Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878/Zgodovinske črtice o Bosni in Hercegovini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Predgovor. Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878
Zgodovinske črtice o Bosni in Hercegovini.
Jernej Andrejka
Zasedanje Bosne.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zgodovinske črtice o Bosni in Hercegovini.[uredi]

V začetku druge polovice štirinajstega stoletja, ko je bizantinsko ali vzhodnorimsko cesarstvo že slino pešalo, so stopili divji Turki prvič na evropska tla, zasedli več mest ob morskem obrežju bizantinskem, podjarmili Tracijo ter tako položili temelj svojemu vladarstvu v južnovzhodni Evropi.

Turki takrat niso bili po številu, pač pa po trdni upravi eden najmočnejših in najnevarnejših narodov. Imeli so že tedaj stalno vojsko, ki je bila tem mogočnejša in jačja, ker je bila odvisna od edinega turškega cesarja.

Krščanskim Slovanom, ki so imeli ob prihodu Turčina v Evropo ob severni meji bizantinskega cesarstva samostojne države, je potekel čas zlate svobode. Kruti turški meč se je dvignil najprej nad srbsko carstvo. Po manjših nesrečnih bojih so podlegli junaški Srbi pod svojim zadnjim carjem Lazarjem slednjič v krvavi bitki na Kosovem polju na sv. Vida dan l. 1389. V tej bitki so pomagali srbskemu carju proti sovragu Turčinu tudi vojaki, katere je poslal Štefan Tvrdko, tedanji kralj v sosednji samostojni Bosni, svojemu sosedu in zavezniku na pomoč.

Dasi so Turki zmagali, so vendar izgubili v bitki svojega sultana Murata I. in toliko mož, da si niso upali dalje. Kadi tega je bila Bosna zdaj vsaj za nekaj desetletij rešena pogina.

A hirala je poslej vedno bolj in bolj; domači nemiri so jo slabili in olajšali zmago krutim Turčinom.

Ko je sultan Mohamed II. osvojil po ljuti borbi l. 1453. Carigrad, slavno bizantinsko prestolnico, ki je doslej uspešno kljubovala vsem turškim navalom, je udaril kmalu nato z ogromno, 150.000 mož broječo vojsko na kraljevino Bosno. Grad Bobovac je padel po izdajici. Trdnjava Jajce se je vdala brez upora. Kralj Štefan Tomaševič je bežal in se zaprl v trdnjavo Ključ v dolini reke Sane. Turki so mu sledili in slednjič se jim je moral vdati in jim prepustiti trdnjavo. Sultan mu ni prizanesel, temveč ga velel z mnogimi knezi, vojvodami in plemenitaši obglaviti na Bjelajski planini. Nad 200.000 prebivalcev je zapadlo sužnosti, okoli 30.000 dečkov pa so Turki pograbili, jih odgnali s seboj in potem odgojili za najljutejše sovražnike krščanstva — za janičarje.

Tako je leta 1463. preminilo bosensko kraljevstvo ter postalo turška pokrajina. Dvajset let pozneje je zadela enaka usoda tudi Hercegovino.

Po osvojitvi Bosne si je izvolila turška vlada svoj sedež v Sarajevu in tam uvedla tiste politične, družabne in verske odnošaje, katerih nasledki se javljajo še današnji dan.

Ker ne pripušča mohamedanska vera enakopravnosti drugovercem, so mnogoteri bosenski plemenitaši in tudi mnogoteri izmed preprostega ljudstva zatajili svojo krščansko vero ter se poturčili, da bi si ohranili s tem svoje imetje. Tisti pa, ki so ostali zvesti veri svojih prednikov, so izgubili vse, postali borni najemniki, morali delati tlako ter plačevati še osebni davek; Turki so jih imenovali »rajo«, tj. čredo.

Vsa Bosna se je razdelila v tri dele; prvi del je bil sultanov, drugi evkafski ali verski, tretji pa last fevdalnih plemenitašev. Ti plemenitaši so bili sultanovi ljubljenci, katere je odlikoval s tem, da jim je podelil več ali manj zemlje z dohodki vred.

Vezir ali namestnik sultanov z neomejeno močjo in pravico je imel svoj sedež v Sarajevu, v Banjaluki ali v Travniku.

Vendar pa niso bili Turki nepretegoma gospodje v tej lepi deželi. Čestokrat so se morali umakniti na priborjenih tleh Ogrom, s katerimi so se neprestano bojevali. Še le bitka pri Mohaču dne 29. velikega srpana l. 1526., v kateri je sultan Sulejman Veliki dodobra premagal Ogre, je popolnoma utrdila turško posest v Bosni.

V teku sto in šestdesetih let, ki so sledila tej bitki, je dospela Turčija na vrhunec svoje moči. Ves ta čas je bila Bosna središče tistega pustošenja in ropanja, ki je neprenehoma napajalo s krvjo obmejne avstrijske dežele.

Toda slednjič se je okrepila avstrijska vojska ter došla koncem sedemnajstega in v začetku osemnajstega stoletja po svoji slavni poti do Belega grada. Svoje zmagovite zastave je zdaj razprostrla onkraj Save in Donave po večjem delu današnje Srbije. Princ Evgen, ta najznamenitejši avstrijski vojskovodja, je po sijajnih zmagah pri Senti, Petrovaradinu in Belem gradu popolnoma oslabil turško moč.

Vendar pa Avstrija ni uživala dolgo sadu krvavih zmag princa Evgena. Že l. 1739. so se njene meje proti Turčiji zopet skrčile. Ko je zavladala l. 1740. cesarica Marija Terezija, ki se je morala malo ne ves čas svojega vladanja bojevati na severu in zahodu širne države, so prenehali boji Avstrijcev proti Turkom na jugu.

Pač pa se je vnela vojna s Turki zopet za cesarja Jožefa II. Slavni general Lavdon, o katerem poje še danes slovenska narodna pesem, je vzel z naskokom Beli grad in gotovo bi bil šel potem od zmage do zmage nad sovragom Turčinom, kakor njegov prednik princ Evgen, da ni jela razsajati v avstrijski vojski kuga, ki je morila na tisoče in tisoče vojakov in pretrgala zmagovito vojevanje. Bosna je ostala in ječala torej tudi še nadalje pod turškim jarmom.

Toda miru ni bilo v deželi. Od začetka devetnajstega stoletja do leta 1878. se je dvigala skoro neprenehoma vstaja za vstajo. Turška osrednja vlada v Carigradu si je jela prizadevati, da bi marsikaj izboljšala in prenaredila v deželi. V prvi vrsti je izkušala skrčiti preobsežne predpravice plemenitašev in hotela tako oslabiti njihovo preveliko moč. S tem pa je izzvala pri njih krvave upore. Rešid paši se je končno posrečilo ukrotiti z orožjem uporne nasilnike, toda le za kratek čas, zakaj kmalu nato se je znova začela vstaja.

Med temi notranjimi nemiri so prekoračili ropa željni plemenitaši s svojimi divjimi četami mnogokrat tudi avstrijske meje. Škoda, ki so jo povzročili samo od l. 1815. do 1830. obmejnim avstrijskim pokrajinam s svojim ropom in pustošenjem, iznaša po uradnem potrdilu celih osemnajst milijonov kron sedanjega našega denarja.

Zaman so bile pritožbe v Carigradu. Turška vlada ni ukrenila ničesar proti ropajočim podložnikom. Zato ni preostajalo Avstriji drugega, nego ukrotiti tolovajska krdela s svojo silo v manjših ali večjih bojih.

Ti boji ali spopadi so bili samo silobrani zoper turške vstaše in roparje. Iz njih se niso rodile važnejše posledice. Turška vlada se ni menila za nje; bila je preverjena, da kaznujejo Avstrijci samo zločince in da nimajo njihove čete na bosenskih tleh drugega namena.

Leta 1839. se je razglasila enakopravnost med vsemi podložniki. Prišel je ukaz, da se preosnujejo zastarele plemenitaške uredbe, odstranijo stotnijski okraji, uvede nova uprava. Med plemenitaši, ki bi morali sedaj izgubiti mnogo pravic, je jelo takoj vreti. Vdati se niso hoteli zlepa in l. 1849. je vzbuknila med njimi pravcata vstaja. Toda ne samo v Bosni, temveč tudi v Hercegovini so se uprli to leto plemenitaši pod vezirjem Ali paša Rizvanbegovičem.

Tudi sedaj so prekoračile uporne tolovajske čete avstrijsko mejo; a polkovnik baron Jelačič jih je hrabro zapodil, odrinil s prvim obmejnim polkom v turško krajino ter tam v povračilo vzel in razdejal Podzvizd.

Po dolgem se je vendar odločila sedaj Turčija, poslati nad nemirno, uporno Bosno oboroženo silo. Da uvede nove, v prvi vrsti takozvane davčne uredbe ter podvrže vstaše v Bosni in Hercegovini, je dobil Omer paša leta 1850. povelje, naj zbere v južni evropski Turčiji 60.000 mož. S temi je potem odrinil v Bosno ter premagal vstaše dne 30. vinotoka istega leta pri Žepčah.

Nato se je obrnil proti vstašem, ki so še bili zbrani pri Gradačcu, jih tudi premagal v obupnem boju ter odšel potem proti Mostarju, ki se je vdal brez boja.

Po omenjenih grozovitih bojih in izgubah je bežalo mnogo vstašev pod vodstvom Kavas paše na avstrijska tla.

Zdaj je bilo pričakovati, da je vstaja popolnoma zadušena. Toda že nastopno leto so se bosenski nezadovoljneži zopet dvignili ter bili vnovič tepeni v boju pri Jajcu. Turški poveljnik je nastopil po zadnji zmagi z vso nasilnostjo. Plemenitašem je vzel brez milosti vse njihove predpravice, uvedel s krepko roko novo upravo v deželi ter zaukazal razorožiti vse kristjane. Da bi utrdil turški značaj dežele, je jel zatirati zlasti kristjane ter jih obremenil s preogromnimi davki. Ker je postajalo to zatiranje čim dalje neznosnejše, so se slednjič jeli krščanski turški podložniki izseljevati na avstrijska tla. To je deloma povzročilo napetost in sovraštvo med Avstrijo in Turčijo. Zaradi tega je poslala Avstrija meseca prosinca l. 1853. grofa Lajningena za izrednega poslanika v Carigrad ter zbrala hkratu petdeset tisoč mož ob turški meji.

Da bi bil kristjanom omogočen obstoj pod turško vlado, je izdal sultan dne 18. svečana l. 1856. posebno odredbo, ki se je sprejela po orijentalski vojni tudi v pariško mirovno pogodbo dne 30. sušca l. 1856.

Ta odredba sultanova je zagotavljala kristjanom varnost življenja, premoženja in časti, jim podelila nekako samoupravo in proglasila kristjane v verskem oziru za popolnoma enakopravne z mohamedanci.

Ta odredba pa je ostala večinoma le na papirju. Davek kristjanov se nikakor ni zmanjšal in tudi pobiranje njegovo se ni omililo; begi in uradniki so kristjane stiskali slej kakor prej.

Ker vse pritožbe ničesar niso pomagale, so zgrabili zatirani Kristjani v Hercegovini l. 1857. zopet za orožje in Črna gora jih je podpirala. Avstrija je posredovala in leto pozneje se je sklenil mir.

Tudi ob hercegovinski vstaji l. 1860. se je pridružila Črna gora vstašem. Še le po dveletnem krvavem boju je priboril Omer paša dne 8. kimavca l. 1862. v Hercegovini zopet mir.

S tem se je pa, kakor vedno doslej, ogenj le za nekaj let in navidezno pogasil, kajti v pepelu je še vedno tlelo.

Okoli l. 1873. se je jel dvigati zopet plamen vstaje in upornosti, in sicer sedaj po vsem severnem balkanskem polotoku. Sovraštvo med kristjani in mohamedanci je prikipelo malo ne do vrhunca. Turki so jeli hrupno ugovarjati zvonjenju v katoliških cerkvah in so zavratno morili kristjane. Ti so jeli zopet bežati v Avstrijo. Pod turško vlado jim je grozil pogin, zakaj celó oblastva, pri katerih so se pritoževali zaradi zatiranja po nasilnih mohamedancih, so jim žugala s smrtjo.

Po posredovanju tedanjega ministra za zunanje stvari, grofa Julija Andrašija, so se te homatije poravnale mirnim potom, a tudi le za kratek čas.

Še se ni umirila Bosna in Hercegovina, za kateri deželi se je v prvi vrsti vnemal grof Andraši, že so se začeli zopet boji med Turki in Črnogorci, ki so vplivali zlasti na prebivalce omenjenih dežel. Slavna zmaga Črnogorcev pri Podgorici dne 10. vinotoka l. 1874. je dala zatiranim bosenskim in hercegovinskim kristjanom nov pogum.

Dvigati so se jeli zoper turško nasilstvo, a morali so večinoma bežati pred Turčinom. Toda sedaj niso uhajali toliko v Avstrijo, kolikor v Črno goro.

Črnogorski knez je naprosil slednjič avstrijsko vlado, naj posreduje med izseljenci in Turčijo in da naj izposluje ubežnikom popolno pomiloščenje. Posredovanje Avstrije je pač imelo uspeh, da so se ubežniki povrnili nazaj v stiskano domovino, toda mini ni bilo doseči. Kristjani niso več hoteli in mogli prenašati vedno rastočih davkov in bremen, katera so jim nalagali turški oblastniki, Turki pa niso hoteli izpolniti znova obljubljenih preosnov kristjanom v prid. Tudi Rusija se je zaman trudila izboljšati mirnim potom neznosno stanje kristjanov pod turškim gospostvom. Po stari navadi so ostale v Turčiji obljube — le obljube.

Med tem je vrelo in vrelo čim dalje resneje in valovi vstaje so preplavili kmalu skoro ves balkanski polotok. Na splošno pozornost cele Evrope sta začeli na enkrat Srbija in Črna gora z vso močjo z vojnimi pripravami. Vse je grabilo za orožje in bilo je jasno, da se mora skoro izvršiti v Turčiji velik velepomemben preobrat.

V Bosni in Hercegovini pa je sovraštvo med mohamedanci in kristjani prikipelo do vrhunca. Posebno hudo so razsajali turški prostovoljci, takozvani »bašibozuki«. Poklali so več nego 5000 kristjanov in ni ga bilo skoro krščanskega sela ali vasi, ki bi je ne bili požgali ali razdejali ti divjaki.

Ko so nastali večji nemiri proti kristjanom celó v Carigradu in v Mali Aziji in ko sta bila v Solunu umorjena nemški in francoski konzul, se je zdel črnogorskemu in srbskemu knezu trenutek ugoden in oba sta napovedala Turkom vojno, črnogorski knez dne 26. rožnika l. 1876., srbski dan pozneje. Črnogorci so sijajno zmagali, Srbi pa so bili nesrečni. Tudi ta vojna ni izboljšala usode zatirani raji v Bosni in Hercegovini, ampak je položaj kristjanov še mnogo poslabšala. Turki so slutili, da so popolnoma izgubili zaupanje krščanskega prebivalstva in da jih more vzdržati samo še najkrutejša sila.

Vsi predlogi evropskih velesil, naj Turčija vendar enkrat uvede obljubljene preosnove, so naleteli pri njej na pritajen, a trdovraten odpor.

Zato ji je napovedala Rusija dne 24. malega travna l. 1877. vojno. Rusi so zasedli prelaz Sipko in si osvojili po dolgem junaškem boju Plevno. S tem jim je bila odprta pot do Carigrada. Že so prikorakali ruski polki do Drinopolja, skoro pred vrata carigrajska, ko se odloči Turčija skleniti mirovno pogodbo. Sklenila se je v Sv. Štefanu skrajno neugodno za Turčijo, ki naj bi izgubila izven Albanije in Tesalije skoro vse tedanje evropske pokrajine. Ta pogodba bi bila neizmerno pomnožila vpliv Rusije na Balkanu. Zato se oglasi proti njej takoj Anglija, stara nasprotnica Rusije, ter zahteva mednarodno ureditev tega prevažnega vprašanja.

Za to posvetovanje so izbrali Nemčijo, in sicer glavno mesto Berolin. Tako se je sešla v Berolinu dne 13. rožnika l. 1878. velika evropska skupščina, na kateri je vodil tedanji državni kancelar grof Bismark kot »pošten mešetar« pogajanja med prizadetimi vlastmi, Avstrijo, Rusijo in Turčijo.

V seji dne 28. omenjenega meseca je dobila Avstrija po členu XXV. berolinske pogodbe pooblastilo, da zasede z oboroženo silo Bosno in Hercegovino, in da pomiri in uredi obe deželi.

Ta imenitna, pa nikakor ne tako lahka naloga se je poverila Avstriji iz tehtnih razlogov. Bosna in Hercegovina sta bili turški pokrajini, v katerih se je razvnel vsekdar prvi in najljutejši ogenj vsake vstaje v Turčiji. Tu je bilo središče vseh nemirov in uporov; tu je bilo torej treba v prvi vrsti napraviti popoln mir in red. Ker je Turčija že pogostoma dokazala, da je povsem nezmožna napraviti mir, se je moralo to vsekakor dovoliti sosednji Avstriji; saj je Avstrija največ trpela zaradi večnih vstaj v teh dveh deželah. Naša država je dobila tedaj nalogo, da zaduši in zatre za vselej najmanjšo kal tega neznosnega upornega gibanja. To pa je mogla le doseči, ako obe deželi z oboroženo silo popolnoma zasede in ji poslej sama upravlja. Več nego 20,000.000 kron sedanje veljave je izdala naša država le za ubežnike, ki so se rešili iz domovine pred krutimi, roparskimi Turki, in to samo v treh letih pred osvojitvijo omenjenih pokrajin.

Poleg Bosne in Hercegovine se je priznala Avstriji pravica, da sme v Novem pazaiju, katere pokrajine pa ni hotela zasesti, vzdrževati vojaštvo ter zasesti vojaške in trgovinske ceste.

Da reši kakor hitro moči važno nalogo, je začelo naše vojno ministrstvo takoj s potrebnimi pripravami; ravnalo se pa pri tem ni po izreku ministra za zunanje stvari, grofa Andrašija, ki je trdil, da zadostuje ena sama stotnija z godbo na čelu, da zasede in umiri Bosno in Hercegovino, temveč odločilo je za zasedanje ves XIII. armadni kor ali voj s štirimi pehotnimi divizijami.[1] Za poveljnika tega kora in sploh za poveljnika cele vojske, ki je bila namenjena v Bosno in Hercegovino, je presvetli naš cesar kot najvišji vojskovodja imenoval feldcajgmojstra Josipa barona Filipoviča.[2]

Krdela so prekoračila mejo v nastopnem redu:

VI. pehotna divizija, katero je vodil feldmaršallajtnant pl. Tegethof, je prekoračila Savo pri Brodu dne 29. mal. srpana.

VII. pehotna divizija pod vodstvom feldmaršallajtnanta vojvode Virtemberškega je stopila po Stari Gradiški na bosenska tla dne 29. mal. srpana popoldne.

XX, pehotno divizijo je peljal feldmaršallajtnant grof Sapari pri Samcu črez Savo dne 29. malega srpana.

Prva gorska brigada VII. pehotne divizije je pod vodstvom polkovnika Vilca prekoračila reko Uno pri Kostajnici dne 30. malega srpana.

XVIII. pehotna divizija, kateri je zapovedoval feldmaršallajtnant Stipo baron Jovanovič je prestopila na raznih mestih dalmatinsko-hercegovinsko mejo dne 1. velikega srpana.

Vse te divizije z vsemi pritiklinami vred so štele 72.713 mož, 13.313 konj in 112 topov.

Zdaj, ko stojijo vsa naša krdela že na turški zemlji, pa si oglejmo, kakšna jim je bila naloga.

Kakor izkuša človek, ki hoče ubiti kačo, ji najprej zatreti glavo, tako si je izvolil naš duhoviti feldcajgmojster Filipovič Sarajevo, glavno mesto Bosne in Hercegovine, za cilj in konec svojega vojevanja ter je prodiral koncentrično, to je od več stranij ob enem proti temu središču.

Ker je bila medsebojna zveza teh krdel zaradi težavnega zemljišča skoro nemogoča in je bilo potrebno, da ve eno krdelo za drugo, je izdal Filipovič poleg drugih povelj tudi potni načrt. Vsled tega načrta bi morala biti Saparijeva kolona ali truma, ki je korakala od Samca skoz Dolnjo Tuzlo v devetih dneh v Zvorniku; tu bi naj pomirila ljudstvo in se potem zvezala s Sarajevom.

Tegethofova kolona, v kateri sta bila uvrščena tudi reservna polka št. 7. in 47. torej mnogo slovenskih fantov, in ki se je pomikala s Filipovičevim glavnim staniščem vred od Broda skoz Dervent in potem po dolini reke Bosne, bi morala dospeti v petnajstih dneh v Sarajevo; tam bi naj zasedla mesto z okolico in pomirila prebivalce.

Virtembergovi diviziji, kateri sta bila dodeljena 17. in 22. slovenski pešpolk, je bil cilj Travnik, kamor bi naj dospela v dvanajstih dneh. Ta truma se je pomikala skoz Banjaluko, Varcarakuf, Jajce in Karavljo goro. Travnik naj bi potem Virtemberg zasedel, pomiril in se zvezal s Tegethofovo kolono pri Vitezu.

Vilčeva brigada, kateri je bil dodan 4. bataljon 22. reservnega polka, naj bi, korakajoč po dolini reke Une in skoz Prjedor, dosegla v treh dneh Banjaluko in se zvezala tam s VII. pehotno divizijo.

Jovanovičeva pehotna divizija, v kateri so bili uvrščeni slovenski lovski bataljoni štev. 7., 19. in 33., naj bi po zasedbi Hercegovine pomagala od strani pomiriti Bosno.

Vse te kolone naj bi pustile posadke v večjih krajih in mestih, skoz katera so korakala. Na ta način bi bila Bosna in Hercegovina v 15 dneh zasedena razen nekaterih manjših mest in krajev ob robu teh pokrajin, (Glej zemljevid Bosne in Hercegovine na str. 180.)

Ta načrt je bil osnovan za slučaj mirnih razmer. Vsled upora vstašev, posebno na črti, po kateri se je pomikal Sapari, se je pa zasedanje zakasnilo in že v prvi polovici meseca velikega srpana se je pokazalo, da ta vojaška moč nikakor ne zadostuje. Po najvišjem ukazu od dne 19. vel. srpana l. 1878. so se torej na novo poklicali v vojake: III., IV. in V. armadni kor ali voj, 14. konjeniška brigada. 79. in 80. dalmatinski brambovski bataljon in en oddelek dalmatinskih brambovskih strelcev, to je skupaj 68.000 mož, 24.013 konj in 212 topov.

Pisatelj teh vrstic je služboval pri 17. pešpolku, ki je bil uvrščen v drugo gorsko brigado VII. pehotne divizije; pomudil se bo torej ne koliko dalje pri tem in pri 22. pešpolku, spremljal nato 7. in 47. reservni pešpolk do Sarajeva in bo potem opisal bojevanje in ruvanje slovenskih lovskih bataljonov št. 7., 19. in 33. v Hercegovini.

  1. Stotnija ali kompanija Šteje v mirnem času 96, v vojsknem 260 mož in se deli v 4 vode ali cuge; štiri stotnije tvorijo bataljon, Štirje bataljoni pa pešpolk. Leta 1878. smo še imeli dve vrsti polkov: rédovni pešpolk (Linien-Infanterie-Regiment) obstoječ iz 1., 2. in 3. bataljona, in reservni pešpolk (Reserve-Infanterie-Regiment), obstoječ iz 4. in 5. bataljona: sedaj imajo vsi pešpolki po štiri bataljone. Dva pešpolka ali pa en pešpolk in nekaj lovskih bataljonov dado brigado; dve brigadi tvorita pehotno divizijo, dve ali več divizij pa voj ali kor; več korov skupaj je armada. Škadron (eskadron) ima 171 mož, 150 konj; trije škadroni naredé divizijo; šest Škadronov ali dve diviziji tvorita konjeniški polk; dva taka polka pa konjeniško brigado. Baterija ima v mirnem času 104 — 114 mož in 4 topove, v vojsknem pa 166 do 200 mož, 8 topov na vozeh in za vsak voz šest konj. Gorska baterija pa šteje ob času miril 94 mož, 13 mul ali konj in 4 topove, v vojsknem času pa 103 može, 52 komadov tovorne živine in tudi 4 topove, ki jih nosijo konji ali pa mule.
  2. Filipovič, sin častnika starobosenskega plemstva, je bil rojen v Gospiču na Hrvatskem dne 28. malega travna leta 1818. in je vstopil, ko je bil še le 16 let star, kot kadet v cesarsko armado. L. 1848. in 1849. se je bojeval na Dunaju pri Sofijskem mostu in potem na Ogrskem že kot stotnik in si priboril vojaški križec in viteški križ Leopoldovega reda. Deset let pozneje ga, vidimo kot generalnega majorja in brigadnega poveljnika v bitki pri Solferinu, kjer je stal dvanajst ur neprenehoma v najhujšem ognju in si zaslužil red železne krene 3. vrste. Leta 1874 se je udeležil bojev proti Prusom, postal feldmaršallajtnant in bil pohvaljen za svoje delovanje v tej vojski. Dne 28. prosinca l. 1874. je bil povišan za feldcajgmojstra. Po zasedbi Sarajeva mu je podelil presvetli cesar veliki križ Leopoldovega leda z vojnih dekoracijo in dne 2. velikega travna l. 1879. pa — za izborno delovanje in poveljevanje v Bosni sploh — komandérski križ Marije Teresije reda. Po zasedbi Bosne in Hercegovine se je Filipovič vrnil dne 18. listopada l. 1678. v Prago, kjer ga je še v službi hipoma pokosila smrtna kosa dne 6. velikega srpana leta 1889.