Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878/Obleganje mesta Livna

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zasedanje Hercegovine. Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878
Obleganje mesta Livna.
Jernej Andrejka
Mir in delo.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Obleganje mesta Livna.[uredi]

Razvrstitev.[uredi]

Vojvodi Virtemberškemu je dne 3. kimavca došlo naslednje povelje: »Kadar se Krajina le deloma pomiri in bo dovozna cesta od Save do Travnika vama, potem se naj močna četa napoti, ako le mogoče pod vodstvom vojvode Virtemberškega, iz Travnika skoz Dolnji Vakuf, Bogojno, Kuprež proti Livnu in naj razoroži vse na tej črti ležeče kraje in naselbine. Po vzetju Livna se naj odpošlje zadostno močen oddelek v Glamoč, razoroži tamošnje ljudstvo in naredi red. Vsa početja pri Livnu naj, kolikor mogoče, pospešuje vojaško poveljništvo v Zadru, če ne drugače, vsaj z navideznimi napadi. Na povratku v Travnik se naj pošlje primeren oddelek iz Bugojna skoz Goniji Vakuf v Prozor. Ta oddelek naj razoroži prebivalce in bo imel nalogo, da se zveze z oddelki, ki se odpošljejo iz Sarajeva in Mostarja proti temu mestu. Prozor se naj zasede le začasno, Bugojno pa stalno.«

Po boju pri Ključu dne 8. kimavca ni pretila več nevarnost dovozni cesti od Save do Travnika; druga, tretja, kmalu potem tudi prva gorska brigada so imele proste roko; sedmi pehotni diviziji so bile torej vse tri brigade na razpolago.

Vojvoda Virtemberg, ki je bil med tem imenovan za feldcajgmojstra in poveljnika 13. koru, je sklenil, mahniti dne 20. kimavca v treh kolonah ali trumah proti Švici, se tam primemo razprostreti in na podlagi zanesljivih poročil ukreniti vse potrebno za boj; reservna brigada v Dalmaciji pa bi naj podpirala početje pri Livnu od dalmatinske meje sem.

Ta načrt poveljnika 13. kora je odobrilo poveljništvo II. vojski in je v to svrho zagotovilo še nekaj težkih topov.

Ko je dospel prvi oddelek 53. pešpolka. ki se je tudi bojeval pri Ključu, v Travnik, je odkorakal odtod polkovnik in poveljnik 17. pešpolka Priger dne 18. kimavca z dvema bataljonoma pehote, z enim eskadronom ulancev in z eno gorsko baterijo v Dolnji Vakuf, odkoder je potisnil prvo in drugo stotnijo v Bugojno. Naloga mu je bila opazovati okolico proti Livnu, razorožiti prebivalce, popraviti pota in nakupiti potrebnih živil. Hhratu se je tudi prvi gorski brigadi brzojavnim potom naročilo, naj se napoti iz Sarajeva skoz Gornji Vakuf proti Livnu.

Dne 20. kimavca so bila za na pot proti Livnu odločena naslednja krdela: 11 bataljonov pehote, ena ženijska stotnija, eden in tri četrtinke eskadrona ulancev, štiri gorske, ena lahka in pol težke poljske baterije skupaj brez reservne gorske brigade dalmatinske 9208 mož, 256 konj in 28 topov.

Prva gorska brigada pod vodstvom polkovnika Vilca stremi bataljoni 46. pešpolka, s četrtinko eskadrona ulancev in z eno gorsko baterijo je dospela ta dan iz Sarajeva v Gornji Vakuf.

Druga gorska brigada, kateri je zapovedoval nadvojvoda Ivan Salvator in v kateri je bil uvrščen naš 17. pešpolk, četrti bataljon 22. pešpolka (začasno), lovski bataljon st. 10., ena ženijska stotnija, en eskadron ulancev in ena gorska baterija, je bila ta dal, razen odposlanih dveh bataljonov polkovnika Prigerja, še v Travnika.

Tretja gorska brigada pod poveljstvom generalnega majorja Pistorja, broječa tri bataljone 26. pešpolka, eno četrtinko eskadrona ulancev in eno gorsko baterijo, je bila na potu iz Jezera v Podoše.

Polovica težke in ena lahka poljska baterija sta bili na poti iz Stare Gradiške, oziroma iz Sarajeva.

Pod poveljstvom polkovnika Hostineka so ostali za posadko v Travniku: trije bataljoni 53. pešpolka, en eskadron ulancev, polovica Krupove baterije in en oddelek ženijske stotnije, skupaj 2531 mož, 112 konj in 4 topovi. Od tega polka je stalo po pol stotnije na Karavlji gori in na Čardaku.

Ker je bilo mogoče, da se vstaši upro že pri Kuprežu ali Švici, je sklenil naš vrhovni poveljnik, drugo in tretjo gorsko brigado združiti pri Kuprežu.

Vsled te nakane se je napotila druga gorska brigada dne 21. kimavca iz Travnika v Dolnji Vakuf, dospela drugi dan v Bugojno ta potisnila oba bataljona polkovnika Prigerja v Kuprež.

Tretja gorska brigada se je utaborila 22. kimavca pri Rastičevi, severnozapadno od Kupreža. Dne 23. kimavca sta se te dve brigadi združili pri tem mestu, a ker nista tu naleteli na sovražnika, sta se pomaknili 25. kimavca do Švice.

Tako je bila tedaj taktična razvrstitev dovršena. Druga in tretja brigada s komo artilerijo sta stali pri Švici in imeli varstvene straže na Lupoglavi in Borovem polju; prva gorska brigada pa se je utaborila pri Mokronogu. Varstvo dovozne ceste od Travnika do Kupreža se je poverilo deseti, ono od Kupreža do Livna pa osmi stotniji 17. pešpolka, a reservna brigada generalnega majorja Čikoša je stala pri Han-Prologu in v okolici.

V Dolnjem Vakufu.[uredi]

Poveljnik 10. stotnije, tedanji stotnik Božidar Drenik, pripoveduje o svojem delovanju v Dolnjem Vakufu takó-le: »Da se cesta od Travnika do Kupreža zavaruje, je ostala ena polovica stotnije v Dolnjem Vakufu pod mojim, druga pa v Bugojnu pod poveljstvom nadporočnika Skrema. Naloga poveljnika dovozne črte v Dolnjem Vakufu je bila zelo težavna; posadki tega mesta sami je manjkalo vsega. Nakupovati živež po okolici, je bilo prepovedano. Z velikim trudom sem pridobil turškega pekarja, da je zalagal posadko vsak dan s potrebnim kruhom. Živino so prebivalci odgnali od strahu in nezaupnosti na gore, doma pa so pridržali le toliko krav, kolikor so jih potrebovali za molžo; vole za klanje, navadno slabo rejene, so nam prodajali le z veliko nevoljo. Živil pa, odločenih za krdela v Livnu, ki so se nosila skoz Dolnji Vakuf, se nismo smeli dotakniti.

Nekega dne dospe izprevod volov, spremljan po oskrbnem uradniku v Dolnji Vakuf. Intendant je bil ves zbegan in obupan, ker so se mu na potu od Travnika v Dolnji Vakuf voli splašili; 23 jih je zbezljalo in niso jih mogli ujeti. Uradnik me je prosil, naj mu to naznanilo potrdim in obljubim, da bom vole lovil in jih potem poslal v Livno. Potrdil sem le, da mi je naznanil o izgubljenih volih. Za me fe za posadko je bila to rešitev. Odposlal sem patrole na vse kraje dve milji daleč in ukazal prebivalcem prignati vsakega ujetega vola v Dolnji Vakuf ter zažugal, da zadene ostra kazen one, ki bi se protivili temu ukazu.

Vseh 23 volov sicer niso ujeli, a ujeli so jih toliko, da smo imeli zadosti mesa za posadko in za izprevode, ki so počivali v Dolnjem Vaakufu in prejemali tukaj kosilo ali menažo.

Mohamedansko prebivalstvo v Dolnjem Vakufu se ni moglo sprijazniti z okupacijo; bilo je vrh tega zeló nezaupno in se je še vedno nadejalo, da bo boj pri Livnu končal srečno za nje. Kristjani so bili la naši strani in od teh sem zvedel, da me bodo Turki napadli, ko zvedó, da je njih stvar v Livnu iztekla ugodno. Zaradi teh poročil sem ukrenil vse potrebne priprave za slučaj napada in sem se hotel tudi prepričati, ali je posadka pripravna za boj.

Nekega dne sem se napotil sam črez črto poljske straže, ki je bila postavljena na severnozapadni strani v dolini reke Vrbasa. Šel sem tako daleč v hosto, da me poljska straža ni videla, in se tam postavil na kraj, odkoder sem videl stražo in pa stran mesta, obrnjenega proti meni. Straži sem povedal, da grem ogledovat svet in ji ukazal, naj pazi na moje znamenje ali klicanje.

Za nekoliko časa ustrelim, malo počakam in zopet ustrelim hitro dvakrat zaporedoma; nato se napotim na vzvišeni prostor in vidim, da je stala poljska straža, broječa 4 može (okolnosti niso dopuščale, da bi se bila sestavila iz več mož), za boj pripravljena poleg vedete (mož, ki pazi na vse strani); kmalu pa je skočila v zakop ali šanco in tam ostala pripravljena za streljanje z nasajenim bodalom, dočim je en mož letel, kar je mogel, proti Dolnjemu Vakufu. Že na koncu mesta ga sreča patrola, katero je vodil stotniji dodeljen poročnik in ki je šla tudi v najhitrejšem koraku poljski straži na pomoč. Patrola je štela 6 mož. Dospevši do poljske straže, je zvedel poročnik od poveljnika te straže, kako stoji stvar, in potem se je napotil s patrolo proti kraju, kjer se je streljalo.

Šel sem patroli naproti; možje so bili na videz res veseli, ko so me zagledali. Poročnik mi je naznanil, da se je streljanje slišalo v mesto in da je dnevni desetnik takoj zaklical: »Pod orožje!« (alarm), ne da bi to zaukazal trobiti. Posadka se je hitro zbrala na odločenem kraju pod vodstvom narednika, poročnik pa je hitel s šestimi moži sem, da se prepriča o strelih.

Sploh sem bil s pripravo za boj zadovoljen, samo dvomil sem, naj li grajam poljsko stražo ali ne, ker mi ni prišla na pomoč, ko sem trikrat ustrelil, saj je vendar vedela, da sem sam zunaj črte prednjih straž; na drugi strani pa je bilo njeno obnašanje v toliko uspešno, da se je pripravila v zakopih dobro za boj in bi bila tam vztrajala tako dolgo, da bi bila prišla pomoč. Tako sem razsodil o obnašanju poljske straže. Poročnika pa sem pohvalil zavoljo njegovega hitrega in srčnega obnašanja.

Ko sem dospel domov, je tudi polstotnija stala na odločenem kraju za boj pripravljena; tudi ^ostali dve poljski straži sta se že bili obvestili o tem streljanju.

Pozneje sem bil prijetno presenečen, ko sem zvedel, da so vojaki sami obsojali obnašanje poveljnika poljske straže in trdili, da bi bila morala hiteti straža brez ozira takoj naprej, ko je zaslišala streljanje, da pomaga in varuje stotnika, ki je bil sam in v nevarnosti.

* * *

Med obleganjem Livna je bil položaj v Dolnjem Vakufu zeló nevaren. Kristjani so nam bili jako zvesti in so poveljniku pripovedovali, da je v okolici sevemozahodno od mesta polno vstašev, ki nameravajo napasti posadko, če bi se slabo godilo cesarskim pri Livnu.

Istinito se je ropala v kristjanskih selih živina. Oropanci so se vedno zatekali k meni, me prosili pomoči, a nisem jim mogel pomagati, kakor bi bil rad, zakaj s posadko nisem smel delati potrate.

Dne 29. kimavca pa se je pripetil rop, ki je resnično zahteval mojega posredovanja. V noči od 28. do 29. kimavca je prišla hajduška četa pod vodstvom vstaša Prodaniča v selo Obrče severno od Livna, ugrabila hčerko Stano iz premožne rodbine Maretičeve, potem nekoliko konj, oslov in krav. Pri tej priliki je bil brat Stane, ki je branil rop svoje sestre, težko ranjen; v isti noči so lopovi ne daleč od Dolnjega Vakufa vlomili v dvor bega Terkaca ter ugrabili govejo živino in dva konja. Obe rodbini sta prosili pomoči, posebno je bila mati Stane Maretičeve vsa obupana.

Obema strankama sem pojasnil, da takoj nikakor ne morem pomagati, ker moram imeti vojake za cestno varstvo.

Sklenil sem bil sicer to pot pomagati, a te svoje nakane nisem smel razodeti nikomur zato, da je ostal moj namen skrit do izvršitve.

Drugega dne ob dveh po noči sem ukazal patroli, da mi je pripeljala srbskega popa na stanovanje; ob enem je dnevni desetnik vzbudil prvi vod stotnije, ki je moral takoj kuhati kavo, se oborožiti samo s puško, strelivom in torbico ter biti pripravljen ob treh ponoči za odhod.

Srbskemu popu, ki je mislil, da je ujet, sem rekel: »Ti mi boš šel kazat pot do sela Prodaničevega, kjer upamo zasačiti zločince, ukradeno živino in ugrabljeno dekle ; ob treh odrinemo. Pred odhodom boš pil z menoj kavo, ostal pri meni in ne boš govoril z nikomer nič.« Pop mi je odgovoril: »Gospodine, pot ti pokažem, a opozarjam te, da je do tja tri ure hoda; vzemi mnogo vojakov s seboj, ker so trije bratje Prodaniči zeló siloviti, dobro oboroženi in njih kula (hiša) je iz kamenja zidana kakor trdnjava. Kdo ve, koliko zločincev je tam?« 

»Le tiho; glavna stvar je, da dospemo tja neopaženi in da se nam tolovaji ne izmuznejo; zato nisem o tem lovu prej nič omenil nikomur, tudi tebi ne.«

Ob treh smo odrinili, pop pri prednjem varstvu za kažipota. Ostro sem zažugal, da naj nas tako vodi, da neopaženi dospemo do kraja, odkoder bomo lahko videli poslopje in okolico.

Ponočna hoja je bila jako težavna; oddelek je korakal po ozki stezici na desnem bregu reke Vrbasa. Dolina ni širša nego struga, po kateri teče Vrbas; na obeh straneh so strmi bregovi, obrastli z grmičevjem. Ko se je začelo daniti, smo zapustili stezico in začeli lesti navkreber, zakaj po mnenju popa leži kula Prodaničeva na robu širokega slemena, čigar bregovi se spuščajo proti reki Vrbasu.

Da se podjetje ne prenagli, sem šel sam k prednjemu varstvu. Ko smo bili že blizu roba, mi pokaže pop griček na bregu, odkoder smo mogli opazovati kulo, ne da bi nas bil kdo videl.

Na ta deloma z grmovjem obrastli griček smo torej korakali, pop naprej, jaz pa za njim.

Hipoma obstane pop in mi pokaže kulo v daljavi dveh kilometrov. Prednjemu varstvu sem zaukazal: »Stojte, na tla!« Tudi oddelek, ki je korakal še vzadi, je prišel sem in se ulegel na trebuh.

Ogledal sem si kulo in zemljišče okoli nje ter razvidel, da je težko priti z vsemi vojaki do nje. Zapovedal sem torej naslednje: »Dve patroli, vsaka s tremi možmi, se morata plaziti ob bregu, in sicer tako nizko, da jih v kuli nihče ne zapazi. Ena izmed teh se potem postavi na robu brega proti Vrbasu tako, da kulo dobro vidi; druga se mora plaziti še dalje, kreniti potem na desno in dospeti na mesto za hrbtom kule; tretja patrola tudi s tremi možmi stopaj brzih korakov na stališče, že prej ji zaznamovano, na vzhodni strani kule. Vse tri patrole naj se nato obrnejo proti kuli in pazijo, da jim nihče ne uide. Na moške begune, ki na klic: Stoji ne slušajo, se mora streljati.«

Črez pol ure sta patroli na vzhodni in zahodni strani že stali na odkazanih mestih; patrole na severni strani nisem videl. Še le zdaj smo se začeli pomikati proti kuli, prednja patrola v bojni črti.

Nikogar nismo zapazili ali videli. Prednje varstvo je imelo povelje, se takoj ustaviti in pripraviti za boj, ko bi sovražnik začel streljati na njo.

Poslopje je bila lepa, kamenita hiša z malimi okni, vrata proti vzhodu. Na vzhodni strani sta bila dva večja hleva, veliki kupi žita in dva voza, obložena s snopjem.

Ko sem imel še dve sto korakov do kule, nisem mogel zaradi žitnih kupov in vozov več pregledati okolice tega poslopja; ukazal sem oddelku, naj se ustavi, sam sem pa šel do žitnih kupov, ki sta bila oddaljena 50 korakov. Ko sem prišel blizu, se mi je zdelo, da leži na enem obloženih voz človek; napel sem petelina na samokresu, stopil še za dva koraka naprej ter videl dva druga moža, ki sta čepela za žitnimi kupi in me debelo gledala. Takoj sem jima zaklical: »Kdor se gane, ga ustrelim.« Možu, ki je ležal na vozu, sem ukazal se splaziti na moji strani na tla, kar je takoj storil in pripomnil: »Gospodine, mi smo poštenjaki.« Na vprašanje: »Ste li Prodaniči?« je odgovoril: »Da, gospodine, vsi trije smo bratje Prodaniči.« Nato sem ukazal vsem trem iti do naših vojakov in pripomnil, kdor bi izkušal uiti, bo ustreljen; zakaj hišo so obkolili vojaki.

Govornik je rekel: »Gospodine, to nam je znano, zato smo se hoteli skriti.«

Dospevši do našega oddelka, sem jih vprašal: »Kdo izmed vas je gospodar te kule?« Oni, ki je ležal na vozu, odgovori: »Gospodine, gospodar sem jaz.« Potem nadaljujem: »Tedaj si ti tisti, ki je v Obrčah odgnal živino in uropal Stano Maretičevo; kje je deklica in kje ugrabljena živina?«

Turčin zavrne: »Gospodine, niti jaz, niti moji bratje, temveč drugi so odgnali živino; jaz sem šel le z njimi, da sem varoval Stano, ki jo hočem poročiti; ona ni bila ugrabljena, ampak je šla sama prostovoljno z menoj; pa saj se je že zopet povrnila domov k materi.«

Med tem stopi iz hiše častitljiva starka ter mi jokaje reče: »Gospodine, jaz sem vdova in mati teh treh. Bili so po nedolžnem od drugih toženi iz nevoščljivosti, ker smo premožni.« Jaz pa odvrnem, rekoč: »Če ste res nedolžni, bom kmalu videl; dal bom natanko preiskati najprej hišo, potem hleve in skednje, in če najdemo, kar iščemo, vas bomo vse zvezali in peljali v Travnik k sodišču, kjer boste morali dolgo čakati, predno zagledate zopet beli dan. Zdaj pa pojdi takoj v hišo in odpri vse prostore od podstrešja do kleti, ker vidim na linah, da imate globoko klet.« Sinovi zopet zagotavljajo s solzami v očeh, da so nedolžni.

Ukazal sem dvema podčastnikoma s šestimi možmi, naj natanko preiščeta vso hišo in njene prostore; vzela sta starko s seboj in šla v hišo.

Stopivši v vežo, je ukazal podčastnik starki, naj odpre železna vrata, ki so zapirala klet. Ko se je to zgodilo, pride po stopnicah iz kleti dvajsetletno, zalo dekle ter pozdravi vojake, rekoč: »Tukaj sem, dobro došli!«

V hlevih pa nismo našli ugrabljene živine, ker so jo odgnali na planine.

Deklica, vprašana, kako so jo ugrabili, je rekla, kažoč na najstarejšega izmed treh bratov: »Tá-le je prišel po noči z več drugimi, je odgnal našo živino, mene pa s silo posadil na mezga ter me privedel sem. Prodanič mi je zagotavljal, da se mi ne bo nič zalega pripetilo, samo vzeti ga moram za moža; ko smo danes zjutraj zagledali vojake, so hoteli bratje bežati, mene pa je starka zaprla v klet in me svarila, naj se le mirno obnašam; ugrabljeno živino pa so odgnali takoj na planino.«

Po dveurnem počivanju smo zopet odrinili proti Dolnjemu Vakufu. Najstarejšega Prodaniča, ki se mu je dokazalo zločinstvo ropa, smo zvezali in vzeli s seboj ter ga izročili sodišču v Travniku.

Da se ognem slabemu potu v dolini reke Vrbasa, sem se povrnil skoz Babino selo in Savlje ter izročil deklico Stano njeni rodbini.

Nismo še korakali pol ure, kar zagledamo od vzhoda sem temne gruče, enake vojakom v bojni vrsti. Mislil sem, da so vstaši, zato sem se pripravil za boj in rekel, da se sme streljati še le tedaj, ko bom ukazal. Čim bolj smo se bližali drug drugemu, tem bolj smo spoznavali, da se nam bližajo naši. Bilo je pol stotnije 53. pešpolka, katero je poslalo mestno poveljništvo v Travniku proti tolovajskim četam in ki smo jih imeli sprva za vstaše. Polstotnija, vesela, da smo že mi izvršili njeno nalogo, se je takoj povrnila v Travnik.

V Savljah so sprejeli stariši veselega srca svojo hčer Stano Maretičevo, tolovaja Prodaniča sem pa izročil sodišču v Travniku, ki ga je obsodilo v triletno ječo in povrnitev ugrabljene živine.

Livno in njegova okolica.[uredi]

Ker se vsa bojna početja pri Livnu opirajo več ali manj na kakovost zemljišča, hočem nekoliko izpregovoriti o legi tega mesta in o njegovi okolici.

Ako se pripelješ s parobrodom v dalmatinsko mesto Spljet in kreneš potem po glavni cesti, ki vodi proti severovzhodu v Sinj, dospeš v kakih dvanajstih urah v prijazno bosensko mesto Livno. Livno leži na obronku ali bregu gore Kruči. Na severu in vzhodu ga obdajata gori Kruči in Vrbovnik z grebenom Borova glava in s strminami »Crvenice stiene«, na jugu pa Tušnica planina s svojim predgorjem; proti jugozapadu in zapadu se razprostira do Han-Prologa kakih 12 kilometrov široko Livansko polje, po katerem vodi cesta, zgrajena od avstrijske ženijske stotnije, v Dalmacijo.

Ako korakaš tedaj od južne ali zahodne strani proti mestu, ti kaže Livno že od daleč svoje prijazno lice; če pa prideš od severa ali vzhoda, ga ne vidiš prej, da stojiš pred njim. Na zapadni strani so obronki gore Kruči kar prelomljeni in vise navpično v dolino. Iz jame, ki se nahaja v tej strmini kakih 25 metrov od tal, izvira Bistrica nalik Savici nad Bohinjskim jezerom in je takoj tam, kamor pada, tako globoka, da se lahko koplješ v njej. Ta reka teče vzdolž nižave in se slednjič pod imenom Ploča izgubi v nekem požiralniku Prološkega gorovja.

Vzhodno od bistriškega izvirka je stena na severni in severnovzhodni strani le v visokosti kakih 20 metrov skrajno strma, potem pa prehaja polagoma v ravan. Prihod v mesto od tega kraja je jako težaven, če ne popolnoma nemogoč. Črez »Crvenice stiene« vodi le mala steza. Pod temi strminami stoji gornje, ali ker stanujejo ta samo Turki, tudi turško mesto ali trdnjava. V spodnjem delu in na obeh straneh Bistrice prebivajo večinoma kristjani; zaradi tega nazivljejo ta predel mesto kristjanov. Trdnjavo obdaja 5 metrov visok zid. Na vseh straneh stojijo 100 do 200 korakov vsaksebi kule ali stolpom podobna, debelo zidana poslopja, ki so bila tako prostorna, da so mogli Turki v njih poleg topov vzdrževati celó govejo živino in drobnico, katero so potrebovali za živež. Najimenitnejše so bile na severni strani; Krnac- in Efrem-kula; na severovzhodu: Veis- in Glanac-kula; na jugu: Velika vrata; na zapadni strani: Glavica-baterija in Sarampol-vrata. Proti severozapadu so bile tri stražnice potisnjene naprej.

Za streljanje so bile pri vseh kulah v zid napravljene puškarice ali line.

Bližati se Livnu, razen po cesti je zaradi raztrganega kraškega zemljišča jako težavno, skoro nemogoče pa je, dalje časa bivati na gorah Kručiju in Vrbovniku, posebno po letu zaradi pomanjkanja vode.

Iz tega kratkega popisa vidiš, da je Livno že po naravi jako utrjeno mesto. Ako se še pomisli, da so bili v njem prebivalci najbolj zagrizeni turški vstaši, potem je lahko umevno, da nam je bilo treti trde orehe.

* * *

Te zagrizenosti livanskih vstašev pa ni pripisovati samo okolnosti, da je to mesto precej oddaljeno od onih glavnih črt, po katerih so se pomikali l. 1878. avstrijski glavni vojni oddelki, temveč zvijači vstaških poglavarjev. Le-ti so spretno tajili preprostemu narodu vse uspehe avstrijske vojske; celó resnico, da je Sarajevo že v avstrijskih rokah, so zanikavali.

Pripovedovali pa so o mnogovrstnih sijajnih zmagah, katere so si baje priborili vstaši. Da je spričo tega vedno bolj rastel vstašem greben, je samo ob sebi umevno.

Po poročilih očetov frančiškanov v samostanu Gorici je štelo mesto Livno štiri do pet tisoč Turkov in ravno toliko kristjanov; bilo je tedaj razcepljeno v dve stranki. Manjša stranka, večinoma stranka posestnikov, je bila za avstrijsko vlado, druga večja stranka, obstoječa iz nižjih slojev, na čelu jim begi Derviš, Mahmud, Mahumed Bušatelja in Agan Čižmič, pa je bila za upor do skrajnosti.

Vstaši so imeli 2029 pravih ali regularnih turških vojakov in 3000 nevajenih ali neregularnih bojevnikov, skupaj 5029 mož in 15 topov. Ker ni bilo nakani vstaškega poveljnika — da se bo ogibal boja na planem in se branil le v trdnjavi — popolnoma zaupati, in ker je bilo na drugi strani tudi mogoče, da vstaši ostavijo Livno, predno ga obkolimo, je vojvoda Virtemberški sklenil zmanjšati obroč okoli Livna in zasesti obvodno črto tako gosto, da se mu miš skoz njo ne ukrade.

Po tem načrtu so obkolile Livno dne 26. kimavca štiri brigade, in sicer se je ustavila tretja gorska brigada na vzhodni strani na cesti vštric vasi Dobro, prva pa se je pomaknila na jugu do Žabljaka in Studbe, kjer je naletela na vstaško četo. Po kratkem boju, v katerem je bil turški kolovodja in poveljnik beg Agan Čižmič ranjen, so se vstaši vrnili v Livno; druga gorska brigada na severni strani je prišla do Potočanj in reservna brigada na zapadu je pri Zastini zaprla pot in zasedla most črez potok Studbo ter se zvezala na severu z drugo in na jugu s prvo gorsko brigado.

Dne 26. Kimavca popoldne je 28 topov zrlo s svojimi pogubosnimi žreli proti Livnu. Samo ena poveljka in Livno bi ležalo v razvalinah.

Naš poveljnik noče žrtvovati niti enega vojaka, samo s temi silovitimi stroji hoče ukrotiti upornike.

Polkovnik Priger in stotnik Stromajer na delu.[uredi]

Omenil sem že zgoraj, da je polkovnik Priger 18. kimavca ob 6. uri zjutraj odkorakal z dvema bataljonoma iz Travnika v Dolnji Vakuf in da je drugi dan poslal prvo in drugo stotnijo pod poveljstvom stotnika Stromajerja v že znano mesto Bugojno ter mu naročil, da pozveduje o sovražniku in njegovih nakanah.

Priger je zopet postavil pravega moža na pravo mesto. Stromajer, ki je bil v bugojnskem samostanu že znan, je dobro vedel, da vodi pot do pravih in zanesljivih poročil o vstaših le skoz ta samostan.

Tukaj se je osnovalo pravilno občevanje med bugojnskim in livanskim samostanom. Kristjanski poslanci ali sli so neumorno švigali sem in tja ter nosili pisma, v katerih so redovniki natančno poročali o tedanjih razmerah v Livnu in so celó prilagali pismom načrte o livanski trdnjavi. Tem pobožnim redovnikom vendar ni bilo jasno, zakaj se cesarska vojska obotavlja in tako dolgo ne zasede Livna in okolice. Predstojnik goriškega samostana pri Livnu je v nekem pismu med drugim tudi prav šaljivo vprašal: »Zakaj se mačka tako dolgo igra z miško?« 

Delavnost, katero je razvijal tukaj naš stotnik, je res nepopisna in občudovanja vredna. S pravim vojaškim razumom je izvrševal svojo nalogo; še tako majhno novico o sovražniku je umel vedno prav razlagati. Svoje naloge se je skrbno lotil; spal ni nič, noč in dan je premišljal, kako bi zvedel to in ono. Drugo jutro je že tekel poslanec proti Livnu. Znal je pa tudi porabiti v to svrho svoje častnike; vsi so morali z njim misliti, z njim delati. Enemu je narekoval, drugi je risal načrtke ali skice in tretji je ustavljal potnike in jih izpraševal o vstaših in primerjal njih izreke z že znanimi novicami; četrti je vodil patrolo in popraševal v daljavi o neprijatelju, peti je popravljal pota, šesti nadzoroval službo na stražah; ulanci so dirjali v tabor in iz tabora ter donašali nova povelja in odnašali poročila o vstaših vrhovnemu poveljništvu v Travnik.

Poročila in načrtki so bili tako jasni in tako prepričevalni, da so se dala po njih prav lahko predočiti vsa početja vstašev in tudi krajevne razmere livanskega mesta in njegove okolice.

Vojvoda Virtemberški je bil neizrečeno zadovoljen z uspehi tega pozvedovanja in se je večkrat izrazil, da je pravi mož na pravem mestu.

Razume se samo ob sebi, da so bili tega visokega priznanja deležni tudi frančiškani obeh samostanov v Bugojnu in v Gorici. Stromajerjeva izredna požrtvovalnost v službi in redki čut v izpolnjevanju svoje dolžnosti pa sta tudi pripomogla med drugim k imenitni odliki, ki se mu je priznala pozneje.

Po tridnevnem bivanju v Dolnjem Vakufu in v Bugojnu se je napotil polkovnik Priger na višje povelje dne 22. kimavca proti Kuprežu, kjer je nadalje pozvedoval o vstaših.

Pred odhodom iz Bugojna v Kuprež pa je dal polkovnik Priger poročniku Modrijanu povelje, o katerem pripoveduje ta častnik takó-le:

Dne 21. kimavca ob 12. uri po noči me pokliče polkovnik Priger ter mi zaukaže, naj se poslužim navzočnega Bošnjaka za kažipota in odrinem v vas vzhodno od Bugojna. Tam naj razpustim zborovanje begov iz Bosenske in Vrbske doline. Koliko mož naj vzamem s seboj, mi je bilo dano na voljo.

Ko sem vprašal pri stotniji, kdo hoče iti prostovoljno z menoj, so se vsi oglasili. Izbral sem si 50 mož in odrinil v največjem dežju. Kažipotu sem pa zažugal, da ga zabodem na mestu, če bi nas zapeljal v kakšno zasedo.

Črez reko Vrbas ni bilo mostú; morali smo jo torej prebresti, kar je bilo pri deževnem vremenu in v temni noči zeló nevarno, ker je bila reka narastla; a hvala Bogu, prebredli smo jo srečno brez nezgod. Korakali smo potem po tihem v črni noči vedno dalje in dalje, navkreber, po omehčanem in podrsljivem zemljišču. Slednjič proti 5. uri zjutraj zagledamo v daljavi selo z nekaterimi pobeljenimi hišami. Vprašam vodnika, je li to vas, kjer zborujejo begi. »Da, gospodine,« mi je odgovoril kažipot. Zdaj obstojim, razdelim ljudi v patrole po 5 mož in jim zaukažem vas tako obkoliti, da patrole še vidijo druga drugo. Kdorkoli se prikaže iz vasi in ne obstane na klic: Stoj! se mora prebosti in posekati, streljati pa se sme še le v slučaju, ako bi bilo to neizogibno potrebno; 12 mož sem si pridržal za preiskavo v vasi. Ko sem bil vse potrebno ukrenil, sem se ozrl po kažipotu, a o tem ni bilo več sledii; izginil je kakor kafra. Resno sem se poprijel dela, vsako obotavljanje bi bilo napačno, zakaj vsak trenutek utegne napočiti jutranja zarja. V selu je bilo vse tako tiho, da je človek nehote mislil, da ni žive duše notri; le sem in tja je zalajala kakšna žival pasjega plemena.

Dolgo smo iskali, ne da bi bili prišli na sled zborovalcem. Hotel sem že preiskavo ustaviti, ker sem mislil, da se je zborovanje že izvršilo in da so udeležniki odšli, kar mi izporoči odposlan vojak: »Gospod poročnik, tam-le v hlevu sem videl mnogo konj.« Napotim se v označeni hlev in tu res najdem obrzdane in osedlane konje, ki so bili obloženi s puškami, samokresi in usnjatimi torbicami, poleg njih so pa trdo spali sluge. Te smo vzbudili, ob enem jim pa tudi zažugali, naj bodo tihi in mirni, sicer vsakega, ki bi hotel uiti, ustrelimo na mestu. Prepričan sem bil zdaj, da tudi gospodarji teh konj in slug niso daleč. Štirim možem sem ukazal stražiti sluge in konje, z drugimi sem pa dalje zasledoval zborovalce in jih tudi kmalu našel. V prvem nadstropju majhne neznatne hiše, kamor se je moglo priti le po pristavljeni lestvici, sem našel svoje ptičke, ki so spali, kakor bi bili mrtvi, in ogenj, pri katerem so kuhali kavo in čaj, je bil še živ. Ko sem postavil vojake v vrsto, pripravno za streljanje, zakličem s polnim glasom: »Vstanite!« Obrazi, katere so od zaspanosti pijani in vrtoglavi Turčini iztegovali, so bili strašni; segali so po puškah, a tudi teh niso dosegli, ker so bili vsi brljavi. Ponovil sem še enkrat: »Vstanite!« Nato je vstal častitljiv starček z belo brado in rekel: »Izdani smo!« Ta me je poprosil, naj jim dovolim, da se umijejo, kar sem jim tudi privolil. Orožje, katero so imeli pri sebi, pa sem uničil, ker ga nisem mogel vzeti s seboj.

Potem sem zbral vojake, spravil ujetnike s konji vred v sredo in odrinil proti Bugojnu, ne da bi bili prebivalci kaj slutili o tem dogodku. Dospevši v Bugojno, sem izročil vso druhal mestnemu zapovedovalcu nadporočniku Skremu 17. pešpolka. Imena ujetnikov si nisem zapomnil. Pozneje mi je polkovnik Priger pravil, da je imela ta ekspedicija izredne uspehe in da je bil med ujetniki tudi neki Hadži-Loja, brat znanega Hadži-Loje, ki je bil pri Sarajevu ujet in potem zaprt v Jožefovem na Češkem.

Po več nego dvajseturni hoji sem dospel še le po noči v Kuprež, kamor je prikorakal ta dan tudi polk.

Dogodki v taboru pri Kuprežu.[uredi]

Dne 23. kimavca so dospeli zadnji oddelki 2. gorske brigade za nami in se utaborili na visoki planjavi pri Kuprežu, ki je kakih 35 kilometrov oddaljen od Livna. Vedelo se je že, da nas v Livnu čaka kakih 5000 turških vstašev in da se utegnejo približati celó Kuprežu. Nevarnost je bila torej že precej velika; največje pozornosti in rekel bi tudi najsrčnejšega poveljnika je bilo treba spredaj; in res jo odmaha major Kerček na prednje straže.

Bil sem poveljnik glavne straže št. 3. na holmcu poleg pota, ki vodi iz Kupreža proti Livnu. Poljske straže z vedetami so že stale na odkazanih prostorih in patrole so tudi že odšle, ko zvem, da naznanja osebni uradni list, ki je prišel pred kratkim s pošto, mnogim tovarišem veselo povišanje, med temi tudi mojemu tovarišu, ki je stal kakih 2000 korakov na levi strani od mene na glavni straži št. 4.

Ležem na trebuh (tak je bil naš položaj, kadar smo hoteli pisati), častitam tovarišu in priloživši šivanko in štiri srebrne zvezde, odpošljem pismo po patroli na glavno stražo št 4.

Da sem imel pri sebi šivanko, temu se gotovo ne bo nihče čudil, da sem pa zvezde nosil s seboj, to se bo morda zdelo smešno tistemu, ki je vedel, da sem bil poročnik še le 2 leti in 10 mesecev.

Pred odhodom iz Trsta v Bosno sem si mislil: Vojska bo huda, mnogo prednikov se bo preselilo v krtovo deželo; da bi se pa tudi meni kaj takega utegnilo pripetiti, o tem še sanjal nisem; zato sem kupil cel »tucat« zvezd in jih nosil vedno pri sebi, ali žalibože, sebi nisem delal veselja z njimi, ampak drugim. Iz tega je razvidno, da sem dober človek in podoben hrastu, ki daje kapice sinovom, sam jih pa ne rabi.

Nekak vrišč prihaja od levega krila. Kaj more to biti; je li glavna straža tam napadena?

Hitro puške v roke! — Še nisem tja odposlal patrole, kar zaslišim »živio«-klice. Pogledam z daljnovidom in zapazim, da prenašata dva kranjska korenjaka poveljnika glavne straže štev. 4. na širokih ramah, drugi pa mečejo kape visoko v zrak. Takoj sem uganil. To veselje je povzročilo moje pisemce. Sedaj nisem odposlal patrole, temveč zapovedal sem vojakom, ki so stali pod puškami, naj odstopijo.

Vem, da se Jaka Modrijan še danes živo spominja te vesele dogodbice. Zvedel je še pred bitko, kako radi ga imajo fantje — te poštene kranjske duše — in kako mu zaupajo!

Jaka, trda kranjska korenina, si je pa tudi, da malo kdo tako, znal pridobiti zaupanje svojih podložnikov, zakaj potegoval se je za nje pri vsaki priložnosti.

Na višje povelje je moralo moštvo Jakovega oddelka neko orodje, ki je bilo odveč, prenašati od postaje do postaje. Nekoliko dnij je Jaka to povelje izvrševal, kakor se spodobi pravemu vojaku, misleč, da prevzame to orodje kmalu kdo drag. Ker se pa to ni zgodilo in so nekateri vojaki, ki so razen svoje oprave prenašali tudi to orodje, jeli pešati, poprosi Jaka, naj se mu to breme odvzame. Prošnja se mu odbije, toda Jaka se poteguje dalje. Bil sem navzoč, ko je po hudem tresku in blisku vendarle dosegel, kar je spoznal za pravo, zakaj drugi dan je nosil omenjeno orodje drug vod.

Črna noč je nastopila, straže so se pomnožile. Do polnoči vse tiho, le sem pa tja se čuje klic naših straž in patrol. Bila je ura pol štirih, tema je jela jemati slovo, kar se zasliši kratko peketanje konj. — Pozor! — Sedaj hitim k poljski straži, ki je stala na poti kakih 400 korakov pred menoj. Dva Turčina na konjih, do zob oborožena sta prijahala; videlo se je, da sta vstaša. — Pok! — Eden konji- kov vzklikne: »Gjaver!« in nekaj mu pade iz rok. Oba kreneta nazaj; videti je bilo, da je bil tisti, ki je izustil psovko, ranjen v desno roko, kar je tudi potrdil handžar, ki mu je padel iz desnice in katerega je pozneje pobrala patrola. Prednje straže so bile s tem strelom alarmirane, vse je stalo na nogah in vleklo na uho, od katere strani bo zopet primahal zagrizeni Turčin.

Beli dan je vedno bolj preganjal črno noč in kmalu je priplavalo na jutranjem nebu zlato solnce. V taboru je vse živo, zajntrk se deli. Prednjim stražam je bilo prepovedano kuriti in kuhati. Že smo mislili, da nam danes ne bo treba dražiti želodca s črno kavo, kar se začnejo pomikati mali oddelki s kotlii v rokah proti nam. Precej smo jo uganili, da nas ni pozabil skrbni oče polkovnik Priger v svoji znani dobrotljivosti. Nasrkali smo se črne kave in ogreli z njo malo želodce ter bili potem veseli in čvrsti, kakor da bi bili ležali na najmehkejših posteljah.

Ura je kazala sedem. Prednje varstvo je že odhajalo iz tabora. Bliža se tedaj tudi nam rešilna ura. Konec kolone, kamor se imajo uvrstiti prednje straže, je že dospel do nas. Razvrstitev v kolono je hitro končana. Pot je sicer slaba ali navzlic temu se stopa čvrsto in vse se veseli boja s Turkom; prvi bataljon pa je še vrh tega bil vesel prestalih težav in premaganega zaspanca na prednjih stražah v prvi noči.


Druga noč na prednji straži. Pipec preganja spanec.[uredi]

Ko smo imeli Kuprež 5 kilometrov za hrbtom, so se jeli dreviti sivi oblaki na sinjem nebu in so nam zakrili zlato solnce; sicer se med potem do Švice, kjer smo se zopet utaborili, ni pripetilo nič posebnega.

Prednje straže je postavil dne 25. kimavca 26. pešpolk, a glavno stražo v taboru, pol stotnije močno, je preskrbel 1. bataljon. Jaz sem bil svoboden in akoravno nisem bil nič kaj truden, sem bil vendarle vesel svobodnega časa, zakaj treba je bilo spraviti v red marsikaj pri oddelku.

Sluge svobodnih častnikov so najprej postavili šator, katerega smo vzeli Turčinu pri Jajcu, in potem so nam postlali z mrvo. Ko je bilo pri stotnijah vse v redu in je meso že vrelo v kotličih, so posedli tudi častniki v šatoru na mehka tla.

Prištedili smo ta dan kosilo ali pa večerjo, pa sam ne vem, zakaj; ko nam je kuhar prinesel kosilo, je bilo že čas večerje. Meso se je kuhalo in vrelo cele tri ure in je bilo še trdo kakor usnje. Temu se ni čuditi, ker vol je prišel s polkom v tabor še živ, bil tu pobit in še gorak vržen v kotliče.

Te skromne hrane sem imel kmalu dosti. Dam si črevlje sezuti in ravno hvalim Boga, da se bom mogel po dolgem času vendar zopet naspati na suhem, kar stopi pribočnik prvega bataljona v šator in pravi: »Na severozahodni strani ena luknja še ni zamašena, na višje povelje ima to luknjo zamašiti polovica druge stotnije.« Za poveljnika tega zamaška, ki je moral korakati na prednje straže, sem bil imenovan zopet jaz. Tiho, brez ugovora, kakor se spodobi pravemu vojaku, se obujem, poberem svoja kopita in zapustim šator, v katerem sem se hotel črez noč malo okrepčati.

Ko pridem ob 8. uri zvečer k stotniji, je ta ravno menažirala. Velim fantom, naj hitro spravijo menažo pod streho, ker gremo potem zopet na prednje straže. Kdor misli, da je le eden izmed teh, ki so morali iti z menoj, kaj zarenčal, se zeló moti. Ukati so hoteli od samega veselja in ponosa, ali pustil jim tega nisem, ker je bilo prepovedano.

Fantje prvega bataljona so bili že malo razvajeni in so mislili, da imajo vse častne naloge »v najemu«; skoro žalostni so bili vsekdar, ako jim je 3. bataljon sem pa tja prevzel kak posel; ostalega bataljona se jim pa ni bilo treba bati, ker se je hrabro in vztrajno držal prateža in tako izvrstno porival topove, da jih je naš divizijonar očitno pohvalil.

V desetih minutah sta bila 8. in 4. vod druge stotnije za odhod pripravljena. Pregledati (vizitirati) jih nisem mogel, ker je bilo zeló temno in so nam bile pošle tudi sveče v svetilnicah. Vprašal sem samo, je li vsak zdrav in ima li dosti streliva pri sebi. Bilo je vse v redu in tudi Pipec ima že kovčeg na hrbtu. Poprosim natančnega povelja. Pokazala se mi je samo z roko smer, v kateri naj korakam na visoko planino in tam zamašim luknjo, da Turek, ki stoji v Livnu, kakih 16 kilometrov proč, ne pridere v tabor. Res, bilo je nemogoče, mi o poti na planino povedati kaj bolj določnega, ker je bila noč tako temna, da se je dalje segalo nego videlo. Bog in sreča junaška mi bosta pomagala, si mislim in odrinem.

Nisem še dolgo taval v temi, kar zapazim, da brli v bližnji bosanski koči luč. Vzamem dva vojaka s seboj in vstopim, rekoč: »Dober večer, bratko! Ne boj se, posveti in pokaži mi pot na planino!« Starček, ki je sedel na tleh in luščil fižol, je bil kakih 60 let star; njegova, okoli 40 let stara žena, katera je sedela poleg njega in mu pomagala pri delu, se je tresla od strahu po vsem životu in osemnajstletna hčerka je zbežala v hlev in se skrila tam.

Ko je starec videl, da smo dobri ljudje in da se mu ne bo nič zalega zgodilo, je poklical Maro iz hleva, vzel svetilnico, zaklenil vrata in nam šel svetit in kazat pot na visoko planino.

Po kozji poti smo se razvrstili kakor gosi drug za drugim in ob desetih po noči smo jo srečno primahali na planino, kjer je silovito brila mrzla burja.

Utaboriti se vrh gore, bi bilo slabo za moštvo, ker je bilo vsled težavne hoje vse potno. Dolžan skrbeti za zdravje svojih ljudij, sem poiskal zavetišča. Svet je bil kamenit, gol in dolinast kakor na Krasu. Peljal sem utrujene in potne vojake v neko kotlu podobno dolino in ukazal, naj sedejo ondi s puško v roki.

Napačno bi bilo, ako bi vsi ostali tukaj. Treba je bilo varstva za lastno kožo. Najprej sem postavil ob robu doline štiri straže in odposlal malo patrolo, da pregleda okolico. Ta se je kmalu vrnila in izporočila, da kuri nekdo na bližnjih višavah na levo in desno od nas. Odposlal sem dva podčastnika na patrolo s poveljem, naj gresta pogledat, kdo kuri, in ako bo mogoče dobiti drv in vode, naj prineseta le potrebščine s seboj, zakaj ljudi je zeblo in treba bo tudi zajutrka.

Ko je čul Pipec, Še od hoje truden, o vodi in zajutrku, se je na enkrat ves poživel ter me prosil, naj mn dovolim, da sme iti z vodnikom Malneričem na patrolo. To željo sem mn rad izpolnil. Pred odhodom je vtaknil za pas tisti handžar, ki je bil zjutraj padel vstašu iz rok, rekoč: »Pregovor pravi, da črez sedem let vse prav pride, tá-le handžar pa že danes.« Kakšne misli so Pipcu tedaj rojile po glavi, ni povedal nikomur.

O polnoči se povrne vodnik Malnerič in izporoči, da stoji in kuri na levi strani od nas ena stotnija 26. pešpolka kot glavna straža št. 1. in da je 40 minut do tja; malo pozneje se povrne desetnik Pavlišič s poročilom, da na desni kuri ena stotnija 21. pešpolka. Iz teh poročil sem razvidel, da sem dobro zamašil luknjo, da stojim torej na pravem mestu in imam zvezo na levo in na desno.

Na povratku je Pipec z enim svojih peterih čutov hitro izvohal zapuščen ovčji hlev ter vzkliknil: »Gospod vodnik, tukaj je dosti lesa za kurjavo!« Mahnil je nato nekolikokrat s haudžarom po trtah in kosi lesa so ležali na tleh. Pipec in štirje možje so si potem naložili ta les in hajdi, patrola je šla nazaj v tabor.

Desetnik Pavlišič sliši žuboreti studenček na sedlu med dvema planinama, napolni osem kotličev z vodo in jo prinese na planino. Zdaj smo bili preskrbljeni z vsem, kar smo potrebovali za ogenj in kuho, kavo in sladkor pa smo nosili v torbicah. Človek si pomagaj sam, Bog in sreča junaška te bodeta podpirala!

* * *

Z velikim veseljem je kuhal Pipec črno kavo in z njo preganjal zaspanec tovarišem, ki so bili že drugo noč na prednjih stražah in bi bili gotovo pospali, ako bi jih ne bil Pipec okrepčaval in jim ne pripovedoval zgodbic iz svojega babjeverstva.

Med drugim je to noč tudi pripovedoval, kako so ujeli in pretepli môro.

Začel je nekako takó-le:

Ne daleč od mojega doma leži selo Zaboršt. V tem selu živi kočar Tine Drolc, ki izdeluje slamnike. Njegova žena Meta je imela v Podkraju imovito prijateljico, Učakarico, ki se peča s svinjorejo. Kakor malokje, tako tudi v Zaborštu niso bili vsi sosedje prijatelji, posebno se je pa Drolc vedno prepiral z Berglježem. Ako je Berglježev petelin na Drolčevem gnoju zapel svoj »kikiriki!«, je že godrnjala Drolka in prorokovala, da rž ne bo »gratala«, ker je petelin zastrupil gnoj. »Ti bom že pokazal: gnoj zastrupil!« Bergljež vzame mokro vejo in prav dobro naklesti jezičnico.«

Drolka pa še ne utihne, temveč se zapre v hišo in obdeluje skoz okno Berglježa z najgršimi psovkami.

»Le počakaj, klepetulja, kar sem ti jaz premalo naložil, dodali ti bodo drugi.« S temi besedami je končal sosed prepir.

Bergljež cepi drva na dvorišču, Drolka pa pripoveduje sosedi, da ji je zmanjkalo kruha in da pojde drugi dan zarana ponj k prijateljici Učakarici v Podkraju. Pri teh besedah šine Berglježu dobra misel v glavo. »Zdaj te pa imam,« si misli, stopi v vežo, odloži sekiro in se precej napoti proti Podkraju.

Ko je šel Bergljež mimo Učakarjeve hiše, malo postoji in vidi stati gospodinjo pred svinjakom. »Dober dan, Učakarica,« jo pozdravi prijazno. »Dober morda za vas, za mene pač slab.« — »Povejte mi vendar, zakaj?« — »Prašiči se mi pri dobri piči nočejo debeliti; ta presneta môra jih vedno nadleguje in jim izpiva mast; ne gre mi v misel, zakaj so mi ljudje tako nevoščljivi in mi ne privoščijo, da bi se mi redili prašiči!« — »Učakarica, pomirite se, pomirite! Hočem vam pomagati.« 

»Bergljež, sam Bog vam povrni, nebesa naj vas blagoslovijo, ako mi res hočete pomagati, da zasačimo človeka, ki se izpreminja v môro in jemlje mojim ubogim pujskom mast,« odvrne gospodinja.

»Mati, otroci naj odstopijo!« To se zgodi. Zdaj prične Bergljež: »Ko prinesete opoldne svojim pujskom piče in ko sedejo pujski na zadnje noge in se bodo grohotali, zakličite v svinjak: 'Môra, pusti svinje, pridi raje jutri zjutraj k meni, dam ti kruha in pogače!' Do jutrišnjega dne pa ne smete o tem, kar sem vam zdaj povedal, proti nikomur nič črhniti!« 

Učakarica se možu presrčno zahvali za pouk in pozneje natanko izvrši njegov nasvet.

Drugi dan zarana, ko so pri Učakarjevih še spali, trka nekdo na vrata. Gospodinja gre odpirat in se zeló zavzame, ko vstopi njena najboljša prijateljica. »Meta, kaj pa ti tako zgodaj?« — »Mlinar mi ni žita zmlel; nisem mogla speči kruha, danes pa imamo ravno kosce; prosim te, Katra, posodi mi hlebec kruha!«

Zdaj se še le Učakarica spomni, da je včeraj velela môri, da naj pride zarana po kruha. Učakarica dobro duri zaklene, se vrne v spalnico k možu, mu razodene, kaj ji je Bergljež povedal prejšnji dan in pristavi slednjič: »Môro imamo v hiši.« Učakar, to začuvši, skoči kvišku, skliče svoje tri sinove, vsi se oborožijo z gorjačami in začnejo obdelovati môro. »Toča nam je pobila zaradi tebe, tvoja je bila tista metla, ki smo jo našli pod visoko smreko, po kateri si se priplazila iz oblakov zopet na zemljo. Le po njej! Bunk, bunk, bunk! Ni bilo zadosti, da si nam uničila ves naš trud in vso našo nado, zdaj še izpivaš mast našim pujskom, da se ne debelijo. Le po njej, bunk, bunk, bunk!«

Drolka je na ves glas vpila: »Moj Bog, usmili se jih, vsem štirim se je zmešalo, med norci sem, ubiti me hočejo, pomagajte, pomagajte!«

Učakarici se je môra jela smiliti, zato je odklenila vrata, skoz katera jo je še precej urno popihala čarovnica.

Ko je skočila na vrtu črez neko ograjo, je še čutila štirikrat po dva bunka.

Vsa potrta in črna od samega bunkanja prileze domov.

Bergljež je stal na veznem pragu in se na vsa usta smejal ter ji zaklical: »Saj sem ti pravil, jezičnica, da ti bodo drugi dodali, kar sem ti jaz naložil premalo.«

Tako je Pipec v kraški kotlini na visoki planini stregel s kavo svojim tovarišem, pripovedoval šaljive bajke in zgodbice in jim na ta način preganjal zaspanec.

Meni je bilo to šaljivo vedenje povšeči, ker so bili vojaki, ki so sedeli s puškami v roki okoli njega, vedno budni in čvrsti, samo preglasno ni smel Pipec govoriti, posebno po noči ne.

Umevno je, da je utihnilo vsako pripovedovanje, ko smo zaslišali v bližini strel. Na eno izmed patrol, ki sem jih pošiljal proti sovražniku, se je kmalu po dveh zjutraj dvakrat ustrelilo od nekod. Nato odpošljem še dve drugi patroli s poveljem, naj natančno preiščeta, odkod so prifrčale svinčenke. Postalo je vse tiho, patroli nista mogli nič pozvedeti o prejšnjem streljanju, zato sta se vrnili. Vse straže in patrole so zdaj pomnožile pozornost in do jutra zeló skrbno preiskovale prednji svet.

Ko je 26. kimavca napočil dan, se je tudi v mojem taboru vse oživilo. Z nekim ponosom so gledali fantje z visoke planine na ostale tovariše v dolini, ki so se pripravljali na odhod iz tabora.

Četa se že vije proti Livnu; tudi jaz in moj oddelek izstopimo z levo nogo in spremljamo kot stransko varstvo polk do Han-Borove glave in se ondi zopet združimo z njim.

Tako je pretekla tudi druga noč na prednjih stražah srečno.

Druga gorska brigada v boju.[uredi]

Druga gorska brigada je eno uro počivala na planjavi »Borova Glava«, kamor je dospela ob poldesetih dopoldne in se napotila potem v dveh glavnih kolonah proti Livnu. Levo četo onkraj Crvenicih (Rdečih) sten je vodil podpolkovnik Bravn, desno takraj sten pa major Kerček. Na severnovzhodni strani sta se zopet zvezali obe koloni. Druga gorska brigada je torej na tej strani polokrožno zasedla višave, ki so bile za obkoljenje Livna zeló imenitne; in sicer je stal prvi bataljon 17 pešpolka v prvi 10. lovski bataljon 4. bataljon 22. pešpolka in gorska baterija št. 1/X v drugi vrsti. Poveljnihtvo črez to gručo se je poverilo polkovniku Prigerju. Leva četa pod vodstvom podpolkovnika Bravna je vzdrževala zvezo z glavno kolono na cesti.

Umevno je, da ne morem in tudi ne nameravam opisati bojnega razvoja pri vseh oddelkih okoli Livna, ampak samo boj na severni strani tega mesta, kjer je stal prvi bataljon našega domačega pešpolka.

Ko je bila naša kolona na potu od Borove glave proti Livnu kake 3 kilometre od tega mesta oddaljena, jo sreča bosenski kristjan in začne poveljniku, majorju Kerčku, takó-le pripovedovati: »V Livnu, odkoder prihajam, je vse, kar more nositi orožje, od pete do glave oboroženo; tudi meni so dali puško, ki sem jo pa vrgel proč in potem pobegnil. Oboroženih Turčinov in Srbov je gotovo okoli 6000. Mesto, ki leži deloma v dolini, deloma na bregu, je na vseh straneh jako močno utrjeno, zlasti stoje na severnovzhodni strani močne kule in debel zid. Nad temi utrdbami gospodujejo visoke gore in planine, ki so pa tako strme, da bi se lahko valile skale v mesto. Od te strani bi bilo najlažje priti Turčinu do živega. Ako vam je ljubo in drago, gospodine, vam pokažem pot.«

Našemu poveljniku je bilo to poročilo zeló povšeči m gotovo bi bil on korakal kar naravnost v Livno in pograbil Turčina, ako bi ne bil imel drugega povelja. Kerček je bil ves v ognju, ko je slišal pogovor o oboroženih Turkih, in je kar od veselja poskakoval, zakaj bil je vzoren vojak.

Ker je bilo zemljišče kakih 6 do 7 kilometrov pred Livnom tako, da bi vsak trenutek lahko naleteli na sovražnika, ni več major Kerček korakal z bataljonom v koloni in po poti, ampak je razprostrl svoj oddelek tako, da sta korakali dve stotniji s takim presledkom druga poleg druge, da sta se mogli, ako bi bilo treba, takoj razviti v takozvano bojno črto ali švarmlinijo. Drugi dve stotniji sta sledili kakih tri sto korakov vzadi za zaslombo (reservo). Spredaj in na straneh so varovale bataljon patrole.

S tako razdeljenim bataljonom in z bosenskim kristjanom za kažipota na čelu primaha Kerček 26. kimavca ob eni uri popoldne pred Livno.

V kulah, za zidom in za nasipi v prednjem zemljišču so bile takrat še samo turške straže, vse drugo je bilo v mestu; Turki nas niso še pričakovali; prenaglili smo jih.

* * *

Ko so nas zagledale te turške straže, so nas začele pozdravljati s streljanjem in trobiti, da smo mislili, Jeriho se bo v drugič porušilo.

Zdaj so hiteli Turki iz mesta in se v kulah in za zidom postavili gjavru v bran.

Major Kerček je imel bliže do trdnjav, nego Turek iz mesta do njih; lahko bi se bil polastil kul pred Turčinovim prihodom in postal slovit zmagalec. Videlo se mu je na obrazu, da bi bil najraje to tudi storil, ali spomnil se je še pravočasno, da je poslan le na ogled in da zasede višave, ki so bile važnega pomena za obkoljen je mesta; dalje se spomni tudi divizijonarjevih besed, da hoče ukrotiti Livno brez mnogega prelivanja krvi, pred vsem le s topovi. Kerčku se je bilo bojevati tu le toliko, kolikor je bilo treba za izvršitev njegove naloge.

Kaj pa si je imel ogledati? Kakovost zemljišča, trdnjave, kje so najslabše, in se prepričati, koliko sovražnika tiči v kulah in za zidom. Zemljišče je bilo golo in se je lahko ogledalo s planine; kakšne so trdnjave in kje bi se dale najlaže prodreti — to in koliko sovražnikov je v kulah, za zidom in nasipi, to pa ni bilo razvidno od daleč. Kerček se je torej moral trdnjavam bližati in sovražnika prisiliti, da se razvije in začne streljati. Po širjavi in po streljanju mu je bilo možno vsaj približno določiti število sovražnika.

Ko je Turčin začel streljati na nas, smo bili še kakih 700—800 korakov oddaljeni od njega. Major Kerček si ogleda prednji svet in potem naznani vsaki stotniji posebej nalogo in prostor, kjer se mora postaviti v bojni red.

Prva in druga stotnija se razvijeta v bojno črto in kakih 600 korakov od sovražnika oddaljeni začneta streljati.

Druga stotnija, ki jo je vodil prehrabri nadporočnik Lukanc, [1] je zasedla prej nego sovražnik jako ugodno stališče, odkoder ji je bilo mogoče vstaše zgrabiti od strani in jih potisniti nazaj. Ko so padle nase prve krogle, je Turčin zabrenčal, kakor bi kdo dregnil v osje gnezdo. Ni se še dolgo streljalo sem in tja, že smo zapazili, kako Turčin vlači in prenaša mrtvece in ranjence iz trdnjave v mesto. Žalibože, tudi nam se je pripetila prezgodaj velika nesreča. Major Kerček, vzor hrabrega vojaka, je bil nad komolcem ranjen. Ako se pomisli, da so sovražne krogle frčale kakor čebele, kadar rojijo, in da je Kerček, kakor je dolg in širok, hrabro hodil sera pa tja in nadzoroval svoj bataljon v ognju, mora biti Bogu hvaležen, da je bil samo lahko ranjen. Kerček se ne zmeni dosti za rano in zapoveduje dalje, kakor bi se ne bilo nič zgodilo; še le ko začne kri curkoma liti iz rane, je šel, prisiljen po nadvojvodi Ivanu Salvatoiju, na takozvano pomočišče, kjer ga je zdravnik obvezal in mu prepovedal se dalje udeleževati boja.

To je bil za majorja Kerčka, pa tudi za nas, ki smo ga radi imeli, hud udarec. Za svoje prehrabro obnašanje je prejel vojaško zaslužno svetinjo.

Na njegovo mesto je stopil stotnik Salomon, značajen, pošten in zeló hraber mož. Ta je vodil bataljon v zmislu svojega prednika izvrstno, a Bogu bodi potoženo, tudi njega je zadela kmalu sovražna krogla in mu predrla stegno; kosti mu ni poškodovala, zato je zapovedoval in vodil bataljon dalje in ni nikomur nič povedal, da se je že seznanil s turško kroglo; še le ko prifrči druga krogla in ga zadene zopet v isto stegno, se zgrudi vrli poveljnik in obleži.

Imam ga še danes pred očmi, kajti padel je 30 korakov od mene.

Prihiteli so nosilci in v splošno žalost odnesli junaka z bojišča, kjer je že nekoliko časa ležal brez pomoči. Tudi ta častnik je bil odlikovan za svoje hrabro postopanje z vojaško svetinjo za hrabrost.

Ta hrabri častnik je bil tudi l. 1859. v Italiji, kjer se je junaško branil proti Italijanom in bil težko ranjen na obrazu, kar se mu še dandanes pozna.

Po teh velikih nesrečah je stopil na čelo prvemu bataljonu znani nam stotnik Stromajer. Ko je še Kerček zapovedoval bataljonu je bila njegova stotnija odposlana na goro na desnem krilu; lo je velika vodna drča od drugih treh stotnij.

Začasno je bilo tedaj poveljstvo bataljona v dveh rokah: drče je zapovedoval stotnik Stromajer, takraj stotnik Slivnik.

Omeniti moram tudi, da je bil takoj od začetka na bojišču polkovnik Priger, mož z dobrim srcem v negladki koži.

Moštvo, pa tudi častniki so porabljali zemljišče za lastno v ali naš polkovnik je stal po koncu kakor smreka, pa ne vzadi, [nejasno] v bojni črti in je opazoval z daljnovidom razvitek boja. Goto nego sto Turčinov je streljalo nanj. Svinčenke so frčale okoli kakor da je razdrl sršenovo gnezdo, ali mož je imel tako zdrave da se za to frčanje kar nič zmenil ni.

Fantje, ki so bili poleg njega v bojni črti, so pripovedovali, da so videli dva angelja z velikanskimi porotnicami, ki sta odbijala svinčenke od njega.

Skoraj bi bilo to verjetno, ako pomislimo, da je bil ta polkovnik predno je šel v Bosno, že v 38 bojih in bitkah in da se mu ni pripetilo nič žalega.

Polkovnik Priger, vzgled redke hrabrosti in hladnokrvnosti nepopisno ugodno vplival na ves polk; zakaj znano je, da se [nejasno] vzgledu polkovnikovem držal ves polk pri vseh priložnostih vsakem početju v Bosni hrabro in možato.

Okoli dveh popoldne se pripodi velika četa Turčinov iz m se razdeli za zidom in po kulah. Krogle frčé gosteje; bilo je tudi treba pomnožiti našo bojno črto. Tretja stotnija se raz začne streljati; ranjen je zopet poročnik Sever te stotnije.

Sovražna svinčenka mu je zdrobila kost prednje leve roke. je bila nevarna, moral je torej zapustiti bojišče.

Ko je zapazil sovražnik, da je naše desno krilo slabejše kot levo, se obrne z veliko silo proti desnemu krilu. Treba je bile to krilo podpreti, da ne omaga.

S polovico stotnije. s katero sem prejšnjo noč stal na pednjih stražah, sem bil poslan onkraj drče. Svet, kakor že povedano, gol, skrito se ni moglo korakati. Desetniku Pavlišiču je bila naloga, zavarovati levo krilo polstotnije, in ker se ni kar nič na osebno varnost, ga je zadela sovražna krogla. Njegovo obašanje pri tej priliki opišem pozneje.  

* * *

Ko sem dospel na planino in ponižno javil, da sem prišel poro, me je poveljnik onkraj vodne črte, stotnik Stromajer, po na desno krilo in mi ukazal odbijati vsakatere sovražne napade.

Mnogim vstašem, ki so hoteli od strani priti nam za hrbet dal s svinčenkami posvetiti in marsikateri se je tukaj opekel.

Že ko smo prikorakali na visoko planino severno od Livna je objela mrzla buija; le-ta je proti šesti uri popoldne nekoliko po nebo se je pooblačilo, nastala je gosta tema in hud mraz. Noč se je bližala, streljanje je pojemalo. Kaj zdaj? Zemljišče je zdaj znano, zvedelo se je tudi, kje bi se najlaže vdrlo v trdnjavo.

Sovražnik, ki nam stoji nasproti, se ceni na 2000 glav; naša naloga je bila deloma dovršena; odriniti nismo smeli, temveč držati in braniti nam je bilo zasedene višave in odbijati tudi po noči sovražne napade. Ostali smo torej, kjer smo stali po dnevi, tudi po noči; samo zapovedalo se nam je, naj se tako razprostremo in vsako luknjo zamašimo, da se nihče ne bo mogel skoz umakniti. Hoté ali nehote sem moral ostati tudi tretjo noč na prednjih stražah.

Turki so celo noč rjuli in vpili kakor divjaki. Hoteli so nas splašiti s tem rjovenjem ali so pa klicali svojega Boga na pomoč. Razumljivo so se culi tudi klici: »Gjavri, pojdite doli, boste ručali ričet!«

Vsem oddelkom, ki so bili razviti v bojni črti, se je ostro prepovedalo spati in zaukazala se jim je največja pozornost in pazljivost.

Kakor že povedano, me je stotnik Stromajer, ko sem prišel podpirat desno krilo, postavil na visoko golo planino; stal sem torej že drugo noč najbliže nebes. Ako bi kdo mislil, da smo bili tukaj varni pred kroglami, bi se zeló motil; vstaši so nas pozdravljali tudi na tej višavi preprijazno z njimi. Kamenja je bilo dosti. Vojaki so si hitro zgradili zakrilja in potem kljubovali vsem sovražnim napadom in kroglam.

Proti večeru je polkovnik Priger poslal povelje, da naj po noči moj trobentač trobi vsake pol ure generalno koračnico (generalmarš). S to odredbo je hotel polkovnik vstašem morda le oznaniti, da naši čujejo tudi v črni noči in da se jim naj nikar nihče ne bliža, ako hoče ohraniti zdravo bučo, a Turčin tega ni slušal; bil je radoveden, še bolj pa krvoločen; dana mu je bila smer in glas vojaškega roga ga je vabil na goro, na strme vrhe.

Naša straža je bila poučena, da naj pazi na vsak še tako majhen šum in ropot.

Ura je bila polnoči; slišali je sicer nismo biti iz lin visokih stolpov turških mošej, ker ti nimajo ur in niti samostan Gorica ni imel turnske ure. Turčin ne posluša rad zvonjenja in zoprno mu je, če bije kladivo. Žepna ura torej nam je povedala, da je napočil čas strahov. In res straža naznani, da se strahovi bližajo. Sest Turkov se plazi in kobaca po obronku gore proti nam. Zdaj zaukažem, da bodi vse tiho, da se nihče ne gani, dobiti hočemo strahove v pest. Vedno večje in večje postajajo pošasti. Zdajci zagrme puške, Turčin zajavka, ker se mu je zamešalo nekaj svinca med večerjo, ki jo je zaužil pred odhodom.

Ranjeni so bili trije; zaradi ponočne teme vojaki niso mogli natanko meriti. Turčin je bežal po bregu, kar je mogel, in vlekel ranjence s seboj; naš trobentač pa je trobil dalje in vabil Turčina na »korajžo«.

Da je bil Turčin besen in razkačen po tem odbitem napadu, se razvidi iz tega, da je proti trem zjutraj hotel poskusiti vnovič svojo srečo od druge strani, misleč, da so kranjski fantje brezskrbno pospali, a varal se je; bili so slej kakor prej budni in pripravljeni na vsak napad. To pot vstaši niso prišli tako blizu našega stališča kakor prej, ampak so se klavrno prej vrnili.

Glas trobente se je razlegal črez hrib in plan do belega dne in potem utihnil, a vstaši niso utihnili in tudi ne mirovali; drhteli so po naši posadki, maščevati so hoteli ranjence, zato so prikobacali skoz gosto meglo celó po dnevi še parkrat, a bili so vsekdar pognani v beg.

Tudi na drugih mestih so vstaši napadali straže in oddelke ter hoteli prodreti bojno črto in uiti, a povsod so bili nesrečni.

Noč od 26. do 27. kimavca je bila temna, v gosto meglo zavita in tako mrzla in deževna, da so bili vojaki vsi mokri in so se na vsem životu tresli; povrh so bili tudi še žejni in lačni, ker zaradi boja ta dan niso dobili niti kosila, niti večerje.

Naskok na Efrem-kulo.[uredi]

Naš vrhovni poveljnik je sklenil, kakor je bilo že povedano, ukrotiti vstaše s topovi. Povelje se je izdalo: »Dne 27. kimavca naj se štiri brigade, ki so prejšnji dan obkolile Livno, pomaknejo tako blizu mesta, da se more bombardiranje mesta pričeti ob 7. uri zjutraj.« 

Topove malega in velikega kalibra, ki so bili prideljeni naši pehotni diviziji, sta privedli, kakor sem že prej omenil, dve stotniji 2. bataljona 17. pešpolka pod vodstvom majorja Grindla s čudovito vztrajnostjo po nepopisno slabih in strmih potih pravočasno na kraj, kjer so se potrebovali. Gindel je prejel za ta svoj trud na licu mesta priznanje vojvode Virtemberškega in pozneje je bil zato še odlikovan.

Vsak je težko pričakoval belega dne in z njim rešitve iz neprijetnega položaja, se veselil napovedane kanonade in redkega prizora; ali tukaj se je zopet uresničil pregovor, ki pravi: »Človek obrača, Bog pa obrne.« Megla, ki se je bila že prejšnji večer gosto ulegla na mokro zemljo, se v jutru ni hotela dvigniti in tudi solnce ni imelo tolike moči, da bi jo bilo pregnalo.

Brigade, ki so stale po gorah, so bile 27. kimavca ob 7. uri zjutraj zavite še v gosto meglo, in ker nišo videle Livna, je umevno, da niso mogle izvršiti prejetega povelja. Samo v dolini, kjer se je razprostiralo livansko polje, se je megla toliko vzdignila, da so se prikazale na ravnem ležeče hiše, katere so potem topovi brigade generala Čikoša bombardirali ves dan z uspehom.

Palača bega Bušatelje, v kateri je stanoval pozneje naš polkovnik in so bile nastanjene štabne pisarne, je bila tako hudo razdejana, da so jo morali potem dolgo časa popravljati.

Prizor težko pričakovane splošne kanonade je splaval po vodi. Le po deseti uri dopoldne se je megla tudi po višavah za nekoliko časa razkadila in takoj so začeli naši topovi, ki so stali na planini, metati v mesto smrtonosne bombe. Posebno mi je ugajala gorska baterija, ki je bila dodeljena drugi gorski brigadi in je stala blizu mene.

Turki so se predrznili z nekim starodavnim topom, katerega so postavili v Efrem-kulo, streljati na nas. Ustje te starine je molelo skoz lino. Poveljnik naše gorske baterije, nadporočnik Rubež, nameri nanj in že druga bomba je razdejala starinski top tako, da je takoj umolknil.

Velik strah so povzročili Turkom tudi šrapneli, katere je metala ta baterija. Kadar se je šrapnel razpočil nad glavami Turčinov, so se ti razkropili kakor piščeta, kadar pade nanje jastreb.

Ta grozoviti grom topov je kmalu zopet pretrgala megla, ki je tako gosto nastopila in ležala do štirih popoldne, da se še 50 korakov daleč ni videlo.

Tudi turške puške in topovi so umolknili. Zdelo se je, da so vstaši zapustili obzidje in kule. Vrhovni poveljnik zaukaže, naj se prepriča 2. gorska brigada, je li Efrem-kula še zasedena ali ne. Če ni, naj jo zasede ta brigada.

Vsled tega ukaza se odpošlje tretja stotnija pod vodstvom stotnika Slivnika; tej stotniji se pridruži tudi stotnik Stromajer, ki je tvoril desno krilo 2. gorske brigade. Le-tá je spoznal, da bi bila pridobitev Efrem-kule za boj odločilnega pomena. Skoval si je že zjutraj načrt in seznanil z njim tudi mene. Stromajer, čigar bojeviti značaj nam je že znan, je hotel napasti to kulo brez vsakega višjega povelja v ugodnem času s svojo kompanijo in s polovico 2. stotnije, ki je stala pod mojim poveljstvom.

Slivnikovo prodiranje proti Efrem-kuli je bilo povod, da Stromajer ni mogel več strpeti na svojem mestu; videl je z gore v trenutku, ko se je megla nekoliko vzdignila, da Turčini kakor besni levi hitijo kuli na pomoč in da je Slivnikovo desno krilo v nevarnosti, kajti sovražnik je tu nameraval prekoračiti zid in zgrabiti Slivnika od strani.

Stromajer, ki je to Turčinovo nakano z gore opazoval, ni zamudil ugodnega trenutka; postavil se je hipoma na čelo oddelkom njemu podrejenim ter hitel, kar je mogel, iz lastnega nagona Slivnikovi stotniji na pomoč. To pogumno postopanje je Turčine tako oplašilo, da si potem niso upali prelesti zida.

Slivnik in Stromajer sta se vgnezdila 200 korakov pred Efrem-kulo in naši fantje so na to daljavo tako dobro streljali, da se je vsak Turčin, ki je pokazal glavo izza zidú, mrtev zvrnil na tla. V trenutkih, ko se je razpršila megla, nas je tudi naša gorska baterija krepko podpirala in pošiljala s šrapneli in granatami Turčine na drugi svet.

Pripravljeno je bilo že vse za naskok te kule; sovražnik je razvil vse svoje moči za zidom in čakal, kdaj ga napademo. Polkovnik Priger, ki je opazoval z gore to gibanje in približno tudi zvedel sovražno moč, je dosegel torej svoj namen, pa ni hotel več žrtvovati svojih ljudij; zakaj vedel je, da bodo topovi pozneje porušili kule, in zato je zaukazal, da se naj Slivnik in Stromajer vrneta.

Na povratku je bilo nekaj naših fantov ranjenih. Zdaj se je Turčin zopet osrčil in hotel poskakati izza zidú, da bi mučil naše ranjence po nečloveško in jim slednjič porezal glave, toda polovica 2. stotnije pod mojim poveljstvom je ostala še v bojni črti; moj oddelek torej, pod čigar varstvom so se drugi vračali, in patrola, katero je vodil vodnik Malnerič, sta začela obdelovati Turčina od strani tako močno, da se nobeden ni upal iz zavetišča. Naši ranjenci so se hitro odnesli in bili tako rešeni gotove smrti. Da bi zadostno popisal, s kako srčnostjo in požrtvovalnostjo so se stotnik Stromajer, Slivnik in sploh vsi tu bojevali, od najvišjega poveljnika do najmlajšega pešca, za to je moje pero preslabo!

Ob štirih popoldne je močen veter pregnal za nekoliko časa oblačno meglo, in baterije po gorah so jele zopet bljuvati smrt Turčinu. Poljske baterije pa so obdelovale, izpremenivši svoje stališče, s planjave turške utrdbe.

Med gromom topov se je vršila pri prvi stotniji na desnem krilu zanimiva igra. Prva stotnija je stala nasproti Efrem-kuli in vstaši so jo neprenehoma nadlegovali s streljanjem; posebno je bil eden izmed njih jako nadležen in ni hotel mirovati. Naposled je bil tako predrzen, da se je postavil pred zid zunaj kule in na nespodoben način izzival naše fante. Zdaj je bilo tamošnjemu nadporočniku Modrijanu zadosti. Poklical je frajtarja, ki je znal pri celi stotniji najbolje streljati, mu povedal daljavo na 500 korakov ter ukazal, da naj vzame Turka dobro na muho, sproži naj pa še le tedaj, kadar si bo svest, da ga zadene. Frajtar meri le malo trenutkov, sproži in precej potem se prekucne Turčin in ne migne več. Vedelo se je, da Turki tovariša ne bodo pustili ležati pred kulo; zato se je frajtarju vnovič zapovedalo, naj ostane v tej legi in ustreli, kadar bodo Turčini prišli po mrliča. Ta ukaz se še ni bil dobro izustil, že je bil vstaš pri mrtvecu in ga hotel odnesti, a frajtar je ustrelil drugič in tudi ta Turek se zvrne in se ne pobere več. Le škoda, da je megla prehitro storila konec tej zanimivi igri. Ko se je zopet razpršila, sta bila mrtveca že izginila, a videli smo, kako sta dva Turčina držala mrliča za pete in dirjala z njima proti mestu, da je bila mrtvecema glava ob tla. Tako so Turčini vedno vlačili mrliče z bojišča, kadar jih je bilo preveč in jih niso mogli nositi.

Uspehi bombardiranja. Sovražnik se vda.[uredi]

Navzlic neugodnemu vremenu so bili uspehi bombardiranja vendar le ugodni. Dne 27. kimavca ob šesti uri popoldne je v Livnu gorelo že na treh mestih. Vstaši so začeli uvidevati, da ne opravijo nič. Večkrat so že poskušali prodreti zasedeno črto, a vselej so bili zavrnjeni s krvavimi glavami. Na južni strani mesta se je vdalo popoldne že 35 regularnih turških vojakov. Zvečer, ko je streljanje potihnilo, je naredil večji vstaški oddelek zadnji siloviti poskus, da bi prodrl na severnozahodni strani skoz naše čete in ušel proti Glamoču. Dve stotniji 17., katerima je zapovedoval stotnik Stromajer, ena stotnija 21. pešpolka in oddelki dalmatinskega domobranskega bataljona so odbili tudi ta poskus odločno in hrabro. V kratkem, a vročem boju, ki se je unel pri tej priložnosti, je bil lahko ranjen major Mitrovič domobranskega dalmatinskega bataljona štev. 79. Šestdeset vojakov turške vojske, ki so se tudi zoper nas bojevali, se je vdalo.

Minilo je že 36 ur, kar je bil 1. bataljon 17. pešpolka na nogah in v ognju; črna noč že lega drugič na mokro zemljo in še nimajo ti reveži nič gorkega v želodcu. Hrabrosti jim ne manjka, to so pokazali, ali slabotnim na telesu in zbeganim na duhu jim za življenje ni več mari; marsikateri izmed njih bi bil raje mrtev nego živ.

Kjer je sila največja, tam je božja pomoč najbližja, pravi stari pregovor, in ta se je tudi pri nas uresničil.

Ob osmih zvečer je nas rešil 10. lovski bataljon iz tega težavnega položaja.

Ko smo vsi trudni in slabotni dospeli v tabor, so nam privalili mali sodček ruma, s katerim smo se malo poživili in si ogreli želodec. Umevno je, da bi nam bila bolj ugajala juha in kos mesa, ali za kuho ni bilo niti drv, niti vode.

Burja je začela pihati. Razgnala je meglo in videli smo z višave ob 9. uri zvečer, da gori mesto že na devetih krajih. Užgale so ga bombe Čikoševe brigade in topovi težke baterije. Po mestu je postalo vse tiho; Turčin je bil ves preplašen; videl in zvedel je, ne samo na naši strani, ampak na vseh straneh, da nič ne opravi.

Že v teku dne 27. kimavca se nam je pokazalo, da gospoduje Glanač-kula nad vsemi drugimi trdnjavami. Kdor ima to v rokah, je gospodar trdnjav in mesta.

Feldcajgmojster Virtemberg je hotel na vsak način to trdnjavo dobiti v roke; zato je zaukazal, da naj vzame 28. kimavca zjutraj zarana 8 težkih topov to kulo na muho in jo toliko razruši, da jo bo potem mogla 2. gorska brigada, na čelu ji 4. bataljon 22. pešpolka, naskočiti in vzeti. Ta brigada naj prežene razkrite vstaše izza zidu in trdnjav s smrtonosnim streljanjem. Vsa druga krdela naj ostanejo na svojih mestih.

Dne 28. kimavca nas megla ni več nadlegovala; bilo je lepo, jasno jutro. Oddelki so bili že pripravljeni, da izvršb prejete ukaze, kar prideta dva odposlanca, eden Turek, drugi kristjan, z belima zastavama v samostan Gorico, da bi vročila vrhovnemu poveljniku vojvodi Virtemberškemu prošnjo za predajo, ki so jo podpisali uporni vstaški glavarji.

Virtemberg je kapitulacijo sprejel, a je zahteval, da se podvržejo vsi brezpogojno ter izročé orožje, glavarje in vse tiste osebe, ki se zabeležijo ali oznamenijo pozneje zmagalcu. Ako bi se tem pogojem ustavljali, jim zapreti najsilovitejše kazni.

Sovražnik je sprejel vse te pogoje po kratkem posvetovanju.

Ob 8. uri dopoldne so vse štiri brigade sklenile obroč okoli Livna ože in tesneje.

Feldcajgmojster vojvoda Vilko Virtemberški in njegovo glavno stanišče pred Livnom.[uredi]

Znano je, da je Virtemberg, ko je čul o velikih izgubah in slabem vodstvu Samčeve brigade pri Ključu, zasedel dne 6. kimavca v Travniku konjiča in se napotil, spremljan od svojega generalštabnega šefa Alborija in nekaterih ulancev, proti Ključu, kamor je dospel drugi dan dopoldne.

Prejahal je skoro brez oddiha blizu 100 kilometrov. Zvezdi svoje sreče se je imel zahvaliti, da se mu na tej dolgi poti, ki je bila izpostavljena na vseh straneh sovražniku, ni pripetila nobena nesreča. Pa kar mu je sovražnik prihranil, to mu je dodal general Samec. Ko je namreč prišel Virtemberg na bojišče pri Ključu, je bila Samčeva brigada v takem neredu, da sta vojvodo izpreletela strah in groza. Oddelki so bili razkropljeni, vojaki že 48 ur niso ničesar zaužili. Samec ni bil več zmožen izdati pametnega povelja, njegov duh je bil nestalen in zmeden do skrajnosti; videlo se je, da se revež bliža duševni tmini, ki ga je pozneje žalibože tudi objela. Zabredel je bil v tej vojski že drugič na kriva pota; pri Banjaluki mu je bila sreča podala roko in ga potegnila iz jame, katero si je bil sam izkopal in potem padel vanjo; pri Ključu pa ga je rešil iz zagate, v katero ga je bila spravila njegova nezmožnost, Virtemberg na rovaš svojega zdravja.

Vojvoda se je povrnil v Travnik, v resnici ves bolan. Mučila ga je zlatenica. Dalje časa ni sprejel nikogar. Raztogotil se je nad Samcem ter pripovedoval, da se ima zahvaliti za bolezen temu nesrečnemu generalu ter njegovemu nespametnemu zapovedovanju in bojevanju.

Ko se je dne 21. kimavca napotila glavna kolona iz Travnika proti Livnu, je bil Virtemberg še zeló bolan, a na noben način ni hotel zaostati. Ker ni mogel jahati, se je vozil do Borove glave, kamor je truma dospela, kakor smo slišali že prej, dne 26. kimavca.

Predno so oddelki, ki so bili zbrani na Borovi glavi, odkorakali proti stališčem, kjer se jim je bilo potem bojevati, je odposlal Virtemberg tudi pozvedovalno patrolo do generalnega majorja Čikoša, ki je stal pri Han -Prologu ob dalmatinski meji. Ta oddelek, ki je imel nalogo, obvestiti Čikoša o vsem, česar mu je bilo treba vedeti za boj, je vodil stotnik generalnega štaba Res, dodeljena pa sta mu bila poročnika grof Božidar Andraši 6. huzarskega in Kovačič 5. ulanskega polka z vodom ulancev. Reš je krenil takoj na Borovi glavi na desno, jahal po brezpotnem, raztrganem, kraškem svetu ob severni in zapadni strani Livna ter dospel po mnogih nevarnostih ob 4. uri popoldne v Han-Prolog.

Ko je izvršil svojo nalogo ter pokrepčal svoje in svojih podložnikov trudne ude, se je vrnil ob južni in vzhodni strani livanskega mesta v Virtembergovo glavno stanišče ob 11. uri po noči.

Na poti okoli Livna je naletel mestoma na male vstaške čete, ki jih je razkropil in se jim potem previdno odtegnil brez vseh izgub; posebno pogumno se je obnašal v takih primerljajih grof Andraši; poročnika Kovačiča pa ni treba še posebej omenjati, ker ta mladi častnik je itak povsod, kamor si ga postavil, postopal skrajno umno in hrabro.

Ker je Reš Livno na vseh straneh objahal, je mnogo zvedel o sovražniku, kar je potem natanko izporočil kornemu poveljniku; tudi junaškega obnašanja svojih podložnikov mu ni zamolčal.

Virtembergu je bilo zdaj gledé sovražnika skoro vse jasno, razveselilo pa ga je tudi poročilo o Andrašijevem in Kovačičevem delovanju na patroli, ki je bilo pozneje poplačano z najvišjo pohvalo.

Grrof Božidar Andraši je bil sin tedanjega ministra zunanjih zadev, grofa Julija Andrašija. Virtemberg je dobro vedel, da ne bo veselilo le očeta, temveč tudi presvetlega cesarja samega, če si pribori mladi Andraši odliko; zato mu je šel na roko in mu dal priložnost, da se je mogel izkazati pogumnega v sovražnem ognju. Iz tega raz vidimo, kako nežno vdan je bil Virtemberg svojemu vladarju in kako je umel izpodbnjati mlade častnike.

Ko je odpravil ta pozvedovalni oddelek na Borovi glavi, je zasedel Virtemberg navzlic svoji bolehnosti konjiča in prijabal s svojim spremstvom na čelu 3. gorske brigade ob eni uri popoldne po cesti 3000 — 4000 korakov pred Livno ter bil prvi pozdravljen z bombo iz turškega topa. Ta bomba je tako lepo padla in se kakih 100 korakov pred njim razpočila, da se je takoj vedelo, da je niso izstrelili vstaši, ampak pravi turški topničarji. Vojvoda se je ustavil in ostal na cesti, krdela pa so si poiskala v zakritjih zavetišča.

Virtemberg je čutil, da bo treba s krdeli dalje časa tu ostati, in dobro je tudi vedel, česar vojaki najbolj potrebujejo na poti, zato je vzkliknil: »Rad bi zvedel, se li nahaja v bližini voda ali ne?« Major Vojnovič, ki mu je bil dodeljen, jaha 100 korakov naprej in res najde za nekim pomolom studenček, ki je tanko curljal. Virtemberg ukaže, da se pomol zasede, voda skrbno zajezi, da je niti kapljica ne odteče in da se zbira poslej v vodnjaku. Poveljniku prednjega varstva pa je zapovedal, da postavi k temu novoustvarjenemu vodnjaku stražo, katera naj pazi, da nihče ne zajema vode brez povelja.

Na videz je to malenkost, a če se stvar natanko preudari, se razvidi, da tiči v tem povelju hvalevredna skrb za podložnike in velika praktična modrost; zakaj težko, skoro neizpeljivo je, brzdati trumo žejnih vojakov, da bi ne skalili in pokvarili vode.

Da podrobnosti v okolici laže spozna, je vzel Vojnovič župana muktarja iz Potočan s seboj; slednji je bil kristjan, ime mu je bilo Jakuf in imel je široke prsi kakor kraljevič Marko. Ko je padla prva bomba, je ta orjak zakričal z daleč donečim glasom: »Bežite, gospodine, Turčin puca!« Virtemberg se ozre in vpraša: »Kaj se je pripetilo muktaiju, da kriči, kakor da bi ga devali iz kože?« In ko je vzrok njegovega razvnetja zvedel, je nadaljeval: »Zdi se mi, da se boji manj bombe, kakor pa Turčina, ki je izstrelil bombo.« In tako je tudi bilo. Druga bomba ga je našla še vedno na cesti nezakritega; vojvoda mu je slednjič odkazal prostor, kjer je bil varen pred sovražnimi kroglami, a sam s svojim štabom je ostal na cesti in s tem pokazal krdelom, kako malo se zmeni za sovražne bombe.

Na gornji strani omenjenega studenčka tik skalnate stene je stala turška hiša, ki se je po posestniku imenovala »Bučina-kula«. V tej je imel naš korni poveljnik svoje glavno stanišče, kjer je prenočeval od 26. do 28. kimavca. Kula je imela tri prostore: v sredi kuhinjo in ob straneh po eno sobo. V boljši in prostornejši izbi je stanoval vojvoda, a ne sam; kakor v drugi sobi, tako se je nastanilo tudi v tej njegovo spremstvo in še več drugih častnikov.

Med tem ko je zvečer Virtembergov štab izgotavljal povelja za noč in nastopni dan, je vojvoda preskrbel gorko večerjo, na katero je povabil tudi divizijonarja Milerja, njegov štab in dva časnikarska poročevalca. Med večerjo so dohajala mnogovrstna naznanila in vprašanja, ki so se takoj reševala.

Virtemberg je bil navzlic svoji bolehnosti še precej dobre volje. V nekem naznanilu, ki ga je poslal generalni major Ivan Salvator, je bilo rečeno, da je stotnik N. ranjen.

»Kje?« je vprašal vojvoda ordonanco, ki je prinesel naznanilo.

»Na mečah,« odgovori mož.

»To ni mogoče,« zavrne vojvoda.

»Zakaj ne?« vpraša podpolkovnik Albori.

»Zato, ker stotnik N. nima meč.« 

Vse se je smejalo temu dovtipu, a pozneje se je izkazalo, da je bil stotnik v resnici ranjen v stegno, a krogla k sreči ni dosegla kosti.

Drugi dan so ovirali mrzel dež, burja in gosta megla bojevanje in streljanje in to je jako neugodno vplivalo na slabotno Virtembergovo zdravje; a navzlic temu ni tožil, temveč vodil boj s čudovito mirnostjo in sigurnostjo ter se včasi, kakor smo zgoraj slišali, še celó malo pošalil.

Ko se je dne 27. kimavca ob 10. uri megla nekoliko vzdignila, sta se bateriji pri Gorici in Žabljaku pomaknili nekoliko naprej, a kmalu sta morali ustaviti streljanje zaradi goste megle, ki je zopet nastopila.

Ob 11. uri stopi neki štabni častnik pred vojvodo in meni, da bi bilo ugodno, porabiti to gosto meglo in naskočiti mesto. Virtemberg, ki je bil zavit v lahek plašč in se je tresel kakor trepetlikovo listje — ne smemo pozabiti, da je bil še vedno bolan — ni na to nič odgovoril, temveč šel se je rajši gret v Bučino kulo.

Ko se je črez četrt ure zopet povrnil, mu isti častnik opetovano nasvetuje, da bi se naj mesto napadlo v megli, a Virtemberg zopet molči. Iz tega se razvidi, kako stanovitno se je držal onega, kar je že prej za dobro spoznal, namreč, da ne bo brez potrebe prelival krvi, temveč uničil rajši vstaše s topovi.

Med tem je Čikoševa baterija na planjavi neprenehoma streljala. Na enkrat se obrne Virtemberg k majorju Vojnoviču z besedami: »Čikoš strelja!«

»Da, kraljeva visokost, on strelja.«

»Pa mora tudi kaj videti!«

»Tudi meni se tako zdi,« odgovori Vojnovič.

»Veste, kaj?« reče vojvoda; »pojdimo v dolino, morda bomo mogli pregledati od tam bolje mesto kakor od tukaj; pokličite mi Alborija!« 

Ko je Albori prišel, se je Virtemberg napotil h goriškemu samostanu. In res v dolini ni bilo megle.

Zdaj ukaže vojvoda, da naj Albori poišče pripraven prostor za 8 centimetrovo baterijo, ki se ima preseliti z gore na ravan, sam pa se je odpravil v neko sobo v gornjem nadstropju goriškega samostana in Vojnovič ga je spremljal tja.

Tu se je pripetila naslednja prigodba:

Med samostanom in mestom je ležalo v gruči 4 — 5 revnih hiš. Oddelek, pol stotnije močan, je ležal pred samostanom, bil razvit v bojno črto in obrnjen proti tem hišam, ne da bi streljal. Vojvoda si je mislil, da bi ne nasprotovalo njegovemu povelju, ako bi se hiše zasedle, ter je vprašal poveljnika polku, h kateremu je pripadal ta oddelek: »So li zasedene hiše, pred oddelkom ležeče?«

Polkovnik pritrdi, da se pač nahaja tam sovražnik.

»Ali mari to dobro veste?« vpraša vojvoda,

»Prav dobro to vem,« odgovori polkovnik.

»Tedaj jih takoj naskočite in vzemite!« ukaže vojvoda.

Kmalu nató začne oddelek spuščati smrtonosne krogle proti hišam; tudi gorska baterija, ki je bila v bližini, je storila istotako in vsaka njena bomba je prevrtala lesene stene v gornjem nadstropju, a nihče se ni branil, nihče ni odgovarjal temu pogubonosnemu streljanju. Vojvoda, ki je to prigodbo zvesto opazoval z daljnovidom, se hipoma obrne proti Vojnoviču, rekoč: »Hiše niso zasedene!«

»Kraljeva visokost, če polkovnik trdi, morajo pač biti zasedene.«

O vojvodovi trditvi se je prepričal kmalu tudi poveljnik polstotnije. Baterija je ustavila streljanje, vodja pehotnega oddelka se postavi s samokresom v roki moštvu na čelo, pride do hleva, pogleda skoz odprta vrata in ne najde nikogar; še le ko se približa večjemu poslopju, mu pride stara žena naproti, tresoča se po vsem životu, in ga prosi milosti.

Vojvoda, to videč, skoči po koncu in ves razgret zakriči: »Pokličite mi polkovnika! — Vidite li to staro ženo?« kriči prihajajočemu polkovniku naproti; »to starko ste imeli za posadko! Zahvaljujem se vam!« 

To se je godilo na vzhodni strani Livna, a vse drugače je bil poučen o sovražniku naš polkovnik Priger, ki je stal na severu; ta je vedel natanko tudi za vsako miš, ki je gnezdila za sovražnim zidom.

Virtemberg je bil še v samostanu, ko je prišla baterija z gore v dolino, in podpolkovnik Albori jo je postavil na planjavo pri Žabljaku.

Sovražni topničarji v Krnac-kuli so to videli in začeli takoj streljati na njo; bombe, ki so padale v njeni bližini na tla, se pa večinoma niso razkosavale.

Zdaj so začele tudi vse naše baterije, ki so stale na livanskem polju in niso bile zavite v meglo, pošiljati bombe proti mestu, ki je ležalo v polkrogu pred njimi.

Ob mraku pa je potihnilo bombardiranje in vsakoršno streljanje.

Vojvoda je imel ta večer vse oddelke zbrane in je bil pripravljen za splošen naskok, o katerem se je posvetoval z Alborijem, ko sta jahala domov v Bučino-kulo. A do tega naskoka ni prišlo, ker so se vstaši, kakor smo zgoraj slišali, drugi dan zjutraj vdali prostovoljno.

* * *

Zadnja trdnjava je padla, Livno se je zasedlo; le v severnem kotičku Krajine se je še upirala peščica vstašev, ki pa so bili v boju pri Pečih blizu hrvatske meje dne 6. in 7. vinotoka popolnoma poraženi. Nato se je vsa Krajina zasedla.

Po krvavih bojih pri Doboju je feldmaršallajtnant Sapari zasedel tudi še le dne 28. kimavca Zvornik, torej 50 dnij pozneje, kakor bi se bilo to moralo zgoditi po potnem načrtu. Ta dan je padla, kakor smo že slišali, tudi trdnjava Klobuk v Hercegovini in tako so prišla na en in isti dan tri mesta: Livno, Zvornik in Klobuk, našim v roke.

Sapari je zasedel nato vsa večja mesta in kraje v okolici in se zvezal, kakor je bilo že prej ukazano, s Filipovičevo kolono v Sarajevu.

Generalni major Valdsteten, poveljnik 7., in polkovnik pl. Brukner, poveljnik 8. pehotne brigade 4. divizije, sta imela nalogo, se zvezati z 18. pehotno divizijo v Hercegovini.

Valdsteten je korakal iz Dolnje Tuzle skoz Kladanj in glavno mesto Sarajevo proti mestu Konjiči, ki leži ob reki Neretvi; pl. Brukner pa je korakal skoz Vlasenico in je imel nalogo, zasesti Gorazdo in Fočo, ki ležita južnovzhodno od Sarajeva.

A iz Mostarja proti Konjiči je odposlal Jovanovič podpolkovnika Vojnoviča s 3. bataljonom 44. pešpolka, da poda tam Valdstetnu roko in se zveze z njim.

Tudi VII. pehotna divizija je poslala iz Livna 3. gorsko brigado skoz Gornji Vakuf v Prozor in se tako zvezala s Filipovičevo in Jovanovičevo kolono.

Prva pehotna divizija je po dveh bojih, dne 3. kimavca pri Mokrem in dne 21. kimavca pri Šenkoviču, izmed katerih je bil zadnji posebno vroč, zasedla dne 4. vinotoka Višegrad in vsa večja mesta ob meji Novipazarja.

Tako je bila v začetku meseca vinotoka l. 1878. vsa Bosna in Hercegovina v avstrijskih rokah.

Odlikovanci.[uredi]

V boju pri Livnu so se posebno pogumno obnašali in bili odlikovani s srebrno svetinjo I. reda za hrabrost:

Cuderman Dragotin, kadet 2. stotnije. Bil je poveljnik oddelka, ki ga je vodil zeló premišljeno in neustrašeno; v najhujšem sovražnem ognju se ni zmenil za krogle, ki so mu frčale okoli ušes, in je vplival s tem svojim pogumnim vedenjem jako ugodno na svoje podložnike. Z veliko spretnostjo je tudi vodil pozvedovalno patrolo proti sovražniku in prinesel za daljnji razvoj boja zeló pomenljiva naznanila.

Potočnik Oton, vodnik 1. stotnije iz Postojne. Ker je bil ta podčastnik popolnoma vešč srbohrvaščine, je navadno opravljal službo tolmača in si v tej lastnosti pridobil mnogo zaslug. Vsled svojega premišljenega obnašanja in poznanja bosenskih šeg in navad se mu je dostikrat posrečilo zvedeti zeló važne stvari od prebivalstva, nam nenaklonjenega. Tudi v boju se je izkazal možá. Ko je dobil povelje pri Livnu zavarovati stotnijo na levi strani in pregnati vstaše, ki so jo nadlegovali tu s streljanjem, se jim je spretno približal do 400 korakov, zasedel neko višavo, ki jo je potem vztrajno branil, in s tem dosegel, da se je stotnija čutila varno na tej strani.

Malnerič Janez, vodnik 2. stotnije. Dne 27. kimavca je vodil patrolo in imel nalog vzdrževati zvezo z drugo stotnijo in z onim polbataljonom, ki se je odposlal na ogled proti Efrem-kuli. Temu oddelku se je Malnerič prostovoljno pridružil in nekaj izvršil, kar se mora res označiti za vzgled mirne premišljenosti in zavednosti. Ko se je vračal ta polbataljon po izvršeni nalogi, so obležali na naši strani štirje ranjenci na bojišča. Turčini so to zapazili in planili iz trdnjave. Ranjenci so bili v veliki nevarnosti. Ako bi prišli Turčinom v roke, bi morali prestati pred smrtjo grozovite muke; zakaj Turčin ne pozna usmiljenja do svojih ranjenih sovražnikov. Skrit za gričem počaka Malnerič, da pridejo vstaši bliže, zasede potem s svojimi šestimi moži širok prostor na griču in jih začne od strani tako obdelovati, da niso storili niti koraka več naprej, ampak so bežali, kar so mogli, nazaj v trdnjavo; zakaj mislili so, da stoji za gričem večji oddelek. Pod Malneričevim varstvom in pod varstvom drugih oddelkov so znosili potém sanitetni vojaki ranjence na pomočišče, kjer so jih obvezali in pokrepčali.

Sterk Peter, vodnik 3. stotnije. Ko se je njegova stotnija vračala iz boja pri Glanač-kuli, je še vedno napadal sovražnika in se hrabro bojeval z njim; s tem je vso pozornost obračal le nase in tako obvaroval stotnijo velikih izgub. Smel in predrzen je bil ta mož. In tako ga je končno vendarle zadela sovražna krogla v prsi; a junak še ni omahnil. Pogumno in spretno je vodil še naprej podrejeno mu četo, dokler ga niso zapustile moči in se je zgrudil nezavesten. Krasen vzgled slovenskega junaka!

Pavlišič Janez, desetnik 2. stotnije.

Ker je ta podčastnik v isti stotniji z menoj služboval in se posebno odlikoval v vojski, mu hočem posvetiti malo več vrstic, zlasti ker je tudi njegovo poznejše življenje precej zanimivo.

Pavlišič je bil rojen l. 1855. na Vrtači v črnomeljskem okraju in je služil pri 2. stotniji 17. pešpolka, pri eni izmed tistih dveh stotnij, ki sta dne 5. vel. srpana prvi začeli streljati v boju pri Rogelju. Ko je počil prvi strel in je godba zasvirala cesarsko pesem, je Pavlišič prav od veselja zaukal. Ako bi se bil v mirnem časa tako daleč spozabil, bi bil gotovo moral za nekaj dnij v zapor, a ta dan je žel obilo pohvale; zakaj njegova neustrašenost je jako ugodno vplivala na tovariše in je pregnala strah, ki prevzame skoro vsakega, ki pride prvikrat v ogenj.

Pozneje je bil Pavlišič z dvema možema odposlan, da zavaruje desno krilo. Hipoma poklekne na senen kup ter zakriči: „Takó-le se streljajo Turki," in res se je v tistem trenutku zvalil eden vstaških poveljnikov raz konja.

V boju pri Jajcu dne 7. vel. srpana pred spopadom s sovražnikom nam je bilo treba korakati kakih dve sto korakov po odprtem svetu. Turki so streljali, kakor bi sipali orehe. Nevarnost je bila precej velika. Marsikateri vojak se je že prekrižal in zraven menda mislil, da mu bije zadnja ura. Med drugimi je bil tudi Pavlišič, ki je navduševal tovariše svojega krdela z besedami: »Fantje, le s korajžo naprej! Turki slabo streljajo, nič se nam ne bo zgodilo.« Pavlišič je imel prav. Turške krogle so sicer frčale, frčale so pa le nad glavami, nobena ni zadela. Za to obnašanje je dobil Pavlišič srebrno svetinjo za hrabrost II. reda.

V boju pri Livnu dne 26. kimavca je bil Pavlišič četovodja in bila mu je naloga, zavarovati levo krilo stotnije. Obnašal se je tukaj zopet jako pogumno, rekel bi skoro predrzno, in ker se ni bil dovolj zavaroval v svojem stališču, ga je zadela sovražna krogla v koleno. Zdaj ni mogel več stopati na nogo; navzlic hudo krvaveči rani pa je dalje navduševal svoje podložnike.

Še le ko se kri ni hotela ustaviti, se je vdal, a le za toliko časa, da so mu zavezali sanitetni vojaki rano; odnesti se pa ni dal, češ, da ima še zdrave roke in se še lahko bojuje za dom in cesarja, akoravno mu služi zdaj samo ena noga. In res se je bojeval tako dolgo, da je omedlel na bojišču. Vojaki so ga zdaj položili na nosilo ter mu hoteli odvzeti puško, a pri tej priči se je ranjenec zopet zavedel; še bolj krčevito nego poprej je poprijel puško ter zamrmral, da se še lahko bojuje. »S puško vred so ga nosači odnesli na prostor, kjer so obvezovali ranjence.

Pavlišič je bil to pot zaradi izredne vdanosti do vladarja, osobito zaradi zatajevanja samega sebe, ki ga je kazal kot ranjenec, odlikovan s srebrno svetinjo za hrabrost I. reda, katero si je krvavo zaslužil v pravem pomenu besede.

Iz vojske prišedši, je prevzel po očetu zadolženo posestvo in se oženil. Pridno je gospodaril, a vendar ni mogel poplačati dolgov; zato je sklenil iti v Ameriko, kjer se je nadejal prislužiti toliko, da bo poplačal svoje dolgove in s tem rešil očevino. Vedel je, da ga veže vojaška dolžnost na dom; zato je odšel natihoma od doma in prišel srečno v Ameriko. Tam je pridno delal in si prislužil toliko, da je poplačal vsaj najsilnejše dolgove. Nenadoma pa je dobil od doma glas, da mu je hudo zbolela žena. To ga je prisililo, da je moral domov, zlasti že zato, ker je imel doma drobne otročiče. Pa doma ga je čakala stroga kazen, ker ni bil v teh letih zadostil vojaškim zahtevam; zato je vložil večkrat prošnjo, da bi mu zasluženo kazen odpustili, toda vselej je dobil nepovoljen odgovor.

Kaj stori naš rojak v tej stiski? Sam piše slovensko preprosto pismo Nj. Veličanstvu avstrijskemu cesarju.

Pismo, s katerim je prosil Pavlišič pomiloščenja, je kaj zanimivo in se glasi doslovno takó-le:

»Memphis tenesi tega 7. marca 1885.

Prošnja do Njih, presvitli cesar!

Njih visoka častitliva Visokost presvitli cesar, jest Johan Pavlišič iz Vrtače, c. k. glavarstva Černembl, gemajndeamt Semič, poterjen 1875 k sovdaškem stanu, k 17. c. k. Infantrirogoment feldcajgmajster Baron Kuhnu 2. Kompani. —

Jest vem in spoznam, da sem kazni vreden, kjer sem Njihovo sveto postavo prelomu, ker sem jest zapustu svoj krej in sovdaško službo in sem šou v Ameriko. Nadalje jih ponižno prosim odpušanja, ker so tako žalostne in slabo pisane moje besede. Pervič jim naznanim, presvitli cesar, da sem biu leta 1878. u Bozni; napravu sem tri bitke, noter v tretji bitki sem biu zadet v nogo in jest se ne bom sam hvalil, zraven sem zaslužu tri medalje 1. in 2. klasa sreberne in pa krigsmedaljo, katere še dandanašni imam za spomin. Potem sem prišu domu od sovdatov in sem se uženu. Med tem časom so bla slaba leta, duga sem imou veliko za plačat, Bog mi je dau otroke, pomagat si nisem mogu in sem se podan po svet. Šu sem leta 1883. iz doma. Nadalje jih ponižno prosim, presvitli cesar, naj se usmilijo čez me, ako se pa čez me ne usmilijo, naj se pa usmilijo čez moje otroke in čez mojo ženo, da bi mi dovolili zopet prit nazaj k svojim domu brez hudega strahu. Prvič, ako ne bom dobiu usmiljena pri Bogu vsigamogočnemu in pri Njih, presvitli cesar, tako pod milem nebom ga ne dobim. Saj je Kristus na zadno uro prosu svojega očeta za svoje sovražnike, da naj jim odpusti; toraj tudi jest boži grešnik jih ponižno prosim, presvitli cesar, naj se usmilijo Oni čez me, da ne bo trepetalo moje serce pred hudim strahom nazaj priti v svojo očetovsko deželo med slovensko rodbino.

Namenu sem prit domu konc oktobra mesca, ako mi presvitli cesar dovolijo. Jest jih ponižno prosim, naj se usmilijo čez moje otroke in mojo ljubo ženo, ker sem jih rešu iz nadlog, da ne bodo po svet preganjani kakor jest, ko sem mogu iti od doma.

Izkleneno je to moje žalostno pisanje. Naj bodo pozdravljeni od Boga vsigamogočniga Oni presvitli cesar in Njih Visoka častitliva presvitla cesarica in cela Njihova rodovina potem od mene Johana Pavlišič. Ponižno prosim za odgovor nazaj. — tres: Johann Pavlišič frankco front strit No. 282 Nemphis tenesi North-Ameriko.«

Na to svoje pismo je toliko zaupal, da je takoj odšel iz Amerike v svojo domovino, ne da bi čakal odgovora. Srečno je prišel v Evropo, a ko se bliža svojemu domu, mu je začelo tesno prihajati pri srcu, kajti mogoče je, si je mislil, da tudi njegovo pismo ne izprosi pomiloščenja, in če ne, potem ga čaka doma le zapor, iz katerega bi ne bil kmalu rešen. Na njegovo veliko veselje pa zve doma, da je pomiloščen. No, zdaj je pa zopet veselje prikipelo do vrhunca, in prav po dolenjski navadi je dal duška svojim čutilom s tem, da je zavriskal kakor tedaj, ko je šel na Turčina.

Odslej je bil na svojo pisavo — katera mu sicer ni gladko tekla — jako ponosen. Nekemu gospodu, ki ga je opozoril na slabo pisavo, je hladno odgovoril: »Moja pisava je že dobra. Še presvetlemu cesarju je dopadla in mi izprosila milost.«

Ta junak je bil v družabnem življenju navaden človek, a navzlic temu so se pri njem pokazale resnične besede: Ljubezen do cesarja in do očetnjave je znak slovenske duše prave.

Pavlišič, ki je prišel iz Amerike že nekoliko bolehen, je umrl dne 2. prosinca l. 1888. na svojem domu, zapustivši mlado ženo z dvema hčerkama. Svetinje, katere si je zaslužil v Bosni, je vzel s seboj v grob.

Da se ohrani spomin na tega junaka, sem nabral potrebni denar ter dal postaviti na semiškem pokopališču pri Sv. Duhu svojemu nekdanjemu podložniku, pokojnemu Janezu Pavlišiču, spomenik, ki ga je iz prijaznosti blagoslovil dne 5. vinotoka l. 1899. preč. gospod dekan Anton Aleš. [2]

* * *

Srebrno svetinjo za hrabrost II. reda so si priborili:

Gogala France, narednik 1. stotnije, iz Kranja. Opravljal je službo ordonance pri stotniku Stromajerju in prenašal neutrudno ukaze in naznanila od hriba do hriba v najhujšem sovražnem ognju, ne zmenivši se za smrtno nevarnost, ki mu je pretila.

Čadež Janez, narednik iste stotnije, iz Šiške pri Ljubljani. Vsled goste megle se je vstašem posrečilo, približati se desnemu krilu 1. stotnije in ga napasti; a Čadež, ki je zapovedoval temu krilu, je ta drzni naskok tako krepko odbil s svojim oddelkom in tako občutljivo z bodali pokazal vstašem pot nazaj, da so za vselej opustili poskus, prodreti skoz bojno črto.

Triler France, častniški namestnik 2. stotnije, iz Stražišča v kranjskem okraju. Ko se je dne 26. kimavca stotnija razvila v bojno črto, zapazi Triler vstaško četo za gričkom zunaj trdnjave; spretno se ji približa, jo prisili, da se vrne, potém pa jo zgrabi od vzadi in od strani ter ji povzroči precejšnjo škodo.

Druskovič France, častniški namestnik 3. stotnije, iz Brezovice pri Ljubljani. Ko so v boju pri Jajcu najbolj grmeli turški topovi in vstaške puške najhuje pokale, je Druskovič vodil patrolo iz središča na levo krilo in prinesel od tam pomenljiva naznanila. V boju pri Livnu je nekoliko časa prav uspešno zapovedoval stotniji ter se obnašal povsod, kamor so ga postavili, zeló pogumno in neustrašeno.

Prašnikar France, narednik 1. stotnije, iz Izlaka v litijskem okraju. V boju za naše ranjence pri Glanač-kuli dne 27. kimavca je vodil svoj oddelek jako hrabro, vztrajno in neustrašeno proti sovražniku, rešil ranjence in si s tem vedenjem pridobil zaupanje svojih podložnikov in hvaležnost ranjencev.

Fajdiga Janez, kadet 3. stotnije iz Št. Vida pri Zatičini. Dne 27. kimavca je dobila 3. stotnija povelje, da vzame neko karavlo (turška stražnica). Fajdiga je pri tej priložnosti kot mlad kadet na vso moč in izdatno podpiral svojega stotnika. Z redko hrabrostjo in žilavo vztrajnostjo je vodil svoj oddelek v najhujšem, pogubonosnem ognju, se v pravem času in vzorno razvil in s tem zagotovil uspeh tega napada.

Nebec Jernej, vodnik 1. stotnije, iz Orelj pri Ljubljani. Ko je že huda predla vstašem v Livnu, so hoteli prodreti in uiti na več mestih skoz našo bojno črto; tudi na mestu, kjer je stal Nebec, se je nekaj takega pripetilo, a ta podčastnik ni premišljal dolgo, temveč je planil z vso močjo s svojim oddelkom na sovražnika in ga ustavil in pozneje zapodil. Nebec se je izkazal tudi kot zeló spreten vodja patrole.

Gramar France, vodnik iste stotnije, iz Valtevasi v novomeškem okraju. Svojega tovariša Nebeca je močno podpiral s tem, da se je s svojim oddelkom, ki je služil Nebecu za zaslombo, hitro pomaknil naprej in ustrelil iz vseh pušek na enkrat na vstaše, ki jih je ustavil Nebec. S tem jim je napravil mnogo škode in tako bistveno pripomogel k ugodnemu uspehu.

Peternel Peter, vodnik 1. stotnije, iz Dovjega v radovljiškem okraju. Bil je tudi s svojim oddelkom v bojni črti, ko sta Nebec in Gramar zabranila vstašem prodreti in jih ustavila, oziroma zapodila nazaj; a ti vstaši so se, akoravno že omamljeni, mestoma še ustavljali. Peternel jih vzame na muho in jih začne od strani tako obsipavati s kroglami, da so umih nog zbežali in se niso več ustavili.

Flegar Jože, vodnik, iz Češnjic v kranjskem okraju, Novak Jože, desetnik, iz Cimrnega v krškem okraju, Delorenci Tone, desetnik, iz Kormina v gradiščanskem okraju, vsi trije od 3. stotnije. V boju pri Glanač-kuli so vodili svoje čete pogumno in jako spretno v najhujšem nasprotnikovem ognju ter so se približali do 100 korakov vstašem, katere so potem jako uspešno obdelavali s kroglami.

Bušbek Erhard, enoletni prostovoljec in desetnik 4. stotnije, iz Trsta. Bil je dodeljen pisarni VII. pehotne divizije, a ko so drugi streljali, je tudi njega vleklo in gnalo v bojno črto; zato poprosi svojega poveljnika, da sme zamenjati pero s puško in se uvrstiti med bojevnike. V bojni črti se je izkazal Bušbek drznega in premišljenega četovodjo, ki se ni zmenil za goste sovražne krogle, temveč se je pomikal neustrašeno proti vstašem, se jim približal in jih obdelaval potem uspešno. Le škoda, da ta bojaželjni mladenič ni imel večje priložnosti se izkazati. Za odliko ga je priporočil sam vojvoda Virtemberški.

Merzlikar Jernej, pešec 2. stotnije, iz Črnega vrha pri Ljubljani. Bil je dne 26. kimavca takoj ob začetku boja ranjen na rami; o tej rani pa ni nikomur nič povedal, temveč je potrpežljivo prenašal bolečine dva dni in se med tem vedno bojeval. Še le ko smo po končanem boju prišli v Livno, je pokazal rano, zakaj prihajalo mu je že slabo in kmalu potem je omedlel. Rana je bila že zeló zatekla in vsled strjene krvi grozna videti. Vprašan, zakaj ni povedal prej, da je ranjen, je odgovoril: »Čut dolžnosti mi je veleval se tako dolgo bojevati, dokler sem mogel držati puško v roki.« V bolnišnici so mu zdravniki rano izprali, ga obvezali in pokazalo se je, da rana ni bila ravno nevarna, ker je bilo samo meso prestreljeno. Res, lep vzgled natančnega izpolnjevanja dolžnosti in zatajevanja samega sebe!

Ponikvar Janez, pešec 3. stotnije, iz Cegelnice v novomeškem okraju. V boju pri Livnu je opravljal službo ordonance ter točno prenašal povelja in naznanila sem in tja, akoravno so krogle frčale okoli njega, da je bilo strah in groza. Ko je bil poročnik Sever ranjen, ga je obvezal in spremil iz boja; ko se hoče povrniti v boj na dodeljeno mu mesto, ga zadene krogla in moral je iti za poročnikom na pomočišče.

Tomšič Miha iz Dolenjega kota v novomeškem okraju, in Popovič Janez, iz Jugorja v černomeljskem okraju, oba sanitetna vojaka 1. bataljona 17. pešpolka. Ko sta se dne 27. kimavca vračali tiste dve stotniji, ki sta bili poslani na ogled proti Efrem-kuli, je ostalo nekaj ranjencev na bojišču prav blizu vstaških trdnjav. Navzlic hudemu streljanju sta Tomšič in Popovič neustrašeno prikorakala do 200 korakov pred turško trdnjavo, naložila ranjene tovariše in jih srečno prinesla na pomočišče.

Razen teh odlikovancev je bilo za hrabre čine v boju pri Livnu pohvaljenih še 46 mož, in sicer: narednika Jurij Kestner, France Detela; vodniki France Šiler, Jaka Senčar, Jože Kump, Janez Žagar, Andrej Prešern, Jože Kramar, Jaka Zupan, France Likozar in France Budenik; desetniki: Tine Kavška, Janez Kokalj, Janez Zalaznik, France Simončič, Jože Kotnik, Jože Cvetko in Martin Žnidaršič; frajtarji ali poddesetniki: Viktor Zalokar, Jože Matjašič, Jurij Franc, France Sušnik, Tone Sive, Andrej Verhovec, Jaka Radel in Jaka Šusteršič; pešci: Martin Lipove, Grega Mihelič, Jože Rošelj, France Gartner, Tone Bartol, Janez Celestina, Rajko Anderkol, Tone Keber, Andrej Gerbec, Janez Lužar, France Jakše, Janez Jarc, Janez Hovka, Jože Pregel, Tone Trčal, Jurij Šušteršič, Matija Staré, Matija Muhič, France Dejak in Tone Derk.

Skupno si je pridobilo moštvo 17. pešpolka v Bosni 2 zlati, 15 srebrnih svetinj za hrabrost L in 53 za hrabrost 11. reda. Od l. 1848. sem šteje ta polk pri moštvu nad 260 svetinj za hrabrost, in sicer 12 zlatih, 60 srebrnih I. in 188 II. reda.

* * *

Častniki tega polka pa so si priborili v bosenskih bojih 5 redov železne krone III. reda, 15 vojaških zaslužnih križev in 17 vojaških zaslužnih svetinj, in sicer so bili odlikovani z redom železne krone III. reda:

Polkovnik Miroslav Priger, major Kristijan Kerček, stotniki: Albert Stromajer, Božidar Drenik in Aleksander Skrem.

Z vojaškim zaslužnim križem: major Dragotin Gindel; stotniki: Avgust Salomon, France Stojan, Andrej pl. Slivnik in Henrik Kopriva; nadporočniki: Miha Lukanc, vitez Dragotin Andrioli. Matevž Prašnikar in Jaka Modrijan; poročniki: Otmar Sever, Polde Ambrožič in Jernej Andrej ka; poročniki v reservi: baron France Mak Nevin, Tone Svetek in Jože Muha.

Vojaško zaslužno svetinjo so si priborili: polkovnik Priger, major Kerček, stotniki: Salomon, Stromajer, Stojan, Jakob Kavčig, Slivnik; nadporočniki: Jože Blabolil, Lukanc, Prašnikar, Modrijan; poročnika vitez Lindor Gerc in Andrejka; poročniki v reservi: baron Mak Nevin, Henrik Fabrioti in Ivan Roseti pl. Skander.

Z zlatim zaslužnim križem s krono je bil odlikovan polkovni zdravnik dr. Josip Baner, z enakim križem brez krone pa polkovni zdravnik dr. Šimen Mandič in nadzdravnik dr. Rudolf Klemensievič.

Ko je naš divizijonar in poznejši korni poveljnik vojvoda Virtemberški zgoraj omenjene častnike na primernem kraju pismeno priporočal za odlike, je slednjič tudi pristavil, da mu je jako težavno ločiti, kateremu izmed teh častnikov naj bi dal prednost, ker so se vsi izredno pogumno obnašali. Tudi moje pero bi bilo preslabo, da bi dostojno opisalo hrabre in izvenredne čine svojih tovarišev; trdim samo, da so si pridobili za zmago pri Jajcu od 17. pešpolka po mojem mnenju največ zaslug polkovnik Priger, stotnik Drenik in major Kerček. Zadnjega sem se že spominjal na strani 53., Prigerju in Dreniku pa posvetim v nastopnem nekoliko vrstic.


Polkovnik Priger.[uredi]

Čujte bor, vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
Grad vali se v sip in prah.
Vragu peta se zabliska,
En junak za njim pritiska,
Udri, udri, mah na mah!
Kjer zadene, iskra šine,
Šest jih pade, kjer porine:
Kdo je mar?
Ta pogumni korenine
Je slovenski oratar.

Miroslav Ludovik Priger (gl. str. 17.) je bil rojen dne 11. prosinca l. 1826. v Ptuju na Spodnjem Štajerskem. L. 1843. je vstopil kot kadet v pešpolk št. 17., kjer je služboval s kratkim presledkom do 1. svečana leta 1880. Mož je bil jeklenega značaja, dobrega srca, neustrašen, izredno hraber in jako skrben oče svojim podložnikom ter si je vedel pridobiti tudi njih posebno ljubezen in visoko spoštovanje.

Bojeval se je leta 1848. v Italiji pri Bresciji (Brešiji), Vallegiju (Valežu), Pontonu, M. Dossaboni, Kastelonu, Goitu, Kanziji, Vicenciji (Vičenci), Sv. Luciji, Montebellu, Kustoci, Kremeni, Lodiju, Kastel-Leonu, Milanu in Roderu; leta 1849. pri Ticinu (Tičinu), Borgu, Gambolu, Bologni (Bolonji) in Ankoni; l. 1859. ob Padu in pri Solferinu; l. 1866. pri Kustoci; l. 1878. pri Rogelju, Jajcu in Livnu. Bil je ta junak v 43 bojih in bitkah. Povsod se je obnašal izredno hrabro in je bil odlikovan z najvišjo pohvalo, z vojaškim zaslužnim križem in z redom železne krone 3. reda, oba z vojno dekoracijo.

Mož je bil sicer redkih besed, a kadar se je razpravljalo o vojski, takrat se je ogrel tudi on; oči so se mu svetile, lice se mu je razvedrilo in govoril je potem tako ognjevito, korenito in prepričevalno, da ga je hotelo vse poslušati.

Prvega listopada l. 1874. je postal Priger podpolkovnik in bil prestavljen k ogrskemu pešpolku št. 67. v Košice (Kaschan). To premeščenje je bilo za Prigerja najhujši udarec, ki ga je mogel zadeti, zakaj smatral je 17. pešpolk za svoj dom, ki ga je strastno ljubil in bil skoro ljubosumen nanj; 17. pešpolk je bil takrat v Trstu. Priger je obiskal vse vojašnice in se poslovil od vojakov. Ko so prišli častniki po slovo k njemu, je odgovoril s tresočim glasom, da nikdar prej ni občutil takih srčnih bolečin, kakor zdaj, ko se mora ločiti od polka, v katerem je preživel kot mladenič in mož najprijetnejše ure v svojem življenju; misel, da bo moral živeti odslej daleč od 17. pešpolka, ga navdaja skoro z obupom.

Šel je v Košice in se izkušal sprijazniti s tamošnjimi razmerami, a to se mu ni hotelo posrečiti; kranjskih fantov ni mogel pozabiti, pa tudi služba v tujem polku mu ni ugajala. Nekoliko telesno, še bolj pa dušno bolan si je izprosil dopusta, prišel v Ljubljano in sklenil stopiti v zasluženi pokoj.

Slučajno je prišel ravno takrat v Ljubljano poveljnik 3. voja ali kora v Gradcu, feldcajgmojster baron Kun, ki je bil Prigerju prijateljsko vdan že izza časa, ko je Kun zapovedoval 17. pešpolku in je znal ceniti vojaške čednosti in lastnosti tega štabnega častnika.

Ko se je Kunu povedalo, da je Priger v Ljubljani in da hoče stopiti v pokoj, ga je povabil k sebi in ga po svoji, sicer malo robati, a dobrohotni navadi prav pošteno okregal zaradi njegovega naklepa. Priger mu je moral obljubiti, da ne bo prosil za upokojenje, ampak da bo še dalje potrpežljivo prenašal svojo kruto usodo; feldcajgmojster pa mu je nasprotno zagotovil, da bo izkušal izposlovati premeščenje k prejšnjemu polku.

Nepričakovano hitro je bil Priger potem prestavljen k 17. pešpolku v Trst, kamor se je po enoletni odsotnosti, novoprerojen, z največjim veseljem zopet povrnil.

Dne 23. svečana l. 1877. je bil imenovan za poveljnika 17. reservnemu pešpolku v Ljubljani; dne 6. sušca l. 1878. pa za poveljnika zgoraj imenovanemu redovnemu polku v Trstu. Svoje delo je pričel s predavanjem o bosenskih razmerah. Tako je seznanil častnike z deželo, kjer se je kmalu potem polk bojeval.

Priger je bil vojaško vsestranski izobražen. V nekdanjih polkovnih kadetnih šolah si gojenci niso mogli pridobiti posebnih vednostij in Bog vedi kakšnega znanstva, a Priger je bil doma zakopan v knjige, ki so mu bile največje veselje; iz njih je nabiral bogatih vojaških vednostij, učil se je celo svoje življenje, bil je v polnem pomenu besede pravi samouk, a stal je v vseh panogah vojaške vede na vrhuncu svojega časa. S to svojo pridnostjo in mnogoletnimi izkušnjami v mirnem in vojnem času je dosegel ono visoko stopinjo vojaške izobraženosti, do katere ne pripelje nobena vojna šola.

Kot predstojnik je bil pravi oče svojim podložnikom; odlikoval se je po posebni pravičnosti. Vsako prošnjo ali pritožbo je resno in dobrohotno poslušal in potem pomagal, ako je bilo le mogoče; če je pa moral prošnjo odbiti, je navedel vedno razloge ali vzroke, ki so ji nasprotovali. Pri pritožbah je stvar vestno preiskal in še le potem skrbno razsodil; bil je sicer nagnjen k jezi, a nikdar ni napovedoval kazni v jezi; vsakega, ki je krhal disciplino ali pokorščino, je odločno zavrnil in ga dobrohotno pripeljal zopet na pravo pot.

Vedno si je prizadeval nakloniti polku ali posameznim oddelkom kaj dobrega in koristnega ter olajšati častnikom in moštvu neizogibne težave, ki so jih zadele.

Ako je bil kakšen častnik v gmotni zadregi, mu je rad pomagal; včasi je tudi žrtvoval mnogo denarja, ne da bi bil mislil na povračilo. Marsikdo se mu ima zahvaliti za svoj obstanek.

Njegova povelja pri vajah in v vojni so bila vedno kratka, jasna in lahko umljiva. Ako je odposlal ustmeno povelje, si ga je dal pred odhodom vedno ponoviti in nikdar ni bil nepotrpežljiv pri takih priložnostih.

Gorko je bil vdan polku in svojim vojakom, kojih bojevite lastnosti je visoko čislal in jih očitno priznaval.

Naš polkovnik se sicer kot pravi vojak ni nikoli postavljal na strogo narodno stališče, pač pa je materinski jezik svojih vojakov čislal in ga ni nikdar preziral drugim narodnostim na ljubo. Kdor tako spoštuje mišljenje svojih podložnikov, ta se pač sme nadejati, da pojdejo njegovi vojaki, ako treba, zanj tudi v nevarni boj.

Pravo je zadel polkovnik, ko je na dvornem plesu priznal presvetlemu cesarju, da lahko s kranjskimi vojaki vse. doseže, kdor zna z njimi ravnati.

In kakor si je polkovnik sam pridno prizadeval, da do dobrega spozna svoje moštvo, ter izkušal obračati njih vednosti in čednosti vojaški službi v prid in korist, takisto je zahteval to tudi od svojih častnikov. Skrbel je vedno za to, da je bil vsak častnik vešč materinščini svojih podložnikov; posebno je čislal tiste, ki so zrastli med narodom in umeli v odločilnih trenutkih navduševati svoje podložnike s takimi besedami, kakoršne nikoli niso brez uspeha, kakor je bil sam izkusil v mnogih bojih. »Le po njem,« so tri kratke besede, a izrečene v pravem času, na pravem mestu, od pravega moža, dosežejo velikanski uspeh; te besede obude v srcih naših fantov nepopisno srditost in nenavadno srčnost proti onim, po katerih jim je mahati. Takih in enakih »navdušnic« se nahaja med slovenskim narodom mnogo; umevno pa je, da so znane le onim, ki bivajo med narodom.

Naš polkovnik je leta 1878. imel 65 odstotkov takih častnikov v vrstah svojega polka; ni se torej čuditi, da je dosegel z njimi toliko slave in časti.

Značaj našega polkovnika se je kazal v najlepšem svitu ob času nevarnosti. V vojski je bil vedno na pravem mestu. V boju pri Rogelju ga vidimo na levem krilu, kamor ga je pripeljala njegova bistra vojaška razumnost; tukaj je z oddelki svojega polka neustrašeno tako dolgo vztrajal v boju, da so dospele stotnije 53. pešpolka; slednjič je obkolil sovražnika in ga zapodil. — Pri Jajcu je korakal polk v soteski po cesti med visokimi gorami; sovražne krogle so že frčale, nevarnost je bila velika, da nas vstaši, ki so nas pričakovali na izhodu soteske, zgrabijo na tem ozkem prostoru in nas vržejo v jezero. Priger niti za trenutek ni izgubil glave, preplezal je visoke skale s svojim polkom, se razvil ter se postavil na levem krilu Turčinu v bran. Tu je stal naš polkovnik trdno in stanovitno kakor skala ter navduševal svoje vojake. Toda pritisk sovražnika je bil vedno hujši, streljanje vedno živahnejše; kmalu so se križala tu in tam bodala s handžari. Mladi naši bojevniki so se bili kakor levi, a moči so jih že zapuščale; ozirali so se na hrabrega, v bojih in bitkah osivelega junaka. »Naprej, ne za korak nazaj!« mu beró na obrazu. Srčnost se podvoji — sovražnik je odbit! Z bistrim očesom zapazi polkovnik, kje je treba pomoči. En oddelek podaljša levo krilo, drugi zavzame presledek, ki je nastal vsled spopadka z ljutim sovražnikom. Krogle frčijo kakor toča, a sreča, da jih le malo zadene. Naskoki se vedno množč, a polkovnik stoji s svojimi kakor hrast ter se ne gane; Turčin se mora umakniti.

Boj je že trajal od devete ure, dan se je bil nagnil in solnce je stalo nizko na nebu. Nasprotnik strelja, kar najhitreje more; naša zadnja reserva pritisne, Turčin se zboji, pobere kopita in beži, kar more. Polkovnik obstoji na višavah in njegovi streljajo na bežečega sovražnika, kakor bi sipali orehe. Marsikateri Turčin se zgrudi in ne vstane več. Slednjič izgine sovražnik iz obzorja. Mrtveci in ranjenci krijejo bojišče. Trobentač zatrobi na polkovnikovo povelje v svoj rog in daleč na okoli, črez dol in log se razlega polkovni klic, napev znane domače pesmi: Popotnik, pridem črez goró ... Navdušenje je nepopisno. Vsi, ki so bili še v dolini in po obronkih, povzdigujejo oči in vidijo, da stoji na višini priljubljeni polkovnik Priger, in vse se zbira okoli njega.

V boju pri Livnu je vodil Priger svoj polk jako izvrstno in premišljeno ter preprečil, da vstaši, katerim je huda predla proti koncu boja, niso prodrli bojnih črt in ušli. Vrh tega se je Priger osebno tako hrabro obnašal, da se je vse čudilo in ga imenovalo neranljivega.

Ko je bila pozneje po mnogih mukah in težavah vstaja udušena in se je zvedelo, da ostane polk v Livnu, je bil Priger ves potrt in žalosten. Bojaželjen bi bil najraje korakal dalje do Soluna in vzel Turčinu celó Macedonijo, in skoro bi verjel, da bi se mu bilo to tudi posrečilo; zakaj navdušenje vojakov je bilo takrat toliko, da je bil vsak častnik vreden za cel bataljon in vsak kranjski fant za celo stotnijo.

Tudi premeščenje 17. pešpolka iz Livna na Dunaj l. 1879. Prigerja ni razveselilo; izrazil se je proti onim, ki so bili drugega mnenja, da se jim ne bo nikoli več tako dobro godilo pri vojakih, kakor zdaj v Livnu. Marsikdo se je spominjal pozneje besed daleč videčega polkovnika.

Kot polkovni poveljnik je strogo skrbel za to, da je bil polk vedno dovolj izobražen za vojno. Garnizijske razmere na Dunaju pa zahtevajo, da se vojaki izobražujejo bolj za parado nego za vojno. Priger, ki je imel vedno le vojno pred očmi, se ni mogel sprijazniti s temi razmerami; zato se je s težkim srcem odločil zapustiti dejansko službo in stopiti v pokoj.

Ker je že služil polnih 40 let, je smel prositi vsak čas za upokojenje, ne da bi navedel vzrok, in tako je tudi storil.

Tudi potem, ko je bil že prošnjo vložil za pokoj, je zapovedoval z isto natančnostjo kakor prej. Še le ko je naredni list razglasil njegovo upokojenje, je izročil svojemu nasledniku, polkovniku Knoblohu, poveljništvo polka, katerega je neizmerno ljubil.

Sklep, zapustiti dejansko službo, ga je stal mnogo bridkih ur; malo je še vedno upal, da se bo njegovi prošnji le deloma ugodilo; nadejal se je namreč, da se mu bo pustila pot odprta, po kateri bo mogel pozneje, ko se bodo izpremenile, razmere, stopiti znova v dejansko službo.

Nekoliko dnij pred upokojenjem je tedanji stotnik Drenik spremljal Prigerja s strelišča v mesto ter med potjo obžaloval, da Priger stopi v pokoj. Zdajci se polkovnik ustavi in reče: »Ni še prišel vseh dnij večer; upam, da se bo vendar kdo oglasil in vprašal, zakaj ta polkovnik, ki žrtvuje vse svoje življenje le službi in je še čil in zdrav, hipoma hoče stopiti v pokoj; kaj ga tišči, ali kaj želi? Drenik mu je odgovoril: »Nihče ne bo vprašal in nihče se ne bo oglasil; vaša prošnja se bo rešila po starem kopitu in sploh bodo zadovoljni, da se je zopet izpraznilo polkovnikovo mesto.« 

»Meni tudi prav,« zavrne polkovnik in pristavi šaljivo: »Nič ne traja večno, to se zmeraj vid', umazan postane s časom najlepši žid; sicer pa sem prosil za primerno službo v slučaju vojne in upam, da jo dobim.«

In v resnici so ga imenovali in zabeležili za poveljnika brigadi, ki se je imela sestaviti še le o vojnem času. Takoj po upokojenju je vzel Priger zopet knjigo v roke in preštndiral nalogo, ki mn je bila stavljena za slučaj vojne.

Še enkrat zapovedovati oddelkom v vojski in svoje prsi izpostavljati sovražnim kroglam, mu žalibože ni bilo več dano; prezgodnja smrt mu je uničila vse načrte, ki si jih je skoval. In ako bi tudi še danes živel, njegove nakane se mn ne bi izpolnile, ker od onega časa sem puške in topovi večinoma počivajo po shrambah.

Priger je stopil prvega svečana l. 1880. v pokoj in je že dne 4. vinotoka l. 1883. umrl vsled hude neozdravne bolezni. Truplo prerano umrlega hrabrega junaka trohni že davno v hladni gomili, a njegova slavna dela so nam še danes živo v spomina. Zgodovina, ki mu je spletla nevenljiv venec slave, bo še v poznih dneh pričala našim potomcem o slavnih činih in zaslugah, katere si je Priger pridobil za naš pešpolk št. 17., čigar poveljnik in vodnik je bil v bosenskih bojih leta 1878.

  1. Ta pogumni častnik je tudi v bitki pri Kustoci l. 1866 rešil kot kadet bataljonsko zastavo in je bil zaradi tega hrabrega čina in sploh zaradi svoje hladnokrvnosti povišan za poročnika.
  2. Za ta spomenik so prispevali: Njih cesarske in kraljeve visokosti gospodje nadvojvode Rainer, Friderik in Evgen, c. in kr. državno vojno ministrstvo, ekselenca gospod feldcajgmojster in imetnik 17. pešpolka Hugon Milde pl. Helfenštajn, Kristijan vitez Kerček (bivši Pavlišičev bataljonski poveljnik), poveljništvo 17. pešpolka in pisatelj teh vrstic.