna, bo pa svinčena.« 

V boju pri Jajcu dne 7. vel. srpana je prišel, opravljajoč službo na patroli, na neki hrib.

Postoji in si prične mirno in pazljivo ogledovati svet in sovražnikovo stališče. To ga je tako zanimalo, da ni zapazil preteče mu nevarnosti. Pet Turčinov, skritih v gostem grmovju, se je priplazilo Škodlarju za hrbet. Kakor senca tiho se približa eden teh vstašev Škodlarju in ga tako nepričakovano in s tako silo udari po glavi, da se revežu kar zabliska pred očmi in da zdrči nezavesten po skali navzdol ter izgine v grmovju. Vse je bilo tiho, le divje vpitje in grohotanje Turkov je pričalo, da se veseli tega svojega čina, da so zopet poslali enega teh vražjih »gjavrov« tja na oni svet. A hudo so se motili. Škodlar je imel trdo kranjsko glavo. Hudi udarec ga je sicer malo omamil, a kmalu se je zopet zavedel. »Le počakaj, ti vražji Turek! Tako se pa nismo zmenili! Za to nekrščansko grdobijo ti poplačam, da se bo kar kadilo!« — Rekši, vstane in se priplazi oprezno počasi do vrha, kjer so neprijatelji brezskrbno ležali ob robu skalovja. Škodlar prime puško pri cevi in udriha s kopitom po Turkih tako dolgo, dokler ni bilo vseh pet mrtvih.

Za ta junaški čin je prejel Škodlar takoj posebno priznanje svojih predstojnikov; pohvalil ga je sam nadvojvoda generalni major Ivan Salvator. pozneje pa se mu je priznala zlata svetinja, za katero je vlekel vsak dan po 40 vinarjev. Dobil je tudi dva cekina, katera je poslalo neko društvo iz češkega mesta Nahoda na vrhovno poveljništvo z željo, naj se podarita onemu vojaku, ki se je odlikoval s posebno hrabrostjo. Vrh tega je bil povišan za »frajtarja«.

Ko je meseca vinotoka istega leta naš brigadir nadvojv. Ivan Salvator odlikovancem pripenjal svetinje, je Škodlarja vprašal, bi li ga veselila služba vratarja Da Dunaju; a vrli fant je ljubil svojo domovje bolj nego dobro službo v tujini; zatorej se je za to ponudbo lepo zahvalil in prosil namesto na Dunaj — za dopust v Šiško, ki ga je tudi kmalu dobil. Prve dni po svojem prihodu je ostal v Ljubljani in kamor je prišel kaj kupovat, vse mu je bilo zastonj. Potem pa se je vrnil v prijazno Šiško z zlato blestečo svetinjo na junaških prsih. Kako so ga zavidali šiškini fantje, kako prijazno so zrle nanj Šiškina dekleta! A vsakdo ga je spoštoval, ker je tako možato držal svojo besedo. [3]

Pešec Hoge Jože od 1. stotnije, rojen l. 1852. v Novem Logu v kočevskem okraju, je v boju pri Jajcu opravljal službo »ordonance« ali poročevalca pri divizijonarju.

Ta ga je poslal z važnim poveljem na levo krilo. Pot, dolga kakih tisoč korakov, je bila jako težavna, sem ter tja skalovita, pri tem pa še jako nevarna; zakaj vsakega, ki se je pokazal na tem kraju, so vzeli vstaški strelci na muho. Na potu po tem nevarnem svetu je nosil Hoge važna povelja. Toda sreča mu ni bila mila. Imel je še le pet sto korakov za seboj, kar ga zadene sovražna krogla v koleno. Dobro vedoč, kako važno povelje ima v rokah, kobaca navzlic veliki bolečini po eni nogi in dveh rokah naprej in se tako srečno priplazi do predstojnika, kateremu je imel izročiti važno povelje; takoj potem pa se vsled obilo izgubljene krvi nezavesten zgrudi. Da se mu kri ustavi, so mu obvezali rane, ga okrepčali z rumom in nato se je zopet zavedel. Vse je hvalilo tega hrabrega in požrtvovalnega vojaka, a tudi plačilo ni izostalo; pripeli so mu na hrabre prsi zlato svetinjo, od katere je tudi vlekel 40 vinarjev na dan. [4]

Za hrabre čine v bojih pri Jajcu so dobili srebrno svetinjo I. reda razen Jožefa Kramarja, ki je na drugem mestu omenjen, tudi:

Glavacki Avgust, častniški namestnik 5. stotnije, rodom Idrijčan. Ta podčastnik je za časa, ko so bili vsi častniki odsotni, jako spretno vodil 5. stotnijo. Na levem krilu te stotnije se je nahajal skalovit, precej strm grič; bati se je bilo, da ga vsak trenutek zasedejo vstaši. Ljudje so bili že zmučeni, a Glavacki jih je bodril, navduševal in s tem dosegel, da je stotnija pravočasno zasedla grič in zavrnila vstaše. Akoravno so potem vstaši silovito pritiskali nanj, se ni umaknil niti za ped nazaj, ampak je vztrajal tako dolgo, da je prišla pomoč.

Košmel France, narednik 10. stotnije iz Železnikov v kranjskem okraju, je bil takoj ob začetku boja obstreljen na prsih, a navzlic temu se je obnašal, kakor da bi se mu ne bilo zgodilo nič zalega. Stal je vztrajno in hladnokrvno. Ko je sovražnik vsipal krogle nanj in ko se je napotila stotnija, da obkoli sovražno desno krilo, je vodil svoj oddelek s krepko roko in tako mnogo pripomogel, da je bil uspeh na naši strani. Še le po zmagi je šel na pomočni kraj in se dal tam obvezati.

Ajzencopf France, pešec 2. stotnije, iz Vojnika (Hohenegg) v kočevskem okraju, je bil fant prebrisane glave; zató je opravljal službo ordonance. Odposlal ga je že umrli stotnik Stojan k oddaljenemu oddelku svoje stotnije z važnim poveljem. Na poti ga zadene sovražna krogla v leva rebra. Navzlic krvaveči rani ga žene čut dolžnosti dalje do mene in mi gladko po vojaško naznani, kar je ukazal stotnik. Po izvršenem povelju se povrne hrabri korenjak zopet na svoje službeno mesto. Na poti nazaj ga zadene druga sovražna krogla, nekoliko niže. Zdaj je moral obležati; imel ni več toliko telesne moči, da bi bil mogel stotniku izporočiti o pravi in resnični izvršitvi prejetega povelja. Živel je potem še deset dnij. Pokopan je v Jajcu na katoliškem pokopališču.

Po njegovi smrti so stariši dobili srebrno svetinjo za hrabrost I. reda, ki jo je priznal presvetli cesar Eisenzopfu za njegovo hrabro, požrtvovalno in vestno obnašanje pred sovražnikom. Pač velika čast in tolažba za uboge stariše!

Zurl Janez, vodnik 9. stotnije, iz Hirisgrubna v kočevskem okraju. Ko se je 9. stotnija razvila v bojno črto, se je vgnezdil svojo četo na kraju, ki je bil za streljanje jako ugoden, in je začel streljati na vstaše, zbrane številu njemu nasproti. Da pokaže moštvu, kako se vstaši pošiljajo na drugi svet, sam večkrat ustreli in zadane, a pri tem se je preveč izpostavil in bil težko ranjen. Nikakor pa ni hotel zapustiti bojne črte, temveč je vztrajal do konca boja in se dal že le potem obvezati.

Lozar Janez, pešec 3. stotnije, iz Brezovice v novomeškem okraju. Ta pešec, ki je opravljal v boju službo ordonanee ali poročevalca, je bil srčen kakor lev; za krogle, ki so frčale okoli njega, se ni kar nič zmenil in črez Turke je zabavljal, da ne znajo streljati in s tem tovariše tolažil in navduševal. Vsako povelje je hitro in natanko izročil, in če je bilo treba, da se oddelek pomakne naprej, je letel pred njim do novega stališča in tam prav po kranjsko parkrat zaukal in na ta način tovarišem oživljal pogum.

Hrovat Martin, pešec 2. stotnije, iz Sobenje vasi v krškem okraju, je bil dne 7. vel. srpana takoj, ko je začel streljati, ranjen na levem ramenu. Njegov vodnik ga je opominjal, naj izstopi iz bojne črte in se da obvezati, a Hrovat tega ni hotel storiti, temveč je trdil, da ga nič ne boli in mu kri tudi ne bo odtekla, ker je rano z robcem malo obvezal. Postrelil je vse strelivo in vztrajal do konca v boju in se dal obvezati še le zvečer ob sedmi uri v taboru pri Jajcu.

Japelj France, pešec iste stotnije, iz Jezera pri Ljubljani. Ko je 2. stotnija v boju pri Jajcu stala v najhujšem ognju, je stokal ne daleč od nje pešec 10. stotnije in prosil pomoči. Revež je bil hudo ranjen in se ni mogel ganiti. Japelj priskoči, ne meneč se dosti za bombe iz topov in za krogle iz pušek, nesrečnemu tovarišu na pomoč in ga prenese v zavetišče, kjer so ga potem zdravniki obvezali in pokrepčali. Japelj pa se je vrnil na svoje mesto in streljal dalje.

Srebrno svetinjo II. reda pa so prejeli:

Kestner France, narednik, iz Mozelja v kočevskem okraju;

Malnerič Janez, vodnik, iz Brezja v novomeškem okraju;

Senčar Jaka, vodnik, iz Lok v litijskem okraju. Vsi trije od 2. stotnije so se posebno v tem odlikovali, da so v najhujšem sovražnem ognju izvrstno vodili svoje male oddelke, jim z besedo in dejanjem dober vzgled dajali in na planjavi — proti sovražnim kroglam le deloma zavarovani — stanovitno vztrajali.

Zupan Jaka, vodnik 3. stotnije, iz Krope v radovljiškem okraju, se je odlikoval s tem, da je bil zeló srčen, da je bodril in izvrstno vodil svoj roj.

V boju pri Jajcu se je reservni poročnik baron Mak Nevin prostovoljno oglasil na patrolo in jo vodil na povelje divizijonaijevo. Patrola je koračila po brezpotnem težavnem torišču včasi prav blizu sovražnika v najhujšem ognju. Da se pa fantje za vse krogle, ki so frčale večinoma črez glavo, niso nič zmenili, to je zasluga Zupanova; navduševal je namreč svoje podložnike, jim pravil, da Turčin ne zna streljati, da se jim torej ni treba nič bati i. t. d. To je pomagalo, da je patrola hitro in dobro izvršila svojo nalogo.

Likozar France, vodnik iste stotnije, iz Primskega v kranjskem okraju, jako spreten in hraber podčastnik, je prevzel, ko je bil poročnik Černè ranjen, poveljstvo Černetovega oddelka in ga zeló spretno in hrabro vodil.

Remžigar Miha, vodnik 10. stotnije, iz Dobrave pri Ljubljani, je svojega stotnika močno podpiral s. tem, da je na levem krilu, na katerem so vstaši hoteli stotnijo obkoliti in jo pregnati, stal trden kakor skala in se branil z veliko srčnostjo proti sovražnemu navalu. Ko je stotnija malo pred koncem boja obkolila sovražno krilo, je Remžigar zavzel neko po sovražniku zasedeno višavo in jo tako dolgo držal, da so naši zasedli trdnjavo v Jajcu.

Hudnik Jože iz Hruševega pri Ljubljani in Segati Tone iz Kiopriza (Chiopris) pri Gradiški, oba pešca 4. stotnije, sta bila odlikovana s srebrno svetinjo, ker sta prenašala srčno in ne meneč se za veliko nevarnost povelja in naznanila v najhujšem sovražnem ognju. Hudnik je vrh tega prav spretno in pogumno donašal strelivo v bojno črto.

Hribar Jože, pešec 4. stotnije, iz Ihana v kamniškem okraju, je bil zeló hraber vojak. Ko se stotnija še ni bila razvila in so ji sovražne krogle frčale črez glavo, se je šalil, rekoč: »To so bosenski sršeni!« ter stegnil roko in jo zasukal, kakor bi lovil muhe. Fantje so se mu smejali in pozabili nevarnosti. Tudi pozneje, ko je bila stotnija že v ognju in so krogle še gosteje frčale okrog, je Hribar tovariše bodril in jim pravil, da bosenski sršeni ne pikajo. To je pomagalo, da se fantje teh sršenov res skoro nič niso bali.

Zdravič Martin, vodnik 9. stotnije, iz Vreznika v kočevskem okraju. Oddelek nadporočnika Romberga je stal v zaslombo za neko turško točo. Polkovnik Priger je hotel vedeti, kateri oddelki se bojujejo spredaj; zato je odposlal vodnika Zdraviča na patrolo. Pot ga je peljala po odprtem svetu in sovražnik je hudo streljal. Vodnika vse to ni zadrževalo; izpolnil je natanko povelje in izporočil polkovniku, kar je hotel vedeti. Oddelek, kateremu je bil Zdravič prideljen, se je pozneje razvil v bojno črto; pri tej priložnosti je navduševal Zdravič z besedo in dejanjem podložnike in jim zagotavljal, da se je zmaga že nagnila na našo stran, kar je podrejeno mu moštvo zeló osrčilo.

Stacul France, vodnik iste stotnije. Ko se je 9. stotnija razvila v bojno črto, je ta podčastnik pogumno koračil pred četo in si izbral ugoden prostor, odkoder je obsipaval s kroglami vstaše, ki so se skrivali za neko turško kočo. Med bojem je neprenehoma navduševal svoje ljudi, da naj vztrajajo, in res mu ni bilo treba navzlic hudemu sovražnemu ognju zapustiti prostora, ki ga je branil.

Zenko Janez, vodnik iste stotnije, iz Št. Mihela pri Postojni, se je tudi zeló pogumno vedel v bojni črti ter osrčeval moštvo, da naj vztraja, akoravno je bil v oddelku že eden mrtev in šest ranjenih. Ko je bilo treba bojno črto pomakniti nekoliko naprej, je koračil zopet prvi in je tako s svojim vzgledom potegnil kar za seboj podložnike.

Pišler Janez iz Kočevja in Partelj Janez iz Huja v kranjskem okraju, oba vodnika 10. stotnije, sta dajala s svojo žilavo vztrajnostjo v sovražnem ognju in s hladnokrvnim vedenjem izvrsten vzgled svojim podložnikom in s tem bistveno pripomogla, da se je dosegel ugoden uspeh. Ko se je poročnik Krušič, zmučen od truda, nezavesten zgrudil, je prevzel Pišler njegov oddelek in ga vodil spretno in pogumno; Partelj pa si je prizadeval, da sta se vzdržala red in zveza, med tem ko je stotnija koračila, da obkoli sovražno desno krilo.

Jakovac Henrik, desetnik, in Knol Tomaž, poddesetnik ali frajtar, oba od 6. stotnije, sta bila zeló pogumna in srčna in sta s tem povzročila, da se je njima podrejeno moštvo po njunih vzgledih neustrašeno obnašalo in se ni zmenilo za nevarnost, ki mu je pretila. Ko je bil nesrečni stotnik Kopřiva ranjen v nogo in ni mogel stopiti na njo, ga je Jakovac s pomočjo pešca Knola in Stalcerja prenesel z nevarnega mesta na pomočišče ter se potem nemudoma vrnil na svoje mesto.

Pregel Jože iz Vipave in Erjavšek France iz Županjih njiv v kamniškem okraju, oba pešca 3. stotnije. Tretja stotnija je morala v boju pri Jajcu prekoračiti dve sto korakov širok planinski travnik. Vstaši so kar najhuje streljali. Tu sta Pregel in Erjavšek z besedo in lastnim vzgledom navduševala tovariše in jih zagotavljala, da se jim ne bo nič pripetilo, ker sovražnik previsoko strelja. To je pomagalo, da so vojaki pogumno prekoračili to gorsko planjavo. Pozneje je odposlal poročnik Sever Pregla, naj poišče sosednjo stotnijo in se zveze z njo, kar je ta zopet dobro in neustrašeno izvršil.

Markič Jože, pešec 6. stotnije, je bil v svojem oddelku eden najpogumnejših vojakov in se je posebno s tem odlikoval, da je bil pri vsakem gibanju vedno prvi in je tovariše bodril s pogumnim klicem: »Fantje, le po njem!« Ker se je pa preveč izpostavil, ga je zadela sovražna krogla; a tudi tedaj ni zapustil svojih tovarišev, temveč je streljal s krvavečo roko naprej do konca boja in s tem dajal tovarišem krasen vzgled vztrajnosti in zatajevanja samega sebe.

Stalcer Jože, pešec iste stotnije, iz Rajhenava v kočevskem okraju, je kot ordonanca v najhujšem sovražnem ognju prenašal hitro in neustrašeno povelja svojega stotnika. Pri tej priliki se je postavljal tudi v bojno črto in s svojim izvrstnim streljanjem pošiljal vstaše v turški raj in tako dosegel, da so tudi drugi tovariši mirno in dobro streljali.

Bergant Janez od svete Barbare v kranjskem okraju in Antončič Tone, oba pešca 10. stotnije, sta bila neustrašena v sovražnem ognju in sta s tem jako ugodno vplivala na tovariše. Bergant je vrh tega opravljal službo ordonance in pogumno prenašal naznanila in povelja sem in tja, bil ranjen in je pozneje vsled rane umrl v Glamoču, kjer je tudi pokopan.

Pavlovčič Elija, trobentač 2. bataljona, iz Trnja v postojnskem okraju, je zamenjal, kjer je le našel mrtvece, rog za puško in se navdušeno udeležil boja ter vplival s pogumnim vedenjem in navdnševalno besedo jako ugodno na svoje tovariše in jim vzbujal veselje do mirnega in uspešnega streljanja.

Pohvaljeni so bili: narednik Čadež Janez, vodnika Gramer France in Bančič Jože in desetnik Zvar Šimen 1. stotnije; vodnik Flegar Jože, desetnika Simončič France in Kotnik Jože ter pešec Derk Tone 3. stotnije; poddesetnik Lapajne Dragotin, pešca Jakše France in Žirovnik France 10. stotnije.

Naše izgube. Pipec čuva ujetnike. Pipec ranocelec. Pipec na straži.[uredi]

Zmaga pri Jajcu je bila odločilnega pomena za prvo dobo zasedanja. Boj je imel na obeh straneh značaj spopada; zato tudi izgube niso bile neznatne. Pri 17. pešpolku je bilo 9 mož ubitih, 83 pa ranjenih; pri 10. lovskem bataljonu 6 mrtvih in 35 ranjenih; 53. pešpolk je imel 7 ubitih in 54 ranjenih in 5, ulanski polk 1 ranjenca. Pri 17. pešpolku so padli pešci: Kajzer Jože, Mahorič Štefan, Sluhan Janez, Golob France, Juvančič France, Krajger Jože, Čimzar Tine in desetnik Turšič Tone.

Ranjeni pa so bili: stotnik Kopřiva Henrik, poročnika Ambrožič Polde in Černé Jože, narednik Košmel France, vodnika Zurl Janez in Kozjek France; desetniki: Stimac Andrej, Likar Jože, Balovc Lorenc in Kančič France; enoletna prostovoljca; Zor Nace in Fölsing Miroslav; poddesetniki: Škoda Tone, Eksel Just in Kump Jože; pešci: Hoge Jože, Mav Jurij, Ajzencopf France, Simunovič Janez, Filak Janez, Vidergar France, Pavliha Jaka, Rožič Miha, Hrovat Martin, Ažman Jože, Glavan France, Turn Jože, Pramer Janez, Vala Tone, Peršin Jože, Jeretič Janez, Stublar Peter, Prac Jurij, Traven Matija, Lavrenčič France, Simunovič Matija, Rešeta Janez, Simenc Janez, Dolinek Jaka, Smrdu Janez, Suša Jurij, Jančar Tone, Kežar Martin, Gerden France, Dobrin France, Markič Jaka, Medest Jaka, Švab Matija, Blatnik Jaka, Terezin Lojze, Kožnert Tone, Marinič Jaka, Žabic Blaž, Vidmar Tine, Falzari Jaka, Jenko Miha, Bergant Jan., Satler Lorenc, Sibert France, Marica Lorenc, Perezin Janez, Šraj France, Zanskovič Miha, Oblak Jože, Habijanič Jernej, Vičič Janez, Žitnik Tone, Oberman Matija, Cugel Jože, Rojc Miha, Golija Janez, Sernec France, Strehar Gašper, Suhi Janez, Ankeli Lorenc in trobentač Bon Tone.

Vstaši so imeli večje izgube; razen tistih, ki so jih vzeli s seboj, so pustili še na bojišču 342 ubitih.

Dobili smo dalje v roke mnogo orožja, streliva, pet Krupovih topov in ujeli smo okoli šest sto mož.

Za te ujetnike se je na strani našega tabora naredil primeren krog, v katerega so morali ujetniki vstopiti. Stotnija vojakov z nabitimi puškami in nasajenimi bodali je obstopila obod tega kroga. Ujetnikom se je zapretilo, da bo vsak ustreljen, kdor brez dovoljenja stopi iz risa. Bili so tu samo zagrizeni Turčini ogorelih obrazov in orjaških žilavih rok, polni sovraštva in jeze do »gjavra« (kristjana psa), ki so se mu morali zdaj pokoriti. Nekateri so se kar od jeze penili in pihali kakor mačka, kadar se postavi preganjalcu v bran.

Pipec je zeló grdo gledal te malopridneže in trdil, da imajo vsi s kristjansko krvjo osrkunjene roke, zakaj kristjanu glavo odrezati, jim je toliko kolikor muho ubiti. Ta srd se je še pomnožil, odkar je videl Pipec nad trdnjavskimi vrati v Jajcu (gl. str. 51) glave svojih tovarišev, ki jim jih je bil nečloveški Turčin v boju porezal in jih potem prinesel do Jajca in ondi pribil na vrata. Pipec je pričakoval, da se bodo ujetniki spuntali, in tedaj bo šel tudi on pomagat. Uverjen je bil, da bo njegov pipec gotovo tudi tam kakor povsod storil svojo dolžnost; bil je torej vedno pripravljen na to »klanje«. Še po noči se je ulegel vedno tako, da je gledal proti ujetnikom, a spal je le z enim očesom, z drugim pa je pazil na punt, a zaman. Ena noč je prešla za drugo in Turčin še vedno čepi v risu s sključenimi nogami mirno, a ves oslabljen; zakaj razen suharja in vode že dva dni ni nič užival.

Skoro gotovo je pomanjkanje živil in pičlo število vojakov napotilo našega divizijonarja, da je dne 10. vel. srpana pred odhdom iz tabora dal zopet prostost vsem ujetnikom, ki so jo potem mahnili večinoma proti Sarajevu.

Pipec je bil ves potrt, ker ni mogel maščevati svojih tovarišev; povelja pa, ki je dalo Turkom zopet svobodo, takrat ni razumel in ga menda še zdaj ne razume.

Kakor morje po viharju, tako je bila po krvavem boju pri Jajcu vsa okolica še zvečer nekoliko razburjena in zrak nasičen z neprijetnim smodnikovim dimom. Hiše so bile zapuščene, hlevi prazni; turški konjiči, ki so med bojem in na begu izgubili svoje jezdece, so dirjali sem in tja in se veselili zadobljene svobode. Pozneje so te konjske veseljake polovili in marsikateri stotnik, ki prej ni imel konja, ga je zdaj dobil zastonj ali za male novce. Kdo ni pozna kobilice belke z imenom »Bosna«, ki jo je v Ljubljani mnogo let jahal domači stotnik in poznejši podpolkovnik Slivnik v trajni spomin na ta vroči dan?

Tudi ščetinci kratkih nog niso mogli bežati s svojimi gospodarji; potikali so se okoli taborišča brez gospodarja. Naš Pipec je hitro spoznal vrednost teh četveronožcev za častniško kuhinjo in se jim je ponudil za gospodarja. A ščetinci so slabo izkupili; zakaj seznaniti so se morali takoj na mestu z ostrim njegovim pipcem. Nič bolje se ni godilo kuretnini, ki jo je Pipec tudi potreboval, ker so bila živila v častniški kuhinji že pošla in častniki so bili po trudapolnem in krvavem boju jako potrebni krepila. Da jim je v takih okolnostih prašičkova pečenka in kurja juha izvrstno ugajala, ni treba še posebej omenjati. Pipec se je zopet izkazal spretnega pomožnega kuharja in je prejel ta večer za svojo spretnost posebno pohvalo.

* * *

Dne 8. vel. sprana zjutraj še nismo videli, kaj bomo kuhali za kosilo ta dan; zakaj malo številce četveronožcev, ki so se potikali okoli tabora brez lastnika in so bili polovljeni, je jedva zadoščalo za večerjo. Živila, ki jih je nosilo moštvo in tovorna živina, so nam bila pošla že prejšnji dan. Nadomestiti jih iz vojaških shramb v Banjaluki ali Stari Gradiški ni bilo mogoče; zakaj vozovi, na katerih so bila naložena živila, so bili zaradi slabih potov in deževnega vremena zaostali daleč za nami; ni se moglo računati, da nas doidejo v dveh dneh. Zaradi takih razmer je ukazal divizijonar, naj si posamezni oddelki priskrbé potrebnih živil pótem rekvizicije ali posilnega nakupa. V ta namen so se odposlala krdela na vse strani.

Tudi jaz sem odšel z malim oddelkom v selo Volijak, da preskrbim za prvi bataljon potrebnih živil. Šel je z menoj tudi Pipec. Ker je bil vešč mesarskega rokodelstva, mi je bila njegova navzočnost prav po volji. Koračili smo previdno, kakor da bi bilo vse polno sovražnikov v okolici. Pipec se je držal vedno prednje straže. Dospevši v Volijak, zavarujeta stranski straži selo od zunaj, prednja ga pa preišče znotraj. Pipec je že pri prvi hiši zvedel, da se je ondotni knez bojeval zoper nas in da je zdaj z drugimi vred zbežal proti Travniku. Kneza torej ni bilo, da bi nam bil šel na roko. Boljši nego knez je bil naš Pipec. Hitro je izvohal, da v hlevu sosednje hiše stojita dva vola, junec in mršava krava. Potipal jih je po svoji mesarski navadi in se gledé dobrega mesa prav ugodno izrekel o njih. Da bosta šla ta dva vola in junec z nami, to je bilo zdaj še gotovo, a komu jih plačati ker ni bilo videti žive duše pri hiši? Še le ko je Pipec večkrat pred zaprtmi vrati glasno zakričal, da bomo vola odgnali, smo začuli glas stare ženske. Dolgo ni trajalo, kar se prikaže iz koče v zeleno haljo oblečena žena, ki je imela obraz zakrit do očij. Bila je vsa prestrašena, ker je mislila, da smo prišli po njenega moža, ki se je udeležil boja pri Jajcu. Še le ko sem ji razložil, da potrebujemo za naše vojake govedine in da vzamemo oba vola in junca in jih tudi pošteno plačamo, se je starka, kateri je prorok Mohamed že davno odpustil, da se je pogovarjala z nami, malo pomirila in prosila, naj ji pustimo vsaj kravo, ki ji živi njene otroke. V to sem kaj rad privolil, ker stare mršave krave pač nisem poteboval. Pipec je cenil vola po 100 in junca na 60 goldinarjev.

»Tu imate 260 goldinarjev za oba vola in junca; potrdite mi zdaj na tem listku, da ste denar resnično prejeli.«

»Gospodine, kako bom potrdila, ker ne znam pisati?«

»Kje je vaš mož?«

Pri tem vprašanju se starka zopet prestraši. Pipec pa, ki je malo prej vstopil v Turčinovo sobo, odgovori: »Tukaj v sobi na preprogi leži.« Tedaj vstopim tudi jaz v Turčinovo kočo, da dobim potrdilo za prejeti denar. Turčin se je z velikim stokom in ječanjem usedel in s svinčnikom naredil neko turško čačko, s katero sem bil v takih razmerah popolnoma zadovoljen.

Vprašal sem ga, kaj mu je, da tako ječi.

»Gospodine, imam rano na prsih. Hudo me boli, pomagajte mi!«

Nisem ga hotel vprašati, kdo mu je povzročil rano, zakaj slišal sem že prej, da je bil ta Turčin prejšnji dan še naš sovražnik. Pipec, ki je hodil v zdravniško šolo in se je res nekaj razumel na zdravništvo, se pripogne, odstrani ranjencu obleko in zdaj se je res pokazala prsna rana, ki je pa bila še s strjeno krvjo zamazana in že precej vneta ali otekla. Pipec je pritisnil bolniku uho na prsi in se izrekel, da Turčin gladko diha; pljuča torej niso bila poškodovana. Izpirajoč rano z vodo, je Pipec takó-le govoril:

Naša vera nas uči,
Tam pomagat' kjer boli,
Naj bo Turek al' kristjan,
Bodi trezen al' pijan,
Naj bo reven al' bogat,
Bodi Nemec al' Hrvat.

Potem vzame iz žepa nekaj »cufanja«, ga položi na rano, oteklino okoli rane pa potrese z rumenim ranocelnim praškom (jodoform). Nato dene še platneno cunjo na cufanje in vse pritrdi s povojem ter reče Turku: »Za danes je dobro, jutri pa pojdite v Jajce k našemu zdravniku. Ta vam bo rano vnovič pregledal in obvezal.«

Turčin, kateremu je takoj malo odleglo, se je Pipcu presrčno zahvalil in ga hotel celó objeti. A ta se mu je izmuznil, zbežal iz koče, dal voloma konopec na roge in hajdi, šli smo nazaj v tabor.

Volički si še niso dobro ogledali našega podnebnega stanišča, ko se že zapela sekira in črez dobro uro je že vrelo meso v kotličkih, ki se pa ni dokuhalo. Nastal je namreč prazen »alarm« v taboru; ljudje so menažo izlili na travo, meso spravili, kotliče pa navezali ter odrinili proti Jezeru, a so se kmalu vrnili; zakaj prihajala je 1. gorska brigada, katero so imeli po zmoti za sovražnika.

* * *

Da po vročem boju niso vsi vstaši bežani proti Travniku, temveč da so se nekateri zagrizenci skrili po zasedah in od ondod napadali naše ljudi, nam priča nastopni dogodek.

Dne 8. velikega srpana sem stal na severovzhodni strani tabora z devetimi moži na straži. Tudi sluga Pipec je bil pri meni.

Zemljišče, ki sem ga imel varovati in pregledati, je bilo gosto pokrito s koruzo in drugo setvijo. Utaboril sem se na neki rebri pod košato črešnjo, odkoder se je še najbolje videlo na vse strani; ljudi pa je prikrivala zraven stoječa, precej visoka koruza. Pipec si je narezal v bližnjem grmu leskovine in se kratkočasil s tem, da je delal vislice in jih postavljal druge zraven drugih.

Nisem ga hotel vprašati, kaj to pomeni; zakaj vedel sem, da sovraži Turke iz dna srca zato, ker so našim tovarišem porezali glave. Maščevalnih mislij, ki so se mu vzbujale v srcu, pač ni mogel drugače pokazati, kakor da je postavljal vislice. Ko je stalo že deset takih višal vzravnanih, kakor vojaki v vrsti, se obrne proti taboru, rekoč: »Vislice so že pripravljene; ukaz naj bi še dali in rabelj naj bi prišel, potem takoj lahko pričnemo z obešanjem onih, ki čepé tam-doli v risu.« Izgovorivši te besede, poskoči, kakor bi ga bil kompanijski črevljar s šilom zabodel v bedro, ter vzklikne: »Gospod poročnik, tam-le doli pa zopet Turek miši lovi.« Hitro nastavim daljnovid in zapazim, da se na označenem mestu majó koruzni vrhovi. Mahoma odpošljem dva moža, da se prepričata o tankem sluhu in sokolskem vidu Pipčevem.

Vstaš se je ravno priplazil do konca koruzne njive ter ustrelil v tabor, ko sta prišla moja vojaka do njega. Začutivši za seboj stopinje se vtaš obrne in hoče ustreliti drugič, pa predno je mogel sprožiti, mu en mož izbije puško iz rok, drugi pa zasadi bodalo v srce, da se takoj zgrudi in ne migne več. Prihitelo je več vojakov iz tabora gledat ta prizor. Izkopali so na mestu jamo, položili Turčina vanjo, ter ga zagrebli. Pipec je vzkliknil: »Zastonj nisem postavljal vislic; obešali sicer nismo, a želja se mi je vendar izpolnila; maščevali smo svoje tovariše.«

Še danes mi ni prav jasno, kako se je bil priklatil ta vstaš črez zasedeno črto do tabora; gotovo se je plazil kakor mačka, kadar miši lovi.

Zadnja čast padlim junakom.[uredi]

Istega dne popoldne se je odpravil vojaški kaplan Polak in oddelek vojaštva na bojišče, da tam zadnjikrat izkažejo čast junakom, ki so padli na polju časti in slave ter jih potem položé k večnemu počitku. Pipca je zeló mikalo, da bi si ogledal ta prizor; zato poprosi dovoljenja. Dobil ga je toliko laže in hitreje, ker je vojaški kaplan potreboval strežaja ali ministranta. Pipec pa je že od mladih nog stregel domá pri maši in pogrebih, torej je to službo dobro umel. Dovolilo se mu je, da sme iti na tri kilometre od tabora oddaljeno bojišče, da izkaže tam tudi on tovarišem zadnjo čast.

Bojišče je bilo skoro pol ure široko; kazalo torej ni, da si se bili mrtveci daleč sem in tja prenašali. Izkopali so jame na tistih mestih, kjer so ti junaki padli, in so jih tudi tam položili k večnemu počitku.

Ko je vojaški duhovnik mrtvece zadnjikrat poškropil z blagoslovljeno vodo in pokadil s kadilom, se je valil dim naravnost proti nebu. Pipec je zeló resno in pobožno obračal svoje oči za njim. Bralo se mu je na obrazu, kaj misli v srcu: »Junaki, ki pri nebeškem Očetu že uživate svoje zasluženo plačilo, prosite za me, da srečno pridem iz te vojske; če pa me zadene smrt na bojišču, kakor je zadela vas, izprosite, da pridem k vam uživat večno veselje.« Tako je razmišljal Pipec, ko je duhovnik molil za junake, k večnemu pokoju položene, in zadnja beseda duhovnikova: »Amen« ga je še le vzdramila iz te zamišljenosti. Pobožno ginjen, je odrezal s svojim pipcem precej debelo deblo, naredil križce ter jih zasadil v gomile in na nje obesil vence, ki jih je spletel iz poljskih rož in cvetlic.

Tudi kristjani so okrasili in še dandanes okrašajo na vernih duš dan gomile svojih osvoboditeljev — le mi rojaki smo jih popolnoma zabili. Polk št. 3 in 10. lovski bataljon sta postavila spomenike svojim padlim junakom, a mi Kranjci smo zaostali, in tujci, ki hodijo obiskovat to bojišče, ne vedó, da so se tu bojevali tudi kranjski junaki. Morda nas vendarle vzdrami prihodnjost iz te nehvaležnosti nasproti svojim rojakom junakom, ki so prelili zadnjo kapljico krvi za dom in za cesarja.

Izprevod ranjencev.[uredi]

Dne 8. vel srpana se je proti večeru skoz naš tabor pomikal počasi in med pretresujočim stokom izprevod ranjencev z bojišča, kjer so ti reveži v šotorih prenočili, v mesto, kjer so se v hišah ubeglega sovražnika naredile bolnišnice. V taboru so vozovi ustavljali; vsak je hotel videti še enkrat svojega tovariša, ki je prelil kri in trpi za svojega vladarja in za svoj dom. Tudi Pipec se je ril naprej, a ne praznih rok; v lončku je imel juhe, v kositrski skledici pa pečenke; te se sicer ni mogel iznebiti, juhe mu je pa zmanjkalo, zakaj ranjencev je bilo 173 in vsi so bili zeló žejni.

Huda vročica je kuhala poročnika Černeta, ki je bil v trebuh ranjen in je ležal vznak na vozu. Nad polno črno brado sta se svetili zgornji lici, kakor dve rdeči črešnji; visoko čelo je bilo potno in žila mu je hudo utripala. Bil je še pri polni zavesti; popraševal je zdaj tega, zdaj onega: »Še li kdaj ozdravim?« Tolažilne besede tovarišev so ga nekoliko pomirile. Vozovi so že davno odložili te junake, a zadnji mili pogledi tega hrabrega tovariša, ki ga potem nisem videl več, so mi še danes živo pred očmi in mi ne bodo nikdar izginili iz spomina. Ozdravel revež ni, umrl je že po šestdnevnem mučnem trpljenju daleč od onih, ki so ga vzgojili in ljubili. Pokopan je na pokopališču v Jajcu.

Stotnik Kopřiva je prenašal s čudovito potrpežljivostjo in vdanostjo neizrečene bolečine, ki mu jih je povzročala rana na spodnjem stegnu. Krogla mu je bila zdrobila kost. Zdravniki so izjavili, da je smrt gotova, ako se mu noga ne odreže, a Kopřiva tega ni hotel slišati; pozneje je pritisnil nanj črni prisad in revež je moral umreti. Pokopan je v Gradcu.

Obema so častniki in tovariši postavili spomenike.

Srečnejši je bil poročnik Polde Ambrožič; temu je šla krogla, kakor sem pač že omenil, skoz dlan v zgornje stegno. Na roki mu je zdrobila pač kost, a na nogi mu je prevrtala samo meso; ozdravel je in zdaj živi kot stotnik v pokoju v Ljubljani.

Predaleč bi zašel, ako bi hotel opisovati rane in bolečine vsakaterega teh junakov. Mnogo izmed njih je ozdravelo, nekaj jih pa čaka vstajenja na grobju v Jajcu in na drugih pokopališčih.

»Bodi jim lahka tuja zemljica!«

Zborovanje častnikov. Dražba.[uredi]

Drugi dan zjutraj se je Pipec praskal za ušesi in bistro gledal na tisti šator, pod katerim je pred dvema dnevoma bival še Turčin, a danes je prenočil pod njim že naš bataljonski poveljnik s svojim pribočnikom ali adjutantom.

Ob sedmi uri zjutraj so se zbrali tudi vsi častniki in častniški namestniki tega bataljona pod tem šotorom.

Pipec je sam s seboj takó-le modroval: »Da zborujejo častniki in se posvetujejo o službenih stvareh kot voditelji, to že umem; a to mi ne gre v glavo, zakaj hodijo poedinci za streljaj od šatora cigarete kadit.« - Da je odstopil častnik Muha, tudi razumem, zakaj sitnih muh se povsod radi iznebé; da je pa šel cigareto kadit tudi velikan in mogočnež St ..., tega pa res ne razumem.«

Bataljonski trobentač, ki je od zadaj poslušal to modrovanje, mu poseže v besedo, rekoč: »Kaj pa čenčate? Vidim, da niste hodili v šolo za šarže ali podčastnike!«

»Ali ste morda hodili vi?«

»Kaj pa, da sem hodil.«

»Kaj ste se pa učili tam?«

»Učili smo se, da ni vsak, ki se piše za »Muho«, siten in nadležen in da ni vsak velikan mogočen; učili smo se pa tudi, da morajo predstojniki skrbeti za podložnike, in ravno to dela zdaj naš vzorni bataljonski poveljnik.«

»Morda skrbi s tem za podložnike, da jih pošilja iz šatora in potem Bog ve kaj o njih govori?«

»Kaj še; ravno narobe. Dobro vam je znano, da major nima toliko očij, kolikor podložnikov, torej ne more povsod videti, kako se poedinci obnašajo v boju. Zato odstopajo od najvišjega do najnižjega, da more major potem navzočnike povpraševati, kaj je odstopljenec izrednega in hrabrega storil v boju. Izredno hrabre čine zapiše ter jih predloži vojnemu ministrstvu in od ondod pridejo odlike in pohvale. Častniki bodo takrat gotovo zeló veseli, vi pa glejte, da jim postrežete z dobrim kosilom!«

»To pa to; že mnogo dnij prej bom vsa piščeta zabaral.«

»Ej, kaj piščeta, zabarati morate tudi race in goske!«

»Katere goske pa naj zabaram?«

»Vse, katere dobite!«

Pipec je bil zadovoljen, da mu je trobentač rešil uganko, njegove nasvete pa je pozneje v Livnu vestno izpolnjeval. —

Dne 9. vel. srpana pred kosilom je bila dražba v taboru. Prodajala se je zapuščina nadporočnika Doksata, ki je padel v boju pri Varear-Vakufu. Ta zapuščina se v tistem nevarnem času ni mogla odposlati sorodnikom, ker pošta še ni sprejemala zabojev in zavitkov.

Znano je, da je v Bosni našo prtljago nosila tovorna živina; teža je bila za vsakega konjiča ali za vsako mulo natančno določena in marsikatero živinče je že postalo nesposobno za nošo ali je že celó poginilo. V takih razmerah je bilo res najpametnejše, da se je Doksatova zapuščina na mestu razprodala na dražbi; zakaj vsak si je hotel kupiti spomin na priljubljenega tovariša, na drugi strani pa popolniti pomanjkljivo prtljago.

Prodalo se je vse prav hitro in dobro razen daljnovida. Zakaj vendar daljnovid ni bil na prodaj? Daljnovid ima zgodovinski pomen: ta se je moral ohraniti sorodnikom. Svinčenka, ki je ugasnila Doksatu luč življenja, je z označenim daljnovidom v tesni zvezi. Noben strugar ali ključalničar bi ne mogel predolbsti stebrička na daljnovidu tako fino in simetrično, kakor ga je prevrtala svinčenka. Odtod je šla v trebuh ter ostala v lednem okostju ubogega častnika.

Ta izredno nadarjeni častnik je smel v resnici gledati v sijajno bodočnost, a kruta in neusmiljena usoda mu je razbila v pravem pomenu besede najprej daljnovid in mu potem odrezala nit življenja za vselej.


Mesto Jajce nekdaj in zdaj.[uredi]

Predno se napotimo dalje, oglejmo si malo bolj natanko trdnjavo Jajce!

Jajce je največje mesto v okraju z enakim imenom. Sezidano ob levem brega reke Vrbasa na podolgastem, skalovitem, jajcu podobnem holmcu — odtod njegovo ime — je štelo leta 1878. za časa vstaje 3500 prebivalcev, večinoma katoliškega veroizpovedanja.

Mesto se deli v dva dela: v trdnjavo na vrhu holmca, v kateri stanujejo sami Turki, in v novo mesto ob vznožju trdnjave, kjer prebivajo kristjani.

Trdnjava nima velikega vojaškega pomena, zakaj z bližnjih hribov se s sedanjimi topovi lahko poruši vse obzidje.

Sredi mesta se spušča reka Pliva po dvajset metrov visokem slapu v reko Vrbas. Ta šumeči vodopad povzroča v zvezi s skalovitimi bregovi, ki obdajajo mesto, prekrasno in mično sliko.

Mesto Jajce je imelo v bosenski zgodovini večkrat pomen. Sezidal ga je vojvoda Hrvoje začetkom 15. stoletja; zadnji bosenski kralj Tomaševič ga je utrdil; sultan Mehmed ga je l. 1463. z orožjem pridobil in njemu ga je potem s silo vzel ogrski kralj Matija Korvin.

Po dolgem in težavnem obleganju je prišlo Jajce leta 1527. za več stoletij Turkom v roke.

Pravljica pripoveduje, da je živel v Jajcu evangelist Luka in bil tam pokopan v neki njemu posvečeni cerkvi, katero pa so pozneje Turki izpremenili v mošejo. Njegove kosti so prenesli menihi reda sv. Frančiška v Benetke.

Okolica mesta Jajca je ena najlepših pokrajin slikovite Bosne, posebno krasna je južna obala gorskega jezera.

Dandanes se Jajce posebno živahno razvija. Neka nemška delniška družba iz Norimberga si je pridobila od bosensko-hercegovinske vlade pravico, izrabljati vodno moč jezera, ki se nahaja tu, in vodá, ki se iztekajo vanje. Ta družba je sezidala blizu slapa, ki ga izkorišča, z osmimi milijoni kron dve veliki tovarni, ki izdelujeta kalcijev karbid, klorov apnenec in druge kemijske tvarine. Stroje goni elektrika, ki jo daje vodna moč. Doslej je približno pet sto delavcev, večinoma domačinov, uslužbenih v teh tovarnah.

Družba je kupila v bližini teh tovaren več zemljišč, na katerih bo postavila še druge tovarne.

Razen teh poslopij se je sezidalo po naših načrtih več zasebnih hiš, vladno poslopje ali konak, ki je stalo 140.000 kron; na vzhodni strani mesta tri vojaške barake za 300 in na gradu ena za 100 mož.

Ker zdaj razen osmih orožnikov ni drugega vojaštva v Jajcu, stanujejo v teh barakah civilni uradniki s svojimi rodbinami.

Deželna vlada ima v Jajcu eden, trapisti iz Banjaluke pa dva hotela.

Vodovod, sezidan l. 1902. s svoto 120.000 kron, preskrbuje mesto z jako dobro pitno vodo; vodoshramba ali »reservoar« se nahaja na gradu. Tu stoji tudi smodnišnica in več drugih shramb.

Črez reko Vrbas vodita dva lesena in železen most; ravno toliko in takih mostov je črez reko Plivo.

Mesto ima deloma električno razsvetljavo.

Cesto, ki je vodila po ovinkih in goratem zemljišču iz Jajca v Banjaluko, je deželna vlada preložila in novo cesto izpeljala ob reki Vrbasu. Ta cesta nam nudi mnogo slikovitih prirodnih krasot, kakor jih kažejo nekatere naše slike (gl. str. 73., 75., 79. in 81.).

Za duševno izobrazbo skrbi štirirazrednica, za zveličanje duš pa rimskokatoliška in grška župna cerkev ter frančiškanski samostan.

Grad v Jajca sme torej že danes s ponosom gledati na lepi razvoj in napredek nekdanjega kraljevega mesta.

Proti Karavlji gori.[uredi]

Med tem ko smo počivali v taboru pri Jajcu, so nam dohajale mnogovrstne novice o sovražniku. Ulanske patrole, ki so se odpošiljale proti Karavlji gori, niso vedele o sovražniku dosti povedati; katoliški duhovnik, frančiškan, ki je dne 9. velikega srpana prišel v tabor, pa je javil, da korakajo močne vstaške čete iz Travnika proti Karavlji gori. Ravno ta dan zvečer sta prinesla dva zaptija (turška orožnika) vdanostno pismo in ob enem poročilo, da je črta Travnik-Karavlja gora brez vstašev.

Zaradi teh različnih poročil in nezanesljivih turških zagotovil je sklenil divizijonar vojvoda Virtemberg korakati proti Karavlji gori v več oddelkih v bojni obliki, to je tako, da se četa vsak trenutek lahko razvije v bojno črto.

Glavno krdelo, obstoječe iz prve gorske brigade, enega bataljona 17. pešpolka, divizijskih zaslomb in pratežnih vozov cele divizije, je odrinilo pod vodstvom polkovnika Vilca dne 10. vel. srpana ob polsedmih po glavni cesti skoz Krežluk proti Karavlji gori. Naloga mu je bila, da za slučaj boja obdeluje sovražnika od spredaj.

Desna kolona ali truma, obstoječa iz dveh in pol bataljona 53. pešpolka, ene patrole konjikov in enega zdravniškega oddelka, je odkorakala že dne 9. velikega srpana pod vodstvom polkovnika Hostineka v Vinac, kjer je prenočila; dne 10. vel. srpana zjutraj pa je zapustila ta kraj in spremljala glavno trumo ob desni strani skoz Zlatino proti Karavlji gori, kjer bi naj zgrabila sovražnika od desne strani.

Leva kolona, obstoječa iz šestih stotnij 17. pešpolka, 10. lovskega bataljona, ene gorske baterije, enega oddelka ulancev, se je napotila dne 10. velikega srpana ob polšestih zjutraj pod vodstvom generalnega majorja nadvojvode Ivana Salvatorja skoz Lučno in Gostilj po Božičkovački planini proti Karavlji gori ter je imela nalog, za slučaj boja zgrabiti vstaše od leve strani in vzadi.

Ena stotnija 53. pešpolka je ostala za posadko v Jajcu in ena 17. pešpolka je spremljala pratežne vozove po glavni cesti.

Četrta kolona, obstoječa iz pol eskadrona ulancev, ki jih je vodil nadporočnik Konstantinovič, in iz ene stotnije 17. pešpolka pod vodstvom stotnika Stromajerja, pa je korakala v varstvo skrajnega desnega krila po dolini reke Vrbas že dne 9. velikega srpana popoldne proti Dolnjemu Vakufu.

Ulanci so imeli nalogo, razpisati po tej dolini do Dolnjega Vakufa rekvizicijo (t. j. naznanilo, da hočejo nakupiti potrebnega živeža), dne 10. velikega srpana jo pa mahniti, pustivši eno patrolo v Dolnjem Vakufu, črez Čardak proti Karavlji gori in tam zasačiti sovražnika od vzadi.

Stotnik Stromajer, ki je prišel dne 9. velikega srpana do Vinca in tam prenočil, je služil v prvi vrsti konjikom v zaslombo; potem je imel nalog, nakupiti živil, dne 10. vel. srpana pa odriniti skoz Dolnji Vakuf na Čardak in drugi dan oddati živila pri diviziji v Travniku; ako bi se pa sovražnik pri Travniku ali kje drugje postavil v bran, naj ga zgrabi od vzadi.

Vidi se, da je imel ves ta načrt namen, sovražnika popolnoma uničiti ali ga vsaj do zadnjega moža ujeti; posebno važnega pomena je pa bila naloga, ki sta jo imela stotnik Stromajer in nadporočnik Konstantinovič.

Ako pomislimo, da je bilo v Livnu 5000 mož sovražnika, ki bi se bil lahko združil s Turki, premaganimi pri Jajcu, in se potem našim uprl na Karavlji gori ali pa pri Travniku, sta bila ta dva oddelka res v veliki nevarnosti. Kaj je pol eskadrona konjikov in ena stotnija pešcev proti tolikemu številu vstašev! Daljava od glavne vojske je bila taka, da se ni moglo računati na pravočasno pomoč od te strani.

Vojvodi Virtemberškemu je bil ta težki položaj dobro znan; zato je pismeno zaukazal, da se mora izbrati za to podjetje najodločnejši stotnik. To povelje se je dostavilo stotniku Stromajerju 17. pešpolka s pristavkom, da mora s svojo stotnijo takoj odriniti.

Tedanji poročnik Jaka Modrijan, ki je služboval pri Stromajerjevi stotniji, pripoveduje o tej ekspediciji takó-le: »Dne 9. vel. srpana po menaži smo odrinili in prišli brez posebnih nezgod v Vinac ali Vinkovce, kjer smo se zunaj te vasi utaborili in prenočili. Tukaj nam je konjiška patrola izročila štiri ujete Turčine, ki so vodili s strelivom in orožjem obloženo živino s seboj. Strelivo smo vrgli v reko Vrbas, orožje pa uničili.

Po noči so prišli kristjani k poveljniku in ga svarili, naj nikar ne hodi dalje, ker bi kmalu trčil na vstaše, ki so bili pri Jajcu zapodeni. Na počitek pač nismo smeli misliti to noč, zakaj vsak trenutek smo morali biti pripravljeni, da se spopademo s sovražnikom.

Noč je mirno pretekla. Drugi dan smo jo pa na vse zgodaj mahnili proti Dolnjemu Vakufu. Ujetnike smo vzeli s seboj. Ob deseti uri smo dospeli v to mesto. Stotnik Stromajer je poslal intendanta (t. j. častnika, ki priskrbuje potrebna živila) in mene z enim vodom na rekvizicijo, da nakupiva živil; tudi mi je izročil ujetnike v varstvo. Opoldne so bila živila, za katera je intendant plačal 6000 goldinarjev, za nalagale pripravljena.

Zdaj še le se je pričelo zame najhujše delo. Stotnik Stromajer s tremi vodi in intendant sta izginila in meni prepustila, da odpravim nakupljeno blago. Ta odprava bi mi ne bila delala težkoč, ako bi bil imel zadostno število tovorne živine. Za Boga milega, pa kje jo dobiti? Prebivalstvo nam ni bilo posebno prijazno in s silo bi se tudi ne bilo dalo dosti opraviti. Izkušal sem doseči svoj namen s prijaznostjo; šel sem h kajmakamu (okrajnemu glavarju) in poprosil za 80 glav tovorne živine. Sprva mi ni hotel izpolniti moje prošnje; Še le ko sem mu pojasnil stališče in ga opozoril na vojno postopanje, je obljubil, da ugodi moji zahtevi. Zdaj sem bil z njim prijaznejši in sem mu razložil, kakšne koristi bo imel on sam in z njim cela okolica, ako mi bo šel povsod na roke; le zaradi svoje odločnosti in mirnosti sem dosegel pri kajmakamu spoštovanje in veljavo.

Ko je bil vse potrebno ukrenil, da se preskrbi tovorna živina, me je povabil na obed; toda jaz nisem posebno zaupal tej nepričakovani prijaznosti in sem, akoravno žejen in lačen, le nerad sprejel to povabilo. Ko zapazi kajmakam moje obotavljanje, mi je zagotavljal, da bom v njegovi hiši ravno tako varen kakor domá.

Moštvo, ki je bilo z menoj, je dobilo po mojem posredovanju prav dobro kosilo. Ujetnikom sem ukazal dati kruha in sira, s čimer sem se Turkom zeló prikupil.

Bilo je že pozno popoldne, a o zahtevani tovorni živini še vedno ni bilo ne duha, ne sluha. Postajal sem že nemiren in si mislil: Kajmakam nalašč odlaša, da me bo po noči toliko laže spravil v pogubo. To moje mnenje je podkrepila še govorica, da se nahaja v okolici več vstaških tolp, in vrh tega pelje pot, po kateri mi bo korakati iz Dolnjega Vakufa na Čardak, skoz sotesko (defilé).

Po mnogem pritisku pa so naposled vendar Bošnjaki prignali zahtevano tovorno živino, katero smo hitro obložili. Svojo 50 mož broječo četo sem razdelil v oddelke po 5 mož in sem jih uvrstil v kolono. Oddelek petih mož — z ujetniki v sredi — je zaključil 400 korakov dolgo vrsto ali kolono.

Predno sem odrinil in se poslovil od kajmakama, sem ga opozoril, da se bo za slučaj napada ali kake druge nezgode mesto zapalilo in prebivalci postrelili. Kajmakam je na to opazko prav po turško odgovoril: »Gospodine, zagotavljam vas, da se vam ne bo nič slabega pripetilo. Ako ne bo to istina, hočem izgubiti glavo.«

Mož je imel prav. Zdelo se mi je, da je bil z vstaši sporazumljen; zakaj ko smo korakali skoz zgoraj omenjeno sotesko, sem videl ne daleč od ceste taboriti vstaše, a obnašali so se povsem mirno, akoravno bi bili lahko uničili vso kolono, osobito če bi jim bili tudi gonjači pomagali.

Bila je že noč, ko sem dospel nepoškodovan na Čardak, kjer so me stotnik Stromajer in drugi željno pričakovali. Bilo je vse rešeno in drugi dan, to je 11. vel. srpana, smo se zopet združili s polkom in korakali skupaj v Travnik.«

* * *

Ne bom opisoval vseh potov, po katerih so se premikale te štiri kolone proti Karavlji gori, temveč omeniti hočem le križeve poti, po kateri je korakala leva kolona, v koji je bila uvrščena tudi moja stotnija.

Zračna črta med Jajcem in Karavljo goro znaša približno dvajset kilometrov, a potrebovali smo do tja celih ednajst ur. Že iz tega je razvidno, da nam je napravljalo zemljišče, po katerem smo se pomikali, neizrečene zapreke. To je že prej dobro vedel naš divizijonar; zato je odkazal to križevo pot kranjskim fantom, ki so že pri Jajcu pokazali, da umejo preplezati najstrmejše skale. Vedel pa je tudi naš Pipec in opozoril druge sluge, da bomo 10. vel. srpana križe v pot potili. Pipec je skuhal, dobro vedoč, kaj je za tako dolgo in težavno pot najboljša okrepčava, zjutraj več črne kave nego po navadi, jo zmešal z rumom in napolnil s tem hladilom malo in veliko čutaro.

Že kmalu po odhodu iz tabora pri Jajcu je bila pot tako strma in polzka, da bi se bil mogel človek v kolena gristi in da smo pri vsakem koraku zdrsnili za pol koraka nazaj. Živina, ki je nosila topove, nam je mogla slediti le s pomočjo vztrajnih kranjskih fantov. Še huje se nam je godilo, ko smo dospeli na vrh gosto porastlega gorskega grebena, na Božičkovačko planino.

Tukaj nas je objela gosta megla, pot se je izgubila, začel se je pragozd brez potov, kjer gotovo že stotine let ni pela sekira. Debela, od starosti in viharja podrta debla so ležala križem in trohnela; ostro in robato skalovje je strmelo kvišku; bodeče trnje in grmovje je potnika vsak hip ustavljalo, da si je moral z orožjem sproti delati pot in noga se je do gležnjev pogrezala v listnatem gnoju.

Po tem za hojo skrajno neugodnem zemljišču smo se pomikali počasi kakor polž, a hvala Bogu, ko smo dospeli do vrha, nismo padli nazaj. Preiskati nam je bilo treba ves ta dolgi in široki gozd. Razume se, da posamezne stotnije niso korakale kakor goske druga za drugo, ampak v bojni obliki, druga zraven druge s presledkom, ki je bil potreben. Na čelu vodilne stotnije je koračil širokohlačni Bošnjak, kristjan, za kažipota in za njim Pipec in bataljonski trobentač. Pipec ni nič kaj zaupal vodniku, zato je vedno pazil nanj, da nas ne zapelje v kak kraj, kjer bi nas lahko sovražnik zgrabil in uničil. Zaradi neugodnega zemljišča so stotnije večkrat zaostale ali tako daleč zabredle, da druga druge ni videla; tedaj pa je vedno zatrobil trobentač vodilne stotnije takozvani cerkveni klic (Kirchenruf, t. j. počasi) in nato so prišli oddelki zopet v pravi tir. Prepodili smo večkrat plahe, boječe srne in srnjake, ki so urnih nog bežali pred nami.

Po tej težavni, res križevi poti smo dospeli ob polpetih popoldne izmučeni, lačni in žejni, a vendar brez boja na Karavljo goro. Nekateri so bili prestalega trpljenja veseli, drugim pa ni bilo prav, da se nam sovražnik ni uprl na Karavlji gori.

Takozvanih »marodérjev« ali zaostajačev nismo imeli niti danes, niti prej na »marših« v Bosni, ker se je vsak bal za svojo glavo in napel vse svoje dušne in telesne moči do skrajne meje svoje zmožnosti, da le ne zaostane in ne pride grozovitemu Turčinu v roke.

Zaptije (turški orožniki), na katere smo naleteli na Karavlji gori, so nam pravili, da se vstaši niso mogli zediniti; nekateri so se hoteli na Karavlji gori, drugi pa še le pri Travniku postaviti v bran. Vzrok tej neslogi je bil nedvomno poraz pri Jajcu. Vstaši so namreč tukaj zvedeli, da ni dobro s Švabom (tako so nas imenovali) treti orehov.

Našega trpljenja za ta dan še ni bilo konec. Počivali smo samo eno uro na Karavlji gori. Ker za celo divizijo ni bilo tukaj zadosti vode, je ostal samo 53. pešpolk na tem sedlu, naš in drugi oddelki so se pa napotili dalje — v Šešič, kamor smo dospeli še le ob polosmih zvečer. Ta dan smo prištedili večerjo, zakaj kosilo je bilo še le ob 11. uri po noči. Potem so nekateri legli k počitku, a drugi so morali žrtvovati svoje trudne kosti občemu varstvu na taborskih in prednjih stražah. Tudi mene je zadela ta služba in razume se ob sebi, da sem vzel Pipca s seboj. Ker smo vedeli, da ni blizu sovražnika, se je dovolilo stražam kuriti. Tega smo bili jako veseli, ker brez ognja bi bil zaspanec laže premagal naše trudne kosti. Pipec nam je preganjal spanec s tem, da je kuhal črno kavo, pekel koruzo, krompir in povedal sem in tja kako šaljivo. Zaradi te zabave in ker je bilo ob treh zjutraj v taboru že vse po koncu, nam je noč hitro pretekla.

Mesto Travnik se zasede.[uredi]

Da je naša zmaga pri Jajcu zeló vplivala na prebivalstvo v Travniku, se je pokazalo že 10. vel. srpana. Ta dan je prijahalo iz Travnika več mohamedanskih dostojanstvenikov pod vodstvom turškega častnika k našemu poveljniku ter so ga prosili, naj hitro zasede mesto, ker so prebivalci v strahu, da ga zapalijo vstaši, ki prihajajo iz Sarajeva.

Dasi je bilo to mesto za nas važnega pomena, vendar naš divizijonar ni mogel ustreči tej prošnji v polnem obsegu. Odposlal je samo dva in pol eskadrona konjikov pod vodstvom polkovnika Tera, da zasede Travnik in opazuje južnovzhodno stran mesta. Ter je prijahal ob poldesetih po noči pred Travnik in bil prijazno sprejet, ob enem so ga pa tudi opominjali, naj se varuje vstašev, ki se menda zbirajo po hišah. Konjiki so prenočili na zahodni strani mesta, patrole so pa švigale v smeri proti Sarajevu.

Dne 11. vel. srpana se je napotila cela VII. divizija že ob 4. uri zjutraj proti Travniku. Vse je kazalo, da nam bo to mesto padlo brez boja v roke, a navzlic temu smo korakali z vso previdnostjo in se zavarovali na vse strani. Na zahodni strani nekoliko kilometrov pred Travnikom smo do 9. ure počivali in potem je korakala prva gorska brigada v mesto, po vsaki strani Travnika pa pol bataljona.

Sprejem je bil vseskoz sijajen. Dostojanstveniki vseh veroizpovedanj so prišli peš in na konjih vojvodi Virtemberškemu naproti in so mu izrekli svojo vdanost. Virtemberg je potem jahal s svojim štabom, spremljan po teh dostojanstvenikih, v mesto Travnik in se tam nastanil v konaku (turškem vladnem poslopju). Turški vojaki so ga ondi sprejeli, potem pa kmalu odrinili; a kristjani so pred konakom peli avstrijsko cesarsko pesem.

Prednje varstvo se je med tem utaborilo na južnovzhodni strani mesta pri vasi Guvnine in tam postavilo prednje straže. En bataljon 46. pešpolka je zasedel grad in preskrbel v mestu potrebne straže; glavna vojska se je utaborila na zahodni strani mesta, 17. pešpolk pa prav na turškem vežbališču.

Sedma divizija je s tem dnevom rešila svojo prvo nalogo in gledala ponosno na dva srečna boja in na mnogovrstne premagane zapreke po dolgem in težavnem potu.

* * *

Zdi se mi potrebno, da pojasnim, kako je bila VII. divizija razdeljena in v kakšnem položaju so se nahajali posamezni oddelki nekoliko dnij po prihodu v Travnik. Važna, sovražnika odvzeta mesta so bila zasedena. V Banjaluki in okolici je bivala 3. gorska brigada. Posadka v Travniku se je zvezala z oddelki feldcajgmojstra Filipoviča na črti Senica-Sarajevo. Prva gorska brigada je odrinila v Vitez ter se priklopila začasno koloni na tej črti. V Bučvicah in na Karavlji gori je stalo po pol stotnije. V Jajcu, Jezeru in Varcar-Vakufu po ena stotnija 53. pešpolka, pri Han-Kompanji in v Busovači pa po ena stotnija 17. pešpolka. Na ogled proti Livnu je bil odposlan nadporočnik Konstantinovič 5. ulanskega polka z enim vodom konjikov in je zvedel, da so vstaši iz Livna odrinili proti Sarajevu in da se nahajajo le majhni vstaški oddelki pri Kuprežu. Dvajsta pijonirska stotnija je gradila cesto pri Zgornjem Šeherju blizu Banjaluke črez strmi klanec, 17. stotnija ravno tega polka je popravljala pota pri Sitnici in Kadini vodi in 3. ženijska stotnija je imela opraviti s cesto pri Karavlji gori. Zeló težavno pa je bilo zaradi strmega klanca in še nedodelane ceste, z vozovi prevažati živila iz Banjaluke proti Travniku. Dovozni črti Stara Gradiška—Travnik je pretila nevarnost. Iz postajank Varcar-Vakufa in Kadine vode so dohajale novice, da zbira Ibrahim beg vstaše in namerava napasti pratežne vozove na dovozni črti. Stotnik Petrovič 63. pešpolka je dobil povelje, s tremi stotnijami osnovati ambulantno ali premično cestno varstvo med Kadino vodo in Karavljo goro. Dne 14. vel. srpana so vstaši napadli Banjaluko, pretrgali brzojav, a bili premagani in prepodeni.

Dne 17. vel. srpana je odrinil major vitez Katineli z enim bataljonom 53. pešpolka, z eno baterijo in z enim vodom ulancev iz Travnika v Banjaluko, da tam pomnoži posadko. Od cele VII. divizije so ostali v Travniku le še štiri bataljoni pešcev, dva eskadrona konjikov in dve bateriji topničarjev.

Ako pomislimo, da je sovražnik stal pri Sarajevu, Livnu, Banjaluki, Ključu in da so bili vstaši v Travniku gotovo še poskriti, je bilo zgoraj označeno število vojakov za posadko v Travniku v resnici premajhno.

Navzlic tej majhni posadki je spal naš divizijonar mirno, ker je vedel, da ima pri sebi tri bataljone kranjskih fantov, na katere se je mogel zanašati v vsakem še tako nevarnem položaju.

* * *

Travnik,[5] eno izmed najimenitnejših bosenskih mest, leži na obeh bregovih reke Lašve in je sezidano deloma v dolini, deloma na obronkih Grahovlne in Vlašič-planine in ima 16.000 prebivalcev večinoma turškega veroizpovedanja. Za časa turških bojev je bil Travnik tudi ena prvih vojaških posadk; posebnega vojaškega pomena so: srednjeveški grad, ki ga je sezidal bosenski kralj Tvrdko II., in vojašnice. Pravijo, da je stala na mestu današnjega Travnika rimska naselbina »Leusaba«.

Kdaj je bil Travnik sezidan, ni nikjer natanko zapisano; v listinah se omenja prvič še le l. 1503.

Pripoveduje se, da je stalo na levem bregu Lažve med današnjim Travnikom in vasjo Putačevo mesto Lašva in da so se takrat na prostoru, kjer stoji danes Travnik, razprostirali zeleni logi, vrti in travniki; odtod tudi ime današnjega mesta.

Po izporočilu nekega frančiškana, ki se sam imenuje Nikolaja iz Lašve, so Turki v drugi polovici 15. stoletja zapustili Lašvo in sezidali Travnik. Mogoče je, da je bila Lašva razdejana in opustošena v bojih, ki so jih imeli Turki z bosenskimi kralji in Ogri.

Kmalu po zgradbi Travnika se je preselil sedež bosenskih velikih vezirjev ali sultanovih namestnikov iz Sarajeva v travnik, in sicer gotovo iz tega vzroka, da so bili veliki vezirji bliže ogrski deželi, s katero so se skoro vedno vojskovali. Leta 1830. je Husein Berbirli aga bosenske plemenitaše podpihal k vstaji. Travnik je padel in veliki vezir se je moral ostro pokoriti. Ko je potem l. 1850. Omer paša preložil vezirski sedež v Sarajevo, je izgubil Travnik svoj prejšnji pomen.

Dandanes Travnik zopet napreduje. Dobil je železnico l. 1894. tobačno tovarno, kupčijsko šolo, višjo gimnazijo pod vodstvom očetov jezuvitov v največjem in najlepšem poslopju Travnika, dekliško osemrazrednico, ki jo vodijo nune, več osnovnih šol, turško semenišče z mošejo, novi »konak« ali okrajno uradno poslopje, poslopje za okrajne ječe, veliko plavarnico, novo vojašnico in samostan za usmiljenke. Razen frančiškanskega samostana v predmestja Delcu so v Travniku še ena rimskokatoliška in ena grško-pravoslavna cerkev, več turških mošej, dva hotela in tri večje kavarne. Med temi je posebno imenitna kavarna »Dervent«, ki leži na vzhodni strani mesta v senci košatih dreves ob Šumečem potoku — pravi turški »kef« (mirno počivališče). Tukaj je tudi l. 1888. počival rajnki prestolonaslednik Rudolf. Kavarnar ima še danes za spomin spravljene čase, iz katerih je pil kavo ta visoki član cesarske rodbine.

Poleg teh novih zgradeb so sezidali v Travniku še okoli 90 zasebnih enonadstropnih hiš, po holmcih na obeh bregovih reke Lašve pa pozdravljajo potnika kaj prijazno lepe vile, zidane v evropskem slogu.

Z višave »Tarabovac« na južni strani mesta je posebno ob solnčnem vzhodu čaroben razgled po mestu in okolici in istotako s starega grada. Za gradom se vali po jarčkasti dolinici studenec »Sumeč« ter se spušča s precejšnje visočine v nižavo. Človeška roka, ki povsod izkorišča prirodne sile in si jih obrača v prid, je zgradila ob tem potoku tovarno za usnje. —

Omenil sem že, da se je 17. pešpolk po prihodu v Travnik utaboril pred turško vojašnico.

Ta prostor ni bil posebno pripraven za taborišče, ker je robato kamenje štrlelo iz zemlje in zbadalo vojake v rebra, kadar so legli; tudi ni bilo drevesca, da bi jim delalo senco. Kakor vsekdar, kadar smo prišli v tabor, tako mi je tudi tukaj Pipec zgradil šator iz svežih vej, ki jih je narezal v grmovju in postlal notranji prostor s slamo ter na ta način napravil še precej prikladno ležišče.

Na srečo smo se kmalu preselili drugam; prihrula je namreč že prvo noč huda nevihta in poplavila tabor. Do kože mokri se umaknemo v turško vojašnico, ki je stala pred nami in je bila skoro vsa prazna, a prišli smo v pravem pomenu besede z dežja pod kap. Bili smo sicer pod streho, a to dobroto smo morali drago plačati. Nihče ni zatisnil očesa; bojevali smo se celo noč. z malim, a tem hujšim sovražnikom, ki nas je zbadal s svojimi kratkimi bodali tako občutljivo, da so nekateri vojaki od samih bolečin kar poskakovali. Boj zoper te sovražnike smo imeli potem še celi dan, a slednjič smo vendarle zmagali. Padlo je ta dan na milijone sovražnika, katerega smo zlahka pokopali, in zvečer je bilo ležišče čedno in prosto vsakega mrčesa. Po štirinajstdnevnem taborovanju pod milim nebom smo spali prvikrat zopet pod streho še precej mirno in sladko.

Ta turška vojašnica je bila zidana v enakem slogu kakor šentpetrska v Ljubljani, samo da je bila precej večja. V prednjem delu je stanovalo še nekaj turških topničarjev s prav lepimi arabskimi konji; topničarji so morali kmalu odriniti peš proti Carigradu, konje je pa prevzela na račun avstrijska vlada in jih prodala tistim častnikom, ki so jim konji poginili ali ki jih še niso imeli. Marsikateri teh konj se je šopiril pozneje v Ljubljani, Trstu, dà, celó na Dunaju.

Tudi po odhodu turških vojakov je bil prostor v tej vojašnici za vso posadko premajhen. Častniki celega 17. pešpolka so stanovali v eni sobi; razume se, da je bila precej velika. Veseli smo bili sicer, da smo stanovali pod streho, a vsak si je vendar želel boljšega stanovališča. Poleg majhnega prostora so bile tudi zdravstvene razmere skrajno žalostne. Stranišč v našem slogu smo v tej vojašnici popolnoma pogrešali in snažnost se je le težko vzdrževala; bilo je torej nujno potreba, da se vsaj polovica vojakov izseli in nastani kje drugje.

Ta želja se nam je kmalu izpolnila. Vrhovno poveljništvo je imenovalo stotnika 17. pešpolka Stojana za začasnega mestnega poveljnika. Ta je bil pravi mož na pravem mestu. Stojan je mnogo let služboval v vojaški krajini (granici), bil je srbohrvaščine v govoru in pisavi popolnoma zmožen, poznal je šege in navade Jugoslovanov, umel torej dobro, kako se mora ravnati z Bošnjaki. Pridobil si je zanesljive in veljavne može na svojo stran, ki so mu šli pri vsaki priložnosti na roko. Njegova prva skrb je bila zdaj razširiti in izboljšati vojaška stanovališča. Izvršitev tega načrta mu ni delala preglavice, zakaj bilo je praznih več hiš ubeglih Turkov; kar jih je pa še manjkalo, jih je preskrbel občinski svèet, oziroma Stojanovi veljaki. Preselila se je kmalu polovica vojakov, med temi tudi 1. bataljon, iz turške vojašnice v prazne turške hiše, kjer smo bili še precej zadovoljni. Stojan je tudi v pomirjevalnem zmislu mnogo vplival na mestne prebivalce, pojasnjujoč jim, da smo prišli kot pravi prijatelji k njim z namenom, da jih osrečimo. Tukaj se je zopet pokazalo, koliko premore domača beseda. Stojana je prebivalstvo začelo rado imeti in mu je zaupalo. To zaupanje je kmalu prešlo tudi na drage vojake. Stojan je s svojimi svetovalci tudi vzorno skrbel za udobnost cele posadke. Prebivalstvo nam je odpiralo kavarne, gostilne in druge prodajalnice. kjer se je vojaštvo v prostem času razveseljevalo. Sprva je bilo vse jako drago; posebno so nam takozvani španjoli (Španski židje) predlagali jako osoljene, pretirane račune, a pozneje so se razmere tudi v tem oziru izboljšale. Tam, kjer sta si pred malo tedni stali stranki s puškami in bodali nasproti, tam je vladalo sedaj že skoro prijateljsko občevanje; tudi Turkinje, ki so se prej skrivale, so zopet začele hoditi na izprehod. K temu je mnogo pripomoglo mirno obnašanje in domača beseda celokupnega vojaštva.

Pa tudi gmotne razmere so se izpremenile na boljše. Minili so vsaj začasno trudapolni dnevi, ko se je devalo v kotličke še gorko meso in se vkuhaval dan za dnevom le riž ali ječmenec brez prikuhe. Ni bilo čuda, da smo pri taki hrani, ki je nismo mogli nikdar s slastjo zaužiti, oslabljeni prišli v Travnik, a tukaj je sčasoma postalo vse drugače. Pipec je ugladil pota kristjanskim devojkam celó v kuhinjo. Brez strahú so hodile tja in mu nosile jajca, piščeta, peteline, kokoši, zelenjave, sočivja, pozneje tudi imenitne bosenske češplje, ki jih je Pipec najrajši imel, posebno kadar so bile zavite v cmoke. V takih okolnostih je priskakljalo namesto govedine večkrat kakšno pišče na mizo. Pa saj je bilo tudi treba okrepčati život in ga ohraniti sposobnega za trudapolno hojo, za naporno službo na prednjih stražah, za mnogovrstne ekspedicije, za nevarno razoroževanje, za pogostne rekvizicije in za bližnje boje, za katere smo morali biti vsak trenutek pripravljeni.

Ekspedicija v Bjelo.[uredi]

Dne 13. vel. srpana dopoldne je prisopihal neki kristjan in izporočil, da nameravajo Turki v Podoviju in Bjeli, na čelu jim Omer beg, pomoriti vse kristjane. Dasi taka poročila niso bila vedno resnična, je vendar naš vrhovni poveljnik zapovedal, da mora takoj odriniti prvi bataljon 17. pešpplka, in ob enem ukazal, da se obé vasi razorožita.

Vsled tega ukaza je major Kerček odrinil ob eni popoldne proti vzhodu od Travnika. Pridružil se nam je z dovoljenjem divizijskega poveljništva tudi nadporočnik Stavenov. Stavenov je bil avstrijski častnik izven službe in je prej bival v Londonu. A ko je zvedel, da se Avstrija pripravlja na vojsko, je poprosil vojno ministrstvo dovoljenja, da se sme tudi on udeležiti bosenske zasedbe. Njegovi prošnji se je ugodilo in Stavenov je bil dodeljen 7. pehotni diviziji. Bil je jako hraber, neustrašen, a vročekrven častnik; odlikoval se ježe pri Jajcu, in dospevši v Travnik, se je prostovoljno ponudil, da prinese po nevarnih potih feldcajgmojstru Filipoviču novico o zasedbi Travnika. Tudi danes je drevil na svojem bliskovitem konjiču brez posebnega varstva mimo nas in nam od daleč klical: »Na svidenje, bratje, na bojišču časti in slave!« Na obrazu in pri vsem početju in obnašanju se mu je videlo, da hrepeni po turški fari. Ko bi bil naletel na sto Turčinov, naskočil bi jih bil gotovo sam, tako mu je hrabrost švigala iz očij. Ni se tedaj čuditi, da mu je tako hitro zavrela kri. Kristjani so ga napotili k palači Rešid bega, svojega največjega sovražnika. Le-ti je slonel pri vratih in čuval svoj harem (izba za turške žene). Stavenov je zahteval vstop v harem, trdeč, da se hoče prepričati, ima li beg orožje v haremu ali ne. Rešid zatrjuje, da ga nima; Stavenov mu ne verjame, vdere v sobo in najde samokres, ki ga je bil beg skril. Zaradi te neodkritosrčnosti ves razkačen, nastavi Stavenov samokres begu na prsi, sproži, in Turčin se mrtev zvrne na tla. Stavenov ga je dal potem po kristjanih prenesti za streljaj od palače na hribček, odkoder smo imeli priti. Da je Stavenov udaril bega s sabljo po glavi in ga samo ranil, kakor se čita v neki nemški knjigi, ni istinito.

Prva stotnija, ki je šla v Podovij, se je malo pred Bjelo ločila od nas. Zeló smo se začudili, ko smo že pred vasjo zagledali mrtveca. Še danes mi je živ v spominu starec korenjak, s sivo glavo, dolgo brado in sključenima kolenoma, ki je ležal vznak na travi, strjena kri na prsih pa je kazala, da je bil ustreljen v srce.

Po tem, vse prej nego junaškem činu se Stavenovu še ni umirila kri. Patroliral je s samokresom v roki dalje po vasi in iskal novih žrtev. Še le ko je došel poveljnik ekspedicije v vas, mu je v razločnih in ostrih besedah pojasnil stališče. To je pomagalo. Stavenov se je pomiril in ni več nobenega Turka ustrelil po nedolžnem. Kmalu potem je moral zapustiti Bosno.

Tisti kristjan, ki je izporočil v Travniku o turški nakani in nas potem vodil, je pred Bjelo izginil kakor kafra; nihče ni vedel povedati, kam se je obrnil. V Bjeli je bilo navzlic umoru Rešid bega vse mimo; o oboroženem sovražniku ni bilo ne duha, ne sluha, a zavarovali smo se vendar po predpisih. Ena polovica moje stotnije je stražila vas na straneh, druga pa se je razdelila v male oddelke in vsakemu od teh se je dokazalo nekoliko turških hiš v preiskavo. Le-tá se je vršila zeló natančno; celó v praznih turških haremih smo zasledovali Omer bega in iskali orožje. Značilno je bilo, da nismo našli takrat nikakega orožja. Le za trenutek je imel moj oddelek nekaj upanja, da zasači Omer bega.

Pipec je namreč po nekem kristjanu zvedel, da je Omer beg skrit v neki kleti pod kasto. Kasto smo kmalu našli, a vrat, ki bi vodila v klet, ni bilo videti nikjer. Še le ko je Pipec dva soda izvalil iz kaste, je zapazil loputo. Pipec je mislil, da bo že deležen cekinov, ki so bili stavljeni na Omerjevo glavo, ter je pazljivo odpiral spustne duri; en vojak mu je svetil, dva sta pa bila pripravljena z nataknjenimi bodali za hrambo. Cekini so splavali hitro po vodi. V temni kleti so našli namesto Omer bega velikansko podgano. Pipec je prav po kranjsko zarobantil: »Glej ga no čuka, v podgano se je izpremenil!« Pipec, že od mladih let navzet babjeverstva, je trdno veroval v to izpremembo in je gotovo še danes teh mislij.

Po Bjelski dolini se razprostirajo zeleni travniki in ravno polje; ljudje se pečajo s poljedelstvom io živinorejo. Mlekarski izdelki so bili takrat še v prvih povojih, a danes je tam morda tudi v tem oziru drugače.

Omenil sem, da so bili turški haremi prazni. Dolgo nismo vedeli, kam so se poskrile prebivalke teh zadehlih prostorov, a Pipec je to kmalu izvohal. Ko smo pregledali vse shrambe v poslopju, ki nam je bilo odkazano v preiskavo, je našel Pipec neke skrivne stopnice, ki so vodile v podstrešje. Po teh je stopal in na enkrat se je začulo žensko kričanje. Z dvema vojakoma stopim za Pipcem in zagledam šest turških žensk, mladih ali starih, tega ne vem, ker so bile do nosa zavite v zelene halje. »Beži, »asker« (vojak), pusti nas!« Bile so vse majhne postave, a Omer beg, ki smo ga iskali, je bil plečat velikan. Docela sem bil torej prepričan, da v kratki halji ni zavit tisti, ki ga iščemo. Drugega sumljivega ni bilo nič tukaj, zato se vrnemo, odkoder smo prišli, in nato so se pomirile tudi Turčinke.

Jedva smo bili pred hišo, kar zaslišimo streljanje v bližnjem Podoviju, kjer je gospodarila prva stotnija. Kakor smo zvedeli pozneje, se je tam pri odjemanju orožja postavil v bran mlad Turčin in bil zaradi tega ustreljen.

V svesti si, da smo vse natanko preiskali in vestno izvršili svojo nalogo, smo se vrnili proti večeru v Travnik, kamor smo dospeli pozno v noč.

Dva dni po tej ekspediciji se je neki beg iz Bjele pritožil na vrhovno poveljništvo v Travniku, da sta mu tisto popoldne, ko so bili vojaki v Bjeli, izginila dva lonca cekinov. Divizijonar je zaukazal natančno preiskavo, ki pa ni imela nobenega uspeha. Majorja Kerčka, poveljnika te ekspedicije, je ta nesramna obdolžitev zeló jezila. »Kranjci, ali pod njegovim poveljstvom stoječi vojaki tatje!« to je bilo nesramno obrekovanje, neopravičeno sumničenje. Kakor smo pozneje slišali, je bila ta obdolžitev res neosnovana, zakaj tatvino so izvršili hajduki po našem odhodu, ko preplašenega ljudstva še ni bilo domá; pa saj so tudi hajduki bolj natanko vedeli, kje hrani Turčin svoj denar, kakor pa kranjski fantje, ki so obračali svoje oči le na Omer bega in na turško orožje.

Moč razvite zastave.[6][uredi]

Bilo je na dan velikega šmarna. Sedma pehotna divizija je bila v taboru pri Travniku. Kmetsko ljudstvo v okolici je večinoma rimskokatoliške vere. Zaradi velikega praznika je vrelo nebrojno ljudij v Travnik, da se udeležijo službe božje v župni cerkvi v Dolcu in da bi videli avstrijske vojake.

Deseta stotnija 17. pešpolka je opravljala službo na glavni straži na trgu pred turško vojašnico. Poveljnik te straže je razvil zastavo in jo postavil po koncu, sapa je pihala in zastavo razprostirala v zraku. Podoba na zastavi, predstavljajoča Mater božjo v belem oblačilu s krono na glavi, je bila res ljubezniva in krasna v solnčnem svitu.

Velika množica ljudstva, možje, žene in otroci so se zbrali pred glavno stražo in osuplo občudovali vihrajoče zastavo in Marijino podobo. Na enkrat pade ena izmed žen, ki so stale v prednjih vrstah, na kolena, sklene in povzdigne roke k molitvi in začne srčno in s solzami v očeh takó-le moliti: »Sveta Marija, Mati našega Gospoda in Zveličarja, kolikokrat sem se obračala k tebi in molila, da nam pomagaš ter nas rešiš iz naših stisk in nadlog. Ti si moje prošnje uslišala in si v resnici prišla s svojimi vojščaki zmagovita in mogočna in v prah se pogrezujejo sovražniki naše vere.«

Njena daljnja molitev se ni mogla več razumeti, zakaj vsa množica je padla na kolena in molila. Mnogi med njimi so na glas jokali in vsi prihajajoči so storili istotako.

Prizor je bil tako ganljiv, da so se vojaki nehoté odkrili in večinoma pokleknili.

Zdaj so začeli zvonovi zvoniti v župni cerkvi in klicati k božji službi. Kristjani so potem vstali in šli skupaj v cerkev, ozirajoč se med potjo nazaj na podobo Matere božje, ki se jim je tako globoko vtisnila v srce.

Iz cele okupacije se mi ni nič tako globoko in živo vtisnilo v spomin, kakor ta ganljiva, trdna vera, ki jo ima to, po nedolžnem zatirano in stiskano ljudstvo v moč svoje molitve, in pa srčno izražena hvaležnost ter pobožno zaupanje v sveto Mater božjo.

Podarjeno orožje.[uredi]

Nekega dne meseca velikega srpana je stala deseta stotnija na glavni straži na zapadni strani Travnika. Drugega dne pride Turek z dvema slugama, ki sta nosila dve puški, dva samokresa, dve sablji in bandžar. Turek stopi k meni in reče brez posebnega uvoda: »Ti si poveljnik 10. stotnije in jaz imam vzrok, ti biti hvaležen. V znamenje svoje hvaležnosti ti prinašam to orožje; oblastvu ga nočem izročiti, uničiti pa tudi ne, ker je prelepo; prosim te torej, sprejmi ga prijazno v dar.« Nato pomigne slugama, naj položita orožje na tla, pozdravi še enkrat prijazno in odide.

Bili sta dve krasni bosenski puški, s srebrom okovani, dva prav taka samokresa na kamen, lep handžar in dve krivi turški sablji, ena spravljena v rdečebaršunastem, druga v usnjatem ovoju.

Takoj nato — Turek še ni prišel do črte poljskih straž — pride bataljonski poveljnik pregledovat glavno stražo. Videl je še, da je spremil vojak Turčina do poljske straže in tam posredoval, da prestopi črto poljskih straž, ter vprašal, kaj to pomeni.

Povedal sem mu, kaj se je zgodilo, mu pokazal orožje ter tožil, da meni tako darilo prav za prav nič ne koristi, ker ga ne morem nositi in nikjer spraviti, skratka, da ne vem, kaj bi počel z njim.

Bataljonski poveljnik pravi: »Če vidi divizijonarski štab to lepo orožje, bo segel po njem, ker se povelje glasi, da se mora oddati vse orožje.«

Odgovoril sem: »Jaz nisem niti Turčin, niti Bošnjak, in mojega orožja mi ne sme nihče vzeti, bolj gotovo pa je, da mi ga ukradejo.«

»Prav imaš,« povzame poveljnik, »orožje shranjevati v vojski, je težava; nalagati ga vojakom, nimaš pravice; prepusti meni eno izmed dveh sabelj!« 

Z veseljem ustrežem tej zahtevi: »Prosim, voli si, katero si hočeš!«

Poveljnik si izvoli ono v baršunastem ovoju, jo takoj izdere iz nožnice in ogleduje. Bila je lepa, ostro brušena kriva sablja s pozlačenim ročnikom, a spravljena v navadni usnjati nožnici.

»Zdaj pa poglejmo še drugo!« pravi poveljnik.

»To si pa sam pridržim,« odvrnem hitro, »a poglejmo jo le!«

Odpremo ovoj, potegnemo sabljo iz nožnice. Bila je silno velika kriva sablja, damaščanka, v lepo izdelani nožnici iz čistega srebra, ročaj tudi iz srebra s turškim denarjem, na srebrni verižici obešenim. Kupola na sablji pa je bila izdelana iz zelenosvilnatih vrvic.

Poveljnik je gledal to sabljo s posebnim veseljem in vzdihoval: »Oj, zakaj nisem volil te?«

Jaz pa sem odgovoril: »Voljeno je in pri tem ostane.«

Nato sem vzel orožje s seboj, a že prvo noč mi je nekdo ukradel handžar in vse popraševanje po njem je bilo zastonj.

Drugi dan sem poslal puški in samokresa vojvodi Virtemberškemu v dar, sabljo pa je hranil po dnevi sluga, po noči pa jaz sam v postelji. To je trajalo tako dolgo, da sem dobil stalno stanovališče in s tem priliko, shranjevati drago sabljo v svoji sobi, ki sem jo lahko tudi zaklenil.

Rojstni dan presvetlega cesarja.[uredi]

Dne 18. velikega srpana smo praznovali prvikrat rojstni dan presvetlega cesarja na bosenski zemlji. Pijonirji so postavili na zahodni strani turške vojašnice na malo vzvišenem prostoru začasni oltar. Okoli njega so se zbirali že na vse zgodaj stari in mladi izmed kristjanskega prebivalstva. Proti osmi uri se je tudi zbrala cela posadka na tem prostoru in ob 8. uri se je pričela sveta maša. Bil je lep dan in solnce je prvikrat s svojimi prijaznimi žarki obsevalo skupino osvoboditeljev in osvobojencev. Ti so bili zeló ginjeni in videlo se jim je na obrazih, da se presrčno zahvaljujejo prvič nebeškemu Očetu in potem svojemu novemu vladarju za osvoboditev izpod turškega jarma. Ko so med božjo službo začeli pokati topovi z grada in se je začulo prvikrat zvonjenje na turških tleh iz frančiškanskega samostana v Dolcu, je izpreletel vsakega navzočnika nekak vzvišen čut, ki se ne da popisati. Porajale so se nam misli na pravičnega vladarja nebes in zemlje, ki pošilja človeku sicer trpljenje, a vendar ne dopušča, da pogine v njem, temveč ga reši v pravem času in poplača z obilnim veseljem.

Take čute so morda imeli tudi navzočni Bošnjaki. Naši vojaki so pozabili vrh tega vse prestale muke in se veselili, da so mogli položiti na oltar neskončne ljubezni do presvetlega cesarja uspehe, ki so jih v obilni meri dosegli do tega dne.

Po službi božji je govoril vojvoda Virtemberški. Najprej se je spominjal v gorkih besedah presvetlega cesarja, potem redkih vojaških čednostij svojih podložnikov, s katerimi je bilo mogoče doseči v tako kratkem času toliko slavnih uspehov; posebno visoko je povzdignil 17. in 53. pešpolk ter 10. lovski bataljon, zakaj ti so se v boju pri Jajcu oslavili na večno.

Vojvoda pa tudi prisotnih Bošnjakov ni pozabil; omenjal jim je neskončno dobroto njihovega vladarja in jim zagotavljal, da bodo imeli pod njim vsi enake pravice, pa tudi dolžnosti; zatorej naj bodo vsekdar vdani novemu cesarju, čigar namen in volja je, osrečiti vse skupaj, pa tudi vsakega posebej. Da takega govora kristjani pod turško vlado niso nikdar slišali, je samo ob sebi umevno, zato je pa ta govor tudi ganil stare in mlade Bošnjake do solz.

Po izvrstnem defiliranju, ki se je vršilo potem pred vojvodom Virtemberškim, se je vojaštvo vrnilo domov, Bošnjaki pa so se razkropili po mestu.

Popoldne je bil obed v konaku in občna veselica, pri kateri so Bošnjaki praznovali rojstni dan novega vladarja; plesali so narodne plese (kolo) in se veselili odrešenja iz dolge turške sužnosti.

Odhod na sedlo Čardak. Na patroli do Kopile in v Bugojno.[uredi]

Omenil sem že prej, da smo morali biti vedno pripravljeni na kako ekspedicijo; a danes, ko se obhaja rojstni dan presvetlega cesarja, in se vse veseli, bo vendar mir. Toda pregovor pravi: »Človek obrača, Bog pa obrne.« Prišlo je povelje, da morata iti dve stotniji pešcev in vod ulancev takoj na Čardak ali Komarplanino, ki leži dvajset kilometrov od Travnika na poti proti Livnu.

Zakaj so vendar morali ti oddelki tako hitro in nenadoma odriniti, bo morda kdo vprašal. Stvar je bila tá-le:

Znano je, da se je boj za Sarajevo bil ravno te dni. Poveljniki pri Sarajevu so bili napeli vse moči, da bi vzeli to mesto že dne 18. vel. srpana in s tem poklonili presvetlemu cesarju naj prijetnejše darilo za rojstni dan, a žalibože, da na ta dan ni bilo mogoče tega izvršiti, kar se je posrečilo dan pozneje. Sarajevo je torej dne 19. vel. srpana padlo. Ker ni bilo izključeno, da se bodo tukaj tepeni in prepodeni vstaši združili z onimi pri Livnu in odrinili potem proti Travniku, se je morala posadka v Travnika za take slučaje zavarovati.

Dvanajst stotnij 17. pešpolka je bilo v Travniku; od teh sta se vrnili pred dvema dnevoma 1. in 2. stotnija z jako težavne ekspedicije. Dalo bi se torej misliti, da bo danes to veselje zadeto dve dragi stotniji. Pa kakor bolnik v nevarni bolezni najbolj zaupa izkušenemu zdravnika, tako je morala zopet danes odriniti polovica prvega bataljona (t. j. 1. in 2. stotnija), v katerem je bila uvrščena tudi stotnija stotnika Stromajerja.

Res je bilo veselo na vrtu, kjer smo obhajali najlepši vojaški praznik, a ko smo dobili povelje za odhod, ni nihče črhnil besedice; vsak je bil še ponosen na to, da je njega zadela ta naloga. Tam od stranske mize se je čulo, da je vprašal neka po časti hrepeneč poročnik svojega tovariša: »Imata li samo 1. in 2. stotnija pravico za take ekspedicije?« Odgovora ni dobil, ker si je mislil tovariš: »Bog in sreča vojaška z njimi! Meni pa je danes ljubša dalmatinska črnina, hladna senca in bosenske rožice nego ekspedicija.« Pil je dalje na zdravje presvetlega cesarja in upal, da pride prihodnjič tudi vrsta nanj. Odrinili smo ob 4. uri popoldne na sedlo Čardak. Pred odhodom nam je prebral stotnik Stromajer povelje in nalogo, katero je dobil od vrhovnega poveljništva; zvedeli smo torej, kaj nas čaka, a vendar smo korakali veselega srca in si želeli, posebno danes, priložnosti, da bi mogli v dejanju pokazati svojo neskončno ljubezen do presvetlega cesarja.

Zavarovani na vseh straneh smo dospeli brez posebnih nezgod ob 9. uri po noči na Čardak. Noč je bila temna; smrtna tihota je vladala na tem sedlu, samo sova je skovikala v temnem gozdu. To skovikanje ni ugajalo Pipcu; čutil se je nemirnega in rad bi bil svoj nemir izrazil z besedami, a bal se je, da pobije srce svojim tovarišem. Slednjič si pa vendar ni mogel kaj in je mrmral po tihem: »Presneti Čuk, bod' no tih', kaj nam boš nesrečo prerokoval!«

Da se zavarujemo pred ponočnim napadom, je zaukazal Stromajer izpostaviti na vseh straneh poljske straže in zapovedal bataljonskemu nadzornemu častniku, naj jih hodi neprestano pregledovat in naj skrbi za to, da ne pospé. Moštvo, ki ni šlo na straže, je postavilo puške v piramide, kakor je navada v taboru, in črez nekaj minut so se zazibali utrujeni vojaki v najslajše spanje, ne meneč se za enakolično skovikanje ponočnega ptiča. Kakor čuje na ladji, ki plava po širokem morju v črni noči, vedno oko krmarja ali kapitana nad potniki, tako ni tudi naš poveljnik Stromajer celo noč zatisnil očesa. Položaj njegovega oddelka je bil brezdvomno nevaren. Pet ur oddaljenemu biti od svojih, imeti na treh straneh sovražnika, ki vsak trenutek lahko naskoči speče krdelce, to je bilo res nevarno!

* * *

Stromajer je imel nalogo, natanko pregledati vse zemljišče spredaj do Kupreža, na straneh do Kopile in do reke Vrbasa in pozvedovati, se li nahaja tu sovražnik in v kolikem številu. Potem bi naj razorožil vse vasi v tem kraju in ob sovražnem napadu branil sedlo Čardak tako dolgo, da pride pomoč iz Travnika; v to svrho naj sedlo utrdi z okopi, zasekami in drugimi pregrajami. To je bila velika in težavna naloga. Stromajer je premišljal celo noč in delal načrte, kako bi izvršil to nalogo v splošno zadovoljnost. Pregovor pravi: »Kdor ima oblast, ukroti pošast.« Načrti, ki jih je skoval naš poveljnik na Čardaku po noči, so bili naperjeni proti sovražni pošasti. Jedva je vzhajala dne 19. vel. srpana jutranja zora na nebu, že je Stromajer vzbudil tiste podložnike, katere je smatral za sposobne, da bi izvršili njegove nakane. Prikrajšal je spanje poveljniku ulanskega oddelka, poročniku Kovačiču, meni in nekemu podčastniku.

Jaz sem bil prvi, kateremu je Stromajer ob jutranjem svita takó-le govoril: »Vzemite zemljevid v roke; glejte petnajst kilometrov od Čardaka v južnovzhodno smer, tam boste brali Kopila glava; v zemljevidu ni nobene poti narisane do tja, hodite torej, kakor in koder hočete; a tja morate priti in pozvedeti, koliko sovražnikov je tam. To poročilo pošljite po patroli na Čardak, takoj ko pridete tja, a vi ogledujte in pozvedujte dalje po neprijatelju in njegovem mišljenju. Vzemite s seboj 28 mož. Ako naletite na sovražnika, obnašajte se po predpisih; na vsak način pa se vzdržite boja, kolikor moči.« To je bilo kratko, pa razločno povelje. Velika odgovornost. Danes sem pa jaz krmar ladji na širokem morju, sem si mislil; treba bo previdno veslati, potem pa že pojde.

Ob štirih zjutraj je bilo v taboru že vse po koncu. Ognji so goreli in kuharji kuhali zajutrk. Stopil sem pred svoj vod in rekel: »Kdor hoče iti z menoj na patrolo, naj se prostovoljno oglasi.« Oglasili so se vsi, nihče ni hotel zaostati; preostajalo mi ni drugega, nego da sem moral sam izbrati tiste, ki sem jih smatral za najbolj sposobne. Ukazal sem jim nató, naj se skrbno pripravijo, ker bo ekspedicija trajala celi dan in morda še pozno v noč; pristavil sem še, da črez uro odrinemo. Pipec je bil sicer vesel te ekspedicije, a ko je napolnjeval čutare s potrebno okrepčevalno pijačo, je vendar mrmral: »Saj sem vedel, da to presneto čukanje ne bo zastonj!«

Ob 5. uri je stal oddelek za odhod pripravljen. Ponovil sem jim na kratko nalogo, ukrenil vse drugo po predpisu, in hajdi proti Kopili glavi. Sprva smo stopali po ozki stezici, a ko smo dospeli v temen gozd, se je ta pot popolnoma izgubila. Korakali smo zdaj kar za nosom s hriba v dolino, iz doline v hrib in že na vse zgodaj je kar teklo od nas. Proti 11. uri smo dospeli do prve naselbine; bili smo veseli, ker smo se nadejali, da naletimo tu na kakšno živo dušo, katero bi mogli ogovoriti. Vpražali smo starčka, ki je sedel na klopi pred kočo: »Koliko ur hodá je še do Kopile glave?« Ta nam je odgovoril: »Štiri pipe duhana.«

Sprva sem mislil, da se norčuje, a hitro sem se spomnil, da se tudi na Kranjskem pri takih priložnostih poslužujemo streljajev. Odgovor starčka za nas vendar ni bil dosti jasen; pokazati nam je moral svojo pipo in povedati, koliko časa potrebuje, da izkadi polno pipo duhana. »Pol ure, gospodine,« je bil odgovor. Zdaj še le smo vedeli, da imamo še dve uri do cilja. Popraševal sem že tukaj po sovražniku in sem zvedel, da so jo vstaši mahnili proti Sarajevu. Hodili smo že šest ur in še smo imeli dve uri do cilja. Pokazalo se je zopet, da zemljevidi, katere smo rabili takrat, niso bili zanesljivi, zakaj zračna črta od Čardaka do Kopile glave znaša jedva petnajst kilometrov. To zakasnitev je zakrivilo sicer bolj brezpotno, težavno zemljišče nego zemljevid.

Ob dveh popoldne, torej po deveturni težavni hoji smo dospeli pred Kopilo glavo. Čudno se nam je zdelo, da na celi črti nismo zasačili nobenega vstaša; saj se je vendar še malo prej govorilo, da jih je tukaj toliko, kakor listja in trave. Tudi v Kopili je bilo vse tiho in nikogar ni bilo zunaj hiš. To se mi je zdelo jako sumljivo. Obstavim kraj ter pošljem patrolo v vas po kneza, a kmalu dobim naznanilo, da so vsi moški in z njimi tudi knez odrinili proti Sarajevu in da so samo ženske doma. Da se prepričam o resničnosti tega poročila, se napotim sam s patrolo v selo, preiščem hišo za hišo, a tudi jaz nisem videl moškega; otroci in ženske so me pogledovali nezaupno in boječe od strani. Zvedel sem, da je bilo še pred dvema dnevoma polno vstašev v tem kraju, a danes se vsi ti bojujejo pri Sarajevu. Tudi orožja nisem zasačil po hišah, vstaši so vzeli vse s seboj. Bil sem na cilju; zvedel sem, kar mi je bilo ukazano, sestavil pismeno poročilo o dolgem, težavnem potu, o zemljišču in sovražniku ter ga poslal po patroli na Čardak.

Ko smo skrbno pregledali tudi vso okolico, smo si malo počili; saj smo bili trudni, žejni in lačni. Treba je bilo, da se malo okrepčamo, predno se vrnemo na Čardak. Imeli smo s seboj takozvane »konserve«, nekaj riža in suharja. Pipec je nakupil hitro še nekaj kuretine, najel bosenski kotel in nam kaj hitro skuhal »rižoto«. Tako okrepčani smo se napotili proti Čardaku. Noč nas je dohitela, ko smo imeli za seboj že vse naselbine in stopili v temni gozd. Tukaj sem še enkrat opozoril vojake, da mora majhen oddelek po gozdu ob ponočnem času skupaj korakati; drug se mora držati drugega, kakor rak v canji, in če bi kdo oslabel in moral zaostati, naj to prej glasno pove, da se mu bo moglo pomagati. Korakali smo zopet po brezpotnem torišču v temnem gozdu; na griču onkraj doline je pa skovikala sova in vznemirjala babjeverca Pipca. Zemljišče, po katerem smo tavali, je bilo gorato, kamenito, prepreženo z rovi in jamami. Še danes vidim blisk, ki se je ukresaval in kazal pri mnogih padcih s hriba v dolino in iz rova v jamo. Res nevarna je bila pot; bil sem v skrbeh, da se mi kdo ne ponesreči. Zašli smo večkrat, a svit taborskih ognjev na Čardaku, katerega smo vsekdar zagledali, kadar smo priplezali iz doline na hrib, nas je spravil zopet v pravo smer. Po deseti uri smo imeli gozd za hrbtom in smo stali na planjavi. Preštel sem glave svojih dragih in manjkalo mi je štirih mož; med temi sam vodnik Žagar, ki je vodil zadnje varstvo in hodil dvajset korakov za nami. Žvižgali in klicali smo, a vse je bilo zastonj; oglasila se ni živa duša. Tudi sova je utihnila, Pipec je pa mrmral: »Saj sem že prej rekel, da bo ta čuk nekaj izčukal.« Položaj je bil precej nevaren. Vrniti se in jih iskati v takih razmerah ni kazalo. Tudi se je moralo misliti, da vsi štirje niso ponesrečili, ampak k večjemu so zašli in se pozneje gotovo vrnejo. Mahali smo jo torej naprej, zagledali kmalu taborski ogenj na Čardaku in po ednajsti uri po noči sem javil stotniku Stromajerju svoj prihod v tabor ter mu ustmeno izporočil, kar sem videl in izkusil na tej ekspediciji. Sprejel me je prijazno in bralo se mu je na obrazu, da se mu je odvalil velik kamen od srca. Najrajši bi bil jaz zdaj zamolčal, da sem izgubil štiri može, a te odgovornosti vendar nisem mogel vzeti náse. Naznanil sem slednjič le, da je vodnik s tremi moži, ki je vodil zadnje varstvo, malo zašel, vendar upam, da se kmalu vrne. To je bilo zadosti, da se je poveljniku zavalil mali kamen na srce in da zopet celo noč ni zatisnil očesa.

Proti šesti uri zjutraj jo primaha Žagar čvrst in čil s svojo četo v tabor. Sodba se je precej pričela. Na vprašanje, kje in zakaj je zaostal, je govoril resnico in to je bila njegova sreča. Bil je zeló truden, v gozdu pa je naletel na mehak mah ter si mislil: »Tukaj na tem gozdnem kožuhu se bo dalo boljše počivati nego na trdih tleh v taboru.« Kakor mislil, tako storil. Na mehki podlagi so vsi štirje vsled velike utrujenosti takoj zaspali, zato so preslišali klicanje in žvižganje. Vodnik je bil z ozirom na to, da je govoril resnico in se kesal storjenega pogreška, milo obsojen. Držati je moral šest ur spone ali »špange« in se enkrat postiti; četica pa, katero je vodil, je bila oproščena. Izgovorila se je, da jo je zapeljal poveljnik.

Na strani tabora pod košatim gabrom je bil zgrajen iz svežih vej šator za uboge grešnike. Tukaj se je s sključenim životom pokoril Žagar za svoje v pretekli noči storjene grehe. Pipec pa je imel vodnika za nedolžnega, zato mu je skrivaj prinesel »menažo« v šator in ga tam zagotavljal, da je vse te nesreče kriv le ponočni čuk. Žagar, ki je bil pozneje stražmojster v Zgornji Šiški in sluga v nekem uradu na Fran-Josipovem trgu v Ljubljani, se še gotovo spominja velike pokore za sladko spanje na mehkem mahu v temnem bosenskem gozdu.

* * *

Poročniku Kovačiču, poveljniku ulanskega voda, je govoril Stromajer ravno tisto jutro kakor meni približno nastopno:

»Kristjani poročajo, da se nahaja več vstašev pri Kuprežu in da so prebivalci mesta Bugojna porazumljeni z njimi. Vzemite razen ene patrole, ki ostane na Čardaku, ves vod in jahajte po poti skoz Dolnji Vakuf v Bugojno in Kuprež; prepričajte se, so li poročila kristjanov istinita ali ne; pozvedujte po sovražniku in njegovih sodrugih, opazujte zemljišče, napravite skico ali načrtek onih postajank prek potne črte, ki bi utegnile biti važne za vojaška početja. Opozarjam vas na očete frančiškane v Bugojnu. Tam utegnete zvedeti važne novice. Boja se ogibajte! Za slučaj nesrečnega boja ali napada pa se vrnite na Čardak!«

Tudi za izvršitev tega povelja je bilo treba celega, neustrašenega moža, in tak je bil tudi Kovačič.

Ob istem času, ko sem jaz odhajal v Kopilo, je tudi Kovačič odjahal proti Kuprežu. Kakor je pripovedoval pozneje neki o. frančiškan, je Kovačič v Bugojnu Turke zeló prestrašil. Ustavil se je pred mestom in dal poklicati kneza ali župana. Opozoril ga je, da bo jahal s svojimi vojaki skoz mesto proti Kuprežu in potem nazaj; knez je odgovoren za to, da se nobenemu vojaku niti las ne skrivi; v nasprotnem slučaju bi zapalil on ali pa naša četa na Čardaku celo mesto in knez bi izgubil glavo.

Ta odločni nastop mladega poročnika je navdal kneza in prebivalce mesta z velikim strahom in jim vdihnil spoštovanje do mladega častnika in do avstrijske vojske. Ne le, da se Kovačiču ni zgodilo nič zalega, temveč knez mu je šel povsod na roko in ga celó peljal v tamošnji samostan, kjer so častnika očetje frančiškani sprejeli prijazno in ga natanko poučili o razmerah ondašnjega okraja.

Ko se je Kovačič vrnil na Čardak, je mogel podati na podlagi vseh teh pozvedeb poveljniku prava in resnična poročila o sovražniku.

Podčastnika je poslal Stromajer proti severozapadu, da preišče Radovanplanino in ondi ležeča sela; pa ne samo to jutro, temveč večkrat na dan je pošiljal poveljnik patrole, da mu preiščejo zemljišče spredaj in ob straneh tabora.

* * *

Ker ima Čardak za vojaška početja nekaj pomena, je imel naš poveljnik nalogo, to postajanko začasno utrditi. Čardak leži na južnozahodni strani Travnika na sedlu, na vzvišenem mestu one poti, ki vodi iz Travnika v Dolnji Vakuf in veže reko Lašvo z reko Vrbasom. To sedlo je zeló podobno sedlu na Prevalniku pod Toškim čelom pri Ljubljani, črez katero vodi najkrajša pot iz Gradaščanske doline prek Stranske vasi, Dolnic, Šent Vida na Posavje. Razloček je le ta, da so bregovi ali obronki gori, ki spremljajo pot črez Čardak, strmejši, gostejši in z velikim drevjem obrastli; zató tudi razgled ni tako čudovito krasen, kakor s Prevalnika. V vojaškem oziru Čardak ni Bog ve kakšna trdnjava. Na sedlu se razprostira planjava, ki utegne biti 100 korakov dolga in 200 široka; okoli in okoli jo obdaja gozd in ovira razgled v daljavo; torej ima le za potno varstvo v samotnem kraju nekoliko pomena, za večji boj ta kraj po mojem mnenju ni pripraven. To neugodnost je spoznal tudi stotnik Stromajer; zató je začel širiti planjavo in razgled s tem, da je zaukazal sekati drevesa in jih pustil ležati. Na ta način je zadel dve muhi z enim udarcem; razširil je morebitno bojišče in otežil sovražniku napad.

Ko sem si dne 20. vel. srpana zjutraj, prišedši s patrole, malo ogledal okolico na Čardaku, sem se čudil uspehu, ki ga je dosegel naš poveljnik tekom enega dne. Na severni strani ob gozdnem robu so bili izkopani okopi za celo posadko, na južni in zahodni strani je ležalo drevje križem enako nasipu in je sovražniku skoro povsem onemogočilo prehod; zato je naš vzorni poveljnik tretjo noč na Čardaku vsaj nekoliko ur mirno spal. Drevje se pa ni sekalo samo ob času, ko smo bili mi na Čardaku, ampak tudi pozneje; s tem se je razširila planjava in omogočil razgled na vse strani, pa tudi varnost se je izdatno povišala.

Za dobe turškega gospodarstva je stala na tem sedlu turška lesena stražnica, imenovana Čardak, odtod tudi sedanje ime, a to so vstaši zapalili. Avstrijsko vojno poveljništvo je za časa vstaje ukazalo, da se na tem mestu zgradi novi Čardak, v katerem je bival majhen vojaški oddelek v varnost potnikom, ki so bili primorani hoditi po črti tega samotnega kraja.


Posadka na Čardaku se napoti v Dolnji Vakuf in v Bugojno.[uredi]

Naš poveljnik je imel tudi tajne pismene ukaze pri sebi, katere je razglasil še le, ko je prišel čas za to. Ko je bil utrdil Čardak, je ukazal dne 20. vel. srpana opoldne, da se moramo pripraviti za odhod. Pustivši vod pešcev in patrolo konjikov na Čardaku, je odrinil Stromajer z drugimi oddelki nenadoma v Dolnji Vakuf, kamor je dospel proti šesti uri popoldne in se utaboril na severni strani mesta. Tu je vse ukrenil, kar je bilo za varstvo krdela potrebno, in potem se je v spremstvu patrole napotil v mesto, da tam osebno pozve, kakšnega mišljenja so prebivalci tega kraja danes, ko se je zvedelo, da je Sarajevo padlo. Doslej so Turki upali, da bodo premagali »gjaura« pri tem mestu in ga pognali, odkoder je prišel; a sedaj, ko jim je to upanje splavalo po vodi, so morda drugačnih mislij. Pač res, zdaj so bili Turki drugačnega mišljenja. Kajmakam in drugi so stotnika Stromajerja in vojake zeló prijazno sprejeli. Kajmakam je bil izobražen človek ter je pozneje poveljnika in druge častnike v taboru posetil, oziroma nam vrnil poset. Zagotavljal nam je, da so prebivalci mesta zdaj jako mirni in da naj vojaki le brez skrbi občujejo z njimi. Poveljnik se mu je zahvalil za pomirjenje ljudstva in za izrečeno vdanost, a zaupal vendar ni popolnoma tem na videz mirnim razmeram. Vojake, ki so hodili v mesto kupovat potrebnih stvarij, so spremljale vedno oborožene patrole.

Taborili smo blizu reke Vrbasa, iz katere je moštvo zajemalo vodo za vse potrebe. Pipec je kmalu zapazil, da plavajo v tej vodi postavne žlahtne ribe. Spomnil se je, da nosi za kapo iglo glavičko ali »knofelco« še iz tistih časov, ko se je sovražnik »markiral« samo z belimi trakovi. Hitro naredi iz te iglice trnek, ga naveže na sukanec ali »cvirn«, pritrdi vse na palico, natakne muho in poskusi svojo srečo. Nalovil je v kratkem času deset velikih rib; čudil se je sam tej redki sreči, a vzroka sprva vendar ni mogel najti; na enkrat pa vzdigne palec, kakor bi prisegal, in vzklikne: »Ej šent, da se tako dolgo nisem domislil! Premagane so s Turki vred, zato so tako pohlevne in se dadó rade ujeti.« Pipec je izročil vse te ribe častniški kuhinji, kjer je sam skrbno nadzoroval, kako so jih pekli. Za to izpremembo v hrani je prejel poleg ustmene tudi zvenečo pohvalo.

Noč je pretekla mirno. Drugi dan 21. vel. srpana ob šesti uri zjutraj smo se napotili proti Bugojnu.

Bugojno leži na levem bregu reke Vrbasa, 30 kilometrov od izvira te vode oddaljeno, in šteje 1000 prebivalcev; izmed teh je približno 400 kristrjanov. Dolina med Gornjim in Dolnjim Vakufom, v čigar sredi leži Bugojno, je znana pod imenom »Skoplje«. Po tej dolini, ki je ravno pri Bugojnu najbolj široka, se razprostirajo rodovitna polja in vinogradi, ob straneh pa se le polagoma vzdigujejo zeleni holmci in grički. Ta okolica se mi je zdela najlepša, kar sem jih videl v Bosni. Prebivalci, ki se pečajo s poljedelstvom in z živinorejo, posebno pa s konjerejo, so močni, čvrsti in zelo imoviti ter prebivajo v ličnih, večinoma iz kamenja in opeke zidanih poslopjih, med tem ko stanujejo Bošnjaki drugih manjših krajev v nizkih kočah, narejenih iz desak in tramov, do srede ometanih s cestnim blatom, med katerim je namešanega le malo apna in peska. Dostikrat smo tudi naleteli, posebno v selih, oddaljenih od boljših potov, na koče, kojih stene so bile opletene s protjem in pokrite s smrekovimi kožami. Tu je stanoval revni bosenski težak skupno s svojo domačo živino in kuretino v enem in istem prostoru ter kuhal in se grel pri ognju, ki ga je zakuril sredi bornega stanovališča.

Danes vozi železnica iz Travnika skoz Komarpredor po visokih mostih v Dolnji Vakuf, potem po skopeljski dolini do Bugojna in se tu ustavlja. Da se podaljša ta proga do Aržana v Dalmaciji in se zveze Bugojno z Jadranskim morjem, to je že sklenjena stvar; le sredstva za zgradbo se niso dovoljena.

Bugojno se sme dandanes tudi ponašati z največjo rimskokatoliško cerkvijo v celi Bosni. Ko se je l. 1879. obhajala srebrna poroka presvetlega cesarja, je neki redovnik frančiškanskega samostana v Bugojnu sprožil misel, da bi se sezidal tu velik hram božji. Nasvet je bil sprejet in začelo se je nabirati po celem Avstro-Ogrskem in se tudi kmalu toliko nabralo, da se je sezidala ta cerkev.

Razen te cerkve in železniške postaje se je v Bugojnu sezidalo še več zasebnih poslopij in vil po evropski zidavi.

Skopeljska dolina se proti severu vedno bolj zožuje. Ako korakaš iz Bugojna proti Dolnjemu Vakufu, vidiš na levi strani trdnjavo Prušac, ki je svoje dni najdalje kljubovala turškemu nasilstvu. Odtod imaš prekrasen razgled v dolino potoka Plivnice (Koprivnice) in tam, kjer se ta potok izteka v reko Vrbas, se začenja že mesto Dolnji Vakuf, ki šteje 2000 prebivalcev, večinoma mohamedanske vere. Mesto leži ob obeh straneh reke Vrbasa. Proti severovzhodu in severozapadu vodita pota skoz sotesko, prvi črez Komarsedlo v Travnik, drugi ob Vrbasu v Jajce. Okolica te doline je zeló slikovita in ima mnogo grajskih razvalin.

Dolnji Vakuf leži torej na začetku dveh sotesek. Že za časa okupacije je bilo gibanje v tem mestu živahnejše nego v drugih, zakaj mesto in okolica sta bogata, kupčija je zeló razvita in vrh tega so prometne črte jako ugodne. Dandanes prihaja železnica sem od treh stranij in odhaja na tri strani. Na južni strani se razprostira obširni kolodvor, pred njim pa vodi močen zidan most črez reko Vrbas.

Mesto ima več mošej, turško učilnico, vladno poslopje, a najlepša izmed teh zgradeb je občinska šola.

* * *

Ko smo stali pred Bugojnom, nam je poveljnik še le povedal, zakaj smo prišli sem. Vzrok našega prihoda je bil dvojen. Prvič smo imeli nalogo, razorožiti Turke v tem mestu in okolici, drugič pokazati ljudstvu, da je že avstrijska vojska tukaj gospodar. Pred razoroževanjem se je zažugalo Turkom, da zapade vsak nagli sodbi, kdor se bi branil oddati orožje ali ga celó skrival. Razoroževanje v Bugojnu se je izvršilo mimo brez posebnih dogodkov. Dobili smo mnogo vsakovrstnega orožja, posebno več dragocenih, s srebrom okovanih samokresov. To orožje smo naložili na tovorno živino in jo mahnili nazaj v Dolnji Vakuf, kjer smo prenočili in se drugo jutro zopet vrnili v svojo trdnjavo na Čardak.

Kako hitro se izpreminjajo razmere v vojnem času, se je zopet tu pokazalo. Nismo se še dobro ogreli na Čardaku, že smo se morali dne 24. vel. srpana vrniti v Bugojno. Kaj je bilo neki temu vzrok? — Po nesrečnem boju za vstaše pri Sarajevu so se Turki razkropili na vse strani. Nekateri izmed njih so jo krenili proti Livnu ter so vznemirjali in k vstaji šuntali prebivalce okoli Bugojna in Kupreža. Ta novica je došla v Travnik in na Čardak. Da se razkropijo te tolpe in razorožijo prebivalci tamošnjih vasij, je odposlalo vrhovno poveljništvo v to okolico iz Travnika nekoliko vojaških oddelkov s poveljem, da naj postopajo porazumno z oddelkom na Čardaku, ki tudi odrine v Bugojno. Na ta način smo dospeli 24. vel. srpana ob pol treh popoldne zopet v Bugojno in se utaborili na severni strani tega mesta, kjer smo ostali tri dni in odtod pozvedovali po vstaših in razoroževali ljudstvo v okolici.

Očetje frančiškani tamošnjega samostana so nas hodili pridno v tabor obiskovat in so nam šli povsod prijazno na roke. Včasi smo jih tudi povabili na kosilo. Ob takih prilikah je imel Pipec vedno dosti posla; nalovil je rib, včasi tudi rakov, nakupil piščet; zakaj čast je bila tudi zanj, kadar so častniki dobro pogostili očete frančiškane. Imenitno je bilo videti častitljive frančiškane sedeti poleg častnikov. Obleka in orožje je bilo res različno, a misel in namen je bil le eden. Oba gradita pot omiki v deželo duševne tmine, eden z mečem v roki, drugi z gorečo besedo. Ker imata tedaj častnik in duhovnik skoro isti namen, je tudi lahko umevno, da se ta dva poklica vedno pozdravljata prijazno, kjerkoli se snideta.

Da se prenese to prijazno občevanje tudi v samostan, nas je povabil gvardijan na čašo dalmatinca. Poveljnik je to povabilo rad sprejel. Nadejal se je namreč, da ga bodo tam frančiškani laže poučili o vstaških razmerah v Livnu, zakaj samostan v Bugojnu je bil v tesni zvezi s samostanom v Gorici pri Livnu. Razume se samo ob sebi, da se je stotnik Stromajer le z nekaterimi častniki odzval povabilu očetov frančiškanov; drugi so morali biti za morebitne napade vedno pripravljeni. Našemu poveljniku je bil obed stranska stvar; jedel in pil je le malo, a tem živahneje se je pogovarjal z očetom gvardijanom. Uspeh tega živahnega pogovora je bil ta, da je Stromajer, prišedši v tabor, spisal obsežno naznanilo na vrhovno poveljništvo v Travniku in ukazal, da se tabor močno zavaruje. Drugi častniki, ki niso imeli toliko odgovornosti, so se zabavali izvrstno v družbi veselih redovnikov in srkali dalmatinsko kapljico. Ko sem prišel proti večeru v tabor, sem si mislil: »Sv. Jernej me pa vendar rad ima, ker mi je naklonil tako prijazno in veselo vezilo.«

Pred odhodom je prosil oče gvardijan poveljnika, naj mu izkaže čast in prijaznost ter naj blagovoli priti drugi dan, v nedeljo, z drugim delom svojih častnikov na obed v samostan, kar mu je stotnik pogojno obljubil z zahvalnimi besedami.

Nedelja je sama na sebi najveselejši dan tedna; mislim, da imajo tudi redovniki po samostanih na ta dan neko olajšavo. Tovariši, ki so se vračali v nedeljo popoldne, so bili izredno veseli in niso mogli prehvaliti prijaznosti in gostoljubnosti, ki so jo uživali v tem samostanu. Nisem jih zavidal, temveč bil sem vesel, da so se tudi oni malo razvedrili po napornem delu.

To nedeljo se je odzvalo povabilu na obed v samostanu tudi več bugojnskih begov, na čelu jim knez. Vsekakor je bilo to nekaj nenavadnega, da je sedel poleg frančiškana in avstrijskega častnika Turčin in se z njim veselil in zabaval. S tem je bil gotovo položen temelj za dobro soglasje med Turčinom in kristjanom. —

Po noči pred 26. velikim srpanom se je nekaj pripetilo, kar se kranjskim fantom ne more šteti v čast. Tabor se je, kakor običajno, zavaroval s poljskimi stražami.

Ker so se pojavile vstaške gruče okoli Kupreža, se je tem stražam ostro naročilo, naj bodo še enkrat bolj pazljive in budne; nadzorni častnik pa je dobil povelje, naj se po noči večkrat prepriča, ali res bedé in stražijo.

Bilo je po polnoči; mesec se začne kazati izza gor s svojim zadnjim krajcem, ko pride pregledovalni častnik k poljski straži št. 3.

Prizor ga je osupnil: Vse leži, vse mrtvo, puške pa so prislonjene h grmu. Še le ko pride bliže, čuje smrčanje in spozna, da se vsa straža ziblje v sladkem spanju. Da jim pokaže nevarnost še bolj živo, skrije puške in potem vzbudi stražo.

Od zaspanosti pijani, so brleli kakor prismojena veša okoli svetilnice in iskali puške, a našli so jih še le, ko jim je častnik pokazal mesto, kjer so ležale. Opravičevali so se, da sami ne vedó, kako je prišlo, da so vsi pospali. Prvi je zaspal poveljnik, za njim moštvo na poljski straži in slednjič je tudi »vedeto« posilil zaspanec.

Nadzorni častnik jim je predstavljal velikansko nesrečo, ki bi bila lahko nastala iz te lahkomiselnosti. Res je, da so bili vojaki že sedem dnij na nogah in so opravljali trudapolno delo skoro noč in dan, a vse to jih ni moglo opravičiti. Odgovornost je bila prevelika; pregledovalni častnik je ni mogel prevzeti nase. Naznanil je ta slučaj brezskrbnosti poveljniku Stromajerju, ki je zaukazal, da se mora na mesto zanikarne straže odposlati takoj druga.

Dne 26. vel. srpana zjutraj zgodaj so stali grešniki pri raportu ali sodbi.

Stotnik Stromajer je vprašal najprej poveljnika poljske straže, ali se zaveda, da je storil hudodelstvo, ki se kaznuje s smrtjo, oziroma z ječo od 5 do 10 let. Opravičeval se je, da se ne zaveda in da je njega in njegove podložnike posilil zaspanec. Le z ozirom na izredno trudapolno delo prejšnjih dnij in glede na to, da iz zanikarnosti ni nastala nobena škoda, je stotnik razsodil, da se vsa straža drugim v svarilni vzgled takoj priveže dve uri na telegrafske droge, ki so stali ob cesti našega tabora. Poveljnika poljske straže, ki je bil podčastnik, bi po predpisih ta kazen ne smela zadeti, a zavoljo pomanjkanja zaporov in izrednih vojnih razmer je moral tudi on prestati to nečastno kazen, tem bolj, ker je sam zakrivil pogrešek. —

Uspeh razoroževanja v bližnjih selih ni bil posebno velik, zakaj tudi v teh krajih so ljudje oddali orožje prostovoljno že prej, a večje uspehe so imeli oddelki, ki so razoroževali v Gornjem Vakufu in njegovi okolici.

Dne 26. vel. srpana popoldne smo odrinili iz Bugojna v Dolnji Vakuf in smo prenočili tam v že znanem taboru.

Drugi dan opoldne smo se vrnili na Čardak, kjer sta nas dne 28. vel. srpana rešili dve drugi stotniji.

Po devetdnevnem trudapolnem delu smo dospeli ob 9. uri zvečer zopet v Travnik in tam oddali zaplenjeno turško orožje.

Ustavljeno prodiranje proti Livnu.[uredi]

Kmalu potem, ko je prišel feldmaršallajtnant Virtemberg v Travnik, je sklenil ekspedicijo proti Livnu. V tem podjetju naj bi ga podpirale tudi čete v Dalmaciji. S tem smo si hoteli zagotoviti drugo dovozno cesto od morja skoz Dalmacijo. Akoravno so se razmere na dovozni črti od Save do Travnika izboljšale, odkar je major generalnega štaba pl. Bola nadzoroval in proučil to črto, je bilo vendar želeti, da se poleg tega nevarnega pota odpre še druga dovozna cesta. V ta namen je prosilo poveljništvo VII. pehotne divizije pri 13. kom dovolitve, da sme odriniti z drugo gorsko brigado proti Livnu in se polastiti tega mesta.

V nadi, da 13. kor ugodi tej prošnji, je bila druga gorska brigada dne 20. vel. srpana že pripravljena za odhod proti Kopili.

V to brigado so bili tedaj uvrščeni: pešpolk št. 17., deseti lovski bataljon, ena gorska topničarska baterija, pol eskadrona konjikov in druge potrebne pritikline. Kar se je pozneje štirim brigadam posrečilo, to je hotel zdaj vojvoda Virtemberg izvršiti z eno samo brigado; iz tega se zopet razvidi, kako neizrečeno je zaupal kranjskim fantom.

Ker se na to prošnjo vsled tedanjih bojnih razmer pri Sarajevu ni takoj odgovorilo, je vojvoda Virtemberg samolastno zaukazal, da brigadir nadvojvoda Ivan Salvator s svojo brigado nemudoma odrine proti Livnu. O tej odredbi je izporočil 13. kornemu poveljništvu v Sarajevu in vojaškemu vrhovnemu zapovedništvu v Zadru ter poprosil, da bi se mu prva gorska brigada vrnila po osvojitvi mesta Sarajeva.

Nadvojvoda Ivan Salvator še ni bil prišel v Kopilo, kar pridirja ulanec in mu izroči dve brzojavki iz Sarajeva. Prva seje glasila: »Po vročem boju se nam je danes dne 19. vel. srpana ob 4. uri popoldne posrečilo vzeti Sarajevo. Mnogo so trpeli vojaki, ker so si morali vhod v mesto priboriti hišo za hišo.« O drugi brzojavki nadvojvoda ni izpregovoril niti besedice. Pozneje smo zvedeli, da 13. korno poveljništvo ni dovolilo ekspedicije proti Livnu zaradi pomanjkanja vojakov. Posadka v Travniku bi se bila preveč zmanjšala in to bi utegnilo imeti slabe nasledke; prva gorska brigada pa se tudi ni mogla vrniti, ker so jo še potrebovali v Sarajevu. Čakati je bilo tedaj treba pomoči in potrpeti, da pride 36. pehotna brigada v Banjaluko.

Nadvojvoda Ivan Salvator je prenočil v Kopili in se vrnil drugi dan z glavno četo v Travnik.

Da bi pa ekspedicija vsaj nekaj zalegla, je odposlal posamezne oddelke v vasi in sela, ki ležijo zahodno od dovozne ceste, ter jim ukazal, naj razorožijo prebivalce teh naselbin.

Večji oddelek je odrinil v Bugojno in se zvezal s pol bataljonom, ki je stal pod vodstvom stotnika Stromajerja in ta dan dospel v Bugojno s Čardaka. Manjši oddelek je korakal skoz Ramsko v Han-Kompanjo in se vrnil še le 22. vel. srpana v Travnik.

Ker se ekspedicija proti Livnu ni izvršila in ker se je bilo še vedno bati napada od te strani, se je Travnik utrdil in okopi (šance) zasedli po pehotnih in topničarskih oddelkih. Okopi so povzročali našim fantom mnogo truda in napornega dela.

Po dovršeni utrdbi je hodil vsak dan po en bataljon na prednje straže. Vojaki so v tej službi mnogo trpeli; večkrat jih je pral dež noč in dan, menažo so dobivali še le ob štirih popoldne, kadar so se vrnili domov, zakaj te straže so stale precej daleč zunaj mesta.

V okolico zahodno od Bugojna so se pošiljali večkrat oddelki na ogled in razorože vanje. Dne 4. kimavca je ta služba zadela 5. stotnijo. Na težavnem potu je pešec Jaka Marčun iz Male Loke št. 2. v kamniškem okraju zbolel in zaostal. Črez nekoliko dnij ga je patrola 10. lovskega bataljona našla mrtvega. Naj so bile razmere kakoršnekoli, vendar je bilo in ostane neodpustno, da je poveljnik pustil bolnega vojaka brez vsake pomoči.

Razoroževanje v Gornjem Vakufu.[uredi]

Da se razoroži Gornji Vakuf, se je odposlal dne 24. vel. srpana 3. bataljon 17. pešpolka. Bataljon je korakal po najkrajši gorski poti in prišel v dveh dneh iz Travnika v Gornji Vakuf. Tovorna živina se je pa morala pomikati po ovinku skoz Dolnji Vakuf in Bugojno. Računski narednik Vončina 10. stotnije, ki je bil poveljnik temu pratežu, je prišel brez vseh zaprek pravočasno za bataljonom. V Gornjem Vakufu je bil ta oddelek sprejet s pravo turško prijaznostjo in popolno vdanostjo. Brez ugovora so Turki prodajali drva, slamo, meso in druge potrebščine, samo o oddaji orožja niso hoteli prav nič slišati. Izgovarjali so se, da so vstaši vzeli vse orožje s seboj, ko so se vračali proti Sarajevu.

Gornji Vakuf je precej velika, bogata vas; prebivalci so večinoma mohamedanske vere, v okolici pa bivajo kristjani.

Tedanji stotnik Drenik pripoveduje približno takó-le o tem razoroževanju: »Bataljon se je utaboril na zahodni strani te vasi; okoličani so nas v taboru pogostoma obiskovali, posebno zaupljivi so bili knezi (župani), ki so nam prodajali sadje, mleko, maslo in med.

Taborili smo že dva dni in Turki so nam oddali še le par polomljenih nerabnih pušek in samokresov; položaj je postajal torej že zeló nepriležen.

Begi in knezi so nam zagotavljali, da vstaši teh nerabnih pušek in samokresov zato niso vzeli s seboj, ker jih niso mogli rabiti.

Ker se mi je zdela taka trditev neverjetna, sem izpraševal može in dečke, ki so hodili v tabor, kam je prešlo orožje; saj nam je vendar znano, da se je več Turkov iz Gornjega Vakufa borilo proti nam.

Starejši možje so se ogibali jasnega odgovora ter so odgovarjali jako previdno, a petnajstletni deček, ki mi je ponujal v košarici zeló lep med, ki sem ga tudi kupil in prav dobro plačal z bleščečimi deseticami, mi je odločno povedal, ko sva bila sama, da ne dobimo nikakoršnega orožja, če bi tudi še 14 dnij čakali nanje. Mohamedanci ga zato ne dadó iz rok, ker mislijo še streljati na vas. Vas največji nasprotnik je posestnik one velike kale (deček mi pokaže poslopje, 2 kilometra oddaljeno na severozapadni strani te vasi); kar reče ta, storijo vsi; on ima gotovo tudi orožje, ker se je bojeval zoper vas. Prosim, ne izdaj me, da sem ti povedal to. Zagotovil sem mu, da bom molčal, in kazal sem se, kakor da mi ni prav nič za njegovo izpovedbo.

Bataljonski poveljnik je bil v zadregi; na prostovoljno oddajo orožja ni mogel več računati. Moral bi torej natanko preiskati vse hiše in druga poslopja, ali pa se vrniti s praznimi rokami; to bi bilo sramotno, uspeli preiskave pa dvomljiv.

Jaz sem bil mnenja, da se vrnemo takoj, ali pa da začnemo resno in odločno nastopati. Poslopja bi se morala preiskati drugo za drugim, posestniki pa bi se morali postaviti med preiskovanjem pod vojaško varstvo. Ponudil sem se poskusiti takoj to delo v eni tistih kul, ki so stale okoli nas.

Bataljonski poveljnik je v to privolil. Uro po menaži je 19. stotnija odkorakala proti tisti kali, ki mi jo je bil pokazal mladi Bosojak. Peterim patrolam, ki so obkolile to kulo, sem zapovedal, da ne smejo nikogar izpustiti; ostala stotnija pa se je postavila pred kulo. Posestnik, še mlad Turčin, je mirno stal pred hišo. Vprašam ga, je li on gospodar in posestnik te hiše. Ko mi je to pritrdil, sem mu rekel: »Prišli smo, da preiščemo hišo in se prepričamo, se li nahaja orožje v tvoji hiši ali ne. Znano ti je, da se tisti, ki skriva orožje in ga ne odda na zahtevo vojaškega poveljništva, kaznuje z večletno ječo, po okolnostih pa se tudi lahko ustreli.«

Turčin odgovori nato: »Gospodine, jaz nimam orožja in drugi moji ljudje tudi ne. Če pa nameravaš preiskati mojo hišo, potem dovoli, da odvedem prej svoje žene.«

»Ti se zdaj ne smeš ganiti,« mu zapovem, »ampak ostani pri meni tako dolgo, da izvršimo preiskavo. Pokliči vse svoje ljudi in potem naroči onemu izmed njih, naj ti odvede žene na ono mesto, ki se ti zdi za nje pripravno; mi se ga bomo ogibali. Ko preiščemo hišo, se žene zopet lahko preselijo v svoje stanovanje, a črte patrol, ki stojé okoli in okoli hiše, pa tvoje žene ne smejo prestopiti.«

Zgodilo se je, kakor sem ukazal. Glasen stok in jok žen in otrok je bil začetek preiskovanja; potem so se vsi zbrali v vrtni lopi za hišo. Nato sem ukazal prinesti vse orodje, kakor krampe, lopate, žage, sekire, ter poklical tri podčastnike, dal vsakemu štiri pešce, kramp, lopiato in sekiro, odkazal vsakemu teh oddelkov prostor, katerega mora preiskati, in zapovedal, da se morajo odpreti vse skrinje, miznice itd. Pri vsakem oddelku je bil navzočen po en domačin. Gospodar je postajal bled ter hotel nekaj govoriti, a se je vendar premagoval.

Po petih minutah prinese eden preiskavajočih podčastnikov lepo pušiko in vrečico streliva ter mi pokaže okno one izbe, v kateri je našel puško pod tlemi, ki so jih privzdignili vojaki.

Ta najdba mi je zadostovala. Rekel sem posestniku: »Ti si moj ujetnik; kdo ve, kdaj in ali še sploh vidiš svojo hišo in rodbino; uredi svoje stvari, ker ti pojdeš z nami.«

Turek, popolnoma vdan v usodo, je izročil hišno gospodarstvo sorodniku ter se potem poslovil od svoje rodbine. Zbral sem nato stotnijo, vzel Turčina kot ujetnika s seboj ter odkorakal. V taboru sem oddal Turčina glavni straži in vojak z nabito puško ga je stražil.

Novica o preiskavi in o ujetem begu se je kakor blisk razširila po vsej vasi. Še tisti dan so Turčini začeli prostovoljno oddajati orožje; prinašali so nam puške vsake vrste, nove, stare, samokrese, handžare, sablje itd. Oddaja je trajala do pozne noči in še drugi dan dopoldne.

Da se dobro zavarujemo, smo postavili po noči okoli cele vasi straže in patrole ter vas popolnoma obkolili. Iz vasi, kjer ni bilo prej po izjavi Turčinov drugega orožja razen par polomljenih pušek, so nam nanosili tega blaga toliko, da smo obložili z njim 8 vozov.

Nazaj v Travnik nismo krenili po gorski poti, po kateri smo prišli, ampak po cesti skoz Bugojno, Dolnji Vakuf in Čardak.

Nesrečni beg je prenašal svoje trpljenje, ki si ga je sam naklonil, s čudovito vdanostjo. V Travniku smo ga izročili divizijskemu vojaškemu sodišču, ki ga je obsodilo v triletno težko ječo, a pozneje je bil pomiloščen.«

Zvečer tega dne se je utaboril in prenočil tretji bataljon zahodno od Bugojna. Prebivalci tega mesta so nam donašali radovoljno drv, slame, mesa in sočivja. Fantje so veselo kuhali in pekli jarce. Z orožjem obložene vozove je varovala glavna straža, petero bataljonovih konj pa je bilo privezanih vzadi za častniškimi ležišči, kakor je predpisano.

Noč je bila črna, bataljon je spal razen straž spanje pravičnega. Kmalu po polnoči pa se zasliši znamenje za »alarm« (klic pod orožje), ki se je vedno in močno ponavljal. Vse skoči po koncu in natanko se čuje peketanje konj. Poveljnik 10. stotnije je šel oblečen k počitku. Skočivši po koncu, ni videl nič, natanko pa slišal konjsko peketanje. Ljudje so bili zmešani, poveljnik jim zakliče: »Časa ni, da bi se oblačili; oblečen ali ne, puške in torbice v roke!«

Povelje se je še precej dobro izvršilo, mnogo mož je stalo bosih v vrsti. Poveljnik pokliče večkrat konjskega slugo, a zastonj; slednjič se vendar oglasi in pravi: »Gospod stotnik, ponižno javim, da ni nič; a vsi konji so se odvezali in dirjajo sem in tja.« In tako je tudi bilo. Poveljnik glavne straže je mislil, da se bliža četa jezdecev in nas hoče napasti; zató je ukazal trobiti pod orožje (alarm).

Konji so se sami povrnili in privezali so jih bolje. Patrole, ki so se odposlale v okolico, so se kmalu vrnile in izporočile, da niso našle nič sumljivega. V eni uri se je vse pomirilo in bataljon je zopet pospal. Sreča pa je bila, da so konji dirjali zunaj tabora, zakaj v taboru so stale puške z nasajenimi bodali.

Najdeni komis.[uredi]

Dne 6. vel. srpana popoldne se je VII. pehotna divizija napotila iz Varcar-Vakufa proti Jajcu. Od 5. do 6. vel. srpana je stala 10. stotnija na glavni straži v taboru omenjene divizije, ki se je v resnici skrčila na dva pešpolka in en lovski bataljon. Služba na tej straži je bila po noči zeló mučna; neprenehoma so se odpošiljale patrole in le nekaterim ljudem pri stotniji se je dovolilo spati nekaj ur. Na našo srečo smo imeli dovolj kave pri sebi; v neki kraški dolinici se je kuhala celo noč črna kava, sicer bi bili vojaki onemogli, ker je bila stotnija celi dan na nogah, se bojevala in takoj po menaži prevzela službo na glavni straži.

Kruha ni bilo več; vozovi, ki so ga vozili za nami, so zaostali in niso mogli dohiteti divizije niti dne 5., niti 6. vel. srpana.

Dne 6. vel. srpana proti večeru smo se, kakor že znano, napotili proti Jajcu. Deseta stotnija, ki je prišla iz glavne straže, je imela jedva toliko časa, da je skuhala menažo še pred odhodom.

Pri vasi Jezero smo počivali; nihče ni smel odložiti puške. Ponočna hoja nas je zeló utrudila in nam skrčila želodce; jesti niti grižljaja ni bilo dobiti, a vode je bilo dosti. Zjutraj dne 7. vel. srpana smo korakali dalje. Hoja je bila neprijetna, na desni je bilo jezero, na levi skalovite visoke stene. Deseta stotnija je korakala na čelu, med bataljoni so bili večji presledki.

Poveljnik 10. stotnije, ki je hodil peš 50 korakov pred stotnijo s tremi ordonancami, pripoveduje takó-le: »Naša četa je bila molčeča in poparjena, češ, kadar je život zmučen in želodec prazen, gre zidana volja rakom žvižgat.

Hipoma sta pridirjala dva ulanca mimo mene in že od daleč vpila, da neseta naznanilo divizijonarju. Priznati moram, drugih mislij nisem bil nego: »Bes vaju lopi; sedita na konju in jesta!« Jezdeca sta bila dve sto korakov oddaljena, ko zapazim, da je eden nekaj izgubil, a tega ni zapazil, temveč dirjal dalje. Ko pridem do izgubljene stvari, vidim, da je zavita v papir, jo poberem, odprem in v svoje največje veselje najdem pol hleba komisa. Mislim, da bi me kup zlata ne bil mogel tako razveseliti, kakor ta kruh. Vendar sem rekel, revček ulanček bo svoj komis zeló pogrešal. Eden izmed treh ordonanc pa zavrne zvito in hitro: »Gospod stotnik, res je eden ulancev izgubil komis, a drugi ga še ima. Ulanca si torej lahko kruh razdelita, mi vsi pa nimamo nič.« Razumel sem kratek migljaj, in ker se ni bilo bati, da se ulanec povrne iskat svoj izgubljeni kruh, sem pripravil za vsak slučaj svetel goldinar, s katerim sem hotel jezdeca odškodovati, ter sem potem komis razdelil v 4 enake dele; vsaka ordonanca je dobila en kos in meni je ostal zadnji del.

Duhoviti vojak, ki me je zapeljal v pregreho, pa me je tolažil, rekoč: »Gospod stotnik, gledé na to, da smo tako lačni, naj vam Bog Oče odpusti ta greh!« Zopet je bil ta junak tako zvit, da je zvrnil vso odgovornost name.«

Nakupovanje živeža v Dolnjem Vakufu.[uredi]

Dne 3. kimavca je začelo v Travniku primanjkovati živeža za konje in drugo živino; ker takrat še ni bilo zalagateljev, je bilo treba krme preskrbeti potom rekvizicije, t. j. prisiljeno odjemanje živil proti plačilu ali potrdilu. Kje je pa iskati, ker je okoli Travnika in tistih mest, kjer so nastavljeni vojaki, krma že pošla? Vrbasova dolina je bogata s temi pridelki; tja torej pojde rekvizicija. Tri sto tovornih konj broječa kolona je že pripravljena za odhod in tudi intendant ali oskrbniški uradnik je željno pričakoval odhoda s torbo, z bankovci napolnjeno. Za varstveni izprevod te neoborožene konjske trume se je odločila zopet druga stotnija, ki je odrinila ob 11. uri dopoldne proti Dolnjemu Vakufu pod poveljstvom nadporočnika Lukanca, morda zato, ker ji je bila pot že dobro znana.

Pot, po kateri se je pomikalo to pratežno krdelo, vodi večinoma med gorami, torej v soteski ali defileju, in je mestoma tako ozka, da konji niso mogli hoditi vštric, ampak drug za drugim; zato se je kolona kakor harmonika zdaj skrajšala, zdaj tako razpotegnila, da je bila 1200 korakov dolga. In tako kolono v tako nevarnem zemljišču naj zavaruje ena sama stotnija! Kako se vendar lotiti tega težavnega početja, da bi imelo v slučaju napada vsaj nekaj uspeha? Stotnija se je razdelila v več delov. Spredaj, vzadi in na straneh so korakali večji oddelki, manjši so se pa razdelili v kolono, oddaljeni 100 korakov drug od drugega. Tako razdeljeni smo korakali v največjem dežju po polzki poti celih 8 ur, dospeli proti večeru v Dolnji Vakuf in prenočili tam v znanem taboru. Intendant je šel takoj po prihodu pod varstvom vojaškega oddelka v mesto in okolico in je zahteval toliko ovsa, koruze in sena, kolikor smo vsega potrebovali. Dolnjevakufčani so nas že poznali in vedeli, da vse pošteno plačamo; zató so bili jako prijazni. Tudi to pot so prejeli lep denar. Intendant jim je izplačal 8000 gld.

Po noči nas je dež pošteno močil; nihče ni zatisnil očesa. Še le proti jutru so se oblaki razšli, posijalo je gorko solnce in nas počasi sušilo. Dne 4. kimavca opoldne smo obložili tovorno živino, potem odrinili in dospeli po znani poti proti večeru na Čardak, kjer smo prenočili. Drugi dan ob 10. uri dopoldne smo prišli zopet v Travnik, vsi izmučeni in oslabljeni zaradi težavnih potov in pomanjkljive hrane. Da se stotnija zopet okrepča in popravi škodo, katero je trpela na obleki (obuvalu) in orožju, se ji je dovolil en dan počitka.

Dne 4. kimavca je dospelo od 3. gorske brigade iz Banjaluke na VII. pehotno divizijo brzojavno poročilo, da primanjkuje oddelkom, ki se bojujejo pri Ključu, streliva in denarja. Da se odpošljejo te potrebščine, je bilo treba zopet srčnega moža za spremstvo.

Divizijonar je dobro poznal svoje ljudi; zato mu ni bilo težko, postaviti na čelo te ekspedicije poveljnika, o katerem je bil prepričan, da bi do zadnjega izdihljaja branil izročeno mu blago, ako bi bilo treba.

Hrabri stotnik Slivnik je dobil povelje, naj prevzame 120 konj, obloženih s strelivom in denarnico (kašo), naj koraka hitro proti Ključu in se tam udeleži boja.

Slivnika, ki je dne 4. kimavca ob treh zjutraj odkorakal, je vodil neki kristjan po stranskih bližnjih potih. Stotnija, ki je med potjo le toliko časa počivala, da si je skuhala kosilo, je dospela proti deseti uri po noči v Jajce in tam prenočila. Drugi dan ob osmih dopoldne se je Slivnik napotil proti Varcar-Vakufu, kamor je dospel po peti uri popoldne. Tam je vsled izpremenjenega ukaza izročil strelivo in dvajset tisoč goldinarjev denarja poveljniku oddelka 53. pešpolka, ki se je tu nahajal, in se tako srečno iznebil velike skrbi in odgovornosti.

Dne 6. kimavca se je Slivnik povrnil in dospel proti poldnevu v Jezero. Bošnjaki so se obračali takrat vedno in povsod, kjer jim je bilo treba pomoči in rešitve do naših vojakov. Tako sta prišla tudi v Jezero dva Bošnjaka, oče in sin, prosit stotnika Slivnika, naj jima pripomore, da dobita nazaj vole, ki so jih jima odgnali hajduki.

Oddelku kranjskih fantov, ki so se prostovoljno oglasili za ta lov, se je posrečilo rešiti vole in ujeti razvpitega hajduka. Ko so vojaki tega zločinca privedli v selo, so jih burno pozdravili prebivalci, katerim je ta hajduk učinil že mnogo zla. Vsak se je hotel maščevati nad njim; matere so mu pljuvale v obraz, ker jim je pomoril sine, kmetje so ga hoteli pobiti s koli, ker jim je pokradel čredo. Sreča za hajduka je bila, da je stotnija kmalu nato odkorakala proti Jajcu in vzela zločinca s seboj. V Jajcu je Slivnik zopet prenočil ter se napotil drugi dan proti Travniku. Na poti med Jajcem in Travnikom je hajduk poskusil uiti, a krogle, ki jih je poslala straža za njim, so ga tako dobro zadele, da se je takoj zgrudil in izdihnil svojo grešno dušo. Kranjski fantje so izkopali z lopaticami ob cesti jamo, ga položili vanjo in ga zagrebli, potem pa so korakali dalje proti Travniku, kamor so dospeli ob desetih po noči.


Drugi lov na Omer bega v Doglodu.[uredi]

Omenil sem že na drugem mestu, da nam je stotnik Stojan preskrbel v Travniku stanovališče v prejšnjih turških haremih. Častniki prvega bataljona so stanovali v precej velikih turških hišah. Seveda tako velike niso bile, da bi bil imel vsak častnik svojo sobo, a na vsak način smo stanovali tukaj priležneje in ugodneje, nego prej v turški vojašnici. Pogrešali smo sicer domačih postelj, a v obstoječih razmerah smo bili slednjič tudi zadovoljni, da je imel vsak svoj kot, kjer si je dal urediti svoje ležišče po turškem običaju. Iz zabojev, v katerih smo prejemali suhar, so nam narejali vojaški mizarji stolce in mize, a postelj iz teh kratkih desek ni bilo mogoče napraviti; ležali smo torej po turško, sedeli, jedli in pisali po domače, ker se nam noge niso hotele tako sključevati, kakor Turkom, ki so tega vajeni že od mladih nog.

Dne 7. kimavca so šli častniki prvega bataljona 17. pešpolka k počitku v veseli nadi, da se bodo, ker je drugi dan praznik, odpočili od napornega truda, ki so ga imeli v minulem tednu. Samo eden izmed njih. in sicer bataljonski poveljnik Kerček, je vedel, da so naredili račun brez krčmarja. Kerček je vzbudil dne 8. kimavca ob dveh po noči vse častnike svojega bataljona in jim zaukazal, naj gredó k svojim stotnijam in naj moštvo vzbudi po tihem; kuharji naj hitro skuhajo zajutrk, moštvo pa se naj opravi, ker odrinemo ob polštirih zjutraj. Kam? tega ni povedaj major nikomur.

Ob napovedanem času je stal bataljon za odhod pripravljen. Major pride, poleg njega pa je stal neki Bošnjak, naš kažipot. Tudi pred odhodom ni povedal major nobeni živi duši, kam da gremo in kakšno nalogo da imamo, temveč je ostro zaukazal, da ne sme nihče govoriti na potu ali na kak drug način delati hrupa. Ko smo korakali skoz mesto, je bila še tema in vladala je povsod grobna tišina; še psi so kakor na povelje utihnili. Noč nas je vzela; nihče razen vrhovnega poveljnika in njegovega pribočnika ni vedel, kam smo izginili. Stopali smo molčé hitrejšega koraka nego po navadi proti severovzhodu. Ko je izšlo solnce, smo imeli Travnik že daleč za hrbtom in potili smo se, da se je kar kadilo od nas. Zato nismo nič kaj prijazno pozdravili te nebeške zvezde na sinjem nebu; zakaj v takih okoliščinah smo si želeli le hladila; senca pod sivimi oblaki bi nam bila ta dan ljubša nego solnce. Korakali smo po težavnem, včasi brezpotnem zemljišču s hriba v dolino in zopet v hrib; nihče ni vedel kam, samo majorju Kerčku se je bralo na obrazu, da ga muči neka skrb; bal se je, da pride prepozno. Na čelu kolone nam je svetil z vzgledom. Vse dušne in telesne moči smo morali napeti, da smo ga dohajali, zakaj lahkih nog je preplezal najstrmejše skale, kakor Zlatorog na Triglavu. Solnce na nebu se je pomikalo proti poldnevu in pripekalo vedno huje in huje. Nekaterim vojakom je zmanjkovalo moči. Prvi kratki počitek po osemurni težavni hoji v dolini in zadnji požirek iz čutare jih je zopet malo pokrepčal; potém pa hajdi naprej na goro, na strme vrhe, kamor jih kliče dolžnost, češ, morda to potem konec trpljenja. Upanje takrat ni varalo vojakov; prelaz teh strmih pečin je bil zadnji in najgorkejši naskok, ki se je brez izgub posrečil popolnoma. Dospevši na vrh Jezeračke planine smo bili že skoro poplačani za ves trud; imeli smo namreč krasen razgled črez vrhove vitkih smrek v Kuličko dolino.

Major Kerček je dal tukaj bataljonu eno uro počitka. Poklical je častnike k sebi in jim še le zdaj povedal namen tega podjetja. Govoril je približno takó-le: »Naš kažipot nas pelje v vas Doglod, do katere imamo še pol ure in v kateri je Omer beg skrit. Znano je, da je ta zločinec za vratno ubil in oropal laškega konzula Lovrenca Peroda, ko se je vračal iz Rima na svoje mesto v Sarajevo; znano je dalje, da je s svojo četo, katero je vodil, učinil mnogo zla, podpihoval mirne prebivalce, celó kristjane k vstaji in izvršil še več takih zločinov; za njegovo glavo je obljubljenih 200 cekinov. Naš bataljon bo obkolil vas na južni in zahodni, en bataljon 79. pešpolka, ki pride iz Vranduka, pa na severni in vzhodni strani. Prva, tretja in četrta stotnija morajo zemljišče na označenih straneh tako zapreti in zavarovati, da še miš ne bo mogla smukniti črez črto, druga stotnija pa koraka v bojni črti v vas in preišče vse prostore v Omerjevi hiši, oziroma v vseh turških poslopjih. Vse to se mora zgoditi po tihem na znamenje, katero bom dal, ko dospemo v obližje Dogloda.«

Zdaj smo še le vedeli, pri čem da smo; zdaj nam je bilo vse jasno. Nekateri so mislili, da sta za gonjo in lov enega človeka dva bataljona preveč, a kakor se je pozneje pokazalo, bilo nas je še premalo.

Vas Doglod leži na severovzhodni strani Travnika v kotlini med Jezeračko, Vučjo in Veljo planino, in sicer že skoro na dnu pobočja Jezeračke planine. Obronki ali bregovi so obrastli z gostim drevjem, zato tudi vasi prej ne vidiš, dokler ne stopiš vanjo. Zračna črta med Travnikom in Doglodom znaša 25 kilometrov, a potnik potrebuje zaradi slabih potov in težavnega zemljišča pač 8 dobrih ur do tja. V tem skritem, Slovenec bi rekel z deskami zaplankanem kraju je imel Omer beg svoje poletno stanovališče, kjer se je čutil precej varnega in pač ni mislil, da ga bodo tudi tukaj počastili avstrijski vojaki s svojim obiskom.

Ko sem po razglasu naše naloge počival v senci, sem slišal, da se je Pipec pogovarjal s svojim tovarišem takó-le: »Jože, ali veš, kakšen dan imamo danes?« — »Ej, kaj bi ne vedel? Tako vroč dan je danes, da sem še zdaj od samega potenja ves moker.« — »To je že res, a današnji dan je za te in morda tudi za me še drugega pomena.« — »Za me takega pomena, kakor vsak drugi dan.« — »Jaz pa pravim, da ne,« zavrne Pipec, nekoliko že nevoljen. »Le poglej to dolino, ali ni podobna Tuhinjski, katero si lansko leto ob tem času, ko smo šli k Novi štifti na božjo pot in smo na Kremenu počivali, prvikrat videl in občudoval?« — »Kaj praviš, Pipec, da je danes mali šmaren?« — »Pa še celi dan; ali se ne spominjaš več, Jože, da si lansko leto na ta dan Srakarjevi Polonici na Kremenu obetal večno zvestobo in zlate gore?« — »Kaj pa ti, Pipec, ali si mar že pozabil na zlate gradove, katere si zagotavljal Možinovi Franici? Pipec, verjami mi, da si danes res lahko prisluživa nekaj zlata.« — »Na kakšen način?« — »Nisi li slišal, kaj je major pravil častnikom?« — »Kako bom slišal, ker je bil daleč proč in ker je tako tiho govoril?« — »Jaz sem pa vse slišal in zvedel, da gremo zopet tistega »umrlega« bega lovit. Ali Pipec, ti veš, da nisem neumen, pa tega vendar ne razumem, kako se naj ujame umrli beg.« — »Jože, ti nisi dobro slišal, saj se ne pravi »umrli«, ampak »Omer« beg in ta še živi.« — »Naj bo živ ali mrtev, za njegovo glavo obetajo 200 cekinov in te morava midva danes zaslužiti, da bova mogla potem vsaj nekoliko to izpolniti, kar sva obljubila Polonici in Franici na Kremenu, kjer smo skupaj občudovali krasno Tuhinjsko dolino.«

Daljnji razgovor jima je pretrgala poveljka: Naprej!

Pred odhodom se je razglasila naloga tudi moštvu, in da izpraznimo kozarec trpljenja do dna, se napotimo potem dalje. Prišedši do roba vasi, smo na dano znamenje bataljonskega poveljnika izvršili, kar nam je bilo že prej ukazano. Tri stotnije so obkolile Doglod, druga kompanija pa je planila v vas in se združila z vojaki 79. pešpolka, ki so od druge strani pridrli v selo.

Prebivalci, ki so videli v tem zapuščenem kraju prvikrat avstrijske vojake, so se zeló prestrašili našega prihoda. Dospevši s svojim vodom pred Omerjevo hišo, vprašam najprej starca, ki je slonel pri vratih, ali je Omer beg doma. »Odšel je zarana.« — »Kam?« — »Gospodine, tega ne morem vedeti,« odgovori starec. Razume se, da smo navzlic temu odgovoru natanko preiskali ne le stanovanje Omerjevo, temveč vse hiše v celi vasi, kajti Turki so bili s tem zločincem porazumljeni; misel, da je skrit, je bila torej opravičena. Preiskava se je vršila gladko; le neki bogat beg se je obotavljal odpreti svoj harem, as tem me je še le opozoril, da bi v tej sobi utegnil biti zaprt ptiček, ki ga iščemo. Obotavljanje mu ni nič pomagalo. Postavil sem 4 vojake, med temi tudi Jožeta, Pipčevega prijatelja, pred vrata in Turčinu zažugal, naj prostovoljno odpre in pokaže, kaj ima v sobi, sicer bodo vojaki šiloma vlomili vrata. To je pomagalo. Vdal se je, a le pogojno. Samo meni hoče pokazati harem, a vojaki naj stopijo v stran. To se zgodi. Dve v haljo zaviti osebi stojita pred menoj, ena majhna, druga velika, plečata, kakor Omer beg. Mislil sem, da že imam pravega ptička, ker doslej še nisem videl v Bosni tako velike, krepke ženske. Težko je bilo zdaj moje stališče. Kako priti do zanesljivih dokazov, da pod haljo res ni skrit Omer beg. Turkinjo v obraz pogledati, je po turškem zakonu vsakemu prepovedano razen soprogu in sorodnikom. Pojasnil sem begu, zakaj lahko mislim, da tiči pod haljo Omer beg; torej naj pregovori zlepa svojo ženo, da se odkrije. Po dolgem pregovarjanju se je to zgodilo. Osupel sem stal pred njo. Štela je najbrž kakih 28 let; imela je črne oči, črne lase, pravilen nos, prekrasno izrezane ustnice, z belimi ravnimi zobmi. Podolgasto obličje je bilo zagorelo. Ves obraz je bil sicer lep in prikupljiv, a s tem še nikakor ni bilo dokazano, da je to res žensko obličje, toliko manj, ker Omer bega nisem osebno poznal, niti videl njegove slike. Stališče je postalo skrajno težavno. Ženske ostanejo vedno ženske, pa naj bodo Turkinje ali pa Slovenke; v nevarnih slučajih pogodejo vedno pravo, ako le hočejo. Kakor slučajno je razgrnila gornjo haljo in zdaj mi je bilo jasno, da ne tiči v njej Omer beg. Tudi Pipec, ki je hodil vedno blizu mene in vse to videl, je proti tovarišu obrnjen vzkliknil, rekoč: »Jože, cekini so že spet splavali po vodi; idimo! Ženska je!«

Po natančni preiskavi cele vasi smo bili prepričani, da nam je ptiček zopet ušel. Mogla mu je že huda presti, da je pustil svojega osedlanega belca v selu in zbežal peš pred našim prihodom v gore.

Umevno je, da se nam je poleg gonje na Omer bega tudi zaukazalo razorožiti prebivalce in vzeti vsakega s seboj, pri katerem zasačimo orožje. Pri treh begih sem našel mnogo orožja in streliva, ki je bilo zakopano v žitu na kasti. Razume se, da so morali ti begi iti z menoj. Ko sem se tedaj pozno popoldne vračal, obložen z orožjem vsakršne vrste, s svojim vodom in s tremi Turki, so nekateri mislili, da sem ujel Omer bega in so mi že od daleč častitali. Majaje z glavo, sem odklonil prezgodnje častitke in opozoril, da so se zmotili.

Ker se je začelo že mračiti in so bili ljudje tudi zeló trudni, smo se utaborili na vzhodni strani Dogloda in tam prenočili. Kosilo in večerjo za ta dan je nosil vsak vojak s seboj v majhni kositrski škatlici. Zvečer so si vojaki z maloštevilnimi kosci mesa podražili malo želodec, potem legli na trda tla in trudni od hoje sladko zaspali. Ujeti Turčini pa so sedeli po turški navadi vso noč okoli taborskega ognja in pušili čibuk; bati se jim pa ni bilo ničesar, ker sta bedela pri njih vedno dva varuha z nataknjenimi bodali in nabitimi puškami.

Po mirni noči smo se drugo jutro ob 6. uri vrnili v Travnik, kamor smo dospeli še le zvečer ob polosmih.

Bosenske češplje.[uredi]

Svetovno znane in zeló imenitne so bosenske češplje ali slive, kakor jih nazivljejo Bošnjaki. Leta 1878. je to sadje v Bosni zeló rodilo; drevesa so se šibila pod težo božjega darú. Bosenske češplje so mnogo debelejše in tudi okusnejše nego naše. Le približno take slive, kakoršne so bosenske, sem videl in pokušal na Kranjskem samo v Zlatem polju nad Brdom pri Lukovici; tam je prava zemlja in lega za češplje, a žal, da se tega tamošnji prebivalci premalo zavedajo in da ne nadomeščajo vedno starega češpljevega drevja, ki izumira, z mladim, in tako jim splava precejšnji dohodek po vodi.

Našim kranjskim fantom, ki so snažili obleko, čistili orožje in opravljali druga domača dela navadno na vrtih, so visele te slastne slive nad glavami. Treba je bilo le iztegniti roko in želodec bi bil marsikdaj potolažen, a tega niso smeli storiti; zakaj ostro je bilo prepovedano samolastno trgati slive. Pa saj jim tega tudi ni bilo treba, ker so jim Bošnjaki prodajali češplje zeló po ceni. Za polno kapo sliv so plačevali naši vojaki samo dva krajcarja.

Bilo je dne 12. kimavca. Pipec je moral iti z menoj na prednje straže. Vedel je, da se bo dolgočasil. S čim naj si preganja danes dolg čas? Prebivalci v Travniku so še precej prijazni, njegovim tovarišem ne režejo več glav, torej se tudi njemu ni treba več pečati z vešali. Danes se hoče kratkočasiti na prednjih stražah z bosenskimi slivami. Kupil je torej za 6 krajcarjev tri polne kape češpelj in jih vzel s seboj v torbici na prednje straže.

Na zelenem, golem hribčku je stal precej prostoren šator, ki je bil zgrajen za poveljnika iz svežih listnatih vej; na severni strani se ga je pa dotikal manjši šator za slugo.

Videl in slišal sem, kako si je Pipec preganjal čas z bosenskimi slivami. Vzel je premišljeno eno češpljo za drugo v roke ter je na tihem sam s seboj modroval: »Vse drugačne so tukaj češplje, kakor pri nas; pri nas so podolgaste, tukaj, skoro okrogle in debele kakor kurja jajca; no tako debele ravno niso, a debelejše pa gotovo kakor golobja!«

Med tem razmišljanjem je držal slivo s palcem in kazalcem v desni roki in jo zadovoljno ogledoval, nadaljujoč: »Oj kako je lepo višnjevo nadahnjena, kako se lahko in krhko prekrhne, kako zlahka odskoči jedro in kako mi gre to zlatoromeno sladko meso v slast, vse drugače nego domá.« 

Tako je jemal in prekrhaval eno slivo za drugo in koščice so odskakovale na vse strani tako dolgo, da je bila torbica prazna.

Nasledki te zabave so se hitro pojavili. Pipec je postlal vedno bolj nemiren; začel je vzdihovati in proti večeru celó blesti: »Zdaj še le razumem kaplanovo besedo o zapeljivem mesu; kako sladko se mi je smejalo, kako gladko zdrčavalo po grlo, in zdaj, ko je notri, se punta in me bo morda umorilo! Oj kako ml je hudo, kako me duši, oj umrl bom, umrl! Janez, golobje, ki jih imam doma, so tvoji, cekin pa, ki sem ga prihranil v Bosni, pa daj Možinovi Franici, da ga bo imela za spomin. Umrl bom, z Bogom, Franica, z Bogom, Kremen, z Bogom, Tuhinjska dolina in Nova štifta; nič več se ne bomo videli, z Bogom!«

To Pipčevo vzdihovanje me izvabi, da stopim k njemu in ga vprašam, kaj se mu je pripetilo. »Zeló mi je hudo, kar napenja me; umrl bom, umrl, gospod poročnik!«

»Kaj ste pa vendar zaužili, da vas napenja?«

»Nekaj češpelj sem pojedel, a mislim, da mi niso škodovale, ker so bile tako slastne, tako imenitno sladke.«

»Koliko ste jih pa vendar poručali?«

»Samo tri polne kape, gospod poročnik!«

»Veste, Pipec, to je pa bilo res malo preveč; ravno te vam delijo nadlego v želodcu; le potolažite se, bo kmalu bolje!«

Vrnil sem se v šator, vzel iz torbice neko stvar, ki se pri umivanju težko pogreša, napravil penasto pijačo in ukazal Pipcu, da jo naj precej zaužije.

Malo ga je poščegetalo po grlu in želodca in precej potem je, ker ga ni več napenjalo, laže dihal. Zdravilo, katero sem hranil tudi v torbici in ga je on nato použil, mu je pa pomirilo in popravilo popolnoma želodec.

Pipec je bil po tej kratki in resni bolezni nekoliko oslabljen, a mirno spanje po noči ga je zopet tako pokrepčalo, da je bil drugi dan čil in čvrst. Za pomoč se mi je primemo zahvalil in mi od tega dne naprej v zdravstvenih stvareh bolj zaupal nego zdravniku.


Pešpolk feldcajgm. barona Vebra štev. 22.[7][uredi]

Boj pri Banjaluki.[uredi]

Ko se je bil feldmaršallajtnant vojvoda Virtemberg dne 3. vel. srpana napotil s sedmo pehotno divizijo proti Jajcu in Travniku, je pustil poveljnika 3. gorske brigade generalnega majorja Sanica s pešpolkoni feldcajgmojstra barona Vebra št. 22. za posadko v Banjaluki; 53, pešpolk, ki je tudi spadal k tej brigadi, pa se je priklopil začasno 2. gorski brigadi.

Pešpolk št 22. je bival pred okupacijo v Gorici, dne 15. malega srpana se je odpeljat skoz Ljubljano v Sisek, korakal potem iz Siska skoz Popovačo, Lipovljane in Okučane v Staro Gradiško, se tam prepeljal dne 29. mal. srpana črez Savo in prvi stopil na turško zemljo.

Dne 14. velikega srpana so bile od tega polka v resnici le štiri stotnije v Banjaluki, vsi drugi oddelki so opravljali naporno službo zunaj tega mesta.

S to maloštevilno posadko je Samec sprva vzorno vzdrževal red, a že v nekaterih dneh se je začelo govoriti o nemirih, ki so se pojavili v Krajini, in o nezadovoljnežih, ki so rogovilili po mestu. Samec je takoj izprevidel, da se bo nekaj skuhalo; zato je, čuteč se preslabega, poprosil za slučaj napada pomoči. Generalno poveljništvo v Zagreba mu je dovolilo polovico baterije in dve stotniji pehote od pešpolka feldmaršallajtnanta barona Veclaija št. 16. Ta mala pomoč je odkorakala dne 13. vel. srpana iz Stare Gradiške proti Banjaluki.

Med tem je Samec skrbel neprenehoma za varnost. Nobeno gibanje vstašev mu ni ostalo prikrito; ni se mu bilo torej bati, da ga bodo Turki prehiteli in dobili nepripravljenega. Razrušeni grad je hitro nekoliko popravil in ga zasedel z dvema stotnijama (2. in 8.); drugi oddelki, ki so bili še v mestu, so se utaborili na planem, da so se mogli takoj, ako bi bilo treba, postaviti v bran. Žalibože, da je Samec preveč razcepil svoje moči in ni mogel niti zadostno zavarovati vojaške bolnišnice na severni strani mesta.

Stotnik Kovačevič, poveljnik 10. stotnije, je videl dne 12. velikega srpana s prednje straže pri Seračici, da se tam vstaši pripravljajo za napad; stotnik Gerig je izporočil, da se večji vstaški oddelki pomikajo skoz Bistrico proti Banjaluki, kristjani pa so izjavili, da tisoč vstašev koraka od Broncenega Majdana proti banjaluškemu mestu.

Vsled teh poročil je korakala dne 14. velikega srpana zjutraj 7. stotnija v Seračico tamošnji posadki na pomoč, a predno je dospela tja, se je moral stotnik Kovačevič že umakniti; kajti 3000 mož močna vstaška četa je prihrula proti njemu. Ker je Kovačevič razvidel, da proti tej tolpi nič ne opravi, se je začel korak za korakom umikati proti vojašnici in je s tem preprečil, da ga vstaši niso obkolili in zajeli.

Sedmo stotnijo, ki je šla Kovačeviču na pomoč, je napadla tropa turških konjikov v soteski Cerkvenega potoka, a ta pogumna stotnija pod vodstvom prehrabrega stotnika Dreslerja se je z velikim trudom slednjič le rešila iz te velike zadrege, se obrnila potem proti severu in od ondod uspešno streljala na oddelek turških konjikov, ki je drevil neustavljivo proti Banjaluki.

Kmalu potem, ko se je ta stotnija otresla turških konjikov, jo je napadla premočna vstaška pehotna četa. Pri tej priliki je padel, zadet v čelo, stotnik Dresler in poročnik Gajer; mnogo moštva je bilo ubitega in ranjenega, drugi pa so se razkropili; še le uro pozneje je major Puti zbral razkropljence in jih zopet peljal v ljuti boj blizu banjaluškega kolodvora.

Druga tropa vstašev, ki se je pomikala z 2000 moži od južnozapadne strani proti Gornjemu Šeherju, je napadla stražo (2 voda 1. stotnije), še predno se je začelo daniti, ter jo razkropila. Poročnik Valon, poveljnik straže, je bil težko ranjen in je 36 ur ležal v gozdu oslabljen, brez pomoči, brez jedi in pijače. Kakor po naključbi so mu prišli pratežni vojaki blizu; le-té je s strelom iz svojega samokresa opozoril nase in bil tako čudovito rešen grozne smrti.

Vzadi za Valonovo stražo je 20. pijonirska stotnija ob tem času začela popravljati cesto. Poročnik Peter Drozdovski je šel malo naprej in pri tej priliki videl, kaj se je Valonovi straži pripetilo. Pijoniiji so nato delo ustavili, orodje spravili in se hoteli vrniti v Banjaluko, a ko so prišli blizu Gornjega Šeherja, so jih začeli vstaši pozdravljati s kroglami. Stotnija se je razvila v soteski reke Vrbasa, kjer je bila v jako neugodnem položaju; vsak trenutek bi jo bil lahko obkolil sovražnik in uničil do zadnjega moža. Ker je bil izhod premočno zaseden in stotnija preslaba, da bi prodrla sovražno bojno črto, se je vrnila in korakala proti jugu, kjer je naletela na razkropljene oddelke 3. stotnije 22. pešpolka in pozneje na 17. pijonirsko stotnijo, ki je še delala na cesti.

* * *

V Banjaluki je med tem boj divjal že na več krajih. V vojašnici ob reki Vrbasu, kjer je bil nastanjen tudi brigadni štab, se je mislilo, ko so se culi prvi streli, da so se priplazili le nekateri vstaši v mesto. Zato je brigadir Samec odposlal 4. stotnijo proti mestu, da se ti preženejo.

Vsled tega ukaza je stotnik Derin vdrl s poročnikom Kozarčaninom, kadetom Bal dom in 216 moži ob šesti uri zjutraj v severni del mesta. Stotnija se je kmalu zamotala v krvavi poulični boj, katerega se je udeležilo vse mohamedansko ljudstvo. Vse hiše so, bile zasedene, vsaka se je morala posebej vzeti, vrata so se razbijala s pušknim kopitom in Turčini prebadali z bodalom.

Stotnik Derin, ki je imel prejeto povelje vedno pred očmi, je ukazal poročniku Kozarčaninu, da se naj priplazi skoz vrte vstašem za hrbet. Izvršujoč to povelje, je moral ta častnik več vrtov in poslopij, ki so bila zasedena, naskočiti. Krvavo ruvanje se prične. Mnogo Turkov je padlo, a tudi marsikateri naših se je zgrudil. Kozarčanin sam je bil težko ranjen.

Derinova stotnija je bila od vseh stranij obkoljena. Mož se bojuje proti možu; sablja, handžar, revolver, pištola, bodalo in kopito puške delujejo, da je groza. Že se meša krščanska kri z mohamedansko, a pogumna četrta stotnija se ne umakne.

»Naprej, za menoj!« kliče stotnik Derin. »Urá!« odgovarjajo pogumni vojaki in udrihajo po turških bučah, kar najbolj morejo. Vodnika Bartuco in Romej, desetnika Jurjevič in Gerbac, frajtar Župar in pešci Baje, Štrukel in Kevič, ki so med pogumnimi najhrabrejši, prebadajo, koljejo na vseh straneh; a kaj je peščica junakov proti tisoč zagrizenim vstašem.

»Gospod kapitan — čuvajte se!« zakliče pešec Varivoda in v istem trenutku razkolje bučo Turčinu, ki je drevil z handžarom in pištolo proti stotniku. Ta pešec in desetnik Šiškovič sta posvetila napadalcu z bodalom na drugi svet in tako rešila življenje svojemu stotniku. Marsikateri naših vojakov se je zgrudil, njih število se je manjšalo, vedno več je prihajalo Turčinov.

Stotnik Derin vé, da mora biti uničen, a vendar se le za korak ne gane; slednjič si je priboril z naskokom hišo, pobil sovražnika in zopet zagradil vhod. Tukaj se je hotel braniti, a upanje ga je, žalibože, varalo. Stene te hiše, ki so bile iz ilovice zidane, so bile kmalu podobne situ in hipoma nastane tudi plamen v prvem nadstropju in se dviga proti podstrešju. Vstaš, ki je bil skrit v peči, je polil slamo in drugo orodje s petrolejem in ga potem zažgal. Razume se, da so ga naši za ta čin takoj kaznovali s smrtjo.

Derin je moral zdaj zapustiti tudi to slabo zavetišče. Imel je samo še 13 mož; med temi je bilo šest težko ranjenih, ki so mu le z velikim trudom sledili. Dva sta kmalu omedlela. Da ju zavarujejo pred nečloveškim mučenjem, so ju skrili v sod in le z ednajstimi vojaki je dospel stotnik Derin ob pol eni popoldne v grad. Nekaj vojakov se je vrnilo v vojašnico in se tam zopet junaško bojevalo.

Izgube so bile velike. Stotnija je imela 21 mrtvecev, 22 ranjencev. Poročnik Kozarčanin, ki je bil težko ranjen, se ima zahvaliti za rešitev od gotove smrti človekoljubnosti turškega zdravnika, ki mu je preskrbel bošnjaško obleko, da ga sovražnik ni spoznal.

Strašno je bilo videti mrliče; vse obleke oropani, so bili podobni bolj grdi spaki brez udov, kakor pa človeškemu truplu. Kadetu Baldu in naredniku Variniju se je še dobro izšlo; njima so bile glave odsekane z handžarom.

Z velikim hrupom in vriščem in z Alah-klici so prihruli vstaši od Gornjega Šeherja v mesto. Ena tolpa teh se je spopadla s kompanijo stotnika Derina in druga je drevila proti gradu.

Položaj posadke na gradu je bil zeló nevaren. Ta grad, ki leži na severovzhodni strani mesta, je zidan v štiriogelniku in ga je tedaj obdajalo razrušeno zidovje; tri metre globok jarek je oviral, da ga vstaši niso mogli naskočiti. Znotranji prostori so se porabljali za vojašnico in za različne shrambe; na nasipu je stalo trideset zarjavelih topov s polomljenimi podstavki ali lafetami.

* * *

Za časa, ko so vstaši prihruli v mesto, je stala sama 2. stotnija na gradu, pozneje je prišla tudi 8. Po nasipu so se razdelili vojaki, na katere so vstaši po divje streljali s streh in s stolpa (minareta) velike mošeje; pozneje so tudi petkrat ustrelili s topom, ki je stal v Dolnjem Šeherju, in trikrat zadeli; slednjič pa so morali top vendarle popustiti, ker so jim naši strelci postrelili vse vojake, ki so stregli topovom.

Med tem se je nabrala na južni strani grada velika množica vstašev, ki je hotela na tem slabo utrjenem mestu večkrat vdreti v grad, a naši so jih potisnili vsekdar s krvavimi buticami nazaj; pa tudi vrste naših hrabrih bojevnikov so postajale vedno redkejše; posebno jim je povzročilo streljanje s stolpa mnogo škode. Major Morinari je bil torej primoran postaviti v bojno črto celó malo bolne, trobentače, bobnarje, pratežne vojake in častniške sluge. Ob pol ednajsti uri je bil tukaj najhujši boj. Zdaj se ponudi prostovoljno malo bolehni desetnik Mazgon in prosi, naj se mu dovoli streljati s topom. To se mu je kaj rado dovolilo. Z živio-klici so odprli pogumni primorski vojaki shrambe in privedli strelivo. Mazgon je top nabil, natanko nameril in tako dobro zadel, da so Turčini takoj zapustili svoj minaret. Položaj naših vojakov na gradu je bil navzlic temu še vedno zeló nevaren. Ubitih in ranjenih je bilo zmeraj več, med njimi tudi vojaški zdravnik doktor Laska, ki je bil težko ranjen na spodnjem životu, ko je druge obvezoval.

Strelivo je pohajalo, posadka pešala v dolgem boju, dasiravno jo je krepil major Morinari, ko je boj nekoliko ponehal.

Proti dvema popoldne so pa začeli vstaši zopet streljati iz Dolnjega Šeherja na grad. Da se preženejo, sta se zagnala poročnika Herceg in Sudaš, vsak z enim vodom nánje; s tem neustrašenim postopanjem sta zapodila vstaše v beg in naredila mir v Dolnjem Šeherju. Vstaši so zdaj bežali v gore, kar so mogli. Mnogo jih je bilo pri tej priliki ubitih, še več pa ujetih. Herceg jim je hotel slediti, a major Morinari mu je ukazal se vrniti. Ob pol štirih je dospel Herceg zopet na grad in s seboj privedel za poroka Omara Fežljo efendijo in pa ravnatelja telegrafskega urada Djeniča bega. Grad je bil rešen!

* * *

Največja nevarnost pa je pretila bolnišnici, ki se je nahajala v neki hiši onega predmestja, kjer so stanovali kristjani. V tej bolnici je ležalo 150 bolnih in ranjenih vojakov; med ranjenci je bil tudi vstaš, ki je vpil in vabil tovariše vstaše, da naj pridejo v bolnico davit gjavra. Turčini so jeli takoj streljati skoz okna v bolnišnico; bolniki so se skrivali za posteljami. Trije zdravniki in sanitetno moštvo so pričakovali naskok pri zaprtih vratih, držéč v eni roki samokres, v drugi steklenico s strupom, ki bi ga bili izpili v slučaju, ko bi bili ranjeni in bi jih hoteli Turki mučiti.

Po odhodu 4. stotnije v mesto se je nahajalo v vojašnici, oziroma pred njo 176 pešcev, 30 konjikov, nekaj pijonirjev, pratežnih vojakov, častniških slug, godcev, pekov in bolnikov.

Ko je generalni major Samec zvedel, da se 10. stotnija pod vodstvom stotnika Kovačeviča korak za korakom umika proti vojašnici, je zaukazal, da se 3. stotnija, dva voda 1. stotnije in pijonirski vod ob robu planjave razvijejo tako v bojno črto, da bodo gledali proti hišam v Han-Pošiču. Širokost bojne črte, ki jo je zavzelo teh sedem vodov, je znašala 1600 korakov. Ta širokost je bila zaradi enake vstaške bojne črte potrebna. Za zaslombo ali reservo je ostal štabni vod 79. pešpolka v vojašnici. Levo krilo so podkrepili pozneje vojaki 4. stotnije, ki so se vrnili iz Banjaluke.

Desnemu krilu je zapovedoval stotnik Gerbič, središču stotnik Vagner, levemu krilu nadporočnik Kaznačič; tudi polkovni in provijantni častnik nadporočnik Vendramin in bataljonski pribočnik Rojs sta zapovedovala v bojni črti.

Vstaši so zasedli ob 8. uri dopoldne cesto pri Han-Pošiču do frančiškanskega samostana in pa severno stran mesta ter so izkušali obkoliti našo bojno črto. Streljali so mnogo, a zadeli k naši veliki sreči prav malo.

Navzlic temu je bil položaj zeló nevaren, zakaj naši so imeli prav blizu za hrbtom reeko Vrbas; ko bi bil naskočil le en oddelek vstašev našo slabo in redko zasedeno bojno črto, bi bila ta kmalu potisnjena v reko Vrbas in popolnoma uničena, ker ta voda je tu nad tri metre globoka in se torej ne dá prebresti.

Tudi je že primanjkovalo streliva. Mnogo vojakov je postrelilo več nego 150 patron, puškne cevi so bile tako vroče, da jih vojaki niso mogli držati v roki, in vrh tega je bila še strašanska vročina.

Položaj je bil res obupen. Polkovnik Janski, [8] ki ga ljudje še poznali niso, ker je prevzel polkovno poveljništvo še le v ognju, je jahal za bojno črto in bil ranjen v hrbet, a navzlic temu je vztrajal do konca boja, osrčeval vojake in jim obetal, da pride kmalu pomoč.

Hladnokrvnost polkovnikova je mnogo vplivala na vojake; to je bilo že nekaj, a ljudje so želeli pomoči takoj, toda pred ednajsto uro ne more priti; do onega časa se mora torej vztrajati v bojni črti. »Zmaga ali poguba!«

Pratežni vojaki so utrjevali vojašnico, sluge, peki, godci, bolniki so zgrabili puške ubitih in ranjenih vojakov in streljali z njimi, kajti treba je bilo rešiti čast avstrijskega orožja in življenje.

Še celó oskrbni akcesist Godnik in vsekdar veseli in dovtipni asistentni zdravnik v reservi doktor Pij pl. Gravisi sta hrabro in uspešno streljala.

»Bravo, doktor!« mu je zaklical polkovnik, ko je predrznega vstaša z veselim dovtipom in še boljšim strelom poslal k Mohamedu na večerjo. To je povzročilo mnogo smeha in bodrilo ljudi, da so dobro, dà, prav dobro in prav varčno streljali.

Vendar vse junaštvo male čete ne more nič izdati proti številu vstašev, ki se vedno množé. Naše desno krilo se je začelo nekako pomikati nazaj. Ritmojster Luks ga je podkrepil s svojimi ulanci. Ali res ni rešitve iz tega strašnega položaja?

* * *

Veseli doktor je povedal ravno neko šaljivo, a to pot je ni nihče slišal, kajti hipoma — manjkalo je pet minut do devete ure dopoldne — se zasliši zamolkel pok iz topa in kmalu se pokaže belosivkasti dim med vejami zelenega drevja, potem še en pok — uri! »To so naši topničarji!«

Za trenutek potihne na obeh straneh streljanje.

»Kako more topničarstvo biti že tu?« se vpraša brigadir, a zdaj ni bilo časa, se posluževati karte in meriti; glavna stvar je bila ta, da je artilerija dospela, in to se je zgodilo takó-le:

Dne 13. vel srpana je polovica baterije, katero je vodil poročnik Ren, ter 17. in 18. stotnija 16. pešpolka pod vodstvom stotnika pl. Vabererja dospela pozno zvečer v Maglaj, da tam prenoči in se drugi dan ob 7. uri zjutraj napoti v Banjaluko. Ko je stotnik Priča ob dveh po noči prejel povelje od svojega brigadirja, da naj odrine nemudoma s polovico stotnije v Prijakovce, je stotnik pl. Vaberer takoj spoznal, da se v Banjaluki nekaj kuha; zaradi tega je uro odhoda izpremenil in ukazal, da morajo biti oddelki že ob pol štirih zjutraj pripravljeni za odhod. Ta izprememba je imela pač neizmerne nasledke.

Ob sedmi uri je imela kolona še samo štiri kilometre do Banjaluke. Tu je zvedela po begunih, da so Banjaluko napadle premočne vstaške čete in da je položaj cesarske vojske zeló nevaren.

Poročnik Ren ni dosti premišljal, kaj mu je storiti, temveč je takoj ukazal, da naj zasede postrežno moštvo in sedem pešcev vozove; sam si je izposodil konja od ulanca in dirjal brez varstva proti Banjaluki; stotniji pa sta mu sledili, kar najhitreje sta mogli.

En kilometer pred Banjaluko so konji opešali; pa kar konji niso mogli zmagati, to so storili topničarji sami; privedli so topove do kraja, ki je bil še 2000 korakov oddaljen od Banjaluko. Tam so hitro sneli topove in tako mojstrsko namerili, da je prva bomba zadela tropo vstašev pred bolnišnico ravno v tem trenutku, ko so jo hoteli napasti. Mnogo Turkov je takoj obrezalo na mestu, drugi pa so se razkropili. Bolnišnica je bila rešena. Zdaj je padal strel za strelom v vstaške čete pred gradom in vojašnico. Nekateri vstaši so bili tako predrzni, da so se zagnali na topove in so jih hoteli vzeti, a poročnik Ren jih je začel obdelovati s kartečami (bomba, ki ima mnogo malih krogel v sebi). Te so predrzneže podirale, kakor bi žel pšenico, in jih tako oplašile, da so hitro zbežali in se poskrili v koruzi.

Polkovnik Janski je pridirjal k Renu in ga poučil v imenu brigadirja o bojnem položaju, ob enem pa je vod ulancev prevzel topničarje v svoje varstvo. Hipoma spoznavši najboljše stališče za topove, se je poročnik Ren vgnezdil s svojimi štirimi topovi na levi strani ceste blizu oddelka stotnika Gerbiča.

Ritmojster Luks je popisal pozneje mirnost, hladnokrvnost in spretnost, s katero je vodil Ren svoj oddelek v najhujšem sovražnem ognju, in slednjič rekel: »Da se ni ravnal po topničarskem pravilu, ki veleva, da se mora sprva streljati koncentrično (t. j. na eno mesto), ampak je razdelil svoj strašni ogenj na vse strani, to je bila njegova zasluga.« 

* * *

Na povelje polkovnika Janskega je stotnik pl. Vaberer prodiral z 18. stotnijo proti Han-Pošiču in s 17. proti levemu sovražnemu krilu poleg frančiškanskega samostana.

Vabererjevi oddelki in Gerbičevi roji, pod poveljstvom polkovnika, so s pomočjo baterije, ki je samostan in prizidek užgala s svojim streljanjem, potisnili kmalu nazaj sovražno levo krilo, in ko se je ob 11. uri hipoma prikazal major Puti pri Motiki, so se vstaši spustili v divji beg proti Han-Pošiču in Novi Varoši.

Neustrašeno postopanje polkovnika Janskega in majorja Putija je povzročilo, da sta mogla zdaj napadoma postopati tudi stotnika Kovačevič in Vagner proti Novi Varoši.

Na levem krilu je bil nadporočnik Kaznačič težko ranjen in na njegovo mesto je stopil nadporočnik Vendramin. Da bi prodrl skupno z nadporočnikom pl. Sarako do gradú, je pogumno naskočil sovražnika, ki je stal ob robu na vzhodni strani mesta. Saraki se je posrečilo se priplaziti poleg reke na grad, Vendramin pa je naletel na hud odpor; zató je brigadir, ki ni hotel tratiti svojih močij, ukazal, da se levo krilo povrne in vzame na muho vstaše na vzhodnem robu mesta.

Topovi so neprenehoma streljali na vstaške čete pri Novi Varoši s takim uspehom, da je Turčin popolnoma opustil misel napadnega postopanja, a se je toliko bolj trdovratno branil. Dokler stoji zastava s polmesecem, se Turčin ne sme umakniti, sicer izgubi svoj raj. Stotnika Vagner in Kovačevič sta olajšala Turčinu pridobitev raja s tem, da sta jim odvzela štiri zastave, med temi veliko krvnordečo Hasana bega Čekiča, »Naprej!« ukaže zdaj major Puti. Trobarji dadó glasno zveneče znamenje za naskok, krepek »urá« vojakov Veclarjevega in Vebrovega pešpolka zaori in vstaši beže, kar najhitreje morejo, proti dolinici Cerkvenega potoka; tja jim je baterija poslala za slovo še nekoliko šrapnelov.

Ob eni uri popoldne je bila zmaga naša.

Le na vzhodni strani mesta se je še branila četa zagrizenih vstašev, katero so naši naskočili z bodali, Vstaši so vrgli orožje proč, a bežali niso; mežé in križanih rok so se dali postreljati, rekoč: »Kismet, kismet (usoda, usoda)!« Drugi vstaši so bežali v gore, a tja jih zasledovati ni kazalo, ker je pehoti in topničarstvu pošlo strelivo in vrh tega so bili vojaki skrajno zmučeni in utrujeni.

V Banjaluki je torej bojni hrup potihnil; ker pa nov napad ni bil izključen, so bile čete vso noč pripravljene za boj.

Še le zvečer se je moglo razvideti, koliko in kakšne žrtve je zahteval ta boj. Na naši strani je stalo v boju 1894 mož in 65 konjikov; od teh je bilo 46 mož mrtvih, 117 ranjenih in 8 mož se je izgubilo, kateri zadnji se smejo gotovo prištevati mrtvecem. Med častniki so bili ubiti: stotnik Dresler, poročnik Gajer, kadeta Vajgert in Baldo ter 34 mož. Lahko ranjeni so bili: polkovnik Janski, poročnik Rupnik in Pavalec; težko: nadporočnik Kaznačič, poročnika Valon in Kozarčanin, polkovni zdravnik dr. Laska in 89 mož, izmed katerih je marsikdo pozneje umrl. Oskrbni akcesist Godnik, ki se je tudi pogumno udeležil boja, je našel pred vojašnico junaško smrt; krogla gaje zadela v glavo v največjo žalost neveste, ki jo je zapustil v Trstu.

* * *

Zanimivi so podatki o porabljenem strelivu.

Vojaki, približno 300 mož, so v bojni črti pred vojašnico postreljali razen svojega še vse reservno strelivo drugih stotnij. Baterija je ustrelila 201 krat.

Tudi vstaši so vodili s seboj gorske topove in jim z znamenji na rog zapovedovali; iz tega se razvidi, da so bili med njimi tudi pravi turški vojaki.

Izgube vstašev, ki so stali pod vodstvom bega Hasana Čekiča iz Samskega mostú, so nam neznane, zakaj vsakega mrtveca in ranjenca so takoj odnesli in pokopali; v Banjaluki se je pozneje našlo in pokopalo samo 35 turških mrličev, a najmanj trikrat toliko so jih zagrebli že prej.

Zaplenilo se je mnogo orožja, štiri zastave, kakor že prej omenjeno, in ujelo dokaj vstašev, med njimi več begov. Ujetnike, katerim se krivda ni mogla dokazati, so pozneje izpustili.

Ta vroči boj, v katerem je bilo izvršiti eno najtežjih nalog vojnega življenja in v katerem se je bojevalo le malo število naših vojakov proti šestim tisočinam vstašev, nam kaže, koliko premore za boj dobro izobražena in neustrašena četa in izkušeno vodstvo. Ako bi se primorski Slovenci in Slovani ne bili tako pogumno držali in bi pomoč iz Stare Gradiške ne bila prišla v pravem času, posadka v Banjaluki bi bila poražena in vsa VII. pehotna divizija v Travniku bi bila prišla v velikansko zadrego in stisko.

O tem boju in zmagi se je takoj zvečer izporočilo vojaški pisarni presvetlega cesarja, feldcajgmojstru Filipoviču in feldmaršallajtnantu Virtembergu. Laskava so bila priznanja in častitke, ki so dohajale od mnogovrstnih stranij. Presvetli cesar pa je podelil onim, ki so se v boju pri Banjaluki izkazali izredno pogumne, naslednje odlike:

Poročnik Ren je dobil red železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo, vsled katere odlike je postal vitez z Vrbasa.

Zaslužni vojaški križ z vojno dekoracijo so si priborili: polkovnik Ludovik Janski, stotnik Štefan Derin, nadporočniki Tone Kaznačič, Emerik pl. Saraka, Andrej Pavalec, Pavel Karlevša in poročnik Kozarčanin.

Najvišje pohvale so bili deležni: stotnika Tone Gerig in Janez Dresler, nadporočnik Dragotin Vendramin, poročniki Dragotin Valon, Janez Dobrave, Makso Bruner in Julij Gajer; asistentni zdravnik dr. Pij pl. Gravisi pa je dobil zlati zaslužni križ.

Srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste so si priborili: vodnik Nikolaj Bilogerič, pešec Mate Basic, trobar Ivan Tokič 1. stotnije; vodnik Jože Bortuco, desetnika Mato Varivoda in Dragotin Šiškovič 4.; pešca Mijo Kneževič in Peter Solič 7. in narednik ter poljski orožnik Ludovik Brandmajer 9. stotnije.

S srebrno svetinjo za hrabrost 2. vrste so bili odlikovani: narednik Tone Slivar, desetnika Štefan Probija in Filip Marunica, pešci Andrej Crnjac, Velemir Milic in Prokop Kresovic 1. stotnije; pešec Gliso Opačič 2.; vodniki Vincenc Romej, Nikolaj Jurjevič in Nikolaj Ivanovič, pešec Janez Serbo, frajtar Jože Karaica, pešca Peter Baič in Jože Strukel 4.; pešec Sava Bursač 7.; narednik Pokar, vodnika Mate Furlan in Luka Kresovič 10. stotnije.

Najvišjo pohvalo so prejeli: frajtar Matija Afrič, pešci Mate Palatin in Nikola Tosič 1. stotnija; France Kralovec 2.; frajtar Spiro Vlajčič, Ivo Sedlmajer, pešci Marko Bitunijac, Marko Čilas, Filip Kevič, desetnik Spiro Djurdjevič 3.; desetnik Tone Gerbac in frajtar Vladimir Župar 4. stotnije.

Boj pri Bjelalovcu.[uredi]

Četrti bataljon 22. pešpolka je ostavil dne 6. vel. srpana Banjaluko in spremljal pratežno kolono do Travnika, kamor je dne 11. vel. srpana dospel ob enem s VII. pehotno divizijo.

Prva gorska brigada, v katero je bil ta bataljon uvrščen, se je, kakor že znano, na potu od Kostajnice do Banjaluke zaradi slabih potov in mostov zakasnila in vsled te zamude se ni udeležila boja niti pri Rogelju, niti pri Jajcu. Dospevši v Travnik, še ta brigada ni bila krščena s turškimi kroglami. Da prejme ta krst, so jo poslali proti Sarajevu. Pri Vitezu se je zvezala s Filipovičevo kolono in dospela dne 14. vel. srpana v Busovačo. Drugi dan se je pomaknila na goro Oršije in tam prenočila. Od 4. bataljona 22. pešpolka sta bili samo 13. in 14. stotnija pri tej koloni, 15. in 16. sta še stražili pratežne vozove.

Sedlo pri Han-Bjelalovcu so vstaši močno zasedli. Filipovič jih je hotel docela uničiti; zato je korakal dne 16. vel. srpana koncentrično (t. j. od več stranij ob enem). proti njim. Prednje varstvo 1. gorske brigade, ki je bila na skrajnem desnem krilu, sta oskrbovali 13. in 14. stotnije 22. pešpolka. Obkoljenje se je posrečilo. Vstaši se niso nadejali, da bo prišla naša vojska jim dobro jutro voščit in jih s svinčenkami pozdravljat na tako visoko planino; a primorskim fantom ni nobena gora prestrma, na katero bi ne mogli priplezati. Stotnik Smola, rojen Kranjec, se je priplazil s svojo stotnijo po tihem do vstaškega tabora in je pozdravil Turčine od strani s strelom iz vseh pušek na enkrat tako gromovito, da so se nekateri takoj zgrudili, drugi pa so, popustivši vse, bežali v gručah, kar so mogli.

Pri tej priložnosti se je posebno odlikoval nadporočnik Ivan Souknp. Le-tá je bil bataljonski pribočnik, a bojaželjen je poprosil poveljnika, stotnika barona Imhofa, da ga naj uvrsti v stotnijo in mu da oddelek. To se je zgodilo. Ko so bili padli Veberji sovražniku za hrbet in je ta bežal, je zagledal Soukup kraj, na katerem je stala suha višnja, in takoj spoznal, da bi se dalo od ondod uspešno streljati. Ne da bi pričakoval povelje, je letel, kar je mogel, s svojim oddelkom kakih 500 korakov proti cesti, po kateri je bežal sovražnik. Odtod je streljal najprej na bežeče vstaške topničarje, a tem ni mogel mnogo škodovati, ker so bili že predaleč, a toliko več škode je učinil vstaški pehoti. Mnogo jih je postrelil, kar jih pa ni padlo, so se razkropili in so bili tako oplašeni, da se niso več ustavljali. Soukup je torej k uspehu zmage mnogo pripomogel ter bil odlikovan z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo.

Tudi stotnik Smola, ki je vodil prednje varstvo tako previdno in premišljeno, da je presenetil vstaše in jim vzel ves tabor, je bil odlikovan z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo in bil pozneje vrh tega za take in enake hrabre čine še izredno povišan za majorja.

Vstaši so zapustili v taboru mnogo tovorne živine, ovac, orožja in streliva.

Brigadir Vilec je korakal s 46. pešpolkom dalje proti Sarajevu, a četrti bataljon 22. pešpolka je dobil povelje, spraviti bogati plen v varnost in se potem vrniti v Travnik k svoji diviziji.

Razen zgoraj omenjenih so bili odlikovani z najvišjo pohvalo za izredne čine v tem boju: major Dragotin baron Imhof, stotnik Marko Belanovič in poročnik v reservi Edvard Ebner pl. Ebental, vodnik Štefan Kresovič in pešec France Cetin, oba od 14. stotnije.

Zlati križ s krono si je priboril polkovni zdravnik Ivan Frank, srebrno svetinjo za hrabrost 2. vrste pa je dobil narednik Andr. Hrast, tudi od 14. stotnije.

Tridnevni boj pri Ključu.[uredi]

Po boju pri Banjaluki je generalni major Samec združil vse oddelke 22. pešpolka v turški vojašnici in čakal pomoči, ki mu je bila obljubljena, da bi mogel potem prodirati proti Ključu.

Dne 18. vel. srpana je dospel dopolnilni bataljon 53. pešpolka iz Zagreba v Banjaluko; 12. stotnija 22. pešpolka je zapustila Berbir in prišla tudi v Banjaluko, Berbir pa je zasedla posadka iz Stare Gradiške. Dne 21. vel. srpana je prikorakal 1. bataljon 53. pešpolka iz Travnika in prevzel službo pri Čadjavici in Kadini vodi, 5. in 6. stotnija 22. pešpolka in baterija št. 2/X., ki so bile te službe rešene, pa so se napotile v Banjaluko. Serašico je zasedla že dne 20. vel. srpana ena stotnija primorskega polka. Iz Broncenega Majdana so prišli odposlanci in izrazili, da se selo podvrže; nato je dne 21. vel. srpana korakala 5. stotnija pod vodstvom stotnika Blumenšajna tja, da razoroži prebivalstvo. Brez upora je izvršil ta nalog, obložil več tovornih konj z orožjem, ki ga je vzel prebivalcem, ter se vrnil zvečer v Banjaluko. Ravno isti dan se je odposlala ena stotnija v Kotor, da preišče Vrbanjo dolino.

Vstaši, ki so bili pri Banjalnki premagani in razkropljeni, so se umaknili v Krajino, ki se razprostira med Banjalnko in Bihačem; odtod so še vedno nadlegovali naše dete. Dovozni cesti od Stare Gradiške do Travnika, ki jo je imela VII. pehotna divizija svojem varstvu je pretila še vedno neka nevarnost. Da se ta nevarnost popolnoma odvrne so bila potrebna posebna podjetja, katerim so sledili skoro najbolj krvavi boji v celem zasedanju. Nikjer v Bosni ni bilo toliko zagrizenih Turkov kakor v Krajini. Ljudje niso vedeli, zakaj se gre; turška vlada jih ni poučila v zmislu berolinske pogodbe, gjavrom pa niso hoteli nič verjeti. Mnogo je k tej zagrizenosti pripomoglo omahljivo obnašanje turškega nadpoveljnika v Banjaluki, častnika turškega generalnega štaba Omer bega in turške stalne vojske.

Našega razglasa Turki niso razumeli in mu tudi niso zaupali. V Krajini je bilo vse po koncu. Oborožene turške čete so preplavile ves ta okraj in prežale na avstrijske vojake. Da se te tolpe ukroté, je bilo treba, da se jim pristrižejo peroti s tem, da se jim vzame Ključ, Bihač in Livno.

* * *

Ključ leži na jugozapadu, 60 kilometrov od Banjaluke, na obeh bregih potoka Ižnice, blizu stoka te vode v reko Sano, ima okoli 2000 večinoma turških prebivalcev in 230 hiš, ki se vrstijo okoli mošeje. Proti vzhodu in zapadu se valovito razprostira rodovitno polje. Kraj leži v dolini in sam na sebi nima posebnega vojaškega pomena. Bolj imenitna je posest višav, ki ga obkrožujejo, in pa kule (zidane stražnice) na južni strani. Grad na severu, 1600 korakov nad mestom, v katerem je bil zadnji bosenski kralj Stjepan Tomaševič ujet in potem obglavljen, je danes razvalina. Trdnjava Ključ je bila že od nekdaj pribežališče tistim, ki so hoteli tujcu zabraniti vstop v Bosno; tudi zdaj se je zbralo in vgnezdilo na teh pečinah okoli 3000 vstašev.

Dokler se odtod ne prepodi, tako dolgo ni vama niti Banjaluka, niti Han-Čadjavica, niti vsa dovozna cesta, niti se ne more brez nevarnosti prodirati proti Livnu; zakaj vojska, ki naj odrine tja, se mora čutiti varno za hrbtom.

Pa ne le Ključ sam na sebi, ampak tudi svet daleč na okoli je za naskakovalca skrajno neugoden. Kdor prodira od vzhoda ali juga proti Ključu, je navezan le na pota; drugo zemljišče je polno prepadov in s hosto tako močno zarastlo, da kar pot zapira krdelom. Na severni in zapadni strani je svet ugodnejši, torej tudi prodiranje lažje.

Kdor hoče dobiti brez velikih izgub grad in mesto Ključ v svojo last, ga naj napade od severne ali zahodne strani, od južne le tedaj, ako že poseduje višave in kule, ki ležijo na južni strani Ključa, a tudi te bi stale mnogo krvi. Ob cesti, ki vodi iz Čadjavice v Ključ, je mnogo takih mest, kjer mala sila lahko ustavi močnega napadalca z uspehom, na pr. v soteski pri Velečevem.

V Velečevo vodi od vzhoda cesta in pa stara slaba, a krajša pot Sanska dolina je pri Velečevem kakih 300 korakov široka, a odtod naprej do Ključa jako ozka. Bregovi ali obronki na desni strani reke Sane so skoro nedostopni; krdela se morejo pomikati le po cesti, ali k večjemu po rebru Velečkega kamenja, Ljubinske planine in Zelenega vrha.

Obronki na levem bregu reke so manj strmi, a vseskoz z gostim drevjem in grmovjem prerastli, izvzemši višave pri Ključu, ki so gole.

Ker reka Sana prej krene proti severu, predno doseže Ključ, in pusti mesto en kilometer hodá na levem bregu, je treba, da oni, ki hoče vzeti to trdnjavo, prebrede 60—100 korakov široko in 1—2 metra globoko reko.

En kilometer pred Ključem vodi črez reko lesen most; razen tega mosta posreduje tudi nekaj prebrodov prestop z enega brega na drugi, a vsled krhkih in visokih bregov se te plitvine težko dosežejo.

* * *

Da premaga vstaše v Ključu in osvobodi ta del Krajine, je odposlal generalni major Samec dne 22. velikega srpana 1. bataljon 53., dve stotniji 22. pešpolka in baterijo št. 2/X. pod vodstvom majorja Fišerja proti Ključu. Fišer je prikorakal do Čadjavice in tam zbolel. Na njegovo mesto je stopil major vitez Katineli. Le-tá, ki je že več dnij služboval v Čadjavici, je poznal natanko razmere v Ključu in okolici. Po patrolah in kristjanih je tudi zvedel, da stoji pri Velečevem in Ključu okoli 2000 vstašev.

Katineli bi bil moral torej izvršiti nalog, za katerega ni imel dovolj vojakov; vrh tega so bile stotnije premočene in zmučene, 10. in 11. kompanija 22. pešpolka pa že 24 ur nista nič jedli. Navzlic temu je Katineli odkorakal dne 24. vel. srpana ob deseti uri dopoldne brez kosila proti Velečevemu.

Prvi bataljon 53. pešpolka in dva topova so se pomikali kot glavna kolona po stari cesti; 10. in 11. stotnija 22. pešpolka z dvema topovoma pa sta korakali kot leva kolona po cesti proti Velečevemu; polovica stotnije 53. pehotnega polka je posredovala zvezo med tema kolonama in Čadjavico.

Vse te oddelke so spremljali zvedeni kažipoti ali vodniki. Župnik Ilija pa je dal 300 kristjanov, ki so postavili straže okoli Čadjavice in tako zavarovali to posadko pred sovražnim napadom.

Do Velečevega, ki leži šest kilometrov jugovzhodno od Ključa, so prikorakale kolone, ne da bi bile trčile na vstaše; še le proti tretji uri popoldne so Turčini začeli streljati na velike daljave brez uspeha.

Sprva jih je bilo malo, a pozneje jih je prišlo od Ključa najmanj 1200. Desna kolona je zapodila sovražnika iz Velečevega in se potem večkrat spopadla z njim zunaj tega kraja. Ker se je mračilo in je sovražna bojna črta postajala vedno gostejša, je Katineli odnehal in se vrnil proti Čadjavici. Trije možje so bili ubiti, 19 ranjenih, eden pa se je izgubil.

Vrnivši se v Čadjavico, je major Katineli izporočil o tej ekspediciji in pristavil, da bi se mogla v tem, za napadalca skrajno neugodnem zemljišču, v katerem pa najde branitelj mnogo prirodnih zaslomb, le velika sila boriti z uspehom.

Navzlic temu pojasnilu je brigadir Samec vztrajal, da se mora Ključ vzeti na vsak način, ter je odposlal takoj devet kompanij, dne 27. vel. srpana pa še tri druge stotnije in dva topova v Čadjavico in zaukazal polkovniku Janskemu, da naj naskoči in vzame Ključ.

Poveljništvo VII. pehotne divizije je ta napad preložilo na dan 30. velikega srpana, korni poveljnik pa je odredil, da se sme Ključ napasti, ko pride nova pomoč v Banjaluko.

Dne 2. kimavca je prikorakala 36. pehotna divizija v Banjaluko in feldmaršallajtnant Stubenravh je prevzel poveljništvo v tem mestu; generalni major Samec pa je odkorakal s šestimi stotnijami 22. in z enim bataljonom 26. pešpolka v Kadino vodo. Odtod je začel prodirati drugi dan proti Ključu skupno z oddelki, ki so taborili pri Čadjavici.

Samec se je zdaj sam prepričal o neizrečeno neugodnem zemljišču ter je moral zaradi teh zemljiških zaprek ta dan odnehati od daljnjega prodiranja. Nekateri oddelki so taborili blizu sovražnika, drugi pa so se vrnili v Čadjavico, kjer so drugi dan počivali in še le dne 6. kimavca ponovili napad.

* * *

Brigadir je sklenil se bojevati na desnem bregu Sane samo navidezno, na levem pa izvršiti glavni napad. V tem zmislu je ta dan ob pol šesti uri zjutraj ustmeno ukazal:

Prednje varstvo, 11. in 12. stotnija 22. pešpolka, pod vodstvom stotnika Geriga, naj koraka po cesti skoz Velečevo; temu naj sledi glavna kolona, to je 9. in 10. stotnija, gorska baterija št. 2/X., 1. in 2. bataljon 22. pešpolka; 1000 korakov za njo pa 1. bataljon 26. pešpolka, gorska baterija št. 2/1., sanitetni oddelek in slednjič kolona s strelivom in živežem.

Prvi in drugi bataljon 22. pešpolka pod poveljstvom polkovnika Janskega naj prekoračita reko Sano pri Dobočanih in potem kot leva kolona prodirata proti Ključu.

Major Katineli se naj pomika kot desna kolona, sprva po Kobas-sedlu, potem po Ljubinski planini proti Zelenemu vrhu, in sicer v dveh oddelkih, ki naj hodita 100 korakov drug za drugim.

Kmalu po deseti uri dopoldne so začeli vstaši streljati iz hiš v Velečevem na prednje varstvo, vendar ta upor ni trajal dolgo; videlo se je, da vstaši še niso pričakovali napada. A onkraj Sane so se vedno množile sovražne tolpe; zato je brigadir ukazal, da naj polkovnik Janski takoj prebrede to reko z drugim bataljonom in s 1. in 2. stotnijo in naj potem prodira skoz gozd proti južni strani Ključa; a 3. in 4. stotnijo si je brigadir pridržal na desnem bregu in z njima podpiral prednje varstvo.

Da se moštvo olajša, je bilo dovoljeno odložiti na desnem bregu Sane telečnjake in potem je major Morinari prebredel s 1. in 2. stotnijo reko Sano zahodno od Dubočan; tema sta kmalu sledili 5. in 6. stotnija, ki sta bili do zdaj v reservi na desnem bregu.

Vstašev ni bilo ravno mnogo na levem bregu, a razdeljeni so bili v male čete, ki so se jako na široko razprostirale. Da jih je mogel Morinari od strani zgrabiti, mu je bilo treba korakati precej časa, predno je dosegel njih desno krilo. Iz tega vzroka se brigadirjevo povelje, da naj Morinari hitro postopa, ni moglo izvršiti, in tudi znamenja na rog: »Levo krilo naprej!« se niso cula; vrh tega se vrši pomikanje v kraškem, s hosto in trnjem pokritem svetu le počasi.

Po cesti na desnem bregu Sane je bilo prodiranje lažje. Večina oddelkov, ki so stali pod vodstvom brigadirja na desnem bregu, je dosegla že ob eni uri popoldne most, ki vodi en kilometer od Ključa črez Sano, in se je tam preselila na levi breg. Vstaši so močno streljali, a malo zadeli. Stotnik baron Sel je bil pri tej priliki težko ranjen.

Polkovnik Janski se je pomikal ob levem bregu Sane s 1. stotnijo 26. pešpolka in s 3. in 5. stotnijo 22. polka in prišel do mosta ob enem z brigadirjem. Ravno ob tem času je streljanje potihnilo; brigadirje imel torej priložnost, privoščiti utrujenim vojakom nekaj počitka, zakaj nameraval je naskočiti z njimi trdnjavo Ključ.

Kmalu nato so prikorakali tudi oddelki majorja Putija in Morinarija vštric mosta in major Puti se je že polastil kule št. 1.

Vstaši, ki so dobili v tem trenutku pomoč, so se trdovratno uprli in boj je obstal. Nobena stranka ni napredovala. Naši topovi so stali na holmcih na južni strani mesta in so streljali na hiše pod spodnjim gradom, v katerih so bili zbrani večji vstaški oddelki. Dokler ni bil ta grad v naših rokah, tako dolgo se ni bilo nadejati uspeha. Na brigadirjevo povelje je polkovnik Janski naskočil v najhujšem sovražnem ognju s šestimi kompanijami Ključ. Topovi in oddelki prvega bataljona 53. pešpolka so ta naskok podpirali jako uspešno s streljanjem z Zelenega vrha. Stotnik Blumenšajn, ki je prodiral neustavljivo proti gradu na čelu svoje prehrabre stotnije, je našel tukaj junaško smrt.

Polkovniku Janskemu so najprej ustrelili konja, na katerem je jahal, in potem je bil sam težko ranjen.

Na njegovo mesto je stopil podpolkovnik Seman 26. pešpolka. Temu sta prišli še dve stotniji na pomoč, in sicer ena stotnija 53. in 4. stotnija 22. pešpolka. Stotnijo 53. polka je Seman poslal proti karavli št 2., katero je ta stotnija naskočila in vzela skupno z enim vodom 11. kompanije 22. pešpolka. Četrta stotnija je sodelovala pri naskoku na mošejo, pri kateri priliki se je kadet Pataj posebno odlikoval s svojo neustrašenostjo in hladnokrvnostjo. Ko je bila mošeja z naskokom vzeta in branitelj pobit, je dal Seman znamenje za splošni napad. S pomočjo polovice 9. in polovice 10. stotnije se je posrečilo Ključ dobiti v oblast. Tudi trdno in močno zidana hiša age iz Turbalič se je vzela in zasedla:

Ob enem je tudi desno krilo, ki ga je vodil stotnik Gerbič, naskočilo spodnji grad in ga vzelo. Z mrakom vred je bil ves Ključ v rokah naše vojske razen gornjega grada.

Pridobitev spodnjega grada se pripisuje osebni hrabrosti stotnika Gerbiča in njegovi pogumni 3. stotniji. Splošno so hvalili hladnokrvnost in mirnost te kompanije, ki se je v ognju obnašala kakor na vežbališcu. Zopet imamo tukaj priložnost razvideti, da se z vzgledom več doseže, kakor pa z besedami, in pregovor: »Kakoršen stotnik, takšna stotnija,« se je tu uresničil v popolnem pomenu besede.

Ko je streljanje popolnoma potihnilo in že nastala noč, so se stotnije zbrale in so taborile tam, kjer so se nehale bojevati. Brigadir jim je dovolil, da smejo za večerjo zaužiti eno konservo, to je meso v škatlici; takih z mesom napolnjenih in zalotanih škatlic dobi in spravi v telečnjak vsak vojak po več s seboj, kadar gre v vojsko ali pa na dolgo potovanje. Oni vojaki, ki so odložili dopoldne na desnem bregu Sane telečnjake, so bili zdaj pač reveži, ker niso imeli nič dejati v usta, kajti telečnjaki so počivali ure daleč vzadi.

Po noči so skrbele poljske straže in pa patrole za varnost počivajočih krdel. Dve stotniji, pri katerih se je nahajala tudi polkovna zastava, sta pa varovali most črez Sano.

Po višavah so goreli taborski ognji in oznanjali, da tam prenočujejo vstaši. Bili so tudi trudni, ali pa si niso upali v nižavo, kajti noč je mimo pretekla.

* * *

Zjutraj dne 7. kimavca je pokrivala gosta megla s svojim sivim plaščem bojišče in bojevnike. Brigadir si je ogledal črto prednjih straž. Da si zagotovi popolnoma Ključ, je hotel vzeti na vsak način še prej gornji grad in potem dati izmučenim in izstradanim vojakom nekoliko dnij počitka; zakaj treba je bilo nadomestiti strelivo in živež. V tem zmislu je dal povelje, katero je tudi odobril komi poveljnik feldcajgmojster vojvoda Virtemberg, ki je dospel ta dan ob 9. uri dopoldne iz Travnika in si ogledal z višave pri karavli (stražnici) štev. 1. svet in razvitek boja.

Poveljništvo 22. pešpolka je prevzel od ranjenega polkovnika Janskega major Puti. Ta je hotel zbrati polk pri mostu, a predno je to izvršil, so začeli vstaši močno streljati; le-ti so odposlali po noči na vse strani svoje ljudi, da so jim priskrbeli pomoči. Podkrepljeni z novimi četami, so jo mahnili popoldne proti Turbaličem in Ključu, a Samčeva brigada, ki je tudi dobila pomoči iz Čadjavice, je bila sicer v manjšini, a navzlic temu se ni za korak umaknila. Na vsej bojni črti, ki je bila precej široka, so se oddelki hrabro bili, a med hrabrimi najpogumnejši je bil stotnik Vagner, ki je s svojo 10. stotnijo zasedel hišo age v Turbaličih.

Mnogokrat je zapodil z bodali zagrizene Turčine in jim napravil toliko škode, da so slednjič opustili naskoke.

Ko so vstaši izprevideli, da nič ne opravijo na desnem krilu, so se obrnili proti levemu. Prehrabri Primorci so jih pa tudi tukaj zapodili s krvavimi bučami, jih mnogo ubili in tako oplašili, da so bežali, kar so mogli. Ko se je mračilo, se je streljalo le še na gornjem gradu.

Skrajno trudni so vojaki prenočili zopet v bojni črti pod varstvom poljskih straž in bojnih patrol. Pri svitu taborskih ognjev so vojaki kuhali, jedli in tako nabirali novih močij za novi ljuti boj prihodnjega dne.

* * *

Po povelju kornega poveljnika feldcajgmojstra vojvode Virtemberškega se je vršilo prodiranje dne 8. kimavca takó-le:

Major Katineli je korakal s prvim bataljonom 22. in z enim bataljonom 63. pešpolka kot leva kolona in je imel obkoliti sovražnika pri Hadjiču.

Drugi bataljon 22. pešpolka z eno gorsko baterijo se je pomikal kot srednja kolona po cesti, ki vodi v Petrovac.

Tretji bataljon 22. pešpolka in polovica bataljona 26. pešpolka sta prodirala kot desna kolona skoz Latifič proti višavi Babakaji.

Brigadir se je nahajal pri srednji koloni.

Krdela so odkorakala pri gosti megli in niso prišla več v dotiko s sovražnikom, ki je obupal in se umaknil. Tudi gornji grad ni bil več zaseden; tega je kmalu po deseti uri dopoldne zasedla ena stotnija 26. pešpolka. Ključ z vsemi višavami in kulami je bil zdaj v rokah cesarske vojske. Naloga je bila rešena.

Generalni major Samec ni zasledoval sovražnika, ampak je pustil samo Katinelijevo kolono in eno gorsko brigado na višavah, z vsemi dragimi četami pa se je vrnil v Ključ in se tam utaboril. S tem so bili boji pri Ključu končani.

* * *

Uradni popis okupacije se o teh bojih takó-le izraža:

»Tridnevni boji pri Ključu po trudapolnih marših dne 4. in 5. kimavca in nezadostna hrana so zahtevale od vojakov one dušne in telesne moči, ki so že na skrajni meji onega, kar se more sploh zahtevati od čete. Neutrudljivo in hrabro se bojevati v takih razmerah, kjer preneha navadno vodstvo, dela čast vsakemu posameznemu vojaku.«

Pešpolk št. 22. je imel v teh bojih 60 mrtvih, 147 ranjenih. Med ubitimi je bil tudi stotnik Blumenšajn. Med ranjenci: polkovnik Janski, stotnika baron Sel in Kovačevič, nadporočnik Simič, poročniki Markezi, Ribarič in Greguričevič.

Sploh je imel 22. pešpolk skoz šest tednov več jako napornega dela, kakor vsak drugi polk.

Gledé na velike izgube pri Banjaluki in zdaj pri Ključu je vojvoda Virtemberg predlagal pri armadnem poveljništvu, da se naj zanaprej prizanaša temu polku. Vsled tega nasveta se je polk uvrstil v drugo pehotno brigado 36. pehotne divizije, polk št. 26. pa je stopil na njegovo mesto. Primorci so imeli za divizijonarja feldmaršallajtnanta Štubenravha, ki je bil pred zasedbo njih brigadir v Gorici.

Šest stotnij tega pešpolka je ostalo potem v Ključu za posadko; polkovni štab in tri kompanije so prišle v Han-Čadjavico in po ena stotnija za varstvo dovozne ceste v Kadino vodo, Varcar-Vakuf in Jezero. V začetku meseca listopada pa se je preselil polkovni štab v Bugojno.

Z uvrstitvijo 22. pešpolka v 36. pehotno divizijo je bila vojska za prve tri bataljone tega polka končana.

Oglejmo si zdaj med pogumnimi najpogumnejše:

Odlikovani so bili:

z redom železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo: stotnika Ivan Gerbič in Josip Blumenšajn;

z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo: stotniki Ivan Vagner, Tone Gerig in Avgust Lazič; nadporočnik Evgen Simič pl. z Majdangrada; poročniki: Srečko Verban, Božidar Majer, Ludovik grof Markezi, France Greguričevič in Miroslav Haš;

z najvišjo pohvalo: polkovnik Ludovik Janski, stotnik Štefan Derin, nadporočniki: Emerik pl. Saraka, Štefan Nagy, Josip Biderman; poročniki: Rudolf Rojs, Ivan Žagar in Artur Daneker; nadporočnika v reservi Matija Ribarič, Natalij Ebner pl. Ebental;

z zlatim zaslužnim križem s krono: polkovni zdravnik dr. Jos. Bajer in nadzdravnik dr. Tone Stare.

Srebrno svetinjo za hrabrost 1. vrste so dobili; narednik Miha Vuičič in vodnik Pavel Cerina, 3. stotnije, kadet Pavel Pataj, 4., desetnik Spiro Dondur, 5., narednik Filip Krivanek, 6., vodniki: Tone Crnagorac, 7., Peter Juvan, Ciril Rasuo, 9., Luka Kresovič, 10. stotnije.

Srebrno svetinjo za hrabrost 2. vrste so prejeli: kadet Edvard Miler, desetnik Miha Perisič, frajtar Matija Benardini, narednik Ivan pl. Zatoni, 3. stotnije; frajtarji; Štefan Radič, Lazo Klečak, Tone Nimira, 5. stotnije; računski narednik Luka Roviščanec, vodnika Ivan Šimic, Lojze Leonardi, 6., pešec Jaka Gebina, 7., vodnik Lorenc Sadkovič, 8., narednik Tone Gerbac, desetnik Mate Krstič, bobnar Tone Ljubič, 9., desetnik Robert Baldasi, 10., vodnika Ivan Skejo in Nikolaj Pavasovič, frajtar Todor Asanovič, pešec Tone Softič, 11., vodnika Ivan Viličič in Tone Gersinič, desetnik Tone Skarica, frajtarja Tone Parlov in Tomaž Miškovic, pešca Josip Poropat in Pavel Anič. 12. stotnije.

z najvišjo pohvalo so bili odlikovani: desetnik Jure Stapič, pešec Mate Anič, 5. stotnije, pešec Vaso Maretič, 3., pešec Jure Čiko, 6., narednik Josip Leon, pešec Maksim Gračanin, 7., desetnik Grega Sladič, frajtar Jandrija Čačič, pešci: Simon Milivojevič, Ivan Simunič, Anton Mučič, Natale Giapič, Mato Tuta, 8. stotnije, desetnik Luka Krstič, pešci: Jovo Vukšič-Pračanin, Josip Kartolo, Henrik Keler, Spiridion Markebla, 9. stotnije,

narednik France Riavec, vodnika Aleš Pohusta in Nikolaj Gatlesič, desetnik Alfred Persikali, pešci: Josip Žarkovič, Peter Kužat, Henrik Gerlanc, Tone Dereta, Paskal Strugne (Strunje), 10. stot., desetnik Josip Pipan, fajtar Angelo Gersetič, pešci: Jure Bernada, Ivo Petričevič, Jandrija Radič, 11. stotnije; pešci: Luka Benčič, Jovo Beslič, Tone Komar, Marko Crnagorac.


Reservni pešpolk štev. 22.[uredi]

Boj pri Gubiru in na gori Kruči.[uredi]

V prvi polovici meseca velikega srpana so bili vstaši v Livnu tako predrzni, da so nameravali napasti dalmatinsko mesto Sinj, o katerem so vedeli, da se nahaja v njem samo ena stotnija dalmatinskih brambovcev. Da se ta nevarnost odvrne, sta se odposlali še dve stotniji brambovskega bataljona št. 79. iz Zadra v Sinj in sta se združili z dopolnilno stotnijo 80. brambovskega bataljona v bataljon pod vodstvom majorja Mitroviča. Četrta dopolnilna stotnija 22. pešpolka, ki jo je vodil nadporočnik Vitas, se je napotila tudi v Sinj. Pešpolk št. 21. se je pričakoval vsak trenutek istotam. Vse vojaške sile, ki so se zbrale v Sinju in v okolici, so stale kot reservna brigada pod poveljstvom generalnega majorja Čikoša. Za slučaj, da vstaši v resnici prestopijo dalmatinsko (avstrijsko) mejo, se je osnovala črna vojska in preskrbelo, da se ta oboroži o pravem času.

Med tem časom se je raznesla vest, da so vstaši v Livnu umorili vojaškega poveljnika Mustafo Beja in da so kristjani v največji nevarnosti.

Nato je vojno ministrstvo ukazalo, da se naj začne, ako le mogoče, prodirati od dalmatinske strani proti Livnu. Major Mitrovič je že dne 12. velikega srpana korakal s svojim bataljonom skoz Beli Breg in zasedel višave pri Han-Prologu. Tri dni pozneje se je tudi dvignila tja Čikoševa brigada v dveh kolonah. V desni koloni so bili uvrščeni 1. in 2. bataljon 21. in 4. dopolnilna stotnija 22. pešpolka. Ta kolona je korakala ob robu livanjskega polja naravnost proti Livnu. Četrta dopolnilna stotnija 22. pešpolka je zavarovala desno stran in se pomikala po rebri, ki se razprostira južno od Livna. Po kratkem boju, ki se je vnel pri Gubiru, se je Čikoš vrnil. Mitrovič pa je korakal z domobranskim bataljonom kot leva kolona po livanjskem polju in potem po zapadnem obronku gore Kruč, kjer se je kmalu zapletel v večji boj in izgubil precejšnje število svojih vojakov.

Tretji bataljon 21. pešpolka je ostal za zaslombo pri Han-Prologu.

Po teh bojih se je poročnik Ibrahim 6. turškega pešpolka s 56 možmi prostovoljno vdal. Ogleduhi pa so povedali, da so se vstaši v Livnu tako ustrašili naših vojakov, da zdaj več ne mislijo na to, da bi napadli Sinj, dasiravno imajo 3000 mož, 300 konjikov in 8 topov na razpolago. Čikoš je torej oplašil vstaše in dosegel svoj namen.

Četrti bataljon 22. pešpolka pod vodstvom barona Imhofa, ki je bil ravnokar povišan za majorja, se je začasno uvrstil v drugo gorsko brigado, ki jo je vodil nadvojvoda Ivan Salvator, in prišel dne 25. kimavca iz Travnika v Švico, da se udeleži drugi dan obleganja mesta Livna. Ker bom pozneje še govoril o obleganju in zasedanju Livna, omenim tukaj samo toliko, da je stal dne 26. in 27. kimavca 4. bataljon 22. pešpolka na severni strani Livna v reservi. Ko se je izdalo povelje za splošni naskok, ki bi se naj izvršil dne 28. kimavca zjutraj ob 8. uri, je bilo odločeno, da koraka ta bataljon na čelu onih kolon, ki jim je bila naloga, naskočiti Glanač kulo. Naskok pa se ni izvršil, ker so se vstaši prej vdali. Po boju pri Livnu se je povrnil 4. bataljon zopet k prvi gorski brigadi in zasedel Bugojno.

Četrta dopolnilna stotnija 22. pešpolka je med obleganjem Livna oskrbovala pošto med Sinjem in Han-Prologom in se torej ni udeležila oblegovanja.

Peti bataljon reservnega pešpolka št. 22. je bil v začetku okupacije uvrščen v posadno brigado za severno Dalmacijo in je odrinil pod vodstvom majorja Rajnprehta zadnji teden meseca malega srpana iz Spleta v Metkovič, Fort Opus in okolico. Nekateri oddelki tega bataljona so opazovali od 10. do 13. velikega srpana turško stalno vojsko, ki jo je pripeljal Ali paša po nekaterih pojasnilih iz Mostarja v Neum, da se tu vkrca; zakaj bati se je bilo, da nekateri odlomki te 6500 mož in 400 konj broječe čete odpadejo in se napotijo proti Ljubinju ali Stolcu in se tam zvežejo z vstaši.

Dne 13. velikega srpana je Ali paša z vso posadko srečno odplul na treh parnikih proti Prevezi, kamor je dospel dne 15. istega meseca. Pred odhodom je zaklical jako vljudno poveljniku naše opazujoče čete: »Na svidenje, dragi stotnik!« Nato se je tudi stotnik Himel povrnil s svojim oddelkom v Metkovič.

* * *

Štirinajstdnevno bivanje v tej okuženi okolici je zadostovalo, da je bil skoro ves bataljon zbolel na mrzlici. Pri največji vročini so se zavijali vojaki v plašče, a niti to zavijanje, niti črno vino, niti kinin niso mogli te sitne bolezni pregnati. »Proč, proč torej iz te okužene okolice!« Z velikim veseljem so torej vojaki pozdravili povelje, ki jim je došlo dne 13. vel. srpana in jih poklicalo v Hercegovino pod poveljstvo XVIII. pehotne divizije.

Bataljon je odkorakal dne 14. vel. srpana v Buno in odtod odposlal po eno stotnijo v Domanovič in Počitelj; a kmalu potem je oddal te postajanke lovskemu bataljonu št. 19. in se napotil v Mostar; tam se je utaboril na južni strani tega mesta, v katerem je opravljal potem garnizijsko službo.

Ko je pa bila koncem meseca vinotoka zasedena vsa Hercegovina, se je bataljon povrnil zopet v Splet.

Videli smo, da se reservni pešpolk št. 22. pri vseh svojih početjih ni nič manj hrabro obnašal, kakor prvi trije bataljoni tega polka. Presvetli cesar se je tudi milostljivo ozrl na ta del našega polka in podelil red železne krone 3. vrste majorju baronu Ludoviku Imhofu, poveljniku četrtega bataljona; najvišje pohvale pa je bil deležen stotnik Henrik Himel, ki je izvršil zeló težavni in nevarni ogled v dolini spodnje Neretve. Za izredno pogumno obnašanje na pozvedovalnih patrolah pri obleganju Livna so dobili srebrno svetinjo za hrabrost 2. vrste: vodnik France Dobrine, desetnik Josip Marks, pešec Matija Saina-Pulič in trobar Ivan Kotiga, vsi štirje od 16. stotnije.


Vrnitev v domovino.[uredi]

Dne 19. vinotoka istega leta je cesarsko povelje odredilo, da se razoroži droga armnada in še nekateri dragi oddelki; med temi je bil tudi pešpolk št. 22.

Že mesec pozneje je korakal ta polk skoz Kuprež, Livno, Sinj v Splet, svoj dopolnilni okraj. Primorski polk je imel takrat dva dopolnilna okraja, enega v Spleta, drugega v Trstu. Med moštvom so se tvorili trije jeziki, slovenski, hrvatski in italijanski; Italijanov je bilo takrat najmanj, ker so te jemali večinoma k mornarici.

Ko je polk stopil zopet na domačo zemljo, je gorko utripalo srce dalmatinskim fantom; pa ne samo dalmatinski, ampak tudi slovenski fantje, kojih je bilo mnogo pri tem polku, so dvigali svoje kapice v zrak. Ko so pa zagledali zopet sinje morje, so pozabili na vse napore in vsa pomanjkanja v vojski; toda veselje ni bilo popolnoma čisto. Kalil ga je spomin na drage tovariše, ki so prelili kri za dom in za cesarja in ostali na večno v tuji zemlji.

Od vseh stranij je vrelo ljudstvo k cesti, da pozdravi svoje z lavorikami okrašene sinove.

Polk je bil v Spletu sijajno sprejet po mestnih dostojanstvenikih; hiše so bile okrašene in z oken so viseli venci in preproge, na katerih so bile laskave pozdravljice zapisane z zlatimi črkami.

Moštvo vseh peterih bataljonov, ki so bili prvikrat v Spletu združeni, se je bogato pogostilo; za častnike pa je bil pripravljen sijajen obed.

Po teh svečanostih sta odkorakala 2. in 3. bataljon v Dubrovnik, dve stotniji 1. bataljona v Metkovič, ena v Fort-Opus in zadnja v Gabelo; 4. bataljon se je vrnil v Trst, 5. pa je ostal v Spletu.

Dal Bog, da bi bil ta hrabri pešpolk vsekdar, kadar se bo vračal z vojske, obložen z lavorikami in deležen tolike časti in slave, kakor jo je užil dne 26. listopada l. 1878., ko se je povrnil po hudih, krvavih bojih iz Bosne v domovino!


Reservna pešpolka štev. 7. in 47.[9][uredi]

Odhod od doma in prehod črez Savo.[uredi]

Povelje najvišjega vojskovodje od dne 2. malega srpana je poklicalo tudi reservna pešpolka štev. 7. in 47., v katerih je služilo mnogo Slovencev, pod zastavo, da se udeležita zasedanja Bosne. Uvrščena sta bila v tretjo gorsko brigado VI. pehotne divizije. Brigadir jima je bil generalni major Miler, divizijonar pa feldmaršallajtnant pl. Tegethof, rojen Mariborčan in brat znamenitega podadmirala Tegethofa, ki je premagal laško brodovje pri Visu l. 1866.

Veselo in navdušeno so dohajali štajerski in koroški fantje v dopolnilna okraja Maribor in Celovec. Reservni pešpolk štev. 47. je bil že 13. malega srpana popolnoma pripravljen za odhod; drugi dan ga je nadzoroval v Fran Josipovi vojašnici poveljnik III. konjiške brigade, polkovnik baron Šenberger, in po noči od 15. na dan 16. malega srpana se je ta polk odpeljal v dveh oddelkih in dospel dne 17. zjutraj v Osek. Črez dva dni se je napotil skoz Vuko in Djakovo v Novo in Staro Topolje, kamor je dospel dne 21. in tu tako dolgo ostal, da so bili vsi oddelki divizije zbrani. Med tem časom se je polk pridno vadil na pašnikih pri Trajanskem brodu, brusil bodala in tu dovršil, kar je bilo še potrebno za boj. Reservni pešpolk št. 7. se je odpeljal istotako 16. mal. srpana ob eni uri po noči s prvim oddelkom in opoldne z drugim in je dospel dne 18. ob pol dvanajstih po noči, oziroma dne 19. ob ednajstih dopoldne v Osek.

Dne 20. malega srpana je korakal polk z vsemi svojimi oddelki dalje skoz Cepin, Široko polje, Vrhpolje ter je prišel dne 23. istega meseca s četrtim bataljonom v Zadubravje, s štabom in petim bataljonom pa v Trnjane.

Tu se je razglasilo vojakom že na strani 22. omenjeno povelje, ki ga je izdal komi poveljnik Filipovič.

Dne 29. malega srpana sta se oba polka pomaknila do Broda in se utaborila na severni strani tega mesta. (Temu nasproti onkraj Save leži Bosenski Brod in tu se nahaja spomenik, ki oznanja, da je ondi stopil l. 1885. prvikrat na bosenska tla cesar Franc Jožef.) Ta dan ob petih popoldne je 18. stotnija koroškega polka prekoračila na vojnih mostéh Savo in stopila prva na turško zemljo, da zavaruje prehod drugim oddelkom. Narednik Dragotin Fraj je zasedel karavlo (stražnico) v Turškem Brodu in prevzel turško posadko. Dne 30. so prekoračili vsi oddelki Savo in se potem napotili proti Derventu. Pešpolk štev. 47. je bil na koncu kolone, in ko je zadnji mož tega polka stopil na bosensko zemljo, je polkovnik pl. Kinart zaklical trikratno slavo presvetlemu cesarju, kar so vojaki navdušeno ponavljali.

Sedmi reservni polk je bil ta dan uvrščen v glavno kolono. Solnce je močno pripekalo in prah se je valil v usta 7. pešpolku, ki je korakal vzadi za baterijo; ni torej čuda, da so ljudje tega polka padali ob cesti kakor muhe; enoletni prostovoljec Gangelhofer in pešec Slimšek sta za solnčarico (solnčni zapal) celó umrla. Polk je dospel ves izmučen ob petih v tabor pri Derventu.

Štajerski polk je na tem potu skrbel za stransko in zadnje varstvo. Major Švarcbek se je pomikal s 17. in 18. stotnijo ob levi skoz Žeravac in Peratovac, stotnik Šefer pa je z 19. in 20. stotnijo varoval koloni hrbet. Ta polk je dospel v tabor še le ob osmih zvečer. Hoja je bila vsled neznosne vročine in pomanjkanja vode zeló težavna, a navzlic temu je imel polk prav malo maroderjev ali zastajalcev, ki so došli kmalu za polkom v tabor.

Proti deseti uri po noči je nastala huda nevihta, oblak se je utrgal in dež je lil kakor iz škafa ter pogasil taborske ognje, da vojaki niso mogli kuhati kosila. Major Švarcbek, ki je zaostal, da zavaruje topničarje, je prišel v tabor še le o polnoči; stotnik šefer pa je ostal zunaj in tudi po noči varoval trumo na tej strani; rešila ga je še le 1. velikega srpana stotnija lovcev, na kar se je Šefer napotil k svojemu polku v tabor.

Zaradi težav, ki so se pojavile prvi dan na poti, je korni poveljnik sklenil odslej naprej korakati v malih kolonah. Vsled tega sklepa je odrinila dne 2. malega srpana 3. gorska brigada sama ob pol petih zjutraj. Ker je dež omehčal ceste, je bila hoja skrajno težavna, blato je vojakom segalo do gležnjev; tudi so bila pota tako strma, da je moštvo moralo pomagati topničarjem na goro. Prvi počitek je imela brigada pri Han-Marici. Tu je zaostala 20. stotnija 47. pešpolka, da zavaruje komo artilerijo, brigada pa je korakala dalje in dosegla ob pol treh popoldne Kotorsko.

Peti bataljon 7. polka z enim vodom huzarjev je šel na prednje straže, ki so stale ob potoku Foči. Noč je bila tako temna, da si delj segel, kakor pa videl, in dež ni lil nič manj kakor prejšnje dni.

Zavratni napad pri Maglaju.[uredi]

Zaradi popravljanja cest je odkorakala drugi dan 3. gorska brigada še le ob treh popoldne proti Doboju. Dospevši do sela Bukovice, so jo srečali razkropljeni huzarji. Zdi se mi potrebno, omeniti takoj na tem mestu o prvem napadu na avstrijske čete na bosenskih tleh.

Dne 1. velikega srpana je odposlal korni poveljnik Filipovič, stotnika generalnega štaba Milinkoviča[10] s 5. eskadronom 7. huzarskega polka po dolini reke Bosne, da pozve, kakšno škodo je povzročil lijak potom in cestam; ob enem naj razdeli razglas, opozori in pripravi ljudstvo na prihod naše armade in naj preskrbi v večjih mestih, kakor v Doboju, Maglaju in Žepčah, živila za našo vojsko. V to svrho mu je bil dodeljen od intendance (urad, ki skrbi za živila) nadporočnik vitez Hajdek, ki je imel v torbici za nakup živil 40.000 kron. Poveljnik tega eskadrona je bil ritmojster Pačona.

V Doboju, kjer je Milinkovič prenočil, je bil eskadron po noči alarmiran ali poklican pod orožje. O tem »alarmu« je Milinkovič takoj izporočil kornemu poveljniku ter drugi dan po kosilu odjahal proti Maglaju, kamor je dospel ob šesti uri zvečer.

Trg Maglaj ima 250 lesenih hiš, ki ležijo deloma v dolini ob Desnem bregu Bosne, deloma na 6-10 metrov visokih holmcih; na levem bregu, ob katerem vodi cesta iz Doboja v Žepče, se nahajajo le en han (krčma) in tri hiše, ki spadajo k Maglaju.

Prebivalci so večinoma Turki, le ena petina je kristjanov. Od Doboja naprej proti Žepčam gospoduje desni breg nad levim.

V Maglaju se je utaboril eskadron na polju blizu omenjenega »hana« in nadporočnik Dekleva je jahal na ogled proti Žepčam.

Milinkovič je poslal po dostojanstvenike onkraj reke; ti so se pripeljali črez Bosno in kmalu dospeli v tabor. Stotnik jim je naznanil prihod avstrijske vojske in jih opominjal naj bodo mirni in naj z veseljem sprejmejo cesarske čete. Kajmakam in drugi so mu zagotavljali, da se jim ne bodo uprli, a opozorili so Milinkoviča, da jih vstaši, ki niso daleč odtod, podpihujejo in silijo k vstaji; na vsak način bodo naletele cesarske trume pri Žepčah na upor. Slednjič so Maglajani prav radi privedli živil, ki so se jim takoj izplačala.

Milinkovič je zdaj vse ukrenil, kar je bilo za varnost po noči potrebno. Brod in vse čolne je ukazal privesti na levi breg, nihče ni smel prekoračiti reke po noči in nihče se ne ganiti iz Maglaja.

Vrnivši se s patrole, je nadporočnik Dekleva izporočil, da ni nikjer naletel na vstaše; povedal mu je pa turški častnik, da se Žepčani pripravljajo na upor. Da se eskadron zavaruje po noči, je nadporočnik Dekleva postavil prednje straže pol ure od tabora na Čajskem polju. Noč je mirno pretekla in zjutraj ob šesti uri je jahal eskadron s 144 možmi proti Žepčam; vzadi pa sta se pomikala pod varstvom sedmih huzarjev dva voza, na katerih enem je sedel nadporočnik Hajdek s kaso in živili.

Ko je Milinkovič jahal po dolini Lisnice, so mu kmetje povedali, da ga čaka na sedlu Žepačkega brda 3000 vstašev. Ker pa na Žepačkem brdu ni bilo sovražnika, je eskadron tu malo počil. Med tem počitkom je prinesel neki odposlanec Milinkoviču pismo od katoliškega župnika, v katerem ga ta prosi, da naj hité avstrijske čete, zakaj Turki stiskujejo hudo kristjane. Neki kmet pa nadaljuje: »Turki v Žepčah so oboroženi in silijo tudi kristjane k vstaji; a ko so čuli, da so prišli avstrijski vojaki v Maglaj, so zbežali, na begu pa so jih srečali uporniki iz Senice in jih potisnili nazaj v Žapče, kjer zdaj taborijo, cesarske čete pričakujoč.«

Kmalu nato je prednja patrola ustavila dva turška vojaka in ju razorožila; a Milinkovič ju je poslal k vstašem z naročilom, da se naj nikar ne ustavljajo, ker to bi imelo za nje slabe nasledke.

Da bi se prepričal o vsem tem, kar je slišal do zdaj, je Milinkovič jahal dalje, a nadporočnik Dekleva, ki je vodil prednjo patrolo, je naletel na vstaše, ki so ga začeli pozdravljati s kroglami od vseh stranij. Na povelje so huzarji poskakali raz konje in so se razvili v bojno črto. Vstašev je bilo toliko, da so Deklevi že skoro zaprli pot; zdaj je dobil to povelje, ogenj ustaviti, konje zasesti in se vrniti. Trije možje so obležali, ki so jih potem Turčini nečloveško mučili in mrtvim vse ude porezali.

Na Žepačkem sedlu nista mogla vozova hitro obrniti zaradi ozke ceste; nastala je zapreka in konjiki so morali nehoté počakati vstaše, ki so začeli zopet močno streljati na nje, a k sreči so streljali previsoko in niso nič zadeli.

Sovražnik je bil tako hitrih nog, da je dohitel vozova, ki sta se vračala na čelu kolone, in jih začel obdelovati od strani. Zopet so nastale ovire. Nadporočnik Dekleva je dobil zdaj povelje, da naj vzdržuje večji presledek med glavno kolono in zadnjim varstvom in da se naj zažene v ugodnem trenutku s svojim vodom na vstaše in jih na ta način potisne nazaj.

Z vozovoma na čelu je prihajal Milinkovič zopet v dolino potoka Lisnice in ker ga niso vstaši več nadlegovali, je pričel jahati počasi in celó ukazal orožje spraviti; med tem sta vozova dirjala proti Maglaju in dvajset huzarjev ju je spremljalo. Dospevši do Čajskega polja, dobil Milinkovič po nekem huzarju naznanilo, da se iz Maglaja hudo strelja na vozova in z grada celó s topovi.

Ker ni kazalo kreniti v stran, je eskadron jahal po cesti tako dolgo počasi, dokler ga niso dosegale sovražne krogle; a ko je bil oddaljen še 50 korakov od hana in so vstaši začeli streljati tudi z desnega brega na eskadron, kar najhitreje so mogli, se je ta spustil v dir; a zopet so bile velike zapreke, da se niso mogli odtegniti brzih nog pogubnemu ognju; zakaj dva mrtva konja, en vozni in en jezdni, sta ležala na cesti. Konjik za konjikom se je tu zvrnil in ovira je postala vedno večja in večja.

Stotnik Milinkovič, ritmojster Pačona in okoli 20 mož, zadnji večinoma ranjeni in brez konj, so se zbirali na nekem skritem kraju ob cesti, kamor je dospelo v teku četrti ure precejšnje število huzarjev.

Ko se je streljanje iz Maglaja prvič pojavilo, je večina eskadrona krenila na levo, a tu jih je oviralo grmovje in plot. Mnogo jih je bilo tukaj postreljenih. Nadporočnik Dekleva in še nekaj drugih huzarjev so se rešili v gorovje.

Vračajoči se ostanki, katere s vstaši še vedno pozdravljali s svinčenkami z obeh bregov, so dospeli proti peti uri popoldne v Usoro, kjer jih je sprejela 18. stotnija 27. pešpolka. Eskadron je imel samo še 56 konjikov. Nadporočnik Dekleva, grof Korinski, vitez Hajdek in 86 mož je manjkalo.

V teku prihodnjih dnij se jih je vrnilo še 43, med temi nadporočnik Dekleva. Ostalih 46 pa se ni nikdar več povrnilo. Nadporočnik Hajdek in grof Korinski sta bila ubita in blagajna oropana.

O smrti nadporočnika Hajdeka se takó-le pripoveduje:

Ko se je voz, na katerem je sedel, bližal hanu v Maglaju na levem bregu Bosne, je skočil Hajek z voza, čigar uprežen konj je bil ustreljen, in je hitel proti hanu. Proti mnogim Turkom, ki so ga naskočili, se je branil z revolverjem in je dva usmrtil, a naposled je bil premagan in eden izmed te druhali mu je odsekal glavo z handžarom. Ulanec Kostelec, ki je Hajdeka spremljal, je ubil Turka v trenutku, ko je hotel zagraditi cesto v zrvjo, in je potem oddirjal.

Boj pri Kosni in Maglaju.[uredi]

Korno poveljništvo se je ob zavratnem napadu pri Maglaju prepričalo, da bo imela cesarska armada opraviti z orožjem pri zasedanju Bosne. Filipovič je sklenil takoj ostro kaznovati vstaše. Poklical je polkovnika in poveljnika 47. pešpolka, pl. Kinarta, in mu ukazal, da naj takoj odkoraka z enim bataljonom in s polovico gorske brigade št. 4/XII. po potu, ki se odcepi od ceste na južni strani Bukovice in vodi po rebru zahodno od Doboja; na tem grebenu se naj utabori po noči, opazuje in se zaveže s prednjimi stražami 27. reservnega pešpolka, ki bodo stale na južni strani Doboja. Ob enem je prejel Kinart tudi povelje, da naj dne 4., 5. in 6 velikega srpana zavaruje desno stran kolone, ki se bo pomikala po cesti skoz Kosno, Maglaj in Žepče.

Dne 4. naj odrine ob sedmih v Doboj, se potem pomika po cesti do mosta čez Usoro, se zveže z bataljonom, tam skuha kosilo, se nato napoti z obema bataljonoma in s polovico baterije v Tešanj in tam prenoči. Dne 5. naj odrine zgodaj v Caglevice, tam en bataljon pusti in se potem poda proti Maglaju, da se udeleži morebitnega boja glavne kolone pri tem trgu; dne 6. vel. srpana pa se naj na vse zgodaj vrne v aglevice, se združi z bataljonom, ki je tu prenočil, in potem naj koraka skoz Lubatovič, Novišeher, Ponjero proti Žepčam, da se tudi tam udeleži boja.

Vsled tega povelja je prišel pl. Kinart dne 3. mal. srpana ob pol osmi uri zvečer s četrtim bataljonom na greben. Pot se je večkrat izgubila ali bila tako ozka, da je mogel korakati le mož za možem, konjem pa je moralo pomagati moštvo, da so preplezali skalovite bregove. Polkovnik pl. Kinart je postavil na holmcih z lepim razgledom po eno stotnijo. Pred srednjima stotnijama pa so napravili pijonirji izborno stališče za topničarje.

Peti bataljon pod vodstvom majorja Švarcbeka je med tem dospel kot prednje varstvo glavne kolone ob osmih zvečer do Doboja in je potem tu prenočil; 19. stotnija je zavarovala hrbet, 20. je pa bila odločena, da se prepelje na desni breg; ker se pa to ni moglo izvršiti zaradi pomanjkanja čolnov, se je vrnila.

Po noči je neprenehoma lilo. Razen posameznih strelov na prenjih stražah 4. bataljona je vladal povsod mir.

Dne 4. velikega srpana je dobil pl. Kinart od kora pismeno povelje, da naj izkuša doseči še ta dan Tešanj in se združi s petim bataljonom. Povelje se je malo zakasnilo, a anvzlic temu je dospel Kinart že ob poldesetih do mosta pri Usori, kjer ga je že čakal peti bataljon z živili. Polk se je ravno utaboril in četrti bataljon je hotel kuhati kosilo, kar pridirja bataljonski pribočnik, nadporočnik Kubin, in javi, da želi korni poveljnik, da se napoti 47. pešpolk po kratkem počitku, brez kosila, v Tešanj, ako mu le dopuščajo telesne moči. Kinart je odgovoril, da bo polk v teku ene ure odkorakal. Filipovič je to naznanilo z veseljem sprejel ter laskavo pripomni, »da od Hartungovega polka ni nič drugega pričakoval.«

Ob pol eni uri popoldne se je pl. Kinart podal v sveh kolonah proti Tešanju, kamor je ob polosmih zvečer dospel.

Akoravno se je govorilo, da bivajo v tem mestu najbolj zagrizeni Turki, je prišlo vendar polku naproti 15 begov na konjih, na čelu jim kamjakam, ki so zagotavljali popolno vdanost in izrazili največje veselje nad tem, da so prišle avstrijske čete jih branit in ščitit. Radi so preskrbeli živil, a prosili so, da se naj nikar ne nastanijo vojaki v mestu.

Moštvo je bilo vsled skrajno težavnih potov in lakote izmučeno in oslabljeno. Želji prebivalstva je Kinart rad ustregel, zakaj taboriti v mestu ali blizu mesta se mu je zdelo zelo neugodno. Utaboril se je na južni strani pol ure proč od mesta v neki kotlini. Ta tabor seveda ni odgovarjal vojaškim zahtevam, a s tem, da so se postavile straže po bližnjih gorah in proti mestu, se je dosegla popolna varnost.

Ob devetih zvečer je bilo nakupovanje živil končano in še le zdaj se je moglo kuhati kosilo, ker je bil prej lijak pogasil ogenj. Vojaki so kosili še le ob eni ur po noči drugega dne; peti bataljon pa, ki je bil na prednjih stražah, zaradi viharja in dežja ni mogel kuhati. O počitku ni bilo govora, ker je neprenehoma lilo, zato so naši fantje vriskali, ko je zopet napočil beli dan.

Poročnik Meljé (Meuillé), ki je vodil prejšnji dan prednjo patrolo, je čul, korakajoč mimo turške orožniške vojašnice, nemške in ogrske klice. Bila sta tam dva huzarja, ki so ju usmiljeni kristjani, samo s srajco in spodnjimi hlačami oblečena, našli v gozdu in ju oddali turškim orožnikom. Ko sta huzarja slišala, da so prišli avstrijski vojaki v Tešanj, sta se napotila v tabor ter pri poveljniku iskala pomoči.

Polkovnik pl. Kinart pripoveduje o tem dogodku takó-le:

»Ko sem dne 4. velikega srpana zvečer sedel na kamenu v taboru pri Tešanju, se mi približata dve beli prikazni, tri korake pred menoj postaneta in se javita, da sta huzarja, ki so ju dan prej ujeli vstaši, jima vzeli obleko in ju še le danes izpustili. Jaz sem poslal huzarja v Tešanj h knezu in ukazal, da ju mora obleči. To se je tudi zgodilo. V bosenski obleki sta se vrnila v tabor in sta drugi dan korakala s polkom proti Maglaju. Po boju pri tem trgu pa sta našla pri ubitih Turčinih hazarsko obleko, jo takoj zamenjala za bosensko in se prišla zopet javit k meni. Jaz sem osupel, ko ju zagledam, ter sem pohvalil njuno iznajdljivost in spretnost.«

* * *

Dne 5. velikega srpana se je pl. Kinart napotil v Caglevice. Sprva se je pomikal v gorovju po ozki slabi stezici, kjer je mož korakal za možem, potem ob potoku Tešaničke po še slabeji poti; ta je bila mestoma tako ozka in raztrana, da se je morala tovorna živina razsedlati. Tovorke so prenesli vojaki čez nevarna mesta, živina pa je bredla po potoku.

Po neizrečeno hudem trpljenju in do pasa premočeni, zakaj vojaki so morali prebresti desetkrat ta potok, je dospel pold ob poldesetih dopoldne v Caglevice. Tukaj je uro počival. Peti bataljon in 20 tovornih konj je ostalo v Caglevicah, vsi drugi oddelki pa so se napotili proti Maglaju.

Proti eni uri so se prikazale v daljavi gruče ljudij, ki so jih naši imeli sprva za radovedneže. Kmalu potem se je čulo streljanje s topovi; to je bilo znamenje bližajočega se boja. Vojaki so navdušeno in veselo pozdravljali te strele in komaj čakali, da se spopadejo s Turčinom. Ni jim bilo treba dolgo čakati na krst s kroglami. Ob treh popoldne so vstaši, ki so se ugnezdili ob desni strani, začeli streljati na naše. Hitro se razvije 15. in polovica 14. stotnije, topovi zavzamejo stališče, odkoder se je videlo, da stoji leva kolona (podpolkovnik Pitel) že v boju z vstaši pri Maglaju.

Na povelje polkovnika Kinarta so poslali naši topovi nekaj strelov v Maglaj in so potem pričeli obdelovati z višave »han« in druga poslopja na levem bregu Bosne. Ni dolgo trajalo to streljane, že se prikaže tropa konjikov in peških vstašev z vrtov in hiš ter se izkuša približati po koruznem polju našim topovom. Zdaj se je razvila tudi polovica 13. stotnije in začela metati krogle na predrzneže; polovica 16. stotnije (nadporočnik Lenč) pa se je pomaknila do izhoda soteske ter se razvila tam prav blizu ceste za skalo in čakala vstaše; 14. stotnija se je razdružila in zasedla most čez Lesnico, kjer je bila tik njega 15. stotnija; druga polovica 16. stotnije pa je vzdrževala zvezo s topovi, a polovica 13. je bila še v reservi.

Vstaši so pač kmalu razvideli, da so se ujeli v past. Za hrbtom in ob eni strani jim je bil polkovnik Kinart, spredaj naša glavna kolona, na vzhodu pa globoka reka — kam se naj zdaj obrnejo? Zanje ni več rešitve. Vdati se ali pa poginiti! Častno hočejo umreti in si s tem zaslužiti sedma nebesa. Z velikim vriščem se vržejo proti mostu, a v tem trenutku da polkovnik Kinart znamenje: »Naprej!« Od spredaj so zdaj frčale in morile bombe in krogle iz topov in pušek, od strani pa jih je prebadala 15. stotnija z bodali. Kogar ni požela krogla, bomba ali pa bodalo, ta je poginil v valovih mrzle Bosne. Le malo jih je prišlo do izhoda soseske in še te je postrelila 16. stotnija, ki je bila tukaj v zasedi.

Samo devet vstašev je ostalo živih in ti so bili ujeti. Te je dal Filipovič pozneje ustreliti in njih trupla pometati v Bosno. Po koruzi in cesti pa je ležalo brezštevilno mrličev in postreljenih konj.

Pešpolk št. 47. je zaplenil 2 zastavi, mnogo orožja, streliva in živil ter izgubil samo enega mrtveca in dva ranjenca; topničarji pa niso imeli nikakih izgub.

Da se je dosegla tako sijajna zmaga, se je zahvaliti le premišljeni razdelitvi oddelkov, izvrstnemu vodstvu častnikov in pa umni porabi vseh zemljiških prednostij ter španskih hrabrosti štajerskih fantov.

Pri mrtvih vstaših se je našla obleka in orožje onih ubitih in oropanih huzarjev, ki so jih dva dni prej napadli Turki. Četrti bataljon 47. pešpolka je bil torej maščevalec nesrečnih huzarjev.

Še le, ko je bil boj končan in Turek popolnoma poražen, so se začeli bližati oddelki glavne kolone v bojni črti proti Maglaju. Feldcajgmojster Filipovič je prišel sam k polkovniku Kinartu in je izrazil njemu in polku jako laskavo zahvalo.

Vsled uničenja vstašev na levem bregu Bosne so se spustili tudi oni na desnem v beg in reservni pešpolk št. 7. je zasedel Maglaj na desnem bregu in tamošnji grad.

Iz zgoraj omenjenega popisa je razvidno, da je Kinartova kolona zmago pri Maglaju odločila in ima za to največ zaslug.

Pešpolk št. 47. se je utaboril na bojišču in skuhal kosilo še le ob ednajsti uri po noči.

O boju pri Maglaju se je feldcajgmojster Filipovič v svojem poročilu izrazil takó-le: Obnašanje krdel v boju je bilo vzorno, prav posebno pa moram omeniti reservni pešpolk št. 47., ki zasluži posebno pohvalo zaradi dobrega streljanja in vzornega reda v ognju.

Jako laskavo pismo je prejel pl. Kinart tudi od polkovnega imetelja, feldcajgmojstra viteza Hartunga. Ta častita polkovniku in celemu polku z gorkimi besedami na novi slavi, katero so si priborili, in jim želi nadaljnje vojaške sreče.

Peti bataljon 47. pešpolka, ki je stal na prednjih stražah pri Caglevicah, pa so 10-30 mož močni vstaški oddelki po noči večkrat napadli, in ker je bataljon stal vso noč pod orožjem, se ni mogel odpočiti.

* * *

Ko se je dne 3. velikega srpana ob poldveh popoldne VI. divizija napotila iz Kotorskega proti Doboju, je bil 7. reservni pešpolk uvrščen na koncu tretje brigade in 19. stotnija tega polka je varovala pratežne vozove. Pot ni bila dolga, a toliko bolj težavna zaradi velikega blata.

Vsled napada naših huzarjev pri Maglaju je Filipovič izpremenil potni načrt in podpolkovnik baron Pitel je dobil povelje, korakati na Kamen pri Doboju in se tam prepeljati na desni breg Bosne. Ker zvečer ni bilo dobiti nikjer čolnov in je kmalu nastala noč, se je polk utaboril na levem bregu blizu prevoznega mesta. Drugi dan sta^ se privedla dva stara čolna, v katerih se je prepeljala najprej 15. stotnija in zasedla višave na desnem bregu reke Bosne, da tako zavaruje bataljon.

Med prepeljavanjem, ki se je prav počasi vršilo, je prišel kmet in naznanil, da je v bližnjem gozdu skrit sovražnik, ki hoče napasti cesarsko vojsko, in kmalu za tem prideta še dva druga in javita isto. Reklo se jim je, da se naj vrnejo in vstašem povedó, da naj takoj zapusti gozd, sicer se bo streljalo nanje. Vstaši so v resnici odšli, a pred odhodom vzkliknili: »Bomo se kmalu videli drugje!«

Poveljnik baron Pitel je imel nalogo, se pomikati na desnem bregu Bosne kot levo stransko varstvo s svojim polkom, s polovico baterije in s signalnim oddelkom skoz Trbuk, Gračanico, Maglaj do Peklanice, kjer naj počije in se zavaruje. Glavna kolona je korakala na levem bregu po cesti proti Kosni.

Ob polpetih popoldne je trčila glavna kolona pri Kosni na sovražnika, ki je bil zeló ugodno vgnezden. Med tem ko se je glavna četa razvijala na levem bregu, je dospela 17. stotnija (stotnik Majer) 7. pešpolka na desnem bregu do Trbuka in kmalu za njo tudi 20. stotnija (stotnik Kober).

Te dve stotniji sta začeli sovražnika obdelovati od vzadi in od strani. Krogle so frčale črez reko Bosno in povzročile vstašem mnogo škode.

Turki se niso mogli več braniti; pobrali so svoja kopita in bežali, a naša glavna četa se je pomikala zopet dalje.

Reservni pešpolk, posebno pa 17. in 20. stotnija sta mnogo pripomogli k prvi zmagi pri Kosni ali Trbuku.

Ubit je bil v tem boju Andrej Pirker, več pešcev je bilo ranjenih, med temi Močinik iz Vetrinja, ki je bil zaradi svoje izredne pogumnosti odlikovan s srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste, a žalibože, da je umrl vsled zadobljene rane dne 30. vinotoka v bolnišnici v Maglaju. Podpolkovnik Riceti si je tukaj priboril red železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo in podeljeno mu je bilo plemstvo z naslovom: vitez z Monte Trbuk. Odlikovana sta bila z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo stotnika Majer in Koher.

* * *

Reservni pešpolk št. 7. je korakal nato proti Maglaju v dveh oddelkih. Prvi oddelek, peti bataljon, se je začel pomikati ob 9., četrti ob 11. uri predpoldnem. Pri tovarni za doge se je zvedelo, da so vstaši zapustili Maglaj ob sedmi uri zjutraj ; zaradi tega se je zdaj hitreje korakalo.

Čelo kolone je bilo ob poldveh že skoro v trgu, kar zagrme puške na levem bregu Bosne in kmalu potem tudi na desnem. Neposredno pred Maglajem stoji grič, ki gospoduje črez ta kraj. Tu se je peti bataljon razprostrl in topovi so metali bombe v vstaški tabor pri hanu na levem bregu Bosne.

Naši se vedno bolj in bolj bližajo, vstaši streljajo s puškami in topovi, a brez uspeha; četrti bataljon že tudi pritiska vzadi za petim. Turki se hočejo polastiti broda. Častniški namestnik baron Šternbah pa jim je to zabranil. Ustrelil je petkrat iz vseh pušek na enkrat z isto natančnostjo, s katero se strelja na vežbališču in je dosegel najboljši uspeh.

Ob treh popoldne je stopila tudi glavna kolona iz soteske na polje, ki se tu razširja kakor podolgasto jajce. Tri stotnije 27. pešpolka so korakale proti hišam na levem bregu in topovi so streljali z ugodnega stališča v mesto. Ob istem času zapazi podpolkovnik baron Pitel, kako je polkovnik Kinart na levem bregu Bosne moril vstaše in naposled popolnoma uničil (glej str. 149.)

Kakor že povedano, se je vsled tega tudi vstašev na desnem bregu Bosne polotil strah in trepet. To je zapazil Pitel in takoj odposlal 14. in 15. stotnijo na leve višave s poveljem, prodreti vstašem v hrbet, da se na ta način popolnoma uničijo, kakor se je to zgodilo na levem brega Bosne. Te dve stotniji sta izborno postopali; uspeh se je kmalu tudi pokazal; vstaši so bežali. Nato sta korakali 13. in 20. kompanija skoz trg, da zasedeta veliko mošejo in pa grad. Na čelu teh dveh stotnij je bil sam podpolkovnik Pitel, ki ji je peljal osebno k brodu, da se ga polasti; vstaši so močno streljali nanj, a streljanje naših je bilo hujše, zato so te turške tolpe kmalu izginile.

Brod na desnem bregu se je odtrgal in splaval proti levemu. Da ga privede nazaj, se je ponudil narednik Ivan Lakner 20. stotnije iz Slapa na Koroškem. Navzlic deroči reki, ki je tiste dni vsled vednega deževja močno narastla, in navzlic sovražnim kroglam, ki so pljuskale v vodo, se je delo posrečilo; v četrti ure je bil brod zopet na desnem bregu.

Dvajseta kompanija se je pomikala brzega koraka skoz vrte do mošeje, ki je pa bila zaprta, kakor tudi vse druge hiše. V celem trgu ni bilo videti žive duše, stotnija je prikorakala brez ovir do grada. Ta je bil obdan s štiri metre visokim zidom v obliki štiriogelnika in z železom obita vrata so bila zaklenjena.

Stotnik Kober je ukazal privesti grajskega čuvaja, ki je odprl radovoljno vrata; nato se je grad zasedel. Na nasipu sta stala dva topova; kolesa so bila vrezana globoko v zemljo in plevel je rastel okoli njih. V stolpih, ki sta stala ob straneh, se je nahajala orožnica z mnogovrstnim orožjem iz vseh časov in krajev.

Ob enem z 20. stotnijo je prodrla tudi 13. v mesto in ga zasedla. Tako je prišel trg Maglaj tudi na desnem bregu Bosne cesarski vojski v roke.

Ko je bil stotnik Koher grad zasedel in vse shrambe preiskal, je ukazal stotnik Lebič poročniku Buciju razviti cesarsko zastavo na gradu; trobar Perger je zatrobil generalno koračnico, in vsa posadka na gradu je zaklicala trikrat urá!, kar so ponavljali vsi oddelki, ki so bili zbrani okoli Maglaja. To je bil prizor vzvišenega vojaškega veselja, in kdor je bil tako srečen, da se je štel med zmagalce, ne bo nikdar pozabil tega prizora.

Reservni pešpolk št. 7. se je doslej udeležil že dveh bojev. Kakor po boju pri Kosni, tako je izporočil komi poveljnik tudi zdaj presvetlemu cesarju o boju pri Maglaju. V tej brzojavki pravi Filipovič med drugim: »Pogumno se je obnašal reservni pešpolk št. 7. na desnem bregu Bosne. To je lepa odlika za celi polk od podpolkovnika do zadnjega pešca. Žalibože, da je moral plačati v tem boju slavo tega dneva s svojim življenjem frajtar France Cvek 19. stotnije, ki se je kot strelec posebno odlikoval; razen tega je imel polk še enega ranjenca; boj je bil torej tudi v tem oziru srečen.«

Boj pri Zepčah.[uredi]

Dne 6. vel. srpana so oddelki počivali in drugi dan ob peti uri zjutraj se je napotil polkovnik Kirnart s četrtim bataljonom iz Maglaja v Caglevice; tam se je združil s petim in potem je korakal s svojim celim 47. polkom proti Žepčam. Do Lubatovičevega sedla je bila pot jako težavna, po prehodu tega sedla pa malo boljša in svet se je nekoliko odprl; a nastopila je taka vročina, da bi bili vojaki kmalu obnemagali; zakaj vode ni bilo dobiti nikjer. Duševni pogum, vzgled polkovnika in drugih častnikov so podkrepili vojake, da so prenašali največje težave.

Ob polosmih zjutraj, predno se je prekoračilo Lubatovičevo sedlo, so se pa cula tuja znamenja na rog in četrt ure potem se je videlo s sedla, da stoji sovražnik severozahodno pri Novišeheru, ne da bi bilo možno razvideti smer, kam da koraka. Polkovnik pl. Kinart je ukazal ustreliti ednajstkrat s topom nanje, na kar so se vstaši napotili proti Ozemicem, se tam ustavili in črez uro izginili v gorovju.

Polkovnik Kinart se je pomikal mimo Novišehera proti Žepačkemu brdu in je odposlal za varstvo desnega krila majorja Švarcbeka s 17. in 20. stotnijo ter mu ukazal, da naj, pustivši Novišeher ob levi, koraka proti Ponjeri in proti karavli (stražnici) pri Žepčah; boja se ne sme izogniti, ampak naj postopa napadoma, in ako treba, naj zahteva pomoči. Ob pol dvanajsti uri je dospel Kinart na rebro, ki leži severno od Žepačkega brda in se steguje proti jugozapadu. Tukaj je združil oddelke in počival tako dolgo, da se je zvezala z njim prednja patrola glavne kolone, ki je korakala po cesti. O vstaših se je zdaj le toliko vedelo, da imajo zasedeno karavlo pri Žepčah.

Malo pred dvanajsto uro opoldne se je pokazala dolga vrsta turških pešcev na cesti, ki se je pomikala proti severu; imela je kakor kaka prava vojska tudi bobnarje s seboj. Kinart jih je takoj pozdravil s strelom iz topa in je razvil dve stotniji proti njim. Sovražnik je obstal in strmel, pa ne dolgo; obrnil se je kmalu in začel prodirati preti našim, izborno podpiran po svojih topovih.

Polkovnik Kinart, ki je takoj razvidel, da ima tu opraviti z redno sovražno vojsko, je odposlal na vsako krilo še po eno stotnijo in tako podaljšal bojno črto.

Major Švarcbek pa, začuvši grom topov, ni več korakal v prej mu zaznamovani smeri, ampak se je napotil takoj na kraj nevarnosti in zasedel na desnem krilu višavo, ki je bila nekoliko naprej potisnjena. Od ondod je jako uspešno podpiral Kinartovo bojno črto.

Ravno ob tem času je naznanil poveljnik voda, ki se je bojeval na skrajnem desnem krila, da tam sovražnik hudo pritiska. Major Švarcbek je odposlal dva voda tja, a polkovnik Kinart, ki je spoznal važnost tega krila, je zaukazal, da naj odrine tja še 15. in polovica 16. stotnije, ki sta doslej stali v reservi pod osebnim vodstvom bataljonskega poveljnika.

Ura je bila dve.

Z združeno močjo se je posrečilo sovražnika nazaj potisniti na tem krilu in potem vztrajati v hudem ognju do pol petih popoldne; ob tem času pa je dospela glavna kolona na bojišče.

V središču pri karavli je stalo približno 500 vstašev, katerim je stal nasproti 27. lovski bataljon in ena stotnija 52. pešpolka.

Huda nevihta je za nekoliko časa boj ustavila. Med tem prenehljajem so začeli vstaši zapuščati karavlo in so se utaborili na višavah Žepačkega brda.

Lovski bataljon jim je sledil; tudi polkovnik Kinart je odposlal svoj četrti bataljon. Bataljonski poveljnik stotnik baron de Vo je prišel ob šestih zvečer tja, v trenutku, ko so ravno zasedli oddelki 52. pešpolka in pa 27. lovskega bataljona karavlo, pri kateri priliki se je nekaj vstašev vdalo.

Tudi polkovnik Kinart je zapustil svoje stališče in se napotil h glavni koloni.

Nadporočnik Fras je zaostal s polovico 13. stotnije, da zavaruje ranjence in pokoplje mrtvece. Kristjani so vreli od vseh stranij k pogrebu, so molili in izražali odkritosrčno sožalje.

Vstaši so imeli 7—8000 mož in štiri topove, med njinu sta bila dva bataljona redifov ali turških domobrancev. Eden teh bataljonov; je bil ujet.

Našim je padlo zopet v roke mnogo orožja, streliva, živil in 400 bosenskih vstašev.

Na naši strani je bilo pet mrtvih, 32 ranjenih, eden se je pa izgubil.

Največ izgub je imel 47. pešpolk. Pri tem je bil ubit nadporočnik Vilko Kubin in dva pešca, a 24 mož je bilo težko, 9 pa lahko ranjenih.

Feldcajgmojster baron Filipovič hvali v svojem poročilu sijajen pogum, posebno pa veliko vztrajnost vojakov vseh krdel; prav pohvalno pa omenja neizrečene napore, ki sta jih prenašala s čudovito potrpežljivostjo 7. in 47. pešpolk.

Dne 8. velikega srpana ob peti uri popoldne je bil v Žepčah pogreb nadporočnika Vilka Kubina blizu bolnišnice.

Feldmaršallajtnant Tegethof in generalni major Miler z vsemi častniki 47. pešpolka, oddelek, ki mu je izkazal zadnjo čast s streljanjem, ter godba 52. pešpolka so se udeležili pogreba tega prehrabrega častnika, ki je vsled zvestega izpolnjevanja svoje dolžnosti padel na bojišču časti in slave. Leto pozneje mu je dal postaviti 47. pešpolk na pokopališču v Žepčah lep nagrobni spomenik, ki je bil krasno izdelan v Mariboru.

* * *

Sprejmimo zdaj tudi pešpolk št. 7. iz Maglaja v Žepče!

Dne 6. velikega srpana se je raznesla novica, da so se vstaši vgnezdili pri Žepčah in da se bodo tam trdovratno branili.

Korno poveljstvo je zaukazalo, da se 7. reservni pešpolk prepelje z desnega na levi breg Bosne. En bataljon tega polka je dne 6. izvršil to povelje, drugi dan ob polpetih zjutraj pa se je prepeljal tudi 4. bataljon, polovica baterije in druge pritikline. Ob osmi uri je polk odkorakal kot leva kolona mimo Brankoviča skoz Zavidovič in Lupoglavo proti Žepčam. Polk je dospel kmalu v pragozd, ki se razprostira med Maglajem in Žepčami. Hoja je bila zaradi brezpotnega zemljišča in križem ležečega, deloma že gnilega lesa skrajno težavna.

Med tem ko je bil boj v središču in Da desnem krilu že končan, se je spopadla tudi leva kolona s sovražnikom. Ko je polk korakal po skrajno slabi poti proti Lupoglavi, se je slišalo od Novišehera sera streljanje s topovi in puškami; zdaj so začeli vsi oddelki stopati, kar najhitreje so mogli. Ob poltreh popoldne so padle na levem krilu na 20. stotnijo prve krogle.

Ura je bila štiri, ko je polk dospe! na goro pri Lupoglavi; tu so ga vstaši, ki so imeli tudi zastavo, takoj pozdravili z divjim vpitjem in močnim streljanjem. Podpolkovnik baron Pitel ukaže, da naj 17. in 18. stotnija prodirata proti gozdnemu robu, kjer so bili vgnezdeni vstaši. Podpolkovnik Riceti pa se naj napoti s polovico baterije, s 13. stotnijo in z enim vodom 20. stotnije ven iz soteske in izkuša dobiti tam tako stališče, s katerega mu bo možno, ugodno podpirati prodiranje drugih oddelkov.

Vstaši so se ustavili na robu širokega rova, ki je ločil obe stranki. Odtod jih ni bilo mogoče pregnati, dasiravno je 13. in 20. stotnija prav do roba struge prodrla in bila le 200 korakov oddaljena od njih.

Močno streljanje na obeh straneh je napravilo že mnogo škode, a nobena stranka se ni hotela umakniti. Častniški namestnik Josip baron pl. Sternbah si misli: »Čakaj, presneti Turek, ti bom že pokazal pot k Mohamedu.« Iz lastnega nagona se splazi s svojim vodom v strugo ali rov, prepleza previdno in tiho strmo steno onkraj rova, tu malo počije in uredi svoj vod in potem plane hipoma, kakor bi bil prišel iz pekla, z nasajenimi bodali, z veliko drznostjo in glasnim vriščem na levo krilo mnogoštevilnih vstašev. Sovražnik je bil zdaj ves zmešan; a skoro ob istem času napade poročnik Buči z bodali sovražno desno krilo, središče pa je streljanje podvojilo. Zdaj so bili vstaši vsi zbegani in se niso mogli več braniti, ampak spustili so se v divji beg in naši oddelki so zdaj hitro prekoračili strugo.

Poročnik Buči je bil odlikovan za ta hrabri čin z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo, baron Sternbah pa, ob enem z ozirom na junaški čin pri Maglaju, z zlato svetinjo za hrabrost.

Vstaši so se nekoliko oddahnili, potem so se pa postavili na neki višavi zopet v bran. Znova se prične živahni boj. Turki branijo zagrizeno in trdovratno svoje stališče, a Korošci se nočejo dosti muditi; 13. stotnija pod vodstvom svojega hrabrega stotnika Lebiča plane z bodali na vstaše in zasede višavo, sovražnik pa je bežal, pustivši več mrtvih in ranjenih na bojišču.

Z istim uspehom je tudi 17. in 18. stotnija zapodila vstaše na levem krilu. Zdaj je bil le še četrti bataljon v ognju, a tudi ta je kmalu naskočil Turčina in ga zapodil v beg.

Ko so vstaši bežali proti reki Bosni, da bi jo prekoračili in se rešili na desni breg, so jih kaj uspešno pozdravljale 17., 18. in 19. stotnija s kroglami, a topovi Pitlove in glavne kolone pa z granatimi.

V tem boju so bili ubiti: desetnik Matija Pihkastner 13. stotnije, frajtar Jurij Kehl 18. in pešec Josip Kresničnik 20. stotnije; težko sta bila ranjena pešca Alojzij Knez (je za rano umrl) in Rajko Dojak 13. stotnije; lahko ranjenih je bilo devet.

Odlikovani so bili razen že imenovanih še sledeči:

Narednik Janez Lakner, ki je bil že v boju pri Maglaju pohvalno omenjen in se je tudi v tem boju izkazal zeló pogumnega, je dobil srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste.

Pri 13. stotniji so se posebno izkazali: narednik Ivan Cesar iz Straje vasi (Hohenturn, sod. okraj Podklošter) na Koroškem, desetnik Pavel Rosenfelder in pešec Henrik Kamerlender; Cesar je dobil srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste, Rosenfelder in Kamerlender pa najvišjo pohvalo.

Tudi pri oddelku, ki ga je vodil baron Sternbah, so se odlikovali: desetnik Andrej Cipuš iz Sent Mihela pri Velikovcu in Albin Rindler iz Hartberga, potem pešci Janez Smonkar iz Gutštajna in Janez Lindermut iz Moš (Möschach), vsi do 20. stotnije. Smonkar, Cipuš in Rindler so bili odlikovani s srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste, Lindermut pa je dobil najvišjo pohvalo.

Pešca 10. stotnije Janez Plisnik in Josip Kresničnik sta se postavila med bojem na Lupoglavi pri Žepčah kot stransko varstvo na izhodu globoke soteske tako spretno in skrito, da sta postrelila tri može in konja neke vstaške patrole, ki je pridirjala po tej soteski. Kresničnik je bil ta ubit, Plisnik je pa potem sam branil ta prostor in bil odlikovan z najvišjo pohvalo.

Srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste si je priboril tudi vodnik Tine Miler 17. stotnije iz Sekulc na Koroškem zaradi posebne hrabrosti in izvrstnega vodstva svojega roja. Pešec Rajko Dovjak 13. stotnije iz Celovca se je izkazal v tem boju, kakor tudi v boju pri Maglaju posebno pogumnega in neustrašenega. Povsod je bil prvi in večkrat je še zaukal vmes in tako osrčeval svoje tovariše; a ker je bil le preveč drzen, ga je zadela sovražna krogla v spodnji život; zdaj so ga morali nesti na pomočišče. Svoji potrpežljivosti in sicer trdnemu zdravju se ima zahvaliti, da je kmalu okreval in zopet nastopil službo pri stotniji. Bil je odlikovan s srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste.

Narednik Josip Kranjc 20. stotnije se je odlikoval kot poveljnik sanitetnih vojakov posebno v boju na Lupoglavi s tem, da je zapostavil vse svoje dušne in telesne moči, da so se navzlic temni noči in slabim potom spravili vsi ranjenci z gorovja na pomočišče. Za to plemenito, požrtvovalno in uspešno delovanje je bil ta poštenjak in junak odlikovan s srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste.


Boji pri Kakanju, Bjelalovcu, Kolotiču in Visoki.[uredi]

Ker so pratežne ali provijantne kolone za dva dni zaostale, so krdela 8. in 9. velikega srpana počivala v tabora pri Žepčah. Zadnji dan je došla brzojavka, v kateri presvetli cesar izraža popolno priznanje in pohvalo vsem Častnikom in moštvu za junaško obnašanje v boju pri Žepčah; tudi feldmaršal Albreht je častital na prelepem orožnem uspehu.

Krdela so se preskrbela z živežem do 12. in so potem 10. velikega srpana odkorakala proti Vrandnku, in sicer zopet po treh potih, ker je Filipovič hotel obkoliti vstaše v tem mestu.

Srednjo kolono je vodil po glavni cesti feldmaršallajtaant pl. Tegethof desno, pri kateri je bil uvrščen 47. pešpolk, generalni major Miler in levo podpolkovnik baron Pitel. Le-ti se je prepeljal zopet črez reko Bosno, korakal na levem bregu te reke in se utaboril prvi dan pri Kovnici.

Proti štirim popoldne je došlo poročilo, da Vrandnk ni zaseden in da vstaši bežijo proti Sarajeva. Vsled te novice bi se bil moral baron Pitel zopet združiti z glavno kolono na cesti. Ker pa to zaradi narastle Bosne ni bilo mogoče, se je pomikal tudi drugi dan na desnem bregu proti Senici. Pota so bila taka slaba, ozka in strma, da sta zdrsnila dva konja v brezdno in se ubila. Ljudje so morali potem nositi blago, s katerim je bila tovorna živina obložena. Kmalu nató, ko so vojaki prekoračili Rapto planino in se bližali Senici, so bili že poplačani za vse prestale napore, zakaj odprla se jim je lepa, krasna okolica.

Na Rapti planini so naši naleteli na tabor, ki so ga bili vstaši malo prej zapustili. Po jako nevarnem potu je 7. pešpolk dospel v tabor pri Senici še le ob polednajstih po noči. Omeniti mi je še, da ni ta dan navzlic hudim potnim težavam, nihče zbolel ali zaostal.

Kolona generalnega majorja Milerja s 47. pešpolkom se je pomikala po še bolj težavnih potih, prenočila na severni strani Bistrice in je zvedela še le drugi dan ob deseti uri, da Vrauduk ni zaseden, na kar je krenila na desno in prišla tik Vrandnka na cesto. Po večkratnem počitku je dospela zvečer ob osmi uri v tabor pri Senici, kjer je potem cela VI. pehotna divizija dva dni počivala.

Že v taboru pri Senici se je natanko vedelo, da se vstaši zbirajo pri Sarajevu in se ondi pripravljajo na trdovraten upor. Filipovič je začel dne 14. velikega srpana prodirati v dveh kolonah proti glavnemu mestu Bosne. Glavna kolona pod vodstvom barona Filipoviča, v kateri sta bila uvrščena tudi reservna pešpolka št. 7. in 47., je korakala po glavni cesti, ki vodi od Senice skoz Vitez in Busovačo v Sarajevo.

Stranska kolona, ki jo je vodil feldmaršallajtnant Tegethof, se je pomikala ob levi skoz Kakanj, Kolotič in Visoko tudi proti glavnemu mestu Sarajevu.

Filipovičeva truma je ta dan korakala skoz rajsko okolico ter se utaborila pri hanu Kompanija. Semkaj je prišel tudi poveljnik VII. pehotne divizije, vojvoda Virtemberški, ki je bil zmagovito prodrl že do Travnika. Obe diviziji sta si tu podali roke in se zvezali, kakor je bilo ukazano že v potnem načrtu (gl. str. 14. in zemljevid na str. 180.).

Tu se je tudi zvedelo, da so vstaši ban Bjelalovac zasedli in da imajo top. Baron Filipovič je sklenil jih obkoliti in v to svrho je razdelil svojo glavno vojsko v tri manjše kolone. S srednjo kolono, pri kateri sta ostala koroški in spodnještajerski polk, je vodil generalni major Kajfel, nekdanji polkovnik 7. pešpolka, severno generalni major Miler, južno pa polkovnik Vilec.

Kajflu se je želja izpolnila; imel je zdaj svoj nekdanji junaški polk v resnih časih pod svojim poveljstvom, kakor si je želel, ko se je poslavljaj od njega.

Dne 15. velikega srpana je Kajflova kolona dospela v Busovačo in bila zeló presenečena; kajti njej v čast so kristjani postavili slavolok z napisom: »Živio car avstrijski Franjo Josip I.!« 

Pri tem slavoloku je kristjansko odposlanstvo Filipoviča slovesno pozdravilo in izrabilo čutila najglobokejše vdanosti.

Reservna polka št. 7. in 47. sta se utaborila blizu Busovače. Dočim so te tri kolone dosegle brez boja svoj cilj, je bilo Tegethofovi četi prestati vroč, a srečen boj pri Kakanju.

Drugi dan je generalni major Miler odrinil ob polosmih v dveh manjših kolonah, da zgrabi sovražno desno krilo pri hanu Bjelalovcu. Južna kolona je odkorakala ob peti uri; tej je bil nalog, obkoliti vstaše, srednja pa se je napotila ob polosmih proti Kiseljaku.

Najprej se je spopadla severna kolona z vstaši in jih obdelovala s topovi na 3000 korakov. Zdaj je dobil podpolkovnik Pitel od kernega poveljnika ukaz, da se naj s severno kolono zveze.

V to svrho je odkorakal podpolkovnik Riceti z dvema stotnijama; poročnik Huber pa je vzdrževal z enim vodom zvezo med polkom na cesti in med tema dvema kompanijama. Ker se je Riceti zaradi goratega in raztrganega zemljišča le počasi pomikal naprej, sta se odposlale ob poldesetih dopoldne 19. in 20. stotnija 7. pešpolka, da se zvežeta z Milerjevo. kolono in ga tudi podkrepita, ako bo treba. Naneslo pa je tako, da sta se ta dva oddelka povrnila k polku še le po vzetju mesta Sarajeva dne 19. velikega srpana.

Po deseti uri je tudi čelo srednje kolone trčilo na vstaše. Boj se prične; tega sta se udeležili tudi 15. in 16. stotnija 7. pešpolka, ki ji je ob strani vodil stotnik Pereli.

Srednja kolona pa ni smela preveč pritiskati; imeti je morala pred očmi nalog stranskih oddelkov. Od južne Vilčeve kolone ni bilo dolgo niti duha, niti sluha, a na enkrat začnó vstaši bežati. Kaj je vendar to, kaj se je zgodilo? Vilčeva kolona je padla vstašem za hrbet in jih zajela. Bežali so sicer, kar so mogli, a le malo jih je ubežalo, skoro vsi so našli smrt na begu. Tu sta se posebno odlikovala stotnik Smola in nadporočnik Soukup četrtega bataljona 22. reservnega pešpolka, ki je korakal na čelu južne kolone.

Boj je bil končan in soteska pri hanu bjelalovačkem prosta vstašev; plen je bil velikanski.

Reservni pešpolk št. 47., ki je bil v reservi pri srednji koloni, se ni udeležil boja. Glavna kolona, v katero se je kmalu po boju uvrstila južna kolona, je korakala do Fojničke Kuprije in se tam utaborila; tudi glavno stanišče komega poveljnika je tu prenočevalo; tabor pa so zavarovale 17., 18. in 19. stotnija 47. pešpolka. Prednje straže so stale za potokom Kresevice in Lepanice, reserva pa v Kiseljaku. Tu je imelo moštvo priliko, si kupiti pijače; tudi pratežni vozovi so dospeli semkaj po noči.

Devetnajsta in dvajseta stotnija 7. pešpolka, ki ji je odposlal polkovnik Pitel dopoldne k severni koloni, sta med potjo trčili ob enem z lovskim bataljonom št. 31. na sovražnika, ki je bil po eno uro trajajočem boju potisnjen proti glavni koloni.

V tem boju so bili težko ranjeni pešci Blaž Kelič, France Faganca, Jaka Pavlič in Ogerč; Tine Rorer pa je bil ujet. Njegovo truplo so pozneje našli v nekem rovu brez glave.

* * *

Ko je Miler s svojo kolono ob poltreh popoldne pri Brezkovskem selu počival, mu je došlo povelje, da mora še tekom istega dne dospeti h glavni koloni pri Lepanici. Vsled tega povelja je začela korakati kolona takoj po šesti uri na brdo Kratjevac, a zaradi skrajno težavnega, goratega torišča in velike utrujenosti je moštvo pešalo; zato je generalni major Miler prenočil tam, kjer je bil, to je na obnožju Kraljevačkega brda.

Tegethofova kolona, ki se je pomikala od Senice skoz Visoko proti Sarajevu, je imela malo prasko pri Kolotiču z vstaši, ki jih je pognala v beg, in se je potem utaborila med Mokronogom in Čitlukom.

Vstaši so bežali do Visoke in se tam zopet postavili v bran; Tegethof jih je obkolil in zapodil v beg.

Istega dne je imel generalni major Miler povelje, spremljati s svojo brigado glavno kolono, ki se je pomikala proti Blažuju, do Gomjonice; tu naj bi bil malo počil, potem pa se napotil proti Visoki in tam pomagal Tegethofovi koloni.

Miler je prišel zaradi slabih potov prepozno; boj pri Visoki je bil že končan. Ura je bila šest popoldne, Miler se je utaboril, moštvo pa je skuhalo kosilo in potem mimo zaspalo; sovražnik jih celo noč ni motil.

Med tem ko se je Tegethof bojeval pri Visoki, je korakala glavna kolona proti Blažuju. V Kiseljaku je bil kratek počitek. Kisla voda, ki se tli prodaja, odtod tudi ime, je vojakom dobro ugajala. Na daljnjem potu je vojake mučila neznosna vročina; bila je toliko hujša, ker je bil zrak miren in niti najmanjša sapica ni pihala. Popoldne je dospela kolona do onega kraja, kjer cesta dolino reke Bosne zapusti in vodi vkreber na sedlo Plesevac in Kobilo glavo. Navzlic temu, da so se dovolili vojakom vsakoršni olajški, so dospeli še le ob deseti uri po noči po 14urni težavni hoji v Blažuj. Pri karavli je padlo nekoliko strelov, sicer pa ni nihče na potu motil kolone.

Kolona polkovnika Kinarta, kateri je bil prideljen stotnik pl. Sternek generalnega štaba, je korakala po skrajno slabih potih ob levi strani glavne kolone skoz Duhren in Rogatico; v tej zadnji vasi je počivala poldrugo uro in ustrelila dva vstaša v zmislu razglašene nagle sodbe. Naše patrole so ju namreč zasačile s puškami ob rami v trenutku, ko sta jih hotela sprožiti na naše vojake. Odtod se je pohod nadaljeval skoz brdo Osek in Gladno polje.

Stemek je šel na ogled s 16. stotnijo proti karavli in je poveljniku naznanil, da je glavna kolona že Šla mimo karavle; nato je polkovnik Kinart takoj krenil na cesto in korakal naravnost v Blažuj. Krdela so bila ta večer skrajno utrujena, torej za boj drugi dan manj sposobna. Vojaki so prejeli ta dan po dve porciji, a navzlic temu se niso mogli okrepčati. Predno se Sarajevo napade, je bilo potreba še en dan počitka, Filipovič ni mogel dati torej mesta Sarajeva v dar presvetlemu cesarju za rojstni dan.

Tudi Tegethof se je pomikal s svojo kolono že proti zadnji postojanki pred Sarajevom ter počival pri hanu Seminovcu do devete ure dopoldne; že se je kolona zopet pomikala naprej, kar pride ordonanca s poveljem od Filipoviča, da naj ostane v Seminovcu. Ker so pa bila stranska varstva že odposlana in se niso mogla zlahka poklicati nazaj, je Tegethof pot nadaljeval in dosegel ob polednajstih han Kobilo glavo; 19. in 20. stotnija 7. pešpolka sta zasedli sedlo na Kobili glavi in vasico Polino; drugi oddelki Milerjeve brigade so se utaborili na gori Hum, Lemajčeve brigade pa pri selu Vagosči.

K Tegethofu je prišel popoldne bosenski guverner ali vladni namestnik Herlz paša, katerega pa je Tegethof poslal h kornemu poveljniku. Tam je povedal, da se je moral umakniti iz Sarajeva, ker ga je vstaška divja tolpa hotela umoriti; v Sarajevu vlada brezvladje ali anarhija in tam bodo imele cesarske čete dosti opravka, ker se hočejo vstaži boriti in braniti do skrajnosti.

Dne 18. velikega srpana se je sijajno obhajal rojstni dan presvetlega cesarja. V taboru je bila zjutraj budnica z godbo, častniki pa so imeli popoldne obed, pri katerem se je napitnica na Njega Veličanstvo presvetlega cesarja iz tisoč grl navdušeno ponavljala.


Sarajevo se zasede.[uredi]

Krdela, katerim je vzeti in zasesti Sarajevo, stojé pred vrati tega mesta; predno jih spremimo v vroči in poulični boj, oglejmo si mesto!

Belo, zlato bosensko mesto Sarajevo leži ob obeh bregovih reke Miljačke in je obdano od golih in skalovitih apnenih gorá, ki so obrastle z grmovjem in pašniki. Mesto šteje nekaj črez 50.000 prebivalcev. Med temi sta dve tretjini mohamedancev, ena tretjina pa kristjanov, zidov, ciganov itd. Število Turkov se zmanjšuje, število kristjanov pa raste.

Sarajevo je glavno mesto Bosne in Hercegovine ter sedež najvišjih vojaških in civilnih oblastev.

Pravijo, da sta to mesto sezidala l. 1466. bosnjaška plemenitaša Sokolovič in Zlatarovič; Uzren beg pa ga je razširil in sezidal stolno palačo (Saraj), in odtod ima tudi mesto ime Sarajevo.

Leta 1480. je vzel Sarajevo s silo ogrski kralj Matija Korvin, l. 1698. pa princ Evgen.

Lega tega mesta je neizrečeno mikavna; celo mesto leži v kotlini. Pridi, od katerekoli strani hočeš, celega mesta na enkrat ne bol videl, vedno je nekaj skritega; zakaj hiše ne stojé le na planjavi, temveč tudi na obronkih, ob drčah in malih dolinah, ki se spuščajo od gorskih vrhov v to kotlino. Ako se napotil na goré ki obdajajo mesto, imaš posebno z razvalin stare trdnjave prekrasen razgled po mestu.

Spomladi vidiš, da je Sarajevo oblečeno v belo oblačilo, po letu pa v zeleno, zakaj skoro za vsako hišo se razprostira lep vrt s sadnim drevjem, slivami, jablanmi, hruškami, marelicami itd. Opaziš pa tudi do 40 mošej, kojih šibki minareti ali stolpiči se mogočno dvigajo proti nebu. Govorica o stoterih sarajevskih mošejah ni basen. Sarajevo je imelo Še pred kratkim v resnici 100 mošej, a danes se je to število zmanjšalo na 92; nekaj so jih podrli, nekaj jih je pa pogorelo l. 1879. Nekateri teh mohamedanskih božjih hramov imajo le nizke minarete, ki se izgubé med drugimi poslopji; zopet drugi so celó brez njih; take mošeje imenuje Turčin mesčide (molilnice).

Celo mesto je danes razdeljeno v 7 okrajev. Izmed teh je trgovinski okraj ali »Čaršija« najimenitnejši. Tu stoji največja mošeja Ghazi-Huzref-begova, ki ji ni vrste do Carigrada. Črez Miljačko vodi več mostov: cesarski, latinski, ciganski most itd.

Lepo lice, sladka dišava in pa tekoča zdrava voda so Turčinu tri za življenje potrebne stvari. Zato je že Skender beg dal napeljati vodo iz potoka Moščanice v mesto. Ta vodovod je sedanja vlada izboljšala, razširila in tako preskrbela celo sarajevsko mesto z dobro pitno vodo.

Sarajevo izgublja vedno bolj in bolj značaj vzhodnih turških mest in se bliža zahodnim. Kdor je bil pred 25. leti zadnjikrat v Sarajevu in ga danes zopet obišče, skoro ne pozna več tega mesta; tako se je izpremenilo.

Velik del mesta je l. 1879. pogorel in namesto turških poslopij 80 se zidale hiše po evropski zidavi. Strugo Miljačke so uravnali in pri tej priliki podrli mnogo turških poslopij. Namesto starih, slabih mostov so postavili nove, lične mostove.

Na enkrat je zrastlo mnogo zasebnih in javnih novih poslopij po naši zidavi. Med temi so najvažnejša: vladna palača in tiskarna, vojaški dom (kazino), vojaška kadetna Šola, višja gimnazija, učiteljska pripravnica, katoliška stolna cerkev, sezidana iz kamenja v rimsko-gotskem slogu z dvema stolpoma, ki leskečeta visoko v zraku; novi konak, kjer stanuje deželni glavar (šef), poštno poslopje in jako zanimivi deželni muzej, mestni dom (magistrat), tržna lopa, deželna bolnišnica itd.

Za del mesta Sarajeva smatrajo tudi kopališče Ilidže, kamor prideš iz mesta po Železnici v 15 minutah, z vozom pa v eni uri. Te žveplene toplice so poznali že Rimljani in so se kopali v njih.

Leta 1893. so našli nov, jako izdaten izvirek. Za vsakoršno udobnost je tu preskrbljeno, enako kakor v toplicah pri nas; zató si lahko poišče vsak, ki ga trga po udih, potrebnega zdravja v tem kopališču.

V Ilidžu pa je tudi bosenska kmetijska šola z obširno mlekarno; ondi je tudi več poslopij za uradnike in učence ter hlevi za živino.

Za vojna početja ali operacije je gorovje okoli Sarajeva velike važnosti, zato omenim tu glavne dele teh višav.

Na južnovzhodni in vzhodni strani mesta na desnem brega reke Miljačke se dviga k nebu Borja planina, ki je 600 metrov visoka in po potoku Lepišnici v dva dela razkrojena. Na severni strani Borje planine, ločena od te po potoku Moščanici, se razteza 400 metrov visoka gora Pasin, ki gospoduje nad celim mestom in je tedaj eden tistih najvažnejših krajev, odkoder se najlaže postopa napadno. Odtod proti severozapadu od Sarajeva do reke Miljačke se steza greben z vrti, drevoredi in hišami, ki ovira razgled v mesto od te strani in ustvarja črto, za katero se more sovražnik braniti z uspehom. Temu nasproti leži Kosarsko brdo; kdor poseduje to, temu je potem možno, bližati se neopaženo od Kobilc glave, ki je 320 metrov visoka, proti mesta, in odtod se more priti do živega tudi branitelju prej imenovanega grebena.

Na nekem pomola na vzhodni strani gore Pasin leži stari grad, ki ga je pač težko dobiti v roke, a kdor ga ima, ta je potem tudi gospodar mesta. Zahodno od Kosarskega brda in južno od Kobile glave samotah 290 metrov visoki Hum. Na jugu ob levem bregu reke Miljačke se vzdiguje 1200 metrov nad sarajevskim poljem gorovje Trebevič s svojim 2000 korakov dolgim in 125 metrov visokim grebenom, čigar obronki so na obeh straneh skaloviti in raztrgani. Važnega pomena je v tem gorovju pomol ali stranski greben Debelo brdo, ki gospoduje črez ves del južnega mesta. Novi grad, ki se v tem dela mesta nahaja, se odtod lahko poruši z današnjimi topovi, in sovražniku, ki ti se hotel umikati proti jugu, z Debelega brda prav lahko zapreš pot.

Na podlagi zgoraj omenjenih zemljiških razmer je Filipovič izdal dne 18. velikega srpana zvečer naslednji bojni načrt:

Jutri nameravani nadaljevati prodiranje in napasti sovražnika pri Sarajevu, ako bi se ondi ustavljal; v to svrho zaukažem:

1. Kolona generalnega majorja Kajfla, obstoječa iz lovskega bataljona št. 31., reservnih pešpolkov št. 7. in 47., ene lahke in ene gorske baterije, pol eskadrona huzarjev, polovice pijonirske stotnije in enega signalnega oddelka, naj odrine jutri ob štirih zjutraj iz tabora, prekorači potok Željeznico pri Ilidžu, koraka v smeri proti Lukavici, se obrne tam proti severu, nasloni lastno levo krilo na pot, ki vodi iz Lukavice v Sarajevo, obkoli sovražno levo krilo in prodira potem naravnost proti sarajevskemu mestu. Ta kolona ima torej glavno nalogo.

2. Kolona polkovnika Vilca, sestavljena iz pešpolka št. 46., dveh težkih kornih baterij, polovice pijonirske stotnije, pol eskadrona huzarjev in enega oddelka sanitetnih vojakov, naj odkoraka ob petih zjutraj iz tabora do mosta, ki vodi pri Ilidžu črez potok Železnico; ondi se naj ustavi in čaka približno eno uro, da pride Kajflova kolona nekoliko pred njo; potem naj koraka ob cesti skoz Svrakino selo proti Sarajevu. Naloga ji je, voditi sovražnika za nos; kar pa se tiče prodiranja, v tem se naj ravna po Kajflovi koloni.

3. Keserva pod poveljstvom podpolkovnika pl. Šlutenbergerja, bstoječa iz reservnega pešpolka št. 27., lahke baterije, četrte ženijske stotnije, pol eskadrona huzaiger, sanitetnega oddelka, se naj napoti z mesta, kjer se 27. reservni pešpolk zbira, ob sedmih zjutraj, prestopi potok Željeznico pri Ilidlu, se obme potem nekoliko proti jugu in vzdržuje zvezo med Kajflovo in Vilčevo kolono; sicer si pridržujem nadaljnjo porabo te kolone.

4. Pratež ostane v taboru pod varstvom reservnega pešpolka št. 6., kateremu zapoveduje podpolkovnik Čofen.

Ta bojni načrt, ki se tiče samo krdel v taboru pri Blažnju, se je vročil sicer tudi Tegethofu, a posebnega načrta ta ni dobil za svojo kolono, ampak se mu je samo reklo, da naj bo pripravljen in naj opazuje razvoj boja, zato da poseže vanj, kadar bo potreba, in odloči zmago.

Vsled tega daleč segajočega povelja je odposlal Tegethof Lemajčevo brigado na severno, Mileijevo pa, pri kateri sta se nahajali tudi 19. in 20. stotnija 7. reservnega pešpolka, na severaozapadno stran mesta.

Sarajevo je bilo zdaj obkoljeno od treh stranij. Na vzhodu se luknja, kakor nalašč, ni zaprla, morda zato, da bi vstaši laže ušli!

Za Kajflovo brigado je bila višava Debelo brdo, za Vilčevo pomol pri Svrakinem selu, za Tegethofovo kolono pa gora Pasin velike važnosti.

* * *

Oglejmo si malo bolj natanko prodiranje Kajflove kolone, pri kateri so delovali tudi naši slovenski fantje.

Ta kolona, ki je prodirala na skrajnem desnem krilu, je dospela tri četrti na sedem zjutraj do bana Kobilda ter se napotila potem z lovskim bataljonom Št. 31. in z lahko baterijo skoz Lukavico proti Sarajevu; reservni pešpolk št. 7. z gorsko baterijo št. 3/XII. pod vodstvom podpolkovnika barona Pitla pa se je obrnil v gosti megli proti Debelemu brdu. Pozneje se je naslonil na desno krilo tega polka 31. lovski bataljon. Reservni pešpolk št. 47. je sledil kot reserva.

Ko je korakala Kajflova kolona ob polosmih zjutraj po skalovitih, strmih, deloma z drevjem obrastlih obronkih Debelega brda, se je megla razpršila in na Debelem brda se je prikazal prekop ali šanca, v kateri je stal top, na desno in na levo pa je bilo Debelo brdo z vstaši gosto zasedeno. Sovražnik je torej streljal s topom in puškami, kar je najbolj mogel, na naše, ki so plezali po bregu proti vstaškemu stališču. Naša baterija ni počivala, ampak je močno in uspešno streljala in kmalu ukrotila turški top in potem začela obdelovati vstaške čete na Debelem brdu.

Med sedmim reservnim pešpolkom, ki se je zaradi neugodnega zemljišča le počasi pomikal, in med 31. lovskim bataljonom je nastal presledek. Ta presledek je zagvozdil polkovnik Kinart proti deveti uri s petim bataljonom 47. pešpolka pod poveljstvom majorja Švarcbeka, ki je takoj razvil dve stotniji v bojno črto, ki ji je vodil stotnik Cirhajm; drugi dve kompaniji sta pa sledili Turška pravniška visoka šola v Sarajevu, kot zaslomba. Ta bataljon je dobil povelje, zavzeti neko važno sedlo. Ko je bil še 2000 korakov od tega oddaljen, so že vstaši streljali nanj, ne da bi bili kaj zadeli. Ob 11. uri je ta bataljon sedlo zasedel in zveza med omenjenima oddelkoma je bila izvršena. S četrtim bataljonom je Kinart sledil bojni črti in varoval. Iger je bilo potreba, topove, ali odposlal vod za vodom proti vstašem, ki so se bojevali na svojo roko in nadlegovali naše oddelke.

Proti polednajsti uri je podpolkovnik baron Pitel obkolil sovražno levo krilo na Debelem brdu, a vstaši niso hoteli prej bežati, dokler jim ni prišel polk blizu do 150 korakov in jih z bodali pregnal; 18. stotnija se je hitro in ugodno postavila in napravila vstašem na begu mnogo škode; 13. in 14. stotnija ter ena baterija so zasedle Debelo brdo, dragi oddelki polkovi pa so se pomikali proti gradu.

Ob enem s Kajflovo brigado so se bližale tudi druge kolone mestu. Brigadir Vilec je ob istem času, ko je padlo Debelo brdo, vdrl v mesto. Na severni in severnozapadni strani sta se Lemajčeva in Milerjeva brigada večkrat spopadli z vstaši; 19. in 20. stotnija 7. pešpolka Milerjeve brigade sta, prodirajoč skoz vrte, drevorede itd., naleteli na močne vstaške čete, katere sta pa neustrašeno in drzno potisnili nazaj. Posebno živahno so streljale baterije, rušile zidovje in užigale hiše. Na mnogih krajih je ogenj švigal izpod hišnih streh in debel, neprijeten dim se je valil kvišku in oviral razgled v mesto.

Ob poldvanajsti uri so začeli vstaši prenehovati s streljanjem in se umikati; nato so utihnili tudi naši topovi. Le še poedine čete so se branile za zidom in drugimi branišči. Ob pol eni je zapel rog in veleval k splošnemu naskoku. Zdaj so vdrli oddelki od vseh krajev v mesto in Sarajevo je bilo z jurišem vzeto, Sarajevo je bilo naše!

Poročnik Petrovič 7. reservnega pešpolka je razvil polkovno zastavo na gradu, kamor je bila dospela že prej ena stotnija 46. pešpolka in tam tudi razvila svojo zastavo.

Poulični boji so stali naše mnogo žrtev; skoro iz vsake hiše, iz vsakega okna, iz vsake luknje so streljali na naše; besne turške ženske in celó ranjenci so streljali, bodli in sekali, otroci pa metali kamenje in druge reči po naših vojakih. Naši so jih poiskali na zavarovanih krajih ali jim z bodali pomagali na drugi svet. Mnogo jih je usmrtil top, puška in bodalo, a drugi so bežali, kar so mogli. Naših je bilo ubitih 57, ranjenih 314, izgubila sta se pa dva. Tinčkov je padlo vsaj petkrat več; samo po ulicah in hišah se je našlo 300 vstaških mrličev in 600 Turkov smo ujeli.

Ko se je feldcajgmojstru baronu Filipoviču ob štirih popoldne naznanilo, da je celo mesto in grad zasedeno, je ukazal razviti na gradu cesarsko zastavo z dvoglavira orlom. Nató je godba 46. pešpolka zasvirala cesarsko pesem in baterija št. 9/XII. je 101 krat ustrelila. Brezkončni, zrak pretresujoči živio- in slava-klici krdel v mestu in na gradu so se razlegali daleč na široko.

Ob petih popoldne je bilo v mestu vse mimo in feldcajgmojster Filipovič s svojim štabom je imel slovesen vhod v konak, kjer se je ustanovilo njegovo glavno stanišče.

Dvajset dnij po prestopu meje so se polastile cesarske čete glavnega mesta Bosne in Hercegovine ter razkropile vstaše na vse strani; zasedba Bosne je bila z vzetjem mesta Sarajeva končana, izvzemal nekaj mest ob srbski meji in v Krajini ter mesto Livno.

Na brzojavno Filipovieevo naznanilo o vzetju Sarajeva je presvetli cesar odgovoril takó-le: »Vašo brzojavko sem prejel in se Vam zahvalim za veselo darilo k rojstnemu dnevu ter izrekam iz dna srca svoje priznanje Vam in hrabri vojski za opetovane uspehe Vaše požrtvovalnosti in hrabrosti. To razglasite Vam podrejeni armadi!« 

Filipovič je potem izdal nastopno povelje: »Zeló se čutim srečnega, razglasiti opetovani dokaz najvišje naklonjenosti in milosti ter izpolnim le prijetno dolžnost, ako izrečem vsem podi krdelom za hrabrost in vztrajnost v mnogih bojih svojo najsrčnejšo zahvalo in popolno priznanje.«

Dne 23. velikega srpana je zopet razglasil korni poveljnik Filipovič nastopno povelje: »Presvetli cesar so mi poslali tó-le brzojavko:

»Sprejel sem z veseljem brzojavko, ki mi je naznanila slavni dan moje armade pri Sarajevu. Kot znamenje svojega največjega priznanja za Vaše vodstvo Vam podelim brez pristojbin veliki križ Leopoldovega reda z vojno dekoracijo in Vam nalagam, da izrečete moji armadi za nje hrabrost in vztrajnost moje posebno priznanje. Feldmaršallajtnanta vojvodo Virtemberškega pa imenujem zaradi izvrstne izvršitve težavne naloge, ki jo je imela VII. pehotna divizija, za feldcajgmojstra. O tej moji odredbi ga torej obvestite!«

Srečen sem, to priznanje Njih Veličanstva presvetlega cesarja razglasiti krdelom; boli nam bodrilo za nove slavne čine!«

* * *

Po vzetju mesta, ki ga je branilo nad 6000 vstašev, je padlo zmagalcu v roke: 30 topov, mnogo orožja, streliva, živil, obleke in vojnega orodja. Navzlic dolgo trajajočemu boju je imel 7. pešpolk razmeroma malo izgub. Ubiti so bili: pešci Josip Jasbič, Janez Šober, Josip Dumpelnik, France Šuler in Tone Mosetič; France Godenik pa je za solnčarico umrl. Izmed težko ranjenih so v bolnišnici v Sarajevu umrli: pešci France Hudopnisk, Josip Pok in Filip Prajs. Izgubili pa so se: desetnik Janez Martine, frajtar France Erat in pešec Janez Lederer.

Pri pešpolku 47. pa je bil samo eden ranjen, eden pa se je izgubil.

Četrti bataljon tega polka se je nastanil v mestu v pehotni vojašnici, polkorni štab in 5. bataljon pa se je utaboril na turškem vežbališču, odkoder se je osem dnij pozneje preselil v komi tabor in dne 3. vinotoka na Romanjo planino (gl. str. 160.); da čuva ondi razne utrdbe in cesto, ki pelje iz Sarajeva proti srbski meji.

Dne 21. velikega srpana je bil polkovnik pl. Kinart imenovan za poveljnika prvih treh bataljonov, ki so bili tedaj v Tridentu na Tirolskem nastanjeni, in podpolkovnik vitez Ditl je prevzel poveljništvo reservnega pešpolka št. 47. v Bosni.

Reservni pešpolk št. 7. je zasedel s 15. in 16. stotnijo in eno baterijo sedlo med goro Reš in Klok ob cesti, ki vodi v Višegrad, z 18. in polovico baterije sedlo na gori Pasin, z 19. Gorico ali Kosarsko brdo, s 17. višave pri Lukavici; polkovni štab z drugimi oddelki je bil nastanjen na gradu; pravijo, da si je to prednost s svojim prehrabrim vedenjem krvavo priboril.

Generalni major Kajfel je postal mestni poveljnik v Sarajevu.


Odlikovanci.[uredi]

V boju pri Sarajevu so se posebno odlikovali pri 7. pešpolku:

Častniški namestnik Janez Valant 15. stotnije, iz Kampa na Koroškem, ki je vodil zeló premišljeno svoj vod v najhujšem sovražnem ognju; več ko je z besedo mogoče, je izpodbujal s svojo neustrašenostjo moštvo svojega oddelka. Kot izvrsten strelec ni postreljal svojega streliva zastonj; mnogo vstašev so zadele krogle iz njegove puške. Težko je preplezal strmo goro in mislil se ugodno vgnezditi, ko hipoma skočijo vstaši iz zasede in ustreli. V tem trenutku se je pokazala neustrašenost tega podčastnika. »Na tla! Dobro pomerite na rdečekapeže!« Sovražne krogle so frčale črez glave, a naše so zadele in Turek je izgubil mnogo ljudij in se potem spustil v divji beg. Pri nadaljnjem prodiranju na Debelo brdo je bil Valant vedno spredaj in je s tem dajal lep vzgled pogumnosti svojemu oddelka. Valant, ki je bil prej računski narednik, je bil zaradi svoje iredne hrabrosti in neustrašenosti odlikovan s srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste.

Ravno tako hrabro so se obnašali pri 16. stotniji: narednik Janez Podričnik iz Velikovca, vodnik Matija Zeber iz Cedla in desetnik Dragotin Kajšnik iz Starega trga. Ti podčastniki so s svojo hrabrostjo in mirnostjo močno vplivali na podrejeno moštvo v odločilnih trenutkih. »Korošci, naprej; merite dobro! Pohvalo, ki smo si jo priborili zadnje dni, moramo opravičiti!« so bile besede, ki so bodrile moštvo in ga vodile po potih največje nevarnosti. Vendar so pozabili pri tem skrajno hvalevrednem postopanju zavarorati samega sebe. Prizadevali so si namreč imeti sovražnika vedno pred očmi in uravnavati streljanje premišljeno in mimo, a vsled tega prehrabrega obnašanja sta bila težko ranjena vodnik Zeber in desetnik Kajšnik; ta dva sta bila odlikovana s srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste, Podričnik pa z ono II. vrste.

Polovica bataljona, ki je bila prideljena med bojem pri Sarajevu brigadi generalnega majorja Milerja, je dobila nalog, vzeti sedlo na gori Pasin, kjer se je nahajalo ugodno stališče za baterijo. Na višavi je stalo nekaj hiš, ki bi utegnile biti nevarne prodiranju proti temu sedla. Stotnik Koher se je hotel prepričati, so li hiše zasedene ali ne. »Prostovoljci naprej!« je bodril svoje moštvo. Takoj se oglasi vodnik Matija Eger 19. stotnije iz Triflinga na Koroškem, ki se je že odlikoval s svojo pogumnostjo v boju pri Maglaju. Prav spretno se je približal a svojim rojem omenjenim hišam, iz katerih so ga vstaši pozdravljali s svinčenkami, a škode mu niso naredili.

»Naprej, hrabri Korošci; ti streljajo slabo, o nas pa ne smejo tako govoriti!« Potem je začel uspešno streljati in je po odposlanem naznanilu vztrajal tako dolgo, da je dospela četa, kateri je bilo zasesti sedlo. Plačilo za ta junaški čin je bila srebrna svetinja za hrabrost I. vrste.

Vodnik Jurij Švarcenbaher 15. stotnije je bil vzor prave hladnokrvnosti in neustrašenosti. S čudovito mirnostjo je ukazoval celó v najnevarnejših trenutkih. Vojaki, ki jih je vodil, si le danes pripovedujejo, da ni imel nikdar praznega strela, kar je tudi res. Ko mu je sovražna krogla prevrtala skledico in ostala v telečnjaku ter mu druga prestrelila plašč, ni bil kar nič nemiren, ampak je drzno kakor prej prodiral proti sovražniku.

Vodnik France Stiger iste stotnije je z besedo in dejanjem osrečeval svoje podložnike; posebno hrabro je bilo njegovo postopanje pri naskoku v najhujšem sovražnem ognju. Oba sta bila odlikovana s srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste.

Taka odlika se je tudi podelila vodniku Jakobu Laknerju 19. stotnje iz Stapica; ta je bil neustrašen junak, ki je vodil z železno roko svoj oddelek. »Naprej, pokažite, da ste pravi Korošci!« je dejal svojim podložnikom, ki so mu potem navdušeno sledili. Istotako je dobil srebrno svetinjo II. vrste Florijan Ertl iste kompanije, iz Špitala, ki je kot vzorno hraber četovodja moštvo bodril in navduševal.

Pešec David Kartoner 15. stotnije, iz Lipe na Koroškem, je tudi neustrašeno izpodbujal svoje tovariše in jim veleval, da naj dobro in mirno merijo na turbane (ovite rute okoli glave). Po dolgi težavni hoji se je kazal vedno veselega in čilega ter je s tem svojim obnašanjem ugodno vplival na moštvo ter bil odlikovan s srebrno svetinjo II. vrste.

Kot vzgled požrtvovalne ordonance v boju se je izkazal frajtar Josip Eraker 20. stotnije, iz Gerisbaha. V vseh petih bojih se je odlikoval po svoji neumornosti in skrbljivosti; osrečen z izbornim opazovalnim čatom in z redko zvedenostjo v kakoršnihkoli si bodi položajih, je krepko podpiral svojega predstojnika. Poplačan je bil za to izborno službovanje s srebrno svetinjo II. vrste.

Albert Hanačnik 19. stotnije, ordonanca pri svojem stotnika, je menil, da mora zavarovati z lastnim životom svojega stotnika. Opominjan od tega, da naj samega sebe zavaruje, je odgovoril ta hrabri in pridni vojak: »Za vas, gospod stotnik, je to bolj potrebno; vi nam morate biti ohranjeni, mene ni škoda!« Ta izredna požrtvovalnost je bila poplačana s srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste.

Odlikovani častniki 7. pešpolka: Podpolkovnik baron Pitel je bil zaradi svojih izrednih zaslug povišan izvenredno za polkovnika in imenovan za poveljnika 38. pešpolka; podpolkovnik Riceti pa je postal poveljnik reservnega pešpolka št. 7.; dalje si je priboril Pitel v 7. pešpolku viteški križ Leopoldovega reda z vojno dekoracijo; v 38. pešpolku pa viteški križ reda Marije Terezije. Podpolkovnik Aleks. Riceti je bil odlikovan z redom železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo. Vojaški zaslužni križ z vojno dekoracijo pa so dobili: stotniki Josip Gol, Janez Koher in Drag. Majer, nadporočniki Herman Nemec, Miroslav Duman, Tone Frelih in Dragotin Ležén (Le Jenne), poročnika v reservi Herman Prešern in Ernst Buci.

Zlati zaslužni križ s krono so si priborili: polkovni zdravnik doktor France Perko, nadzdravnik doktor Tadej Holer in Matej Riter. Najvišje pohvale pa so bili deležni: major Vilko vitez Pereli, stotnik Rudolf Lebič in poročnik Josip Huber.

* * *

Pri 47. reservnem pešpolku so bili odlikovani:

S srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste za zasluge v boja pri Maglaju: računski narednik Matija Kocbek, vodniki France Dornik, Lojze Adobati in Lojze Švarcbaver in desetnik Andrej Fras.

Pri Žepčah: desetnik Ivan Selenko.

Pri Sarajevu; narednik Herman Kerške in desetnik Josip Kranjc.

S srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste za hrabre čine v boja pri Maglaju: častniški namestnik Miroslav Mohar, narednika Štefan Skorijanec in Ivan Balašič, vodnika Dragotin Pastek in Tone Krašič, desetniki Matevž Mešiček, Vilko Koričič, Matija Haberšel in Tone Jakše, pešci Dragotin Beker, France Hibel, Martin Mahorčič, Jaka Ritonja in Ivan Stahel.

Pri Žepčah: častniški namestnik narednik Janez Em, računski narednik Ignacij Lerman, narednika Ludovik Luj in France Berger, vodniki Tone Kostejnšek, Henrik Karničnik in Martin Zdolšek, desetnika France Čeh in Filip Hofer, enoletni prostovoljec in frajtar Jaka Kramberger in pešec Josip Supanek.

Pri Sarajevu: vodnik Filip Valter, desetnik Josip Koler, frajtar Zmagoslav Lakič in pešec Leonhart Veger.

Častniki:

Viteški križ Leopoldovega reda z vojno dekoracijo si je priboril polkovnik Ludovik pl. Kinart.

Red železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo: stotnik France Trefenšedl.

Vojaški zaslužni križ z vojno dekoracijo so dobili: podpolkovnik Oton pl. Švarcbek, stotnik Henrik Šefer, nadporočnika Tine Rupert in Vilko Kubin (po smrti), poročnik Josip Leskovšek in poročnik v reservi Emil Sajler.

Najvišjo pohvalo si je priboril major Leonard de Vô (Vaux).


Delo po bojih in povrat v domovino.[uredi]

Po zasedbi in razoroženju Sarajeva še ni bilo konec trpljenja. Ob srbski meji in v Krajini so pričakovali naše še krvavi boji; vojska se je pomnožila, a reservna pešpolka št. 7. in 47. se nista udeležila več bojev, ampak sta ostala v Sarajevu. Tu sta opravljala mnogovrstna dela; hodila sta na prednje straže, ki so čuvale mesto noč in dan; odhajali so oddelki vsak dan na delo, da se popravi grad in utrdi mesto na več krajih proti morebitnemu napadu. Odšle so večkrat za več dnij po cele stotnije, ves bataljon, da razorožijo sela in mesta v okolici, da preženejo hajduke in vstaše, ki so prežali na popotnike, ali male vojaške oddelke, da spremijo bolnike, pratežne vozove itd. Peti bataljon 47. pešpolka je bil n. pr. štiri tedne na Romanji planini (gl. str. 160.), kjer je stražil dolino in glavno cesto, ki vodi iz Sarajeva skoz Mokro proti srbski meji.

Vojaki so zdaj skoro več trpeli kakor med bojevanjem; ni se torej čuditi, da so armadno povelje presvetlega cesarja od dne 19. vinotoka, ki je odredil razoroženje II. armade, z največjim veseljem pozdravili. Med polki, ki so se imeli vrniti v domovino, sta bila tudi reservna pešpolka št 7. in 47,

Pred odhodom dne 27. in 28. vinotoka je feldcajgmojster baron Filipovič še enkrat pregledal polka in se potem poslovil z naslednjimi besedami: »Vojaki, vi ste bili pridni in hrabri; storili ste svojo dolžnost za cesarja in domovino; bodite ponosni na svoje delo, pozdravite mi doma svoj dom!« Te besede niso zgrešile svojega namena, vsak je bil z njimi počasten in se je težko ločil od zmagonosnega vojskovodje. Uro daleč je potem spremljal Filipovič vsak polk. Še enkrat so korakali slovenski in nemški korenjaki mimo svojega ljubega poveljnika, ki jim je prijazno z roko namigaval in se zadnjikrat poslavljal od njih. »Z Bogom, junaki!« je bila zadnja beseda Filipovičeva.

Zapustil je vojake dobri, a pridružil se jim je slabi spremljevalec. Začelo je deževati. Dež je pral vojake, da so bili vsi premočeni. Pota so bila že prej slaba, a zdaj jih je še lijak omehčal. Ubogi ljudje so le težko stopali po blatu, ki jim je obtoževal noge in zadržaval korake.

Šli so tudi mimo grobov padlih tovarišev. Zamolkel glas se sliši iz grobne tišine: »Pozdrav domovini!« in potem zopet vse tiho. Noga obstane, roka objame puškni vrat, solza se utrne; še le po kratki molitvi za nepozabne tovariše, ki spijo in bodo spali na veke v tuji zemlji, se poslovita polka od njih in korakata dalje.

Celih dvanajst dnij so hodili vojaki po takih slabih, blatnih potih in taborili pod milim nebom.

V taboru pri Vranduku jim je celó še sneg postregel z belo odejo, a navzlic temu so bili vojaki veseli; saj so imeli zdaj, ko so se vračali v domovino, vse drugačne, jasnejše čute, kakor pred štirimi meseci.

Dospevši dne 7., oziroma 8. listopada v Turški Brod, so imeli pred seboj povodenj. Sava je preplavila bregove in se razlila po mestu. Prebivalci so se vozili po ulicah le v čolnih. Vojaki so se prepeljali v vlečnih ladjah v Ogrski Brod. Pri prepeljavanju pratežnih vozov 47. pešpolka se je voz, na katerem sta sedela dva lahkobolna vojaka, prekucnil v Savo. Provijantni častnik nadporočnik Hajdler, ki je v pontonu (vojaški čoln) nadzoroval nalaganje vozov, je rešil oba pešca, konje in voz ter je bil zaradi tega junaškega čina odlikovan s pohvalnim priznanjem generalnega poveljništva v Gradcu. Od Broda do Siska sta se polka peljala po Savi na parnikih, v Sisku sta nekoliko počila in potem nadaljevala pot po železnici proti zeleni Štajerski in gorati Koroški.

Predaleč bi zašel, ako bi hotel slovesni sprejem teh dveh prehrabrih polkov natanko opisovati. Od Brežic naprej proti Mariboru in Celovcu je bilo na vsaki postaji, kjer se je vlak ustavil, polno ljudstva, ki se je veselilo srečne povrnitve svojih hrabrih sinov. Sprejem v Mariboru in Celovcu pa je bil presijajen. Na kolodvoru so jih sprejeli mestni dostojanstveniki in mnogovrstna društva; ko so pa korakali po ulici, so jih gospe in gospice teh dveh mest obsipavale s cvetlicami; hiše so bile okrašene z zastavami in preprogami. Častnikom je napravil Maribor veliko pojedino ali banket, Celovec pa ples ali bal, na katerem so pokazali, da se znajo gladko in junaško obnašati ne le po skalovitem bosenskem gorovju, ampak tudi v plesalni dvorani. Obe mesti sta pogostili moštvo; posebno se je bogatejše meščanstvo v Celovcu kar trgalo za vojake, katere so hoteli imeti po več dnij na gostijah pri sebi.

Štajerski in koroški prebivalci so res lahko ponosni na ta dva polka, pri katerih je služilo takrat in služi še dandanes mnogo slovenskih fantov; pripela sta si nove lavorike na staroslavno svojo zastavo, na večno bodo zeleneli ti listi in poveličevali pogum in vztrajnost teh štajersko- in koroško-slovenskih Špartancev.

»Slava jim torej na veke!«
  1. Mi že poznamo Pera Livančiča; sedi na črki »L« v začetku naše knjige; rojen je bil v Jajcu l. 1855., je rimskokatoliške vere in oče Štirim otrokom. Livančič je od dne 6. velikega srpana naprej ostal pri cesarski armadi in ji služil za kažipota; bil je odlikovan s srebrnim križem in vojno svetinjo ter pozneje sprejet v bosensko državno službo kot uradni slujga. Leta 1900. je stopil v pokoj, živi zdaj kot dninar v Jajcu in vleče 25 kron pokojnine.
  2. Ta del ceste se je preložil ter vodi danes tudi ob jezeru.
  3. Škodlar je bil pozneje železniški uslužbenec. Nekega dne se je v Trbižu hudo prehladil in l. 1890. za jetiko umrl.
  4. Hoge še živi in opravlja službo preglednika pri finančni upravi v Kopru.
  5. Dne 3. kimavca l. 1903. po noči je nastal v Travniku velik požar, ki je uničil predmestja Sumeče, Glavico in Vrb. Pogorelo je okoli 500 poslopij na črti od turške medrese (semenišče) do kolodvora. Veter je močno pihal, a vode je manjkalo. Pravijo, da je ogenj zanetila iskra železniškega stroja, ki vozi preblizu hiš.
  6. To in sledečo zgodbico pripoveduje stotnik B. Drenik.
  7. Ko so odkrili spomenik velike cesarice Marije Terezije na Dunaju, je presvetli cesar odredil vsled armadnega povelja od dne 13. velikega travna l. 1868., da se naj ta polk odslej za naprej imenuje po prezaslužnem feldmaršalu grofu Laciju (Lacy), čigar ime je imel ta polk že prej od leta 1758. do Lacijeve smrti (l. 1801. ); feldcajgmojster barone Veber pa je bil lastnik tega polka že od l. 1871.; polk ima torej in bo imel do Vebrove smrti dva imetnika, Lacy je prvi, Veber pa drugi.
  8. Prejšnji polkovnik Avgust Volkart je na potu nevarno zbolel in je moral zaostati v Lipovljanah.
  9. Za vednega imetelja 7. pešpolka je bil imenovan l. 1888. grof in feldmaršal Ludovik Andrej Kevenhiler pl. Ajhelbnrg (umrl 1774); lastnik 47. pešpolka pa je danes feldcajgmojster baron Miroslav Bek. Leta 1878. se je imenoval 7. pešpolk na kratko Marojčič, 47. pa Hartung.
  10. Umrl kot feldmaršallajtant na Dunaju dne 31. vinotoka 1903.