Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878/Mir in delo

← Obleganje mesta Livna.

Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878 Mir in delo. Jernej Andrejka

Četrti bataljon 17. pešpolka v Hercegovini. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mir in delo.

V Livnu.

Livno se zasede.

Turčin je po vzetju Livna s povešeno glavo odložil puško in zagotavljal gjauru svojo seveda prisiljeno podložnost.

Druga gorska brigada je potem zasedla turško mesto, trdnjavo in kule, prva, tretja in reservna brigada pa spodnje mesto.

V kulah smo zaplenili 6 parov volov in v turškem mestu več sto ovac. Naš brigadir je dal nakazati prvemu bataljonu 17. pešpolka jarcev, za vsako stotnijo po 16 in 4 za častnike.

Ker že dva dal nismo nič jedli, smo bili res že hudo lačni; brigadir je bil tedaj za nas v pravem pomenu besede Ivan Odrešenik.

Veselje, s katerim so vojaki kar z bodalom klali ovce, jih drli meh, pekli na ražnju in se potem mastili z njimi, se ne da popisati. Vsak jim je to veselje iz srca privoščil, saj so ga zaslužili krvavo. tudi častniki so kaj radi rezali dobro pečeno ovčje stegno. Pravo veselje in vrisk je bil v taboru še le tedaj, ko bo nam prinesli Dalmatinci v kozjem mehu črnega vina, kakoršnega nismo pili že dalje časa. Akoravno je dišalo po kozlu, nam je gladko teklo in prav dobro zalivalo pečenega jarca.

Moštvo, ki je Že prej prištedilo mnogo novcev in prejelo danes ostala plačila, si je lahko okrepčalo z dalmatinsko kapljico trudne ude.

V kulah so ostale popoldne samo straže, draga gorska brigada In se je utaborila na severni strani mesta pod pečinami.

Vreme se je popolnoma zvedrilo, megla je izginila, zlato solnce posijalo na novo pridobljeno avstrijsko last, ki je stala posebno anjske fante mnogo truda in zatajevanja.

Šatori so se postavili in postlali z mehko mrvo. Tudi v mojem srcu se je vzbudilo veselje, zakaj prestane so bile vse nevarnosti in težave dolgega potovanja od Stare Gradiške do mej kamenite Dalmacije.

Utrujen sem legel na mrvo v šatoru in celo noč sladko spal. Vstal sem zjutraj sicer zopet pokrepčan, a službe, ki sem jo opravljal tri dni in tri noči zaporedoma na prednjih stražah, te ne pozabim nikdar.

Precej po predaji ali kapitulaciji mesta so prikorakale vse štiri brigade pred mesto in se tam utaborile. Megleno zagrinjalo se je dvignilo in Turčin je imel pred seboj brez števila vojakov. Zdaj je lahko spoznal, kako nespametno je ravnal, da se je taki mnogoštevilni vojski uprl in kako je prav storil, da se je vdal.

Naš korni poveljnik vojvoda Virtemberg je možato izpolnil obljubo in sijajno izvršil svojo nalogo. Kar je nameraval, to se mu je povsem tudi posrečilo; krvi je na naši strani teklo jako malo. Vojvoda je štel glave svojih bojevnikov in manjkalo mu je samo 40 glav; med temi je bilo 6 ubitih, 34 pa ranjenih. ^[1]

Ako pomislimo, da je vojska, Livno oblegajoča, štela nad 12.000 mož, se mora priznati, da so bile te izgube neznatno majhne.

»Samo 27 mož izgube,« je vzkliknil Virtembergov bojni tovariš. »Je mar li to boj, o katerem se more sploh govoriti?« In ravno zaradi malih izgub se je vpletel en list slave več v Virtembergov vojni lavorov venec. Kjer se je dosegel velik uspeh z malimi izgubami, tam se je gotovo delovalo s toliko večjo duševno močjo. Napačno bi bilo torej izpregledati, da bi se bil boj, drugače osnovan, tudi drugače končal.

Glavni načrt — v Livnu zbranim vstašem v samo enem boju do živega priti in jih premagati — se je že osnoval v Travniku z vso natančnostjo in se je izvršil potem v Livnu s strogo stanovitnostjo.

Najprej so se pozivali vstaši, da naj odložijo orožje; ko to ni koristilo, so se oblegali, bombardirali in ob enem se je tudi prepovedalo, da nihče ne sme vdreti brez ukaza kornega poveljnika v Livno; slednjič se je tudi ukazalo, da se sme prodirati z višav v mesto le korakoma, in sicer tako, da se boj vsak trenutek lahko ustavi in tako pravočasno odvrne vsako nepotrebno prelivanje krvi. Vse je bilo dobro premišljeno, nič slučaju prepuščeno.

Ravno s takim priznanjem se mora omeniti tehnična izvršitev vseh naredeb generalnega štaba. Gorske brigade, ki so prihajale od vseh vetrov v Livno, so dospele tja s tako točnostjo, s kakoršno se navadno le v mirnem času prihaja na vežbališče, dasiravno so se izdajala povelja le na podlagi jako pomanjkljivih zemljevidov. Vrh tega se krdela niso nikoli pretirano mučila in tudi živila so jim dohajala večinoma pravočasno.

Poleg kraškega sveta in slabih potov je tudi neugodno vreme jako neprijetno vplivalo na vojake. Da so vojaki uspešno kljubovali hudim vremenskim nezgodam ter stanovitno in potrpežljivo prenašali vse težkoče vojaškega življenja in s tem prekrasno zadostili vsem zahtevam, ki so se stavile nanje na potu, v taboru in v boju, to je njih zasluga, ki se jim mora šteti v čast.

Kar se tiče zgoraj omenjenih neznatnih izgub, je imel 17. pešpolk 16 ranjencev in enega mrtveca, kar priča, da je imel zopet ta polk, osobito pa njegov prvi bataljon tudi tukaj največ opraviti s sovražnikom. Med mrtvimi je bil pešec Janez Borštnar z Vrha v litijskem okraju; med ranjenci: major Kerč k, stotnik Salomon, poročnik Sever; vodnika Sterk in Urh; desetnik Pavlišič; pešci: Janez Saje, Andrej Kavčič, Gašper Suhadolnik, France Seljak, Janez Honka, Tone Ferčel, France Dejak, Janez Stare, Jurij Šušteršič in Jernej Mrzlikar, vsi od prvega bataljona.

* * *

Topovi, s katerimi je vojvoda ukrotil Livno, so ustrelili 2300 krat. Kakor se je pozneje videlo, so bili učinki velikanski. Gradovi, kule in obzidje v trdnjavi je bilo tako razrušeno, da se sovražnik pač ni mogel tam več braniti. Še celo Efrera-kula. ki jo je obdeloval nadporočnik Rubež samo z gorskimi topovi, je bila vsa razpadla.

Kar je manjkalo gorskim baterijam do silovite mogočnosti, ki je potrebna, da se razruši debelo obzidje, to so nadomestile z natančnostjo svojega streljanja.

S kakšno čudovito natančnostjo so streljali ti mali topovi, naj pričata naslednja dva resnična dogodka.

Nadlegoval nas je turški top, ki je stal v Efrem-kuli. Gorska baterija pomeri in že pri tretjem strelu smukne naša krogla v ustje starodavnega, turškega topa in ga raznese na vse strani, da se potem ni oglasil več.

Pri turških cerkvah ali mošejah stoje navadno vitki stolpi, ki se prav mogočno dvigajo v zrak. V precejšnji višavi stolpa je napravljeno hodišče enako prižnici. Na to hodišče prihaja petkrat na dan turški »mujezin« ali klicar in kliče namesto zvonov, ki jih nimajo Turčini, vernike k službi božji v džamijo (cerkev).

Dne 27. kimavca je stal »mujezin« ves dan na tem hodišču, opazoval našo vojsko in navduševal turške bojevnike.

Dasiravno se ni z orožjem v roki bojeval z nami, je bil vendar naš zelo nevarni nasprotnik in nam je morda več škodoval s svojim opazovanjem in navduševanjem, nego tisti, ki je neprenehoma streljal na nas, pa malo zadel.

Ker je bil predaleč, se mu ni moglo posvetiti s puško na drugi svet, a vzame ga na muho gorska baterija, ki je bila od njega oddaljena kakih 1500 — 2000 korakov, in že po drugem strelu je zaropotala prižnica po najkrajši poti na tla, »mujezin« pa jo je spremljal.

Res goreča je morala biti njegova molitev, da se mu razen malih prask ni zgodilo nič zalega.

Topovi pa niso podirali in rušili zidovja samo v trdnjavi ali turškem mestu, temveč napravili so mnogo škode tudi v spodnjem mestu. Bombe so predirale strehe in padale brez razločka v turške hareme in kristjanska stanovališča. Kakor se je pozneje zvedelo, so se ženske in otroci poskrili v podzemeljskih kleteh, pa tudi sem jih je prišla pozdravljat marsikatera težka bomba. Mnogo ne samo Turkov, ampak tudi kristjanov je poginilo na ta način. Zopet drugi, katere so pozneje zdravili naši vojaški zdravniki, so se tako hudo prestrašili, da so zboleli in večinoma tudi pomrli.

Topovi generalnega majorja Čikoša so zapalili z vžigalnimi bombami mesto na več krajih. Kamorkoli si pogledal, si slišal jok in stok ter videl podrtine, razvaline in pogorišča, veliko revščino, strašen prizor!

Kako je naš korni poveljnik vojvoda Virtemberški celil rane onim, ki so prišli po nedolžnem v nesrečo, nam kaže nastopna dogodbica:

Major Vojnovič, ki je bil prideljen Virtembergovemu štabu, je imel po zasedbi Livna dne 28. kimavca na trgu pred okrajnim glavarstvom opraviti, kar ga sreča štirinajstleten fant, ki je bridko jokal. Na vprašanje, kaj mu je, pove deček, da je včeraj zvečer padla vžigalna bomba v hišo njegovih starišev, mu ubila mater in upepelila dom, in da zdaj njegov slaboumni oče s svojimi peterimi otroki nima niti hrane, niti bivališča. Resnico te izpovedbe so potrdile tudi priče.

Da bi to revščino olajšal in drugo škodo popravil, ki jo je naredilo naše bombardiranje po krivdi upornikov, je Vojnovič svetoval Virtembergu, da naj naloži livanskim veljakom, ki so zakrivili upor, 10.000 gld. vojnega davka (Kriegskontribution). Vojvoda je takoj odobril ta nasvet. Tedanji mestni poveljnik, generalni major Čikoš, je dal pobrati ta davek in je razdelil nekaj tega denarja po Virtembergovi, nekaj pa po svoji razsodbi. Obitelj jokajočega fanta je dobila 1.500 gld.

O vprašanju, je li bil korni poveljnik opravičen, zaukazati pobiranje tega davka, bi se dalo pričkati.

Šteti se mora vojvodi v čast, da se le za trenutek ni pomišljal, prevzeti nase vso odgovornost. Našemu ugledu je to bistveno koristilo, posebno zato, ker se ni delal pri povračilu škode razloček med kristjani in Turki.

»Kar se mene tiče,« pravi Vojnovič dalje, »mislim, da nisem svetoval lahkomiselno, temveč sem upiral svoj nasvet na neki prejšnji tak slučaj.

Ko je bilo l. 1849. v Padovi pri vstaji več častnikov in vojakov nevarno ranjenih, je tedanji brigadni in mestni poveljnik v Padovi, generalni major Ludovik pl. Benedek (poznejši nesrečni vojskovodja), naložil upornikom tega mesta 60.000 gld. vojnega davka, ga dal pobrati in potem okoliščinam primerno razdeliti med ranjene častnike in vojake; kar je bilo torej v Padovi pravično, je moglo biti v Livnu pač pristojno.« 

Po vnetju Livna niso imeli le častniki opraviti po ulicah, temveč švigale so tudi sem in tja vojaške patrole, hodile iz hiše v hišo in so pridno razoroževale prebivalstvo. Celi kupi orožja so bili nakopičeni po ulicah; sprva so stražili Turkom odvzeto orožje vojaki, pozneje pa so je spravili v turško mošejo »Glavico«.

Tu sem so prinesli ta dan poleg mnogega starega turškega orožja tudi še črez 2000 pušek novejšega sestava, mnogo samokresov, več zabojev streliva in tudi 15 topov; med temi jih je bilo pet tako razstreljenih in poškodovanih, da niso bili več za rabo.

Med ostalimi še rabljivimi topovi so bili štirje izza renesanske dobe, in sicer trije brez okraskov, eden pa z okraski; tega, čigar sliko predstavljamo tukaj č. čitateljem, je tedanji poročnik Albin Panian 53. pešpolka narisal, ko je bil top še gorak.

Na tem topu se čita letnica 1579; spredaj na topu sedi ptica kos, pred njo pa je vdolbena sledeča kitica nemške pesmi

«Auf Baumes Spitz im Grünen Wald
Sing' ich; vor mir die Mauer fallt«,

ki se slovensko takó-le glasi:

Na vrhu drevesa v gozdu zelenem
Pojem; pred mano pada zid ob enem«.

Vzadi za kosom se vidijo grški boritelji; za branikom, ki predstavlja dve konjski glavi, se nahaja krasen grb, na koncu topa pa bujni Bah (bog vina in moči).

Top je umetniški vlitek prve vrste izza renesanske dobe. Ime »Zelenko« mu je dal narod, ker je prevlečen s krasno zeleno patino (barvo).

Kako je prišel ta top v Livno, se ne ve dobro, a skoro gotovo so ga Turki vzeli Ogrom, ko so se vojskovali in so ga potem privedli v Livno.

Dandanes se nahaja ta top v dunajski orožnici ali arzenalu.

Razoroževanje se pa ni vršilo gladko. Nekaj zagrizenih Turkov ni nikakor hotelo oddati orožja; posebno je bil zeló razkačen 20leten turški mladenič, ko so od njega zahtevali s srebrom okovano puško; vsekal je s svojim handžarom vojaka 26. pešpolka tako močno za vrat, da mu je glava spredaj obvisela samo za kožo.

Razume se, da je drugi vojak na mestu maščeval svojega tovariša in porinil zagrizencu bodalo v srce, da se je takoj zgrudil in ni več dihnil. Zopet drugi so tajili, da nimajo orožja. Oh natančni preiskavi pa smo ga našli obilo v žitu, po kleteh in na vrtih skritega.

Taki lažniki in prikrivači so se zaprli in pozneje ostro kaznovali zaradi prikrivanja prepovedanega orožja.

Turčini, ki so nosili že od nekdaj orožje in so se smatrali za višja bitja od kristjanov, so hodili zdaj, ko se jim je odvzelo orožje, vsi poparjeni in razkačeni kakor oskubeni petelini in bi nas bili najrajši prikrajšali za glavo, ako bi le bili mogli; kristjani pa so nas presrčno pozdravljali kot osvoboditelje.

Posebno so se veselili našega prihoda očetje frančiškani v bližnjem samostanu Gorici. Tu se je darovala dne 29. kimavca zahvalna sveta maša najvišjemu vojskovodji nebes in zemlje.

Tej svečanosti je prisostvovalo razen vojaških dostojanstvenikov, častnikov in drugih vojakov na stotine ljudstva.

Cerkev je bila kar najlepše okrašena. Pred njo je vihralo več zastav, med njimi nekatere z napisi, na primer:

»Bosna 1463.

Živio Franjo Josip I., naš hrvatski kralj!«

»Ave, alma mater Austro-Hungaria, magna virum, magna frugum!

Exsultans populus bosnensis.«

(»Dobro došla, mila mati avstro-ogrska, velika v možeh, velika v uspehih!

Radujoče se ljudstvo bosensko.«)

Nagla sodba.

Med tem, ko se je v cerkvi pela čast in hvala Bogu, ni počivala roka pravice in plačila; vodili so kolovodnike vstašev in druge zločince v samostan ter jih tu zapirali. Mnogo teh nesrečnikov je zapadlo nagli sodbi.

Prišel sem prav od zahvalne svete maše ter sedel v šatoru na polsuhi travi. Danes je dan počitka, sem si mislil in že pogledoval, kako bi postregel vsem udom svojega trudnega života, kar vstopi ordonanca in mi poda listek, na katerem je bilo zapisano, da moram med drugimi tudi jaz kot priča prisostvovati nagli sodbi Osmana Bajriča, derviša bega Bušatelje in hadžija Sali Efendi Čižmiča ter se nemudoma napotiti v samostan Gorico.

Opasal sem sabljo ter stal za pol ure v prostorni dvorani goriškega samostana.

Tukaj se je kmalu zbral ves vojni svet, kateremu je predsedoval tedanji podpolkovnik 17. pešpolka, Ivan Bravn, sodnika pa je nadomeščal izprašan avditor ulanskega polka št. 5., major Valter. Prič, večinoma kristjanov, je bilo okoli dvajset.

Privedli so najprej obtoženca Osmana Bajriča, ki je bil doma iz Glamoča. Ta je bil obdolžen, da je podpihoval k vstaji in da je vrh tega šestim ranjenim dalmatinskim brambovcem v boju pri Gubiru in Kabliču dne 15. vel. srpana porezal glave.

Ta dan so namreč korakale tri stotnije dveh dalmatinskih domobranskih bataljonov št. 79. in 80. pod poveljstvom majorja Mitroviča od Han-Prologa na bosensko-dalmatinski meji skoz sela: Odžak, Ljubunčič, Priluka, Kablič v Livno, da bi se prepričali, kakšen je ondotni svet in koliko je sovražnikov.

Prebivalci vasij, skoz katere je korakal Mitrovič, so bili prijazni; vsa okolica je kazala pogled največjega mirú.

Po obronkih ali bregovih gore Kruči, ki leži na severozapadni strani Livna, se je pasla čreda volov. Kmalu je zvedel Mitrovič, da je za to čredo skrit sovražnik, a navzlic temu je korakal poveljnik proti volovski čredi.

Ko se ji je bil približal, so poskakali vstaši iz zavetišča, odgnali najprej vole, potem pa postavili gorsko baterijo na strel in vnel se je hud boj. V tem boju, ki je trajal skoro tri ure, je imel Mitrovič 10 mrtvih in 6 ranjenih vojakov, 28 pa jih je pogrešal.

Ko je bil Mitrovič slednjič sovražnika vendarle zapodil in se potem vračal, so videli kristjani iz Kabliča in drugih bližnjih vasij, da je Osman Bajrič planil izza grma na ranjence in opešane dalmatinske brambovce in šestim možem odrezal glave, katere je potem nabral kakor gobe na trto in jih nesel kot znamenje zmage v Livno. Tu jih je nasadil na droge, katere je potem postavil na ograjo okoli turške mošeje Glavice. Te glave nesrečnih dalmatinskih brambovcev so poveličevale tukaj celih osem dnij junaštvo brezbožnega in grozovitega Bajriča.

Izpovedi kristjanov, ki so pričali o tej grozovitosti. so bile tako prepričevalne, da je sodni svet Bajriča soglasno obsodil na smrt na vešalih.

Drugi zatoženec je bil derviš beg Bušatelja, glavni kolovodnik livanskih vstašev. Ta je prisilil na upor ne samo vse Turke, ki so mogli nositi orožje, temveč tudi kristjane, da so se morali bojevati proti svojim bratom.

Kdor se je obotavljal, tega je zadela gotova smrt.

Livanski vojaški poveljnik Mustafa Bej se je hotel v zmislu sultanovega ukaza, brez upora podati Avstrijcem, a to je Bušatelji tako razkačilo, da je dal Mustafi odsekati glavo.

Zaradi teh dveh in še drugih zločinov, ki so se mu dokazali po pričah, so prisodili sodniki Bušatelji smrtno kazen na vislicah.

Tretji zločinec, hadži Šali Efendi Čižmič, je bil tudi obdolžen podpihovanja k vstaji in je zakrivil vrh tega smrt mnogih kristjanov. Streljal jih je, kakor strelja lovec race ali gosi na vodi.

Pri izviru reke Bistrice, ki je čitateljem že znan, je učinjal Čižmič svoja grozovita zločinstva.

Ako se je kak kristjan zameril Čižmiču ali ga ni hotel slušati, ga je dal vreči v Bistrico, ki mu je segala takoj do vrata, ter je potem na kakih dvajset korakov streljal tako dolgo nanj, da ga je zadel. Dal ga je potem potegniti iz vode, odrezal ranjenemu ali mrtvemu glavo, jo nataknil na enega izmed drogov, ki so bili postavljeni pred mošejo Glavico nalašč za to. da so natikali nanje glave kristjanske.

Tudi to grozovito dejanje je bilo dokazano po pričah in sodišče je obsodilo Čižmiča na smrt na vešalih.

Dne 30. kimavca opoldne je nesel vojaškega sodišča predsednik, podpolkovnik Bravn, katerega sem spremljal, obsodbo feldcajgmojstru Virtembergu v podpis.

Ko je Virtemberg obsodbo prečita!, je bil malo osupel in nemiren. Peresa ni precej pomočil v črnilo, temveč je vprašal predsednika, je li res prepričan, da so obsojenci zaslužili vešala. Še le ko mu je Bravn kratko in odločno odgovoril, da ni le on sam, ampak da so tudi vsi sodniki popolnoma prepričani o krivdi teh hudobnežev, je podpisal s tresočo roko smrtno sodbo s pristavkom, da jim odpusti kazen na vešalih, ker ni rablja in vislic pri rokah, a prestati jim je smrt s svincem in smodnikom. Ko je Virtemberg podpisal, je vstal in kakor bi mu bilo žal, vzkliknil: »Danes sem prvič v svojem življenju podpisal smrtno obsodbo brez pomiloščenja.«

Virtemberg je bil v vojni vedno eden najpogumnejših in najbrezobzirnejših avstrijskih generalov, a kadar je imel razoroženega nasprotnika pod seboj, se mu je omehčalo srce. Znano je tistim, ki so se bojevali 7. vel. srpana pri Jajca, da smo po boju privedli okoli 600 ujetih vstašev v tabor. Slovenski vojaki so jih varovali ves dan, a pred odhodom iz tabora je izpustil Virtemberg vse iz neznanih vzrokov. Vstaši pa se niso razkropili in šli domov, temveč so hiteli proti Sarajevu in tam so se bojevali dne 19. vel. srpana zopet proti avstrijskim četam.

Podpisana smrtna obsodba se je takoj razglasila hudodelnikom. Hkratu so se tudi obvestili, da bodo ustreljeni 30. kimavca ob dveh popoldne. Dovolilo se jim je dalje, da smejo dotlej govoriti s svojci in narediti oporoko, ako hočejo.

Tega dovoljenja se je poslužil samo derviš beg Bušatelja. Poslal je po svojega 16letnega sina in po svoji dve ženi, ki pa se nista odzvali njegovi želji.

Ko sem odhajal iz samostana, sem videl, kako je sedel prav po turško tam v kotu na dvorišču osiveli mož; na levi in desni sta stražila dva vojaka, v sredi pred njim je pa stal in jokal njegov sin.

Hipoma sem pozabil tudi jaz vse ostudne zločine tega nesrečneža in začel se mi je smiliti. Malo sem postal in slišal, kako se je poslavljal starec od sinka in ga poučeval; čul sem med drugim tudi besede: »Ako pridejo Avstrijci desetkrat še v deželo, pojdi jim desetkrat naproti in jih sprimi prijazno!« Mož se je kesal svojega grešnega početja, a bilo je prepozno.

Sredi pota med goriškim samostanom in Livnom, na severni strani ceste, kakih trideset korakov od te oddaljena, je med dvema gričkoma dolinica; v tej dolinici je bila 30. kimavca opoldne že izkopana precej široka jama, odločena za vse tri zločince.

Točno ob dveh popoldne je šest vojakov 26. pešpolka, katerim je načeloval častnik, privedlo zgoraj označene hudodelnike iz samostana. Bataljon tega polka jih je sprejel v sredo. Godba je zasvirala žalobno koračnico in počasi so korakali pogrebci na smrt obsojenih Turkov proti izkopani jami. Na tisoče ljudij jih je spremljalo. Ko je godba prenehala, so se oglasili udarci na črno prevlečen boben.

Ko je prišel izprevod do kraja, kjer se je imelo zadostiti pravici, je bataljon obkolil od treh stranij jamo. Nadporočnik 26. pešpolka se je postavil s šestimi vojaki pet korakov pred obsojence, ki so tako stali ob robu jame, da so gledali proti vojakom.

Sodnik jim je še enkrat prečital smrtno obsodbo, potem so jim hoteli zavezati oči, a tega niso pustili; z odprtimi očmi so drzno gledali smrti v obraz.

Zaslišali sta se dve kratki poveljki; le en pok iz vseh šesterih pušek in zgrudili so se vsi trije.

Zadet je bil vsak dvakrat tako dobro v glavo in srce, da je zdravnik, ki je imel pri tem ostudnem poslu službo, kar stojé potrdil in poveljniku izporočil, da so res mrtvi.

Vojaki so po izvršitvi te žalostne službe takoj odkorakali, ljudstvo pa je radovedno gledalo, kako so grobokopi polagali usmrčene zločince z vsem, kar so imeli na sebi, v jamo ter jih zagrebli.

Nekoliko mesecev pozneje je zadela enaka usoda Agana Čižmiča. Tega že poznamo; bil je kolovodnik in poveljnik ter jako vnet podpihovalec k vstaji. Dne 26. kimavca je bil ranjen v boju na južni strani Livna.

Agan Čižmič je imel črno dušo; zakrivil je razen zgoraj označenih še mnogo drugih zločinov. Da bi ga ne zadela roka pravice, se je po vzetju Livna skrival. Patrole kranjskih faljtov so ga povsod iskale in ga še le dne 29. kimavca našle.

Kristjanka jim je pokazala harem, v katerem je bil ta zločinec skrit. Vojaki so mu povedali, da imajo povelje ga zapreti, ter so ga zato pozivali v imenu postave, da naj gre z njimi. Čižmič je nato začel razgrajati in ker se ni dal nikakor zlepa odvesti, ampak se je zoperstavljal patroli, se je ta poslužila orožja in ga na glavi občutljivo ranila; rana je bila sicer grozna, a ne nevarna.

Čižmič je legel na tla in ni hotel iti s patrolo. Kranjski fantje so bili torej primorani, nesti ga; a kako ga naj nesejo, ker je bil takov hrust in je bil z rokami okoli sebe, kakor da bi bil besen. Zvedeni naši fantje so si znali pomagati tudi v tem slučaju. Zgradili so nosilo, položili nanj Čižmiča in ga nesli v samostan Gorico, da se tam zasliši.

Vojvoda Virtemberški in njegov pribočnik Albori, ki sta stanovala ondi, tolmač poročnik Panian 53. pešpolka, frančiškan in nekaj kranjskih fantov in bosenskih kristjanov je obkolilo Čižmiča. Na stavljena mu vprašanja ni hotel odgovarjati, ampak je trdovratno zrl pred se in pušil mirno dalje iz svojega čibuka (pipice), čisto nič se ne meneč za okoli stoječe. Kranjski fantje so ga potem odnesli v bolniščnico.

Ko je ozdravel, se je pa vendar moral zagovarjati pred sodiščem zaradi mnogih zločinov, katerih je bil obdolžen in kateri so se mu tudi dokazali po pričah; zapadel je torej smrti, da se ustreli. Turki so se čudili tej smrtni obsodbi in vprašali: »Kakšno navado imate? Najprej zdravite človeka, potem ga pa ustrelite.«

Bil je mož, kakor že povedano, velike, krepke postave od nog do glave in še v najboljših letih. Različno od svojih tovarišev je zeló nerad umrl.

Na morišče ni hotel iti; legel je zopet na tla in se delal težkega, a vse mu ni nič pomagalo; vojaki so ga zgrabili in nesli na mesto, kjer se je moralo zadostiti pravici.

Ko je imel že nekoliko svinca v životu, še ni padel, ampak je bil in mahal z rokami okoli sebe ter razgrajal, da je bilo vojakom res težko, ga zadeti v glavo ali v srce. Naposled so mu morali z jeklom pomagati na oni svet.

Pohvala 17. pešpolka.

Dne 30. kimavca l. 1878. ob 8. uri dopoldne je napovedal naš vojni poveljnik veliko revijo ali pregledovanje cele vojske, ki je oblegala Livno. Ob tej priložnosti je vse vojaštvo zeló pohvalil, posebno laskavo se je pa izrazil o 17. pešpolku in o 10. lovskem bataljonu, kar je razvidno iz naslednjega povelja polkovnega poveljstva od 30. kimavca.  

»Njegova kraljeva visokost, gospod korni poveljnik princ Virtemberg mi je blagovolil danes v navzočnosti generalov in štabnih častnikov vseh štirih tukaj zbranih brigad izraziti svojo zahvalo v teh-le besedah:

»Zahvaljujem se 17. pešpolku za njegova izvrstna neprimerljiva dejanja v hladnokrvni mirnosti, redu in hrabrosti na bojišču, v lahkem, neutrudnem in veselem premaganju neizrečenega trpljenja pod najneugodnejšimi taborskimi razmerami. — Ni je boljše trume, kakor je ta polk in slavni 10. lovski bataljon, katerih vrednost sem spoznal v teh petih letih, ko sem jih imel pod svojim poveljstvom.«

Ukazujem, da se razglase te spomina vredne, prečastne in neprecenljive besede našega kornega poveljnika vsem častnikom in vsemu moštvu vseh šesterih bataljonov, in prepričan sem, da se bo 17. pešpolk z vsemi svojimi deli temu priznanju vedno sijajno odzval in si v bojih zmeraj ohranil prekrasno obnašanje, na katerem sta nam že v prejšnjih bojih milostljivo častitala Njegova kraljeva, pa tudi Njegova cesarsko -kraljeva visokost, naš gospod brigadir nadvojvoda Ivan Salvator.

Neizrečeno sijajno je bilo v bojih 26. in 27. t. m. obnašanje polka; natančnost in spretnost, s katero je 17. pešpolk izvršil povelje in obkolil brezštevilne kamenite stolpe ali »kule«, ki so ležale na severni strani livanskega gradú v nepristopnem, skalovitem zemljišču in so bile stalno utrjene.

Nič manj sijajni niso bili boji pred temi kulami, hrabrost in razumnost, s katero so se tukaj odbijali vražni poskusi v prodiranju in napadih.

Občudovanja vredna je bila tudi vztrajna moč, s katero so vojaki prenašali mrzlo burjo, ledeni dež, žejo in lakoto; 36 ur so bili brez jedi, pijače in ognja. Kakor prej na potu, tako jim je bilo zdaj pretrpeti najhujše težave; noč in dan so stali v bojni črti in bili za boj vedno pripravljeni.

Posebnega priznanja je vreden boj pri zapadnih, trajno utrjenih kulah, ki je bil potreben za ogled in pozneje za rešitev ranjencev.

V imenu celega polka se zahvaljujem stotniku Stromajerju, Slivniku, njih častnikom in moštvu za junaško, res prav viteško zapostavljanje lastnega življenja v svrho, da se rešijo ranjenci smrtnih muk po nečloveškem sovražniku.«

Priger l. r., polkovnik.

Vsled sklepa občinskega sveta deželnega glavnega mesta Ljubljane od dne 3. grudna l. 1878. se ima zgoraj označeno povelje polkovnega poveljstva od dne 30. kimavca l. 1878., ki slavi junaške čine kranjskega pešpolka št. 17., v trajen spomin hraniti v občinski dvorani glavnega mesta.

Po tej reviji je dne 1. vinotoka tretja gorska brigada odkorakala skoz Gornji Vakuf v Prozor, da razoroži popolnoma to mesto in okolico ter se zveze z oddelki, ki jih je poslalo vojaško poveljstvo v Sarajevu in Mostarju proti temu kraju. Po izvršitvi tega povelja je odrinila tretja in tudi prva gorska brigada v Travnik, četrti bataljon 22. pešpolka pa je ostal v Bugojnu.

Do povratka druge gorske brigade, ki je odkorakala v Glamoč, je ostala reservna gorska brigada v Livnu in generalni major Čikoš je prevzel začasno poveljništvo tega mesta.

Deseta stotnija na potu v Livno. Posadka v Zupanjcu, Kuprežu, Švici, Han-Prologu in na Borovi glavi.

Ko je bilo Livno vzeto in so se krdela vračala razen posadke tega mesta, se je tudi varstvo dovozne črte v Dolnjem Vakufu in Bugojnu izročilo drugim oddelkom in 10. stotnija se je vrnila k svojemu polku v Livno. Poveljnik te stotnije pripoveduje takó-le:

Dne 10. vinotoka je prišla posadka iz Dolnjega Vakufa v Bugojno in 11. dne je odkorakala cela stotnija skupaj v Kuprež. Živila, ki so bila potrebna na poti, je moštvo nosilo s seboj. V Kuprežu, precej revnem bosenskem mestu, je použila naša vojska v treh tednih dohajanja in odhajanja vso zalogo, le drva za kuho so se še dobila. Knez (župan) je zagotavljal, da nima bilke slame, torej je tudi dati ne more za vojake, ki taborijo pod milim nebom. Moštvo samo je prosilo, naj se mu dovoli, prenočiti zunaj, zakaj po turških hišah je bilo preveč mrčesa.

Ko smo govorili o tej stvari, sem stal z županom, mladim bosenskim korenjakom, na nekem gričku poleg tabora, kar se nama približa čreda goveje živine, ki so jo gnali s paše domov. Nekatere krave začnejo vse vesele in site dobre paše skakati sem in tja. Da pokaže svojo hinavsko vdanost, reče knez smehljaje: »Poglej, gospodine, še krave se vas Avstrijcev veseli, zato pa tudi divje bezljajo.«

»Prav imaš,« mu odgovorim, »neumna živina ima več srca za nas, kar kaže z bezljanjem, kakor vi Bošnjaki, ki pustite ležati v mrzli noči na goli zemlji izmučene vojake, ki so vas osvobodili.« 

»Ne, gospodine, manj nego neumna živina nočemo biti; slame v resnici nimam, a sena vam hočem dati, saj ga ne vzamete s seboj, ampak ga vrnete in vojaki naj leže na njem.« To izrekši, odide.

Še ni preteklo pol ure, so že začeli prinašati mrve in 200 mož je po noči spalo na senu.

Ko sem bil četrti dan na potu, sem dospel do lesene koče na Borovi glavi, ki so jo zgradili pijonirji ob cesti na pol pota med Švico in Livnom. Vojaki so morali nositi les za zgradbo iz gozda na ramenih. Ker je bilo dosti vode, sem tu nekoliko časa počival s stotnijo. Vprašal sem podčastnika, ki se je oglasil pri meni, kako močen je oddelek, ki dela tu in kdo mu zapoveduje. Odgovori mi, da je polstotnije tu pod poveljstvom nadporočnika Romberga.

Ta častnik mi je bil prijatelj; zato sem se čudil, zakaj ni prišel sam me pozdravljat.

Na vprašanje, kje je nadporočnik, dobim odgovor, da leži bolan v šatoru in da je narednik v gozdu. Grem v šator in vidim prijatelja ležati na slamnici na tleh; malo je govoril in s steklenimi očmi me je gledal; takoj sem spoznal, da je hudo, nevarno bolan in da bi tukaj brez zdravnikove pomoči moral umreti.

Poklical sem narednika, ki je prevzel blagajnico, vse listine in povelje črez polstotnijo. Romberga pa smo s slamnico vred položili na voz in ga vzeli s seboj v Livno ter ga izročili zdravnikom ondotne bolniščnice.

Revež je imel legar ali vročinsko bolezen in zdravnik se je izrazil, da je bil skrajni čas, da smo ga pripeljali tja.

* * *

Vsled ukaza kornega poveljnika je morala 2. gorska brigada v Livnu vzdrževati posadke razen v Glamoču tudi v Zupanjcu, Kuprežu, Švici, na Borovi glavi in v Han- Prologu.

V zmislu prejetega povelja se je napotila ena stotnija 17. pešpolka v malo mestece Zupanjac, ki leži na jugovzhodni strani Livna in je kakih 26 kilometrov oddaljeno od tega mesta. Pozneje sem bil tudi jaz v tem prijaznem mestu, ki je imelo takrat 1800 mešanih prebivalcev.

Tudi sem so vodile le ozke stezice. Leta 1879. se je zgradila cesta od Zupanjca do Švice. Ljudstvo je bilo te ceste zeló veselo in je iz hvaležnosti postavilo na začetku mesta kamenito piramido (steber na tri ogle), na kateri še danes čitaš, da je to cesto zgradila 2. stotnija 17. pešpolka pod vodstvom nadporočnika Polajnarja, poročnika Andrejke in pl. Krešela.

V katoliški cerkvi v Zupanjcu pa so naši fantje položili nov kamenit tlak.

Da se zavaruje nova dovozna cesta iz Dalmacije skoz Livno v Travnik, sta se zgradili stražnici na Borovi glavi in Han-Prologu. Prva leži vzhodno, druga zahodno 10 kilometrov od Livna na glavni cesti, ki vodi iz Dalmacije v Bosno. Te dve stražnici in pa vas Švico ter mesto Kuprež so zasedli oddelki do polstotnije.

Te nove dovozne črte nam je bilo res potreba, ker so neznatna živila v Bosni že pohajala, donašanje blaga iz Stare Gradiške pa je bilo zaradi daljave in slabih potov zeló težavno.

V samostanu Gorici in tudi v mestu Livnu je vojaško oskrbništvo vzelo v najem prostorne shrambe in ondi nakopičilo mnogovrstna živila. s katerimi je potem zalagalo ne le oddelke v Livnu, ampak tudi druge oddaljene posadke; zakaj turški trgovci so imeli takrat v svojih prodajalnicah samo toliko blaga, kolikor so ga potrebovali za se in za domačine.

Nova cesta od Livna črez Prolog do dalmatinske meje. Pripenjanje svetinj. Dalmatinski trgovci. Zdravstvene razmere v Livnu.

Omenil sem že, da se je odprla po vzetju Livna druga dovozna cesta, ki vodi od Jadranskega morja v srce blazne Bosne, a na tej črti so bila pota tako zanemarjena, da ni bilo mogoče, voziti po njih; posebno pa je bila proga med Livnom in Han-Prologom za vožnjo popolnoma nerabna; vodila je po močvirnatem zemljišču. Zaradi tega je ukazalo državno vojno ministrstvo, naj zgradi ženijska stotnija s pomočjo vojakov in civilnih delavcev črez to močvirje novo trdno cesto in potrebne mostove, po kateri se bo moglo voziti v vsakem poletnem času.

Delo, ki ga je vodil Šmerčani. stotnik ženijske stotnije, so pričeli s tem, da so nalomili kamenja, ki je služilo cesti za podlago v tem močvirnem svetu.

Izvrševali so to delo tudi Turčini, ki so precej zaslužili, zakaj plačevalo se je odrastlim delavcem v kratkih jesenskih dnevih po goldinarju na dan. Takega zaslužka Bošnjaki pod turško vlado pač niso bili vajeni; zato so bili vsak dan bolj zadovoljni z Avstrijo. Navzlic neugodnemu zemljišču, po katerem vodi ta cesta, je delo tako hitro napredovalo, da se je moglo spomladi l. 1879. že voziti po njej.

Ta 10 kilometrov dolga proga je stala vlado črez sto tisoč goldinarjev, a ker je sezidana na kameniti podlagi, ki so jo položili v močvirju, bo trajala na veke.

Po zgradbi ceste od Livna do Prološkega gorovja pa še dovozna pot do morja vedno ni bila popolnoma odprta, ker je črez goro Prolog do dalmatinske meje vodila le ozka, za vožnjo nerabna težavna pot. Tudi to je bilo treba razširiti in popraviti. Pa kako, ker se je ves denar že porabil za zgradbo zgoraj omenjene ceste?

Sto tisoč goldinarjev se je že izdalo, a navzlic temu se še ni moglo voziti iz Livna v Spljet; pregibala se je po tej črti slej ko prej le tovorna živina, ki je prenašala pošto; blago, ki se ni moglo nalagati tovorni živini zaradi nerodne oblike ali teže, se sploh ni prenašalo. Za Livno, posebno pa za tamošnjo posadko je bila ta nepristojnost toliko bolj občutljiva, ker so se morale dovažati vse potrebščine iz Avstrije; kajti v Livnu si mogel dobiti samo mesá in vode.

Kako se je ta nedostatek odstranil, nam povedi naslednje vrstice.

Ko je spomladi l. 1879. generalni major pl, Laterer odšel iz Livna, je prevzel polkovnik Priger postajno poveljništvo v Livnu in takoj naredil prošnjo na državno vojno ministrstvo, v kateri je poudarjal da so obstoječe potne razmere posadki v veliko gmotno škodo, da častniki in moštvo vsled teh občutljivo trpié, da pride celó v poštev čast avstrijske uprave; kajti bosensko ljudstvo že godrnja in pravi, da sedanji stan potov ni mnogo boljši, kakor je bil pod Turkom, ki je mnogokrat začel graditi umetne ceste, a jih ni skoro nikoli dovršil, kolikor pa jih je bilo dovršenih, so sčasoma razpadle.

Na to prošnjo je vojno ministrstvo odgovorilo, da prizna žalostne razmere, a za to leto nikakor ne more pomagati, ker se je denar, ki je bil namenjen za vso zgradbo, že izdal za polovico ceste, drugih denarnih pripomočkov pa ministrstvo nima na razpolago.

Ta odgovor Prigerja ni oplašil; prosil je drugič in se zavezal, da bo zgradil cesto črez Prolog s pomočjo vojakov svojega polka v šestih tednih in jo zvezal z umetno cesto na dalmatinski strani, ako mu vojno ministrstvo dovoli le deset tisoč goldinaijev. Nato se je Prigerju dovolilo šest tisoč gld. s pristavkom, da naj varčno z njimi ravna in cesto dovrši.

Delo se je takoj pričelo, in sicer na več mestih ob enem. Ker vodi cesta od vznožja Prologa do dalmatinske meje po goratem kraškem svetu, ni temelj povzročal posebnih težav; tudi gramoza ali peska je bilo dovolj v bližini, orodje je bilo na razpolago še od prejšnjega leta, kar ga je pa manjkalo, so ga skovali polkovni kovači.

Pot, po kateri je doslej hodila le tovorna živina, je bila takoj v začetku že tako široko začrtana, da se je mogla pozneje zgraditi brez posebnih težkoč iz nje taka cesta, da sta se mogla priležno pregibati dva voza eden poleg drugega.

Gradili so to cesto vojaki in civilni delavci. Med vojaki se je nahajalo mnogo zidarjev, pa tudi več takih mož, ki so bili že izurjeni v zgradbi cest.

Da so mogli delavci kuhati, pod streho spati in se pred vremenskimi nezgodami zavarovati, so se začasno zgradile ob cesti male koče ali barake; vrh tega so delavci prenočevali v Han-Prologu in v poslopjih blizu dalmatinske meje.

Vojaki so dobivali razen navadne hrane dnevno doklado v denarjih, civilne osebe pa brez razločka po kroni sedanjega denarja na dan. Lenuhi ali manj porabni delavci so se odslavljali konec tedna in se niso potem več sprejemali.

Delo sta vodila po načrtu polkovnika Prigerja dva častnika, v pijonirski službi izobražena, za svoje pomočnike pa sta imela polkovne pijonirje. V teku šestih tednov je bila zgradba ceste od Prologa do dalmatinske meje dovršena in Livno zvezano s Spljetom z dobro dovozno cesto.

Prvi poštni voz, ki je pridrdral iz Dalmacije v Livno, je bil okrašen s cesarskimi in deželnimi zastavami, cvetlicami, pisanimi traki in zelenimi vejicami. Ljudstvo na vsej črti, posebno pa v Livnu, ga je navdušeno pozdravljalo.

Potem se je v kratkem času razvil med Livnom in Spljetom živahen promet z blagom in osobjem. Polkovnik Priger je izporočil vojnemu ministrstvu, da je zgradbo ceste črez Prolog dovršil, da pa je dovoljeno svoto izdatno prekoračil, in to je s podpisanimi računi temeljito opravičil. Ta uspeh je vojno ministrstvo tako presenetil, da je takoj brez vsakega daljnjega besedičenja presežek odobrilo in polkovnika Prigerja posebno pohvalilo.

* * *

Vojaki pa niso imeli opraviti s cesto samo tukaj, ampak tudi na drugih straneh mesta.

Po napornem delu je prišel vsaj za nekatere vojake tudi vesel dan, dan plačila.

Dne 21. vinotoka je stal 17. pešpolk v praznični opravi na livanskem polju blizu stanovališča našega preljubljenega brigadirja. Dolga vrsta izbranih vojakov je stala pred polkom.

Ukaznik je prinesel namreč z Dunaja veselo novico tistim fantom, ki so se posebno odlikovali v boju pri Rogelju in Jajcu ter jim naznanil, da dobijo svetinje. Naš brigadir, nadvojvoda Ivan Salvator, je po primernem nagovoru pripel vsakemu odlikovancu zasluženo svetinjo na prsi in mu častital. Mnogo častitek jim je došlo tudi od drugih stranij in še celó zlato jutranje solnce ni zaostalo, temveč je prijazno obsevalo nove bleščeče svetinje na prsih prehrabrih bojevnikov, kakor bi hotelo reči, da so tudi nebesa vesela nad temi pogumnimi slovenskiml junaki.

Po končanem slovesnem pripenjanju je ves polk korakal ali defiliral mimo odlikovancev in jim s tem izkazal veliko čast.

Opoldne so bili povabljeni na obed. Nadvojvoda jih je zopet pozdravil in se z vsakim jako prijazno pogovarjal. Po primerni zahvali, ki jo je izrekel najstarejši podčastnik v imenu vseh drugih odlikovanih tovarišev, je godba zasvirala cesarsko pesem in s tem zaključila to redko slavnost.

Ta dan nam je prinesel poleg vesele tudi drugo novico, ki ni bila vsem po godu; zvedeli smo namreč, da ostane 17. pešpolk še najmanj eno leto v Livnu. Obljuba vojvode, da se povrnemo kmalu v domovino, se torej ni izpolnila. Presenetila nas je sicer ta nepričakovana novica, a vajeni takih presenečenj, smo se toliko hitreje potolažili, ker so napredovale družabne razmere v Livnu od dne do dne.

Trgovci in obrtniki iz Dalmacije so prišli kmalu po osvojitvi mesta v Livno in odprli ondi gostilne, kavarne, prodajalnice i. t. d.

Tudi Turčini so se kmalu sprijaznili s svojimi prejšnjimi neprijatelji in začeli kupčevati z njimi; odpirali so mesnice in prodajalnice ter tržili in kaj radi spravljali v svoje žepe denar, ki jim ga je izplačal gjaver (kristjanski pes) za kupljeno blago.

Naši fantje so imeli zdaj časa dovolj opazovati, kako koljejo turški mesarji Živino. Turčin nastavi močno, ravno šilo živinčetu na vratno vrtalko (ono mesto, kjer se sklepa zadnja kost glave z vratom) in udari s tako silo na njo, da se šilo zadere v podaljšane možgane. Žrtev se takoj zgrudi. Potem zgrabi Turčin nož in odreže živali vrat. Kupčevalci kož takoj spoznajo, je li klal živino Turčin ali kristjan.

Znano je, da so Srbi v Bosni, kjer gre za dobiček, najboljši prometniki ali špekulantje. Tako je zgradil neki Srb kavarno v dolnjem mestu ob strani trga nad potokom Bistrico, ki teče tukaj po ozkem rovu. Po letu je bilo v tej kavarni zeló hladno in prijetno zato je bila skoro vedno prenapolnjena; a lahko se je sedelo tudi zunaj kavarne v senci košatih dreves.

Ne daleč od te kavarne je odprl neki podjeten Dalmatinec gostilno in nad vrata zapisal: »Cum bekomen ales«. Naši fantje, ki so imeli takrat za polkovnega imetnika še feldcajgmojstra Kuna, so bili na ta napis zelo ponosni in so se bahali: »Kun (polk) dobi vse, drugi pa nič!«

Večkrat so prihajali potujoči narodni pevci in druge vesele družbe v Livno in nam prirejali veselice po kavarnah in gostilnah tako izborno, da smo le malo pogrešali prejšnje svoje bivališče (Trst).

Pa tudi druge dni, ko teh veseljakov ni bilo v Livnu, se je po kavarnah in gostilnah razvijalo zeló živahno življenje.

Kranjec je rad vesel in kamor pride, rad zapoje. Tedanji narednik Predalič je osnoval vojaško pevsko društvo in pelo se je, da se je čudil celó Turčin; posebno pa je ugajalo petje slovenskih fantov očetom frančiškanom. Le-ti so Predaliča pridobili zase in kmalu se je razlegala slovenska pesem: »Pred Bogom pokleknimo ...« po cerkvi samostana Gorice. Bosenski kristjani so bili vselej ginjeni, kadar so se razlegali po tem božjem hramu močni glasovi kranjskih pevcev, katere so zatirani kristjani visoko čislali in spoštovali. Kadar je bil večji praznik, so hodili naši kranjski fantje v zvonik pritrkavat, a ker zvonovi niso imeli kembljev, so se posluževali pri pritrkavanju črevljarskih kladiv. Po službi božji pa so bili pritrkovalci in naši izborni pevci povabljeni pri očetih frančiškanih na kozarec rujne dalmatinske kapljice. Ob takih prilikah so se pele slovenske narodne pesmi, med temi tudi: »Jaz pa pojdem na Gorenjsko ...« Ta pesem je redovnikom zelo ugajala in vselej so jo morali zapeti za odhodnico, zakaj očetom frančiškanom je bila dobro znana krasota gorenjskega planinskega raja. Ta pesem jih je navdajala z nado, da pride vendarle čas, ko bodo videli ta kraj, ki ga je narava obdarila s toliko krasoto.

Kmalu po zasedbi Livna se je pojavila v tem mestu vročinska bolezen ali legar. Povod tej strašni in nalezljivi bolezni so bila slaba stanovanja, nezdrava voda iz turških vodnjakov, v katere je dotekala nesnaga, in zlasti nasledki prejšnjega nenavadnega trpljenja.

Vsak dan je umrl eden ali pa še več kranjskih fantov za to hudo boleznijo, ki je zahtevala več žrtev nego sovražne svinčenke. Marsikateri slovenski vojak, ki je hrabro prestal vse nevarnosti v vojski in se nadejal, da se kmalu povrne v domovino, je zaspal za večno in čaka vstajenja na livanskem katoliškem pokopališču.

Zdravniki so si zeló prizadevali, da omejijo in ustavijo legar. Preiskali so vse vodnjake in če so našli izprijeno vodo, so jih zaprli in nihče ni smel zajemati vode iz njih pod ostro kaznijo; snažnost po ulicah, v stanovanjih in po straniščih se je strogo nadzorovala; hrana se je izboljšala, in da se vojaki zopet okrepi, so prejemali vsak dan tudi vino; stanovanja, v katerih so bili ljudje doslej natlačeni kakor slaniki v zaboju, so se razširila. Marsikateri Turčin je moral izprazniti svoj harem in marsikateri kristjan odstopiti od svojega pohlevnega bivališča eno ali dve sobi, da so se naši kranjski fantje mogli nastaniti, kakor se spodobi ljudem; in ko se je zajemala še voda za kuho in pijačo večinoma pri izviru Bistrice in so se stanovanja pridno razkuževala in zračila, je legar začel pojemati in kmalu nató je popolnoma ponehal. A navzlic temu so ostali vojaki slej kot prej v razširjenih staniščih.

* * *

Na zahodni strani mesta, tik Sarampolvrat, ne daleč od izvira Bistrice, je imel premožen Turčin svoje pohištvo, katero je moral, ko so se stanišča razširjevala, odstopiti drugi stotniji 17. pešpolka, pri kateri sem služboval.

Poslopje je bilo enonadstropno z dokaj prostornim dvoriščem, krog in krog obdanim z visokim zidom. Zapadni del tega prostornega dvorišča je bil nekoliko vzvišen in zasajen s češpljami ali slivami, ki so bujno rastle in s svojim širokim listjem delale senco. S slivami zasajen vrt imenuje Bošnjak »slivnik«.

V prvem nadstropju so se nahajale tri velike sobe, kuhinja in mostovž, ki sta ga razsvetljevali dve okni. Razen širokih, 20 cm visokih klopij, ki so stale ob stenah, so bile izbe prazne. V steni harema je bilo napravljeno kopališče, čigar vrata so se odpirala na dve strani, kakor pri nas omare. Iz harema (sobe za ženske) so vodile stopnice na vrt; tu sem je zahajalo o lepem vremenu turško ženstvo razkritega obraza. Iz tega se razvidi, da bogatejši Turčin skrbi tudi za to, da njegovo ženstvo ni vedno zaprto v zaduhlih sobah, ampak da pride večkrat na sveži zrak in se razvedri v zeleni bujni naravi. V pritličju sta bili dve sobi in klet.

Marsikateri radovednež je zrl skoz puškarico ali lino na gradu v turški slivnik in se potem bahal, da je videl lepo lice mlade Turkinje.

Umevno je, da so nam prepustile Turkinje le težkega srca to »idilo« v bližini šumečega bistriškega slapa.

Predno smo zasedli to turško trdnjavo, smo jo zunaj in znotraj skrbno osnažili. Dvorišče smo poravnali in posuli s svežim, belim peskom; stene pobelili, tla in klopi pomili, kopališče, iz katerega je pritekala umazana voda skoz steno na ulico, tam ostajala in se parila, smo korenito očistili, izkopali precej globok rov, podaljšali cev in nesnaga se je potem vsesavala v tla globoko pod zemljo. Vodnjak na dvorišču z nezdravo vodo se je zaprl in voda za kuho in pijačo, kakor že omenjeno, se je zajemala pri izvirku Bistrice. Tako so se osnažile tudi vse druge hiše, v katerih je stanovala 2. stotnija. odnosno drugi oddelki 17. pešpolka.

V dveh sobah prvega nadstropja so se nastanili častniki, v eni pisarji; kuhinjo je zasedel častniški kuhar prvega polbataljona, pritlične sobe pa sluge in nekaj moštva 2. stotnije. Hišna oprava je bila jako skromna. Vojaški mizarji so stesali nekaj miz in stolov ter jih postavili v posamezne sobe in na mostovž, na vrtu pa se je naredila nepremična miza in ravno take klopi.

Spali so častniki na slamnicah, položenili na široke klopi ob hišni steni, obedovali pa so le tedaj na mostovžu, kadar zaradi slabega vremena na vrtu ni bilo mogoče. Ob hudi vročini, ko tudi črna noč ni mogla ohladiti soparnega zraka v sobah, so počivali častniki te stotnije v slivniku, kjer so padale slive v pravem pomenu besede same od sebe onim v usta, ki jih niso zapirali med spanjem.

Začasni poveljnik 2. stotnije namesto stotnika Stojana, ki je bil takrat v šoli za štabne častnike na Dunaju, in pa gazda ali gospodar te hiše je bil tedanji nadporočnik Zmagoslav Handšu.

Vsled zdravnikovega nasveta so se častniki prvega polbataljona, ki so navadno skopaj obedovali, zeló ogibali vode, ker je tičala v njej kal nalezljive bolezni. Pa kaj naj pijó, da si ugasé žejo v veliki vročini? Naročili so si več sodov rujnega vinca z otoka Visa (Lissa) in ga postavili v klet. Ta kapljica je bila tako dobra, tako izvrstna, da je zaslovela kmalu po celem Livnu. Tovariši so prihajali semkaj kakor v kako krčmo in ni dolgo trajalo, imela je naša idila že novo ime; imenovali so jo Handgujevo krčmo (Han Handšu).

V tem »hanu«, posebno pa v slivniku pod senčnatimi češpljami nam je potekla res marsikatera prijetna ara in kadar nas je po letu sem in tja le preveč nadlegovala huda vročina, smo se hodili kopat v Bistrico, ki izvira za streljaj od »hana«, ter se kmalu zadostno ohladi.

Pa če solnce še tako ljubko sije, enkrat mora vendar zatoniti; tudi mi nismo doživeli v tem kotičku bosenske zemlje samo prijetnih ur, temveč doletel nas je nekega poletnega dne hud strah. Sedeli smo pri kosilu na vrtu, kar zaslišimo krik: »Na gradu gori!« Vedoč, da se hrani na gradu smodnik in strelivo, smo bili sprva nekoliko osupnili, a nihče ni izgubil glave. »Hand-šujev gaj« (»Hand-schuh-Hain«, tako so tudi nazivali ta vrt) je ostal osamljen, a njegovi prebivalci so hiteli na grad.

Med potjo sem naletel na zakrite turške ženske, ki so zbežale iz haremov in kričaje iskale zavetišča na prostem. Mimogrede sem jim zaklical, da naj se nikar ne bojé, ker ni nobene nevarnosti za njih življenje. Te besede in pa pogumno obnašanje častnikov, ki so hiteli neustrašeno na grad, je pomirilo Turkinje in tudi drugo ljudstvo na ulici.

Shrambe na gradu, li katerim so vodile stopnice, so bile pokrite z deskami in streha ene kolibe je gorela.

Na dano znamenje so prihiteli vojaki s kotliči in se postavili od grada do izvira Bistrice v dve vrsti tako daleč drug od drugega, kakor daleč so mogli segati; ena vrsta je podajala z vodo napolnjene kotliče na grad, druga pa prazne kotliče nazaj.

Naš major je bil prvi v goreči shrambi in jaz poleg njega. To mu pa ni bilo všeč; pokaral me je, da izpostavljam življenje po nepotrebnem veliki nevarnosti. Lahko bi mu bil odgovoril z enako mero, a vzdržal sem se, zakaj pričkati se s predstojnikom v službi, se vojaku podložniku ne spodobi.

Črez dobre pol ure se je ogenj pogasil in odstranila vsaka nevarnost.

Straži se je potem strogo zaukazalo, da naj pazi na shrambo, v kateri se je hranil smodnik in strelivo.

Kako je ogenj nastal, se ni moglo dognati. Straža ni dovolila nikomur vstopa na grad razen onim, ki so imeli tu opraviti; tujega človeka torej ni bilo na gradu. Domnevalo se je, da so solnčni žarki, ki so istega dne grozno hudo pripekali, užgali staro, leseno streho, kar bi bilo tudi verjetno.

Kmalu potem je dobila 2. stotnija za poveljnika nadporočnika Polajnarja in se preselila iz Livna v Zupanjac. Poveljnik vojaške posadke v tem mestu je bil ob enem tudi okrajni glavar in sodnik. Ta dva urada in davkarija so mu dali toliko opraviti, da je moral poveriti izobrazbo vojakov povsem meni; pa saj nam je za vežbanje preostajalo le malo časa. Vojaki so morali hoditi na vojaške službene izlete ali ekspedicije, spremljati pošto, potnike, provijantne izprevode itd.; posebno pa jim je bilo sodelovati pri zgradbi cest, potov in pri drugih kulturnih napravah in uredbah; kranjski fantje so torej položili tudi tu temelj današnjemu blagostanju tega mesta in okraja.

Sveti večer v hajduškem brlogu.

Izven navadnega vojaškega življenja so imeli vojaki v Livnu še mnogo drugih opravkov, med temi tudi vojsko v miru.

Po udušeni vstaji so se vstaši sicer razkropili, a šli niso vsi domov, ampak nekaj se jih je poskrilo po gozdih in brlogih, odkoder so potem kot hajduki napadali male vojaške oddelke in mirne potnike, pa tudi sela in vasi, v katerih ni bilo nič vojakov ali orožnikov.

Vojaki so morali biti vsak čas pripravljeni, da se vzdignejo proti kaki hajduški četi.

Tako gonjo proti hajdukom hočem tukaj malo bolj natanko opisati.

Bilo je 24. grudna 1878. Naš pešpolk je prezimoval v Livnu. Debel sneg je pokrival gomile naših junakov, ki so padli na bojišču časti in slave, ali pa pomrli za legarjem daleč od svojega doma. Kamor si pogledal, povsod se ti je razprostirala dolgočasnost in puščoba.

Tudi po našem mestu je bilo vse prazno in tiho, le sem ter tja si videl korakati po ulici vojaka ali pa hlačati -bosenskega širokohlačnika. Povsod si pogrešal ono živahno življenje, katero se razvija na dan pred svetim večerom po drugih avstrijskih mestih.

Letos bomo torej prvikrat brez jelke? — Nikakor ne! Častniški sluge imajo že povelje, da okrase drevesce in ga postavijo v gostilnici pri »Nadvojvodi Ivanu«, kamor so navadno zahajali častniki na hrano.

Da se napravi šaljivo žrebanje, je moral prinesti vsak udeleženec kakšen dar s seboj.

Zavijal sem ravno v deveti papir neko stvarco, ki je bila podobna tistemu konjičku, ki vzadi piska, kar potrka nekdo trdo na vrata. »Naprej!« zakličem.

Ordonanca mi poda listek ter odstopi. Hlastno ga prečitam. Gradovi, katere sem zidal v oblake, so se mi zdajci podrli in upanje nekaterih veselih ur mi je splavalo po vodi. Odriniti mi je bilo, in sicer takoj odriniti proti hajdukom in to pred svetim večerom, ko vse počiva in se veseli.

Iz malega zvonika samostanske cerkve v Gorici se je milo razlegal glas zvonov črez hrib in plan. Zemljo je pokrivala bela zimska odeja, ko je majhen vojaški oddelek pod mojim poveljstvom stopal počasi proti vzhodu.

Smrtna tihota je bila med moštvom, kar se oglasi Pipec ter reče:  

»No, Lazar, zakaj se kremžiš, kakor bi strgal hren ali rezal čebulo? Korajže, korajže je treba vojaku, potem pa beži pred njim tudi sam hudir.« 

»Ljubi Pipec, poguma mi ne manjka, a to zvonjenje mi pretresa srce; zdi se mi, da me spremljajo zvonovi na zadnji poti.«

»Lazar, ti si hipodrom« — hotel je reči »hipohonder« — »ne govori tako žalostnih rečij, sicer zleze tovarišem srce v škornje, in kdo naj lovi potem roparje?«

»Nikomur nočem pobijati srca, a prav mi ni, da smo morali odriniti tako hitro; ostalo mi je jedva toliko časa, da sem mogel zakleniti skrinjico, v kateri hranim denar, ki sem si ga prihranil pri vojakih, — izroči ga moji ženi; kupi si naj zanj lepo kravo in naj jo ima za spomin na revčka Lazarja, ki se morebiti še danes preseli v krtovo deželo; »ekstrabluzna«, ki je tudi v skrinjici zaklenjena, bodi pa tvoja!«

Pipec mu prestriže besedo: »Za božjo voljo, Lazar, kaj pa čenčaš! Ali delaš testament? Vedi, da s tem strašiš tovariše, kakor napaženi Marko vrabce v prosu. Taki ste vsi stiskači. Denar je vaš bog, in kadar je treba, da se ločite od njega, takrat javkate kakor mačka, ko ji stopiš na rep. Cesar ne plačuje vojakov zato, da bi si s plačo množili svoj imetek. Mene ne skrbi, kaj bo z mojim prihrankom, ko umrem; kajti pošteno zapravim vse, kar dobim, in zraven tega sem vedno vesel, danes pa najbolj, ker imam zopet priliko, da se izkažem v boju proti roparjem. — Gotovo se še spominjaš tistega jutra pred zadnjim bojem, ko ti je spečemu pod drevesom padel list v odprta usta in te vzbudil; ali si že morda pozabil, da si nato tako prebledel, kakor bi bil ležal že štiri dni v grobu? Že takrat si mi hotel zapustiti svojo »ekstrabluzno«. Pa nič zalega se ti ni pripetilo v tistem boju in prepričan sem, da tudi to pot prineseš zdravo kožo domov, kajti kopriva ne pozebe in strahopetci imajo srečo.«

»Kaj? Jaz strahopetec?«

»Ničesar ne preklicem, kar sem rekel; pristavim pa še, da ima vsak zajec več poguma nego ti.«

»Še danes boš drugače govoril o meni.«

»Vesel bom, ako se uresničijo tvoje besede.«

Lazar je bil hudo užaljen in ni črhnil besedice več. —

Kažipot, ki nam je izporočil o roparjih in nas potem vodil, mi daleč pokaže tisti obrastli hrib, na katerem so se baje skrivali topovi, s pristavkom, da je treba že sedaj kreniti na desno, sicer bi navsezgodaj zapazili pretečo jim nevarnost.

Ko smo prigazili do vznožja omenjenega hriba, se je dan poslavljal in mračilo se je že. Vodnik me opozori na sivi dim, ki se je vil počasi izmed vrhov šibkih jelk in smrek.

»Tam-le.« pravi, »imajo roparji svoj brlog; le tiho in previdno zasačimo jih ravno pri večerji.« 

Omenjeni hribček je bil na treh straneh obrastel, na četrti pa li. Vojake, ki so zdaj korakali skupaj, je bilo treba malo razprostreti.

Lazar, ki se je obnašal na poti tako malodušno, in pa Pipec, ki je prevzel puško moža, ki je opešal, sta hotela biti prva. Poslal sem z nekoliko pešci na levo; na desno je odšla večja patrola, jedro vodnikom pa je ostalo v sredi. Tako razdeljeni smo korakali tiho, kakor bi lovili miši.

Hajduki so bili neprevidni; postavili niso nikake varstvene straže. enda so se vsi gostili pri večerji, ne pričakujoč nobene nevarnosti na sveti večer.

Sreča nam je bila mila, hosta in mrak sta nas podpirala. Toda ovek naj ne hvali dneva pred večerom!

Zmrzla snežna skorja, ki nam je brstela pod nogami, nas je izdala; hajduki so nas zapazili, ko smo bili oddaljeni še dve sto korakov od njih.

Nepričakovani napad jih je pa prestrašil in zmešal tako, da so vse popustili ter se spustili v divji beg proti oni strani, kateri je zapovedoval Pipec.

Ko Lazar zagleda bežeče tolovaje, plane za njimi, kričeč: »Stojte in vdajte se!« 

Hajduki se niso zmenili za te klice, temveč so bežali, kar so mogli, Lazar pa za njimi. Kmalu se mu je posrečilo, da je dohitel enega izmed roparjev. Ker se mu pa ni hotel vdati ter je udrihal po njem z nekim železnim orodjem, mu Lazar z bodalom posveti tako, da se je takoj zgrudil hajduk.

Ne daleč od njega pa se je ruval Pipec z drugim roparjem, ki je srčno sukal nož ter se branil uspešno. Tedaj pa je Lazar prihitel Pipcu na pomoč in zabodel nasprotnika v srce, da je bilo precej po njem.

Tudi drugi vojaki so napeli vse svoje moči, da bi ujeli kakega tolovaja; ker se jim pa to ni posrečilo in se hajduki za njih klice niso nič zmenili, so začeli streljati na nje, a zaradi hoste in mraka brez uspeha.

Med tem se je nebo stemnilo in oster veter je drevil padajoči sneg, da se je vse kadilo.

V tem metežu in nastopajočem mraku pa so izginili hajduki.

Ker jih zaradi teme ni kazalo dalje zasledovati, smo vzdignih mrtveca in ranjenca ter se povrnili z njima v špiljo.

Ondi je sanitetni vojak preiskal ranjenega hajduka ter izjavil, da je rana sicer nevarna, da pa se je nadejati, da mož okreva, ako ga prej ne obesijo.

Izpraševal sem potem ranjenca, zapisal njegove izreke v zapisnik in ga dal nato položiti v brlogu na tla, ki so bila postlana z mahom.

Zdravnikov namestnik je preiskal tudi mrtveca ter izrekel, da je tolovaj umrl zaboden v srce. Da se ga čim prej iznebimo, sem takoj zaukazal izkopati jamo. Pipec, ki je tudi včasi v domači cerkvi prižigal sveče in najbolj poznal cerkvene obrede, je prevzel svečeniško opravilo, in črez pol ure je krila roparja že črna zemlja.

Preiskal sem potem brlog. Bil je ob vznožju strme skale ter imel prostora za kakih 50 ljudij; pred vhodom je bilo nekaj podstrešja. Notri je bilo pripravljeno ognjišče in na njem pečeno jagnje, s katerim so se pravkar mastili hajduki, ko smo jih iznenadili. Na desni strani vhoda smo zapazili najprej kup drv, na tleh pa dve odrti ovci, a tri žive so bile privezane na kolec v drugem kotu špilje. Na koncu brloga smo našli meh s črnino, ki so jo bili tolovaji skoro gotovo ugrabili kakemu Dalmatincu. Po stenah so viseli handžari in puške, katerih hajduki v naglici niso utegnili vzeti s seboj.

Vojaki, ki so gazili že več ur po debelem snegu, so bili zeló trudni. Do najbližje vasi je bilo še daleč. Po noči, po neznanem torišču nam roparjev nikakor ni kazalo zasledovati, a v brlogu vsega zadosti, kar more pokrepčati utrujenega vojaka; nismo se torej dolgo pomišljali, ampak sklenili, da obhajamo sveti večer v hajduški špilji.

Po storjenem delu se sladko počiva, pravi pregovor; a mi se še nismo smeli ravnati po tem izreka, zakaj zlikovci bi utegnili dobiti pomoč in se vrniti po pečeno ovco; priprav^eni smo torej morali biti vsak trenutek na napad. Zavarovali smo brlog na vseh straneh ter čuvali celo noč. Pečena ovca nam je pa dobro dišala. In kdo bi vojakom, ki so bili tako vrlo izvršili svojo dolžnost, ne bil privoščil, da si spečejo tudi drugi dve, ki sta že bili odrti?

Mastno pečenko pa je bilo treba tudi pošteno zaliti. Pipec, ki je razumel natakarski posel, je privalil iz temnega ozadja meh z vinom in napolnil tovarišem skledice, pri čemer pa seveda ni pozabil sebe.

Ko so bile vse skledice napolnjene, je vzdignil Pipec svojo skledice in Lazarja takó-le nagovoril:

»Dragi tovariš! Kakor ni vsak dan nedelja, tako se tudi že dolgo ni pripetilo, da bi se bil kdo opral tako čisto, kakor si se ti. Danes si pokazal, da si najprej hraber vojak, potem še le mož in oče. Odpusti mi, da sem te sodil napačno in te še celo razžalil. Veruj mi, da te zdaj imamo vsi za pogumnega vojaka.

Bog živi Lazarja, našega hrabrega tovariša!«

Lazar se je ginjen zahvalil za te laskave besede in podal Pipcu roko v spravo.

Pipec ni bil nikoli zaspan, to je že mnogokrat dokazal; posebno pa je to noč povedal marsikatero šaljivo in tako preganjal zaspanec svojim tovarišem.

»Lazar, kaj ne, da se ti v brlogu na tolovajevi sedmini bolje godi, nego tvoji ženi doma, ki nocoj skoro gotovo krhlje kuha in hruševko pije — pa tudi bolje, nego tvojemu očetu, ki sedi v svojem kotu in puli tobak?«

Besedica »tobak« je zbodla Lazarja in začel je takó-le govoriti: »Zadovoljen sem z današnjim dnevom, še bolj pa sem bil zadovoljen, ko sem se odvadil tobaka. Koliko sem si že prizadeval, da bi to storili tudi moj oče, a doslej je bilo vse zastonj. Oče imajo izgovorjen kot, obleko, živež in tobaka, kolikor ga pokadé.«

»Lazar, dam ti dober svet. Tvoja hiša je zeló slaba, močan veter ali rahel potres jo gotovo zrušita; poderi jo raje sam in sezidaj okrogle sobe brez kotov, potem stopi pred očeta in reci: 'Oče, vi ste si izgovorili kot, kota pa zdaj moja hiša nima, torej tudi vi izgubite vsako pravico, da bi stanovali pri meni.' — Ako te tožijo, izgubé pravdo. Tako, ljubi moj, se lahko iznebiš očeta.«

»Kaj pa bo potem s tobakom?« — »Oče pojdejo gostovat drugam, in ker so že zelo slabi, bodo raje tičali doma in tako se raje odvadijo tobaka, nego da bi vsak dan hodili k tebi ponj.«

Take in enake nasvete in zgodbice je pripovedoval Pipec.

S tem in pa s pomočjo dalmatinske črnine je dosegel, da so tovariši celo noč bistro gledali.

Sveti dan je bil že davno napočil, roparjev pa še ni bilo po pečeno ovco.

Ostali smo do osme ure v špilji ter si o belem dnevi gledali njih skrivališče.

Pobrali smo potem vse, kar je imelo kaj vrednosti, položili ranjenega hajduka na nosila, katera je bil v naglici stesal sanitetni vojak, zapalili brlog in nato zasledovali roparje proti selu Mrčenovce.

Pipec je to pot načeloval zadnjemu oddelku in vodil na tankem konopcu tiste tri ovce, ki smo jih našli privezane v brlogu.

Ko smo korakali kakor v mrtvaškem izprevodu proti omenjenemu selu. nas je srečal bosenski kmet in ne meneč se za izprevod, je kričal: »Moje ovce, moje ovce! Hvala vam, da ste mi rešili vsaj tri; lopovi so mi jih pred včeranjim odgnali šest — dajte mi nazaj vsaj tri!«

»Potrpite malo, očka,« mu rečem, „pokličite mi kneza (župana), in ako on potrdi, daje istina, kar govorite, potem še le vzemite te ovce!"

Na knezovo in drugih potrdilo je smel odgnati kmet ovce; jaz sem pa dalje izpraševal kneza, kam so jo bili sinoči udarili hajduki.

Toda niti knez, niti kdo drug v selu ni hotel ničesar vedeti o njih, dasi nas je bil privedel sled do sela in se je tam izgubil; preiskali smo vso vas, a zasledili nismo nikogar.

Naš izprevod, ki je bil obložen s handžari in puškami, se je sedaj počasi pomikal proti domu.

Ko smo na sveti dan ob štirih popoldne dospeli do samostanske cerkve v Gorici, je zvonilo ravno večernice svetemu Štefanu na čast.

Ranjenec na nosilih je ječal bolj in bolj in nosači so postavili nosilnico na tla; tedaj pa je hajduk hipoma utihnil in — za večno zaspal.

Mrtveca so sedaj namesto v bolniščnico nesli takoj v mrtvaščnico.

Ko smo se bližali domu, je Pipec od vzadi pripihal in vzkliknil:

»Dragi Lazar, tvoje slutnje so se torej uresničile; imeli smo res pogreb, pa ne samo enega, temveč kar dva. Toda hvala Bogu, ti si to pot zopet srečno odmaknil pete. Pa v tretje gre rado — pazi se!«

Takoj po svojem povratku sem izporočil polkovniku o vseh dogodkih, ki so se pripetili v malem in kratkem boju, ter mu tudi pisal o Pipčevem in Lazarjevem junaštvu.

Polkovnik ni bil skop s pohvalo; drugi dan si je dal predstaviti oba junaka, ju vrlo pohvalil ter povrh še podaril vsakemu cekin.

* * *

Kmalu potem je vrhovno poveljništvo zaukazalo, da se stotnije zmanjšajo.

Meseca prosinca l. 1879. je odrinil zopet večji oddelek reservnikov prek morja domov, med njimi tudi Pipec in Lazar ...

Zvečer pred odhodom iz Livna so se zbrali Pipčevi prijatelji v gostilni s čudnim napisom: »Cum bekomen ales«, da se poslové pri kozarcu rujne dalmatinske kapljice od njega in se mu še enkrat za-hvalijo za razvedrila v oblačnih, žalostnih urah; opoldne istega dne pa je bil Pipec zaradi svojega neumornega delovanja kot pomožni kuhar v častniški kuhinji odlikovan z zlato uro, na kateri je visela ravno taka verižica.

Na svetega Matije dan istega leta je kupil Lazar na semnju v Moravčah za denarce, katere si je prihranil pri vojakih, lepo kravo; Pipec mu je pa mešetaril.

Še isto pomlad si je dal Lazar sezidati tudi novo hišo, a ne po Pipčevem, temveč po navadnem načrtu. Njegov oče je dobil v novi hiši zopet svoj kot, kjer je pušil z veliko slastjo tobak, katerega mu je prinesel sin iz blazne Bosne.

Cekin pa, ki mu ga je bil podaril polkovnik, hrani Lazar še dandanes in ga kaj rad pokaže vsakemu v potrdilo, da je res ustrelil hajduka.

Drugače pa Pipec; ta ti ne ve povedati, je li bil cekin bel ali rumen. Zvest svojemu načelu: »Kar se pri vojakih zasluži, naj pri vojakih ostane,« je cekin takoj zdrobil in potem nekoliko dnij živel veselo in zadovoljno.

Pipec in Lazar pa še dandanes, posebno pri časi rujnega vinca, kaj rada pripovedujeta, kako sta obhajala sveti večer l. 1878. v hajduškem brlogu.

Sprejem in blagoslavljanje nove zastave.

Dne l. majnika l. 1879. se je v cerkvi očetov frančiškanov v Gorici slavila srebrna poroka presvetlega cesarja in cesarice ter se je tem povodom tudi blagoslovila nova zastava 17. pešpolka; stara se nam je namreč v bosenski vojski tako strgala, da ni bila več za rabo; poslali so jo v Ljubljano, v cerkev sv. Petra, kjer zdaj uživa zasluženi pokoj na strani svojih prednic.

Polkovnik Priger je naročil novo in ta je dospela meseca malega travna l. 1879. v Spljet. Da se pa ta novi prapor, pod katerim se bodo zbirali prihodnji slovenski rodovi, primerno sprejme, je ukazal Priger, da ji gre naproti oddelek vojakov s častnikom na čelu, a to krdelce mora biti iz samih odlikovancev. S tem je povzdignil njeno veljavo in izrazil svojo željo, kakšni vojaki naj bi se vedno zbirali pod to zastavo.

Ta častni nalog je zadel mene. Odkorakal sem dne 18. malega travna iz Livna, dospel drugi dan v Spljet, počival tretji in se dne 21. zopet povrnil v Livno.

Znano je, da je naš presvetli cesar obhajal koncem malega travna l. 1879. svojo srebrno poroko. Da se udeležb te redke slavnosti, so prihajali civilni in vojaški dostojanstveniki od vseh krajev na Dunaj.

Tudi naš korni poveljnik, feldcajgmojster vojvoda Virtemberg, se je mudil na potu iz Sarajeva na Dunaj ravno v Spljetu, ko je dospel moj oddelek tja.  

Po naključju pride vojvoda v trenutku, ko je v vrsto postavljeni oddelek ravno sprejel novo zastavo.

Pomladansko solnce je obsevalo zastavo in blesteče svetinje na prsih naših prehrabrih slovenskih fantov. Prizor je bil krasen in vojvoda vidno ganjen. Predstavljal sem si, da imam pred seboj že blagoslovljeno zastavo ter izkazal svojemu višjemu poveljniku čast, ki mu gre.

Vojvoda je malo osupnil, a bil je vendar vesel, da je bil prvi, pred katerim se je povesila nova zastava.

Komi poveljnik mi je naročil, naj izporočim polkovnika Prigerju in celemu nedosežnemu polku njegove srčne pozdrave in zalivalo za veselje, ki mu ga je napravil oddelek odlikovancev in nova zastava.

Ko sem se dne 21. mal. travna bližal Livnu, je ropotal boben in oznanjal kranjskim fantom, da so dobili novo zastavo.

Polkovnik Priger me je pričakoval na vrtu pred svojim bivališčem. Naznanil sem mu, da se je vse srečno izšlo, in izporočil, kar mi je ukazal komi poveljnik.

Priger je bil ta dan izredno vesel. Morebiti so ga razveselili pozdravi, ali pa je vzbudila te vesele čute nova zastava; vsekakor pa je vplivalo nanj vsaj nekoliko tudi zlato pomladansko solnce ter črešnje in druga drevesa, ki so krasno cvetela na njegovem vrta.

Svečanosti blagoslavljanja nove zastave so se udeležili vsi dostojanstveniki iz Livna in vsak izmed njih je prejel kladivo v roke in zabil žrebelj v banderišče. Nekateri žreblji nosijo na glavi vdolbena imena tistih, ki so jih zabili.

Polk je imel ta dan poseben praznik. Moštvo se je pogostilo, častniki pa so imeli skupen obed, na katerega so bili povabljeni civilni in vojaški dostojanstveniki.

Dal Bog, da bi zastava, ki sem jo prvi spremljal po takrat še več ali manj nevarnih potih, vodila moje rojake vedno le do slavnih zmag!

Kako je dandanes v Livnu?

Od leta 1878. do danes se je mnogo izpremenilo v Livna.

Na zahodni strani mesta Je zgrajena cesta črez goro Prolog in sezidana vojaščnica za dve stotniji, vojaška bolniščnica in shramba za Živila. Okoli teh poslopij se razprostira lep vrt, zasajen s sadnim in gozdnim drevjem. K samostanski cerkvi v Gorici je prizidan zvonik, v katerem visijo trije zvonovi. Cerkev se je prenovila zunaj jako lepo, notranja oprava pa še ni dovršena. Za to popravo cerkve je bilo proračunjenih 40.000 kron. Razen te samostanske cerkve se je dozidala l. 1901. tudi župna cerkev v mestun, prav lepo poslopje zunaj in znotraj, z enim zvonikom in s tremi zvonovi. Oče Andjo Čurič, ki je l. 1878. preskrboval našo vojsko z zanesijivimi novicami o vstaših in bil odlikovan s Franc-Jožefovim redom in z redom železne krone, je zdaj mestni župnik ter jako priljubljena oseba. Dalje so nove zgradbe: vladno poslopje ali konak, civilna bolniičnica, klavnica, kupčijska šola, ljudska srbska, osnovna ljudska in dekliška šola, ki jo vodijo šolske sestre, šola za oskorjavo (inkrustacijska šola), kmetijska šola s 30 ustanovami, več turških ljudskih šol, en hotel, vodovod, mnogo hiš v dolnjem mestu in hlevi v kmetijski postaji.

Kmetijska postaja je ob enem združena s kmetijsko šolo, v kateri se poučujejo učenci teoretično in praktično o živinoreji, sirarstvu, poljedelstvu in vrtnarstvu.

Postaja poseduje 250 komadov goveje Živine, 2000 ovac, 60 prašičev angleške pasme, 12 oslic, 180 komadov kuretnine.

Na planini Krug, ki je bogata z dobrimi pašniki, se pase drobnica celo leto. V to svrho so se zgradili hlevi na tej planini. Tu se izdeluje mastni sir (Fettkäse), na postaji pa liptavski, Cincarov in Rošefortov sir.

Od močvirnega livanskega polja se je že osušilo kakih 6000 hektarov. Voda je tako zajezena, da se morejo posamezni kosi polja namakati ali pa popolnoma preplaviti. Svet je podoben ljubljanskemu barju ter je že četrto leto obsejan s pšenico in ržjo. Tudi se zasajajo sadna drevesa iz drevesnice za cesto, ki vodi črez to močvirje.

Najrodovitnejši del livanskega polja je lastnina Firdus-bega, ki pa se malo méni zanj; zaradi tega pa kosi samo slabo kislo mrvo.

Osušenje tega njegovega dela bi stalo 140.000 kron. Vlada mu je že ponudila inženirja, ki bi vodil delo zastonj, potem

70.000 kron in vrh tega brezobrestno glavnico za 70.000 kron; a beg, dasiravno zelo premožen, zahteva, da mu vlada podari vseh 140.000 kron, tedaj bi še le osuševal močvirje.

Osušenje livanskega polja je stalo vlado do danes že 1,400.000 kron. Ko se bo popolnoma osušilo vse močvirje, tedaj bo to prava žitnica za Dalmacijo.

Mošeje se načeloma ne opuščajo. Turčini so leni in zaradi tega dan za dnevom revnejši, vendar pa nihče ne zapusti svojega rojstnega kraja. Prva leta po zasedbi so se nekateri preselili, a posestev niso prodali, ampak dali so jih v najem.

V Livnu ima sedež okrajna oblast, okrajna sodnija, davkarija, urad zemljiške knjige in gozdarska gosposka.

Mesto šteje 2000 rimsko-katoliških kristjanov, 2000 Turkov. 1000 pravoslavnih Srbov; število kristjanov narašča, ono mohamedancev pa pada.

Kristjani napredujejo ne le na gospodarskem, ampak tudi na družabnem polju. Njih društvo ^Dinara" ima godbo, ki šteje 20 mož, ravno toliko jih šteje tudi pevsko društvo. Izvršujoči člani so sami domači mladeniči in opravljajo jako resno svojo dolžnost. Vsak dan imajo preskušnjo po eno ali dve uri, ne da bi zraven pili kaj drugega nego tašo črne kave.

Družabno življenje je v Livnu jako prijetno; zaradi tega slovi to mesto po celi Bosni. Za posadko se nahaja v Livnu ena stotnija vstašev, ki spada k bataljonu v Travniku. Ni treba še posebej omeniti, da bivajo častniki in moštvo kaj radi v tem bosenskem raja.

Od Livna do Glamoča, kamor je vodila prej le ozka stezica, se je zgradila vozna cesta, po kateri vozi pošta vsak teden trikrat, od Livna prek Sinja v Spljet pa vsak dan. Iz Livna v Zupanjac vodita dve cesti, ena črez Borovo glavo in Švico (po tej vozi pošta), druga pa prek Ruškega blata okoli Tušnice planine; le-tá je bila dovršena leta 1903.

V Glamoču.

Druga gorska brigada odrine v Glamoč.

Druga gorska brigada pod vodstvom nadvojvode Ivana Salvatorja, ki je bila odločena, da ostane v Livnu. je dne 1. vinotoka l. 1878. odrinila v Glamoč, da v tem mestu in njegovem okolišču uravna razmere in s tem izpopolni uspehe VII. pehotne divizije.

Glamoč leži na severozapadni strani Livna na obronku ali bregu Staretine planine in je kakih 35 kilometrov oddaljen od tega mesta.

Leta 1878. je štelo mesto približno 800 večinoma turških prebivalcev; v prejšnjih časih je bilo močno utrjeno, a za časa zasedbe je bilo zidovje te utrdbe že zeló razrušeno.

Mesto se deli v gornje in spodnje. V gornjem se nahaja trdnjava ali grad, ki pa ne zasluži več tega imena. Hiše so večinoma pritlične in le sera in tja zgrajene iz apna, sicer pa iz blata. Kakih 800-1000 korakov pred mestom stojita na severni strani dve močno zidani kuli.

Proti severu in vzhodu se razprostira glamoško polje, ki je kakih 15 kilometrov dolgo in mestoma 2—6 kilometrov široko; tukaj je torej svet odprt in mesto se vidi že iz daljave. Na jugu ga obdaja nižje, na zapadu višje gorovje. Na tem polju izvira Jaruga potok, ki teče v smeri proti Livnu, a že pri selu Dolcu mu zapre pot gora Kruči, ki loči livansko polje od glamoškega.

O suhem vremenu se voda poizgubi nalik Cerkniškemu jezeru v požiralnikih; ob času nalivov ali trajnega deževja, ko voda ne more tako hitro odtekati, pa se izpremeni glamoško polje od Dolca do Karlovca, torej v daljavi 6 kilometrov, v pravo pravcato, mestoma 600—800 korakov Široko jezero. Voda, ki izgineva pri Dolcu, priteče, kakor Ljubljanica pri Vrhniki, z imenom Bistrica pri Livnu zopet na svetlo. Po letu daje ta kotlina kmetom obilo paše, v jeseni in po zimi je pa večinoma preplavljena. To začasno jezero nima rib, dočim priplavajo v Cerkniškem jezeru z vodo takoj tudi ribe. To pa prihaja odtod, ker 80 pod dnom Cerkniškega jezera kotline, ki jih ne obdaja lukenjčasti apnenik, ampak druga gostejša tvorba (zemlja), skoz katero voda le počasi kaplja. Iz takih z vodo napolnjenih votlin priplavajo ribice na površje, kakor hitro zopet nastopi jezero.

Tako nastajajo začasna jezera ob celem severnem in vzhodnem obrežju Jadranskega morja, in sicer 70—140 kilometrov tako daleč v deželo, dokoder sega Kras, a v teh jezerih se nahajajo ribe le izjemoma, na primer na Popovem polju blizu Trebinja.

Pred zasedbo so bila pota v Bosno povsod slaba. Nikjer nisem videl vozov. Blago je prenašala le tovorna živina od kraja do kraja. Tudi od Livna v Glamoč so vodile po raztrganem kraškem svetu le ozke stezice, po katerih so mogli vojaki korakati le drug za drugim; vrh tega sta bili tisti dve stezici, ki sta vodili ob robu glamoškega polja, za časa velikega deževja nerabni, ali vsaj zeló nevarni. V takih časih se je moralo hoditi po daljši, jako težavni poti, ki vodi iz Livna skoz Čelebič v Glamoč.

Danes so potne razmere tukaj boljše; na zapadni strani glamoškega polja vodi iz Livna v Glamoč lepa vozna cesta.

* * *

Dne 1. vinotoka, ko se je nadvojvoda Ivan Salvator s svojo brigado napotil proti Glamoču, še glamoško polje ni bilo pod vodo. Nadvojvoda je torej odposlal 10. lovski bataljon iz Livna v Dolac in potem po stezici, ki vodi ob vzhodnem robu glamoškega polja, oziroma jezera v Vidimlje, 3. stotnijo 17. pešpolka pod poveljstvom prebrisanega stotnika Slivnika v Čelebič, sam je pa korakal z glavno četo skoz Priluko, Glamoško karavlo in potem po stezi ob zapadnem robu glamoškega polja v selo Karlovac.

Ta dan so vsi trije oddelki na enkrat odkorakali in vojvoda Virtemberg je bil izredno prijazen; videlo se mu je na obrazu, da je bil zadovoljen z nami. Za vsakega častnika je imel prijazno vprašanje in laskavo pohvalo že kar pripravljeno; posebno je pa znal vlivati olje na srce oženjenih. Vedel je dobro, da so pustili doma, kar jim je najljubšega: soprogo in deco; hotel je torej vedeti, kako se godi tem gori v blaženi domovini. Veselilo ga je, da je trpljenja konec, ki smo ga prestali od Stare Gradiške do Livna; vesel je bil pa tudi lavorik, katere mu je podelil presvetli cesar in katere je že nosil na svojih hrabrih prsih in na svojem ovratniku; zakaj bil je odlikovan z redom železne krone 1. vrste z vojno dekoracijo in povišan za feldcajgmojstra.

Hvaležen je bil in priznal, da so mu k tej velikanski časti pripomogli več ali manj njegovi podložniki; zato se jim je kazal prijaznega. Spremljal nas je do sela Zastine. Šel bi bil gotovo še dalje z nami, a pot se je zožila, treba je bilo korakati po gosje in navkreber. Poslovil so je še enkrat najsrčneje od Kunovcev, jim obljubil, da pridejo kmalu v svojo domovino ter se potem vrnil s svojim spremstvom v Livno. Ko smo se črez štiri dni vrnili iz Glamoča, je bil že odpotoval v Travnik.

Bil jo solnčni dan, a pihala je že jesenska sapa, ko smo korakali po ozki poti večinoma drug za drugim na Korično planino, kamor smo dospeli ob deveti uri dopoldne.

Počivali smo ob meji naše Dalmacije vse drugače nego v notranji Bosni, zakaj Pipec jo imel v kovčegu veliko zalogo krepilnih jedij in hladilne pijače, katere je nakupil od dalmatinskih trgovcev, ki so prišli z nami vred v Livno.

Po enournem počitku se napotimo dalje in pridemo opoldne v Karlovac. Tukaj smo se utaborili sredi glamoškega polja, a prednje straže so se postavile na pota v Glamoc in ob naši levi in desni na gorah.

Nadvojvoda Ivan je stanoval v borni hišici revnega bosenskega težaka blizu našega tabora; kočo so stražili Kunovci. Ta cesarski princ se je drago jutro izrazil, da že dolgo ni tako mirno in dobro spal, kakor minulo noč, ko so ga stražili kranjski fantje. Privoščil sem straži to pohvalo tem bolj, ker so služili fantje z menoj pri isti stotniji.

Sapa, ki je že po dnevi brila neprijetno, je postala po noči mrzla in zjutraj je bila dlaka na telečnjakih bela; padla je slana, a dobre volje kranjskim fantom ni pomorila; veseli so bili in navzlic mrzli noči so sladko spali na travniku, ki ga je preplavila mesec pozneje že voda.

Dne 2. vinotoka je bilo zjutraj zarana v taboru vse bolj živo in veselo nego prejšnje dni. Upanje na bližnjo povrnitev v ljubo domovino je povzročilo to veselje. Najraje bi bili hitro izvršili vse, kar jih še čaka, in potem odrinili domov.

V splošno veselje smo zapustili že ob 7. uri dopoldne tabor in se napotili proti zadnji trdnjavi, ki nam jo je bilo še vzeti.

Nadvojvoda Ivan je hotel 10. lovski bataljon, ki je bil odločen za posadko v Glamoču, spremiti le do Karlovca in se potem z ostalim delom svoje brigade povrniti v Livno. Vsled poročil nekaterih prebivalcev, da se nameravajo vstaši, ki so bili v Krajini premagani in razpršeni, zopet upreti pri Glamoču, je pa sklenil korakati s celo brigado proti Glamoču, da zatré na mah vsako gibanje.  

Nismo bili še dobro uro na potu, kar zagledamo od daleč izprevod z zastavo na čelu. Z daljnovidom se je dalo dokazati, da ljudje niso oboroženi in da torej nimajo slabega namena. Korakali smo dalje in jih kmalu srečali. Zdaj začne ves izprevod, na čelu mu kajmakam, kadij ali turški sodnik in več plemenitih begov, klicati: »Dobro došli, gospodine; živio, živio!« 

Potem stopi kajmakam pred vojvodo, ga ponižno in spodobno pozdravi in mu zagotovi, da se mu ves okraj brezpogojno podvrže, da je v Glamoču vse mimo in da se torej ni bati upora. V znamenje vdanosti nam izroči potem zastavo.

Nadvojvoda se je s kratkimi, a primernimi besedami zahvalil za zagotovila vdanosti, a poročilu glede varnosti ni zaupal; korakal je torej s prej zaukazanim varstvom dalje in kmalu po deseti uri je stopil z godbo na čelu v glamoško mesto.

Godbeni zvoki ali glasovi so se razlegali po glamoškem polju in odmevali na bregovih tamošnjega pogorja ter oznanjali prebivalcem mesta in okolice začetek nove dobe, zanje zeló pomenljive.

Deseti lovski bataljon je pod poveljstvom majorja pl. Beka takoj zasedel z dvema stotnijama grad in z drugima dvema spodnje mesto.

V shrambah na gradu se je našlo mnogo zabojev deloma že pokvarjenega, deloma še rabljivega streliva, mnogo suharja in žita.

Razoroževanje se ni nikjer vršilo tako gladko, kakor v glamoškem okraju, akoravno je bilo to mestece eno najbolj razvpitih in zagrizenih vstaških gnezd.

V mestu in okolici so prebivalci prostovoljno izročevali orožje vojaškim oddelkom; zakaj vedeli so, da je avstrijska vojska podjarmila že celo Bosno in da jim zdaj ne preostaja drugega, kakor priznati avstrijsko oblast in se podvreči njenim naredbam.

V taboru pri Glamoču pred godom presvetlega cesarja.

Pešpolk št. 17. se je utaboril na bregu tik spodnjega mesta. V tem severnem bosenskem mestu se je to leto pač zgodaj pričela zima.

Počivali smo pod milim nebom. Nič ni pomagalo, da nam je tekla mladeniška kri po žilah; mraz je bil tako hud, da nam je zmrznila voda v čutarah, in zeblo nas je, da smo bili skoro vsi trdi.

Le eden morda ni občutil mraza in ta je bil naš Pipec. Tik tabora pod nekim podstrešjem je odprl svojo kuhinjo; precej velik zaboj je predstavljal mizo, nekaj manjših pa stole. Na desko pa je šaljivo zapisal: »Kantina k Pipcu. Vse zastonj!« 

Tu je celo noč kuril, kuhal kavo, čaj in se grel kakor maček zdaj na tej, zdaj na drugi strani.

Častniki, katerim je bilo premraz v šatorih, so zahajali sem, da si pogrejejo roke in želodec. Omeniti moram tukaj, da smo vzeli sovražniku v Livnu in pri Jajcu nekaj šatorov, ki so nam dobro zalegli to noč.

Nadvojvoda Ivan Salvator, naš brigadir, je stanoval v hiši bega Filipoviča tik našega tabora. Pravili so, da so bili predniki našega vrhovnega poveljnika feldcajgmojstra barona Josipa Filipoviča tukaj doma.

Svoje dni se je en rod teh Filipovičev, ki se ni hotel dati poturčiti, preselil iz Glamoča, oziroma iz Sitnice na Hrvatsko in iz tega izvira naš Filipovič.

Filipovič v Glamoču je Turčin. O njem se je govorilo, da se je v Krajini bojeval proti avstrijski vojski. Pač čudno nanesó včasi razmere, ko se bojuje sorodnik proti sorodniku, ne da bi vedel za to. Dne 3. vinotoka zvečer zbere naš nad vse priljubljeni polkovnik Miroslav Priger svoje častnike ter koraka z njimi in z godbo na čelu pred stanovanje našega prevzvišenega brigadirja. Častniki so ostali zunaj, Priger pa je vstopil in prosil Njegovo cesarsko visokost nadvojvodo, da bi blagovolil izporočiti na najvišjem mestu čutila najglobokejše vdanosti, največjega spoštovanja in najsrčnejša voščila, ki jih goji 17. pešpolk za blagor Njegovega Veličanstva vedno, posebno pa na dan godú preljubljenega vladarja in na dan, ko polk zaključi veliko in težko nalogo.

Nadvojvoda stopi iz hiše in z njim Priger.

Še danes vidim polkovnika Prigerja, moža v službi osivelih las, a še vedno korenjaka, z razkrito glavo in z največjim spoštovanjem stati poleg mladega princa. Nadvojvoda je z vidnim veseljem obljubil ugoditi polkovnikovi prošnji, a pri tej priložnosti si ni mogel kaj, da je opetovano proslavljal nedosežno požrtvovalnost, vztrajnost in hrabrost 17. pešpolka.

Prigerja je imenoval vzor junaških čednostij; poudarjal je, da ga neizrečeno veseli ravno na dan godú presvetlega cesarja mu podati v dar zadnjo trdnjavo v razburjeni Krajini.

S trikratnim slava-vzklikom na Njegovo Veličanstvo, kateremu so se pridružili vsi častniki domačega polka, je zaključil nadvojvoda svoj govor in godba je zaigrala cesarsko pesem, katero so poslušali častniki in moštvo z razkritimi glavami.

Zopet so odmevali godbeni zvoki v večernem mraku na gorskih bregovih, kjer so še malo prej pokale puške.

Potem je korakala godba skoz malo mesto in vse ljudstvo je vedelo, da bo novi vladar drugi dan obhajal svoj god.   Uravnavši razmere med vojaškim in civilnim oblastvom in pustivši 10. lovski bataljon v Glamoču za posadko, se je nadvojvoda napotil s 17. pešpolkom dne 4. vinotoka zopet proti Livnu, kamor je dospel drugi dan dopoldne.

Prvi bataljon v Glamoču. Napori tovornih kolon.

Dne 2. listopada je prevzel prvi bataljon 17. pešpolka od 10. lovskega bataljona posadko v Glamoču in jaz sem bil imenovan za provijantnega častnika. Naloga mi je bila torej skrbeti za živila, ki jih je potreboval bataljon. Zdaj se je začela zame še le prava vojska; ves mesec sem bil na nogah in skrbi so me mučile noč in dan.

Posadka v Glamoču je prejemala vse svoje potrebščine iz vojaških shramb v Livnu, katere je donašala tovorna živina, ker ni bilo voznih potov.

Imel sem pod svojim poveljstvom 68 tovornih konj, ki so donašali živila iz Livna v Glamoč za 1000 mož. Da so ti vojaki mnogo potrebovali in da se more enemu konju le malo naložiti, ni treba omenjati; bil sem skoro ves mesec le na poti, in če še pomisliš, da je meseca listopada istega leta vedno deževalo, je potem lahko umevno, da sem opravljal najnapornejše in najtežavnejše delo.

Kar je 68 konj prineslo živil, je zadostovalo za 1000 mož ravno 4 dni. En dan sem hodil v Livno, drugi dan prejemal živila, tretji dan se povračeval in četrti dan delil živila stotnijam, pregledoval konje in se pripravljal zopet na odhod.

Pravi reveži pa so bili vojaki gonjači; vsak je moral voditi in oskrbovati dva konja; ves dan je hodil, se skromno živil, do kože premočen dostikrat ni imel potrebnega perila, da bi se bil preoblekel; spal je le malo in še takrat ves moker pod milim nebom ali pod streho na skromnem prostoru v hlevu poleg svojih tovarišev, konjskih trpinov.

Da se je iz sodov, ki so bili napolnjeni z rumnom, izgubilo na poti vedno nekaj tega blaga, se v tedanjih razmerah pač ni dalo predrugačiti; zakaj steza je bila ozka, korakali smo po gosje drug za drugim, vrsta je bila 500 — 600 korakov dolga, večkrat je moral kdo zaostali, da je popravil tovor konjem, največkrat in najraje pa so zaostajali oni gonjači, ki so nosili ram ali vino.

Spremljalo nas je sicer vedno nekaj vojakov s puškami, a toliko jih nikdar ni bilo, da bi bil mogel vsakega gonjača posebej opazovati. Dne 9. listopada je bilo glamoško polje od Dolca do sela Vidimlje že pod vodo. Moja konjska Četa se je ob 7. uri zjutra^j napotila proti Livnu. Nebo je bilo črno, dež je lil kakor iz vedra, od Dinarskih planin sem pa je pihala prava kraška barja in nam z veliko silo vtepala debele deževne kaplje v hrbet, da smo bili na tem delu života kmalu mokri do kože.  

Ker je imela burja z nami enako smer, nam je bila hoja sicer olajšana, a siloviti sunki, ki nam jih je bilo sem in tja prestajati, so me začeli skrbeti toliko bolj, kolikor bolj sem se bližal strmini, po kateri vodi steza ob robu jezera.

Omeniti je treba, da me je moral Pipec ta mesec povsod spremljati. Imel je tudi svojega konja, ki je bil obložen z dvema pletenicama.

Ker moje malenkosti, ki sem jih potreboval na poti, niso bile težke, je Pipec včasi sedel na konja ne da bi prekoračil predpisano težo. Tudi ta dan je jahal brezskrbno na koncu čete svojo Vando (tako je bilo kobili ime).

Vse je previdno in srečno prekoračilo nevarno mesto, a Pipec se zjutraj gotovo ni dobro prekrižal, ali pa ni opravil pobožno svoje molitve; bil je ta dan nesrečen.

Ko je prijahal do nevarnega mesta, bi bil moral stopiti raz konja in ga peljati previdno po tej nevarni stezici, a tega ni storil in bil je vrh tega, kakor že rečeno, tudi nesrečen; zakaj ko je prijahal do srede nevarne strmine, pritegne silovita burja ter vrže Pipca in Vando v kake tri metre globoko glamolko jezero, kjer sta se potem Pipec in Vanda izkušala v plavanju, kakor bi bilo šlo za visoko stavo. Prizor je bil sicer smešen, a strah vendar velik.

Pipec tudi v smrtni nevarnosti ni izgubil glave. Dobro vedoč, da je konj v plavanju vztrajnejši nego človek, je krčevito držal živinčetov rep v eni roki in se upiral nanj, z drugo roko in z nogama pa je plaval. Vanda je kmalu priplavala do brega in se hotela postaviti na noge, a zvrne se vznak nazaj v jezero, ker je bil breg prestrm. Žival je plavala poteim ob bregu dalje in dospela kmalu do nižjega kraja; prednje noge so že na trdnem, zadnje naredi se en sunek po vodi nazaj in Vanda je stala z vsemi štirimi na suhem ter za seboj privlekla Pipca, ki je bil sicer moker kakor miš, a se vendar ni dosti zmenil za to nezgodo.

Neznatno škodo sem trpel le jaz; zakaj nekaj malenkostij, krtač in par škornjev mi je splavalo po vodi, obleka pa, ki je ostala v pletenicah, je bila samo mokra.

Vesel, da mi silovita burja ni povzročila še večje škode, sem korakal dalje in dospel ob 4. uri popoldne v Livno.

V Livnu so bile takrat stanovalne razmere jako neugodne. Hoteli ali gostilne, v katerih bi se bilo moglo prenočiti, še niso bile v navadi. Ako je prišel tujec tisti čas v Livno, je moral hoditi od hiše do hiše in si iskati stanovanja.

Tako se je tudi godilo meni, kadar sem prišel s svojo konjsko četo v Livno.

Konji in vojaki gonjači so bili za silo nastanjeni, a jaz s Pipcem sem iskal prenočišča, a nikjer ga nisem mogel dobiti ta dan; vse je bilo zasedeno in mogel sem vzklikniti: »Ptice imajo svoja gnezda, lisice svoje brloge, a jaz, do kože moker človek, bom moral, če pojde tako, spati na ulici.«

Ko sem ves moker taval tako po ulici in premišljal, kaj mi je storiti, me sreča tovariš nadporočnik Jaka Modrijan in me ves začuden vpraša: »No, bratko, kje si se pa ti oblečen kopal? Saj se boš še prehladil v tem hudem zimskem mrazu in pri tej neznosni burji, ki je tako silovita, da je včeraj podirala kule.«

»Kje in kako naj se preoblečem in posušim, ker ne morem dobiti stanovanja?« Povedal sem mu, v kako neprijetnem položaju se nahajam.

Tovariš me povabi potem v svojo sobo, katere se je tiščala tudi mala kuhinja, in pokaže na posteljo, rekoč: »Tu pod odejo se lahko malo pogreješ in Pipec naj ti v kuhinji med tem časom posuši obleko; za drva je tukaj huda, a dobila se že bodo za dober denar.«

Kmalu potem je na odprtem ognjišču plapolal ogenj in plamen je švigal kvišku in izganjal mokroto glamoškega jezera iz moje obleke.

Ko sem se zvečer vzbudil, sem imel suhe obleke, da bi jo mogel dvakrat obleči, razen škornjev, ki so mi splavali po vodi.

Še le zvečer sem potolažil pri dalmatinskem krčmarju poglavarja svojega života in bil potem zopet gost svojega vojnega tovariša.

Drugi dan je bila nedelja, dan počitka, a navzlic temu je živinozdravnik ta dan pregledal vso mojo konjsko četo; posebno natančno je preiskal Vando in potrdil, da ji ni nič škodovala kopel v glamoškem jezeru.

Dne 11. listopada sem prevzel nakazana mi živila in 1271 gld. 64 kr. gotovega denarja, pripravil tovore, naslednji dan pa sem dal z njimi obložiti konje in potem sem se napotil proti Glamoču.

Mrzel dež nam je bil v obraz in burja nam je zadrževala stopinje. Korakali smo po poti, ki vodi iz Livna skoz Vidimlje v Glamoč.

V Vidimljah je odložilo šest konj svoje tovore. Nastanjen je bil namreč v tem selu en vod 4. stotnije pod poveljstvom reservnega častnika Svetka.

Ta vas leži približno na polpoti med Livnom in Glamočem na vzhodnem robu glamoškega polja. Ta prometna vojaška postojanka je odpošiljala patrole proti Livnu in Glamoču večkrat na dan, posebno pa ob urah, ko je prihajala in odhajala pošta.

Poveljnik je imel nalogo, da je posredoval med vojaškim oblastvom v Glamoču in med selškimi knezi (župani) z glamoškega polja.

Selo Vidimlje je jako dolgočasno, toliko bolj je razveselila poveljnika te postojanke novica, ki sem mu jo prinesel dne 22. listopada iz Livna z živili vred.

Izporočil sem mu namreč, da pojde nekaj starejših reservnih častnikov in starejšega moštva domov, med njimi tudi on. Razume se, da je bil vesel te novice, zakaj v kratkem bo videl zopet svoje drage in se veselil z njimi srečne povrnitve.

V Vidimljah smo počivali le eno uro in potem nadaljevali svojo pot. Zeló smo bili osupnili, ko smo zagledali, da leži pot, ki vodi prek glamoškega polja in ki je bila pred dvema dnevoma še prehodna, danes že en meter pod vodo.

Vojaki gonjači in spremstvo je posedlo na konje in tako prebredlo vedno bolj naraščajoči potok; pri tej priložnosti nam je prav prišlo tistih šest konj, ki so se, odloživši tovore v Vidimljah, prazni vračali proti Glamoču.

Po trudapolni deseturni hoji smo dospeli do kože mokri še le zvečer v Glamoč.

Gonjači so odložili tovore na gradu v shrambah, ki sem jih zaklenil in potem naznanil poveljniku, da smo po nekaterih nezgodah vendarle zopet srečno dospeli domov.

Tako se je ponavljalo prejemanje živil za posadko v Glamoču celi mesec. Kadar smo bili na potu, nas je vedno pral dež in veter nas je nadlegoval zdaj od te, zdaj od one strani. Ko smo se potem privadili, se nam ni pripetila nobena nezgoda več.

Pipec je po znani nesreči vodil svojo Vando previdneje, posebno po nevarnih strmih potih.

Dne 22. listopada sem tudi zvedel v Livnu, da bomo kmalu rešeni, ker dne 1. grudna zasede 3. bataljon Glamoč in 1. bataljon se vrne v Livno.

Te novice je bil vesel ves prvi bataljon, posebno pa so se veselili tisti izmed moštva, ki jih je zadela sreča, da se vrnejo že zadnje dni meseca listopada k svojim dragim v domovino.

Tretji bataljon v Glamoču.

Dne 1. grudna je prišel 3. bataljon 17. pešpolka v Glamoč. Ker je bil bataljonski poveljnik bolan, ga je zastopal stotnik Božidar Drenik. Ta pripoveduje o svojem bivanju in delovanju v tem mestecu takó-le:

Dasiravno je bilo več starejših stotnikov še v polku, ki so sicer dobro umeli si ohraniti svoje pravice, se to pot ni nihče ganil, zakaj v Glamoču se ni cedil med in tudi sladka mana ni padala ondi.

Glamoč je imel takrat zato tako močno posadko, ker so bili tam in v okolici najzagrizenejši Turčini doma. Severno od Glamoča in vzhodno od reke Une so se malo prej trdovratno bojevali in pozneje so se v tej okolici še vedno prikazovale tolovajske čete.

Okolica je zaradi vstaje mnogo trpela; več malih vasij je bilo popolnoma porušenih in prebivalci so bežali črez mejo v Dalmacijo.

Nastanjenje enega bataljona, ki je štel takrat 1000 mož, je bilo v tem mestecu tem bolj težavno, ker je dne 1. grudna pritisnila zima že od vseh stranij. Bilo je nekaj večjih prostornih hiš, a te so bile večinoma brez tlaka, brez stropa; stale so same stene in nad njimi se je razprostirala slaba raztrgana streha iz desek ali skodelj. Tu se je pokazala zopet spretnost naših kranjskih fantov.

Največja neprijetnost je bila ta, da ni bilo stropov; mraz in veter sta imela prost vstop v vojaška bivališča.

Najprej je bilo treba tedaj misliti, kako bi se zgradili stropi. Okolica glamoška je bogata vrbovine. Fantje so pridno pletli lese iz vrbovine, tramove so donašali iz bližnjega gozda; na nje so polagali lese in iste zamazali z vlažno ilovico. Taki stropi, v kratkem času sezidani, so se posušili že v nekaterih dneh; lepi sicer niso bili, a koristni.

Ob tej priliki se je izkazalo, da je ta vlažna ilovica izvrstna; poskusili smo torej tudi zidati peči iz nje.

Namesto dimnika smo naredili luknje v zid; tudi te skromno sezidane peči so se obnesle. Kadar je bila soba dosti gorka, se ni več kurilo, in da gorkota ni izstopala, se je luknja (dimnik) zamazala z ilovico, ki so jo imeli vojaki vedno pri roki.

Kjer je bilo le mogoče, so se zgradila stranišča, črez nekaj časa se zasula in izkopala nova; kjer pa to ni šlo, so se izkopali jarki in se je napeljala vanje deževnica, ki je potem izplakovala nesnago.

Razen volov, ki so žive gonili iz Livna v Glamoč, so se nosila vsa živila na tovornih konjih iz Livna v Glamoč. Glavno težavo je povzročalo donašanje kruha za 1000 mož. V Glamoču je bila turška shramba za moko, v kateri je bilo še črez sto centov moke nakopičene.

Dal sem shrambo odpreti ter bil presenečen; zakaj našel sem notri tudi 200 vreč avstrijske moke, ki so jo takoj po vzetju Livna znosili v Glamoč. Preiskal sem jo in našel, da je bila moka za zemlje najboljše kakovosti.

Ker sem našel ob pregledovanju hiš v Glamoču dve porušeni peči za kruh, sem poklical dva izučena zidarja, ki sta služila pri bataljonu, ter ju vzel s seboj. Spoznali smo, da se dasta te dve razburkani peči popraviti. Zidarja sta vedela tudi za Turka, ki ima ugašenega apna. Poklical sem kajmakama (okrajnega glavarja) in mu zaukazal skrbeti za to, da dobimo v treh urah apna in pa orodja, ki ga potrebujemo za popravo peči. To se je tudi takoj zgodilo. Peči in zraven pekarnici sta bili v dveh dneh pripravljeni, in ko se je oglasilo še sedem izučenih pekov pri bataljonu, sem moral resno misliti na peko kruha doma.

Ker sem dobro poznal svoje ljudi, se nisem obrnil na vojaško intendanco (preskrbovališče živil), ampak naravnost na brigadno poveljništvo v Livnu ter tožil, da dela prevoz (prenos) živil vedno več težkoč, ker je četrtinka tovorne živine za službo že nerabna in da sem našel v shrambi dovolj moke.

Poprosil sem potem dovoljenja, da se sme peči kruh v Glamoču, in ga tudi takoj dobil, seveda s pristavkom, da stroški ne smejo zadeti državnega zaklada.

Takoj drugi dan se je pričelo s peko. Nekoliko zaprek je hotela delati okolnost, da nismo imeli tehtnice, na kateri bi tehtali testo in pečeni kruh (predpisi namreč natanko določajo težo obema); tehtati seje moralo torej približno. Iz prvih kosov so nastali preveliki hlebi, a drugače je bil kruh jako dober in okusen; vojaki so bili zeló zadovoljni z njim.

Še le črez osem dnij smo dobili malo tehtnico za posamezne hlebe iz Livna, ob enem pa tudi nalog, takoj vposlati izkaz o doslej porabljeni moki in o kruhu, spečenem iz nje. Izporočil sem, da moke ne moremo tehtati, ker nimamo tehtnice, kruh pa da je jako okusen in da so ljudje z njim popolnoma zadovoljni; po drva za kurjavo hodimo sami v gozd, za peko potrebno sol pa bo zaračunila 10. stotnija.

Priznati se mora, da je vojaška intendanca pozneje vestno dopošiljala moko, in pekarija v Glamoču ni prenehala, dokler je bila močna posadka tam.

Bosenski beguni v Glamoču.

Po zimi od 1878. do 1879. leta so bosenski beguni, ki so doslej uživali avstrijsko gostoljubnost na dalmatinskih tleh, moški, ženske in otroci, odrinili v svojo pravo domovino, torej nazaj v Bosno.

V glamoškem okraju je bilo več tisoč teh nesrečnikov. Sela ali posamezna poslopja, v katerih so prebivali pred svojim prognanstvom, so bila brez izjeme porušena in požgana, polja ne obdelana, kratko povedano: beguni niso našli doma ničesar razen podrtin svojih prejšnjih stanovališč.

Tisti, ki niso bežali na tuja tla, ampak so ostali doma, niso mogli pomagati vračajočim se sosedom, zakaj imeli so sami jedva toliko, da so se mogli preživiti do prihodnje žetve.

Ti pomilovanja vredni beguni so hiteli prve dni svojega povratka v Glamoč; slišali so namreč, da so tam avstrijski vojaki in da se peče v Glamoču noč in dan kruh. Oblegali so stanovanje poveljnikovo, obkolili pekarne, ogledovali z gladnimi očmi kruh, ki so ga prenašali peki iz peči v krušno shrambo.

Kadar sem se jim prikazal, so me obkolili in prosili: »Gospodine, pomagaj nam; lačni smo, lačni, in naši otroci nam bodo lakote umrli.« 

Da bi razdelil kruh med nje, o tem se še misliti ni moglo, zakaj v popravljenih pečeh se je moglo speči jedva toliko kruha, kolikor ga je bilo potreba za naše vojake. Sklenil sem torej, ne da bi bil prej koga vprašal, polagoma razdeliti med begune turško moko, ki je bila v turški shrambi. Da odvrnem hipno silo, sem vendar podaril materam, ki so imele več otrok, eden ali dva hleba. Niti prej, niti slej nisem bil priča večjega izraza hvaležnosti, kakor ravno tedaj. Obdarovanci so hiteli proč, se poskrili, da so mogli veselega srca zaužiti košček darovanega jim kruha.

Nato sem odprl turško shrambo in pričel deliti turško moko in obdaroval z njo vse, ki so bili v resnici potrebni pomoči. Tako se je delilo dan za dnevom in velika zaloga se je že zmanjšala za tri četrtinke, ko je prišla komisija iz Sarajeva, ki je že poznala prav dobro razmere beguncev in jim podarila toliko denarja, kar ga je bilo potreba, da se preživi do žetve prihodnjega leta. Za denar so dobili v Glamoča, v Livnu, oziroma v dalmatinskem mestu Kninu soli in koruzne moke, v okolici pa krompirja; drugih živil pa itak trpini niso potrebovali.

Lov. Praznik svetega Jurija.

Nekega dne prideta dva mladeniča iz Glamoča k meni z naslednjo prošnjo: »Gospodine, morali smo oddati svoje orožje, ki je zdaj v shrambi, do katere imaš ti ključ; med tem orožjem je tudi nekaj lovskih pušek. Gozdje na severu so bogati divjačine, ti in tvoji nimate časa hoditi na lov, tudi vam niso znani kraji, kjer je največ divjačine; zaupaj nama dve puški s strelivom. Zaveževa se ti donašati vedno dovolj zverinskega mesa in nama se bo tudi delo izplačalo; puške nama pa lahko vzameš, kadar hočeš.«

Izpolnil sem jima željo in se nisem kesal. Od tistega dne naprej smo bili vedno bogato preskrbljeni z divjačino; mnogokrat sta skakala zajec in srna po mizi.

Na svetega Jurija dan so prišli v Glamoču k meni trije turški begi, na čelu jim beg Filipovič. Ta začne govoriti takó-le: »Prišli smo ti častitat k današnjemu prazniku.« Na moje vprašanje, kakšen praznik je danes, so vsi trije osupnili in beg Filipovič povzame besedo, rekoč: »Ni li Jurijev dan za vas kristjane praznik? Mi bosenski mohamedanci častimo tudi svetega Jurija, ki je bil pobožen junak, in njegov dan, današnji dan, je tudi za nas praznik, ki ga obhajamo, kakor so to storili naši prednamci, ko so bili še kristjani.« Čutil sem se osramočenega, da so Turki mene, kristjana, morali opozoriti na svetega Jurija. Pohvalil sem pobožnost mohamedancev ter jih pogostil, kolikor mi je bilo mogoče; potlej pa so odšli ponosni in zadovoljni.

Turška sodna obravnava.

Nekega dne zjutraj je prišla k meni kristjanka in je govorila takó-le: »Vdova sem, mož mi je umrl pred tremi dnevi. Takoj po smrti so prišli hlapci bega, mojega zemljiškega gospodarja, in so zahtevali najboljšo kravo, ki jo imam, s pretvezo, da jo je beg kupil od mojega moža in plačal. Vem, da to ni res, ker je imel moj mož navado, da se je o vsem, kar je storil, prej posvetoval z menoj; nikoli bi pa ne bil prodal krave, ne da bi bil mene vprašal, zakaj dobro je vedel, da mi je ravno ta krava najljubša. Res je pa, da se je beg izrazil že pred dolgim časom, da mu naša krava ugaja, in nas vprašal, kaj zahtevamo za njo. Oba sva takoj odgovorila, da krava ni na prodaj, ker nama daje več mleka nego dve drugi. Hlapci so hoteli odgnati kravo s silo, a jaz sem jim rekla: 'Če mi vzamete kravo, poletim takoj k poveljniku v Glamoč in zatožim vas in bega, da ste mi ugrabili kravo in potem boste videli, kaj se vam bo zgodilo.' Beg me je tožil na turškem sodišču, in če mi ne pomagaš ti, mi bodo vzeli kravo. Danes ob 10. uri je obravnava pri kajmakamu in jaz sem poklicana tja.« 

Verjeti se ne sme nikomur, zakaj kristjani in mohamedanci so lagali, da se je kar kadilo. Sklenil sem se udeležiti seje na sodišču in poslal ukaz kajmakamu, da tega slučaja ne sme prej obravnavati, dokler ne pridem jaz tja. Vdovi, sem pa namignil, naj pride, kakor se ji je ukazalo, na sodišče; kdo ima pravo, se bo že izkazalo.

Ko sem prišel na sodišče, sem videl, da je beg pripeljal s seboj svoja dva hlapca in dva druga Turčina; pa tudi z vdovo sta prišli dve priči. Ukažem, naj odstopijo vse priče, in si pridržim samo tožnika in toženko.

Prevzel sem sam vodstvo obravnave ter rekel najprej begu: »Navada je pri prodaji živine, da prevzame kupec kupljeno kravo (konja, vola, teleta itd.) takoj v posest, kakor hitro jo je plačal; kravo ima pa zdaj še vdova, kupčija je malo verjetna. Kakšne dokaze imaš, da je krava kupljena?«

Beg je odgovoril: »Gospodine, kupčija se je izvršila v moji kuli (hiši). Ko je prišel rajnki k meni se pogajat zaradi tretjine, sem mu plačal tri gotove cekine za kravo in mu odpustil vse, kar mi je bil dolžen. Priče te kupčije sta moja dva hlapca in dva soseda; dneva, kdaj se je izvršila, pa ne vem.«

Natč sem mu rekel: »Dan mi moraš vsaj približno določiti; morda si kravo kupil en teden ali dva pred smrtjo prodajalca, a natanko mi moraš povedati, ali se je kupčija vršila dopoldne ali popoldne in v kateri izbi tvoje »kule« in kako sta se pogodila zaradi prevzetja krave!«

Beg se je dalje časa premišljal in slednjič odgovoril: »Bilo je nekoliko dnij pred smrtjo kristjanovo; pogajala sva se pred mojo hišo; glede prevzetja se ni nič določilo; hotel sem poslati takoj po kravo, pa sem pozabil na to.«

Potem sem vprašal vdovo: »Kaj praviš k temu?«

Vdova povzame besedo ter govori, rekoč: »Gospodine, beg je rekel, da je kravo kupil nekoliko dnij pred smrtjo mojega moža in pred svojo kulo. Begova kula je dobre pol ure proč od nas, moj mož se pa tri tedne pred svojo smrtjo ni oddaljil iz hiše in vasi, ker je med tem časom že bolehal; a ležal je v postelji in se ni ganil zadnje tri dni. Tudi ni imel moj mož že leta in leta cekina v roki; a kar zadene dolg na tretjini, je izpovedba begova popolnoma neresnična, ker je beg tretjino in še nekaj več sam določil in jo nama takoj odvzel.«

Ukazal sem, naj vstopi eden hlapcev. Priča je trdila: Kupčija se je vršila 4 dni pred smrtjo v sobi begove hiše in on je videl, da je beg rajnkemu vročil tri cekine; o daljnjih dogovorih mu nič ni znano.

Zdaj vstopi eden begovih sosedov in se izrazi takó-le: Kupčija se je dognala tri tedne pred kristjanovo smrtjo pred begovo hišo; videl je tudi ta, da je beg izplačal prodajalcu 3 cekine za kravo; kaj več o tem mu ni znano.

Slednjič pokličem eno vdovinih prič v obravnavno sobo in ji zaukažem, naj pove, kar ji je znano o tej kupčiji. Priča pravi, da se je govorilo pred nekoliko meseci v hiši vdove, da hoče beg kupiti označeno kravo in da se je izrazila vsa rodbina, posebno pa umrli gospodar, da krava nikakor ni na prodaj, ker ima največ in najboljše mleko. Pozneje ni bilo več govora o tem.

Tej priči sem vendar oporekal in ji predstavljal, da se je pokojnik morda vendarle odločil za prodajo krave in da se je morebiti pogodba res sklenila nekoliko dnij pred kristjanovo smrtjo v begovi hiši.

Priča odgovori: »Mogoče bi bilo to, a zgoditi bi se bilo moralo dolgo časa prej; zakaj rajnki je bil sicer samo 3 dni v postelji, ker se sploh ni mogel po koncu držati, a svoje hiše in okolice ni zapustil že tri tedne prej zaradi kašljanja, mrzlice in splošne slabosti. Da bi bil šel v tem času pol ure daleč do begove hiše, o tem se še govoriti ne more.«

Druga priča, ki jo je pripeljala vdova, je izpovedala približno isto tako.

Potem ukažem, da odstopi beg, toženka in vse priče; zdaj, ko sem bil sam s kajmakamom, ga vprašam, kako si on misli razsodbo. Kajmakam reče: »Gospodine, beg je znan poštenjak, on se ne laže; izpovedbe prič, in če bi jih bilo še več, vse skupaj bi ne imele toliko veljave, kakor izpovedba bega samega.«

Nató sem pripomnil, da bi moral kajmakam kot pravičen sodnik prisojati izpovedbam obeh strank enako veljavo, izpovedbe prič pa po potrjenih okolnostih pretehtati. Zdaj so kajmakarau ušle besede: »Gospodine, po mojem prepričanju so izpovedbe prič brez vse veljave; ljudstvo je lažnivo in se kaj lahko pridobi za vsako izpovedbo; v tem so si kristjani in naši enaki.«

Po tem kajmakamovem pojasnila vstopita obe stranki s pričami v obravnavno sobo in jaz sem razsodil takó-le:

»Izpovedbe tožnika, toženke in prič si oporekajo in ena podira drugo; pravična sodba je tu nemogoča, ravnati se je torej treba po nedvomljivo potrjenih okolnostih.

Mogoče je, da je rajnki, dokler ni bil v postelji, vendarle prišel do begove kule in prodal kravo navzlic nasprotni izpovedbi prič; priče pa, ki so bile navzoče pri prodaji krave, si popolnoma oporekajo glede časa, kraja in načina pogodbe; samo tri cekine je videla vsaka begova priča. Te izpovedbe prič torej nimajo nikakoršne dokazne moči; kup in prodaja torej nista dokazana. Tebe, beg, pa toži stvar sama, ker nisi vzel v posest kupljene krave takoj, ampak si jo zahteval še le po smrti moževi od njegove žene, ki je posedala po pravici kravo. Če bi se tvoje dejanje uveljavilo, bi ti lahko, če jaz danes umrem, jutri trdil, da je ta zlata ura z verižico, ki jo nosim v žepa, tvoja posest, ker si jo kupil pred dvema dnevoma od mene. Razsojam torej: Prodaja krave ni dokazana; toženka je v pravični posesti krave in gorjé tistemu, ki bi izpodbijal to posest.«  

Turške ječe.

Izkušnje, pridobljene pri obravnavi, so me napotile, da sem posegel tudi v kazensko pravno početje kajmakamovo.

Pregledal sem takoj drugi dan ječe. Kar sem našel tu, je bilo gnusno; 31 jetnikov je bilo zaprtih v dveh malih ječah, ki sta imeli le toliko prostora, da so mogli jetniki stisnjeni ležati drug poleg drugega. V vsaki ječi je stala posoda za vodo in majhen pločevinast kozarec. Jetniki niso dobivali jetniške hrane, ampak jedila so jim donašali sorodniki ali drugi usmiljeni dobrotniki, in sicer se je smelo to zgoditi le enkrat na dan. Kdor ni imel nikogar, da bi mu bil prinesel hrane, si je kupil živeža pri ječarju, ako je imel denar; če ga pa ni imel, je bil odvisen od usmiljenja in milih darov svojih tovarišev. V čast človekoljubja moram omeniti, da so imeli jetniki drug z drugim usmiljenje; lakote umreti ni bilo treba nikomur.

V kotu vsake ječe je bilo nekaj kocev, ki so bili last jetnikov in s katerimi so se odevali po noči, a jedva polovica jetnikov je imela odejo; vsi drugi so morali ležati nepokriti na golih kamenitih tleh. Le malo se jih je moglo ob istem času pregibati, drugi so sloneli ob steni ali pa sedeli.

Bili so sami možje in mladeniči v ječi. Ukazal sem kajmakamu, naj mi pošlje do popoldne zapisnik, v katerega naj vsprejme ime, domovinski kraj, kaznivo dejanje vseh 31 jetnikov in od kdaj so posamezniki v ječi; ob dveh se mi naj predstavijo na dvorišču konaka (vladnega poslopja) vsi jetniki.

Vsi jetniki so bili v preiskavi nekateri že poldrugo leto, samo štirje zaradi velikih hudodelstev, umora, ropa itd., vsi drugi zavoljo malenkostij; skoro 4 tedne se ni nihče zaslišal.

Neki mladenič, ki je bil tožen, da je ukradel ovco, je bil že 4 mesece v zaporu, ker niso mogli najti njegovih tožnikov.

Ta velika množica jetnikov, med njimi nekateri celó iz boljših hiš, je bila za ječarja vir, iz katerega je zajemal svoj dobiček; zakaj vse one, ti niso bili v Glamoču doma, je preskrboval ječar s potrebnim živežem.

Vsakega posebej sem vprašal v navzočnosti kajmakama, kaj je pregrešil, da se mora pokoriti v zaduhli celici. Devetnajst jetnikov sem takoj izpustil s pristavkom, da se pred razsodbo ne smejo ganiti od doma, in če je v šestih mesecih ne dobé, so popolnoma prosti, ker je kazenski pregrešek zastarel.

Izmed dvanajsterih ostalih je bilo pet takih, ki so že dolgo sedeli; tem sem zaračunil čas preiskave v kazen in jih izpustil, gledé drugih sedmerih pa sem kajmakamu ukazal, da jim mora razglasiti razsodbo v 48 urah.

Kajmakam je dobil nalog, skrbeti za to, da daje zvečer jetnikom hrano, sem jo predpisal in da mu turška davkarija plača znesek vsak mesec po določeni ceni.

Štirinajst dnij potem sem odslovil vse turške uradnike pri davkariji, zakaj bili so sami sleparji, in postavil sem častnika za davkarja.

Meseca majnika se je povrnil z dopusta bataljonski poveljnik, ki je bil doslej bolan; ker ni bil mož korenitih izprememb, ni posegal v turško upravo, a mojih naredeb ni mogel več izpremeniti.

Podnebne, zdravstvene in verske razmere v Glamoču.

Glamoč ima sam ob sebi za zdravje ugodno lego; skoro nepreneboma piha veter.

Velika dobrota za to mesto je dobra voda, ki je bila takrat napeljana po skromnih, lesenih ceveh od gorskega studenca v mesto. Vrh tega se nahajajo prav blizu Glamoča viri, iz katerih kipi najčistejša pitna voda.

Dobra voda in še druga dobrota, da za gotov denar ni bilo težko, dobiti prav dobrega krompirja, kislega zelja, repe in drugih takih živil, je omogočila, da je moštvo dobivalo dobro hrano.

Navada, dajati vojakom denar namesto kruha, se je popolnoma odpravila zato, da vojaki niso mogli kupovati slabega žganja (rakije), ki se jim je tu ponujalo. Fantje so bili s to odredbo zadovoljni, zakaj dobivali so res izvrsten kruh iz domače pekarne.

Vaje in druga vojaška dela so se vršila, kadar ni deževalo, vedno le pod milim nebom.

Zdravstvene razmere so bile pozneje zeló ugodne, v začetku pa manj, ker so morali vojaki prestati nasledke prejšnjega bivanja v Livnu, čigar lega, zrak in zidava poslopij je bila odločno neugodna.

Bistveno dobro za me je bilo, da sem bil sam svoj gospodar in da sem mogel ukreniti vse, kar se mi je zdelo koristno, ne da bi bil koga vprašal.

Nekateri prebivalci tega mesta, posebno Turčini, so gnusni in umazani, in če traja ta zanemarjenost dalje časa, se okužijo hiše in okolica. Ako se je pokazalo, da so v tem ali onem turškem stanovališča vojaki večkrat zboleli, so se takoj preselili v bolj zdrave prostore.

Najbolj smo pogrešali redne službe božje. Kristjani v Glamoču niso imeli niti cerkve, niti kapelice; v tej stiski sem si pomagal s tem, da sem zbral moštvo pri pogrebih in ob večjih praznikih okoli sebe ter jim potem govoril o verskih stvareh, kakor to stori duhovnik na prižnici, seveda tako, kakor sem pač znal. Dobro mi je delo, ko sem opazil, da me vojaki poslušajo radi in z neko častitljivo cerkveno dostojnostjo in pobožnostjo.

Livno primerjam z Glamočem zato, ker so nasledki tega razločka postali pozneje usodepolni.

V Glamoču je umrlo samo četvero vojakov, v Livnu pa ob istem času sto. Vzroki, ki so to neugodnost zakrivili, so se omenili že na strani 272.

Podpolkovnik Božidar Drenik.

Doslej nam je Drenik pripovedoval marsikaj zanimivega; oglejmo si zdaj malo bolj natanko njegovo življenje.

Drenik je bil rojen l. 1831. v Ljubljani. Njegov oče je bil po dokončanih pravnih naukih okrajni sodnik grajščinskega dednega sodišča v Mirni (Neudegg) na Kranjskem in med francosko zasedbo pravnik v Iliriji, pozneje pa, ko sam ni dosegel advokature, je bil družnik svojega prijatelja, odvetnika Homana.

Drenikova mati, rojena Baraga, je bila sestrična misijonarja in poznejšega amerikanskega škofa Barage.

Pozneje mu je oče ubožal; Drenik je moral opustiti svoje nauke; posvetil se je veliki kupčiji z žitom in moko in že deloval z ugodnim uspehom. Da bi bil postal vojak, tega ni nikdar mislil, temveč je nameraval se odkupiti.

Leta 1854. je bil zakon o odkupu od vojaštva razveljavljen. Ker Drenik ni prišel na nabor, so ga s silo pripeljali pred naborno komisijo in ga kot ubežnika potrdili; a ker je dokazal, da se ni hotel odtegniti vojaški službi, so mu izpregledali podaljšano službo, ki bi jo bil moral trpeti kot begun.

Ker je imel jako prebrisano glavo, je kmalu postal častnik. Služboval je potem povsod z odliko. Bil je adjutant ali pribočnik pri bataljonu, polku in brigadi.

Leta 1866. je bil častnik generalnega štaba, a to leto je imel smolo. Malo pred izbruhom vojske zboli njegov poveljnik in general ter gre v pokoj. Takrat so bili brigadni adjutantje takorekoč osebni pribočniki; z novim generalom je prišel tudi nov pribočnik in Drenik je bil odveč.

Polkovno vodstvo ga odloči zdaj za nabornega častnika pri dragem naboru. Drenik pa, ki je hotel iti na vsak način v vojsko, se napoti v Gorico k feldcajgmojstru grofa Koroniniju, imetniku 6. pešpolka, mu pové svojo žalostno usodo in pristavi, da je bil tudi leta 1859. zadržan iti v vojsko ter ga prosi, naj ga vzame v svoj polk, ki se je bojeval pri severni armadi na Češkem. Korenini mu obljubi in dovoli na svojo odgovornost, naj ostane v Gorici in pričakuje tu svojo uvrstitev.

V Gorici je bil takrat 4. bataljon 17. pešpolka. Mesto uvrstitve pride novica o nesrečni bitki pri Kraljevem Gradcu in Koronini mu je izporočil, da ne vé, kje je zdaj njegov polk in ali sploh še životari.

Polkovno poveljništvo ga je med tem časom oprostilo službe nabornega častnika in ga uvrstilo v bataljon, ki je bil v Gorici in čigar poveljništvo je bilo poverjeno stotniku baronu Rehbahu, Dreniku v veselje, zakaj Rehbah je bil vrl poveljnik.

Bataljon je dobil nalog, korakati po furlanskih gorah proti Garibaldincem; v to svrho jo je mahnil po dolini reke Soče v Trbiž. Tu je doletelo bataljon vsem neumevno povelje, namreč da se morata dve stotniji takoj razorožiti in vojake poslati na dopust. Vsled tega povelja sta res odkorakali dve stotniji v Ljubljano in moštvo se je poslalo domov.

Eni ostalih dveh stotnij je zapovedoval Drenik. Rehbah se je napotil s polbataljonom po Zilski dolini, prekoračil gorski prehod »Pleken«, vdrl v Furlanijo ter prišel skoz vas Paluco, Arto, Tolmeco v dolino reke Taljamento.

Garibaldinci so imeli zasedene vse te vasi, a ko so se jim naši bližali, so zbežali in našim so ostale puške še vedno nabite.

Rehbah je bil s svojim oddelkom v deželi, čigar prebivalci mu niso bili naklonjeni; brez vsake zaslombe, sam nase navezan, se je moral preživiti z nakupovanjem živeža ali rekvizicijami. Polbataljonski poveljnik pa je tudi z veliko spretnostjo preskrboval živila brez posebnega nadlegovanja.

Ko se je sklenil mir in je ostal 17. pešpolk na Tirolskem, se je Dreniku poverilo nadzorovanje orožja in vodstvo streljanja pri polku.

Leta 1872. se mu je izročilo vodstvo 10. stotnije, katero jo vodil pri 17. pešpolku celih devet let. Kako izvrstno in praktično je Drenik umel izuriti in izučiti vojake svoje stotnije za boj, to se je sijajno pokazalo v bosenskih spopadih in bojih l. 1878.

* * *

Kadar je Drenik v Bosni govoril o verskih stvareh svojim podložnikom, jih je vsekdar ganil do joka.

Narednik Šmuc pripoveduje o enem teh govorov takó-le: »Spremljal sem vojno blagajno iz Livna v Glamoč in naletel na mrtvaški izprevod, ki se je pomikal na mali holmec, na katerem je bilo zgrajeno pokopališče za vojake; k pogrebu so nesli slovenskega rojaka junaka. Ves pogreb je naredil na me sicer žalosten, a zraven tudi nenavadno veličasten vtisk, zakaj svetilo se je pri pogrebu z vsemi svetilnicami, ki so se nahajale pri bataljonu, in teh je bilo precejšnje število.

Oddal sem hitro blagajno in se pridružil pogrebcem. Prišedši na pokopališče, so nosilci postavili svetilke drugo vrh druge tako, da so naredili piramido ali triogelnik. Ker ni bilo duhovnika, je opravil stotnik Drenik sveti obred.

Ko so pogreznili slovenskega junaka v jamo, je imel Drenik nagrobni govor, ki je bil tako ganljiv, da niti eno oko ni ostalo suho. V svojem življenju nisem jokal razen v otročjih letih, a ta dan so se mi valile debele solze po licu. Pa kako bi se bil mogel tudi vzdržati joka, ker tako ganljivega, do srca segajočega govora še nisem slišal, kar živim, niti v cerkvi, niti zunaj cerkve; le škoda, da si ga nisem ohranil doslovno v spominu, da bi ga mogel tukaj navesti.« Tako Šmuc.

Pa saj govor tudi ni mogel biti drugačen, zakaj Drenik je sin slovenskega naroda, ki z njim misli in čuti. Znane so mu bile vse potrebe vojakov, ki jih je vpošteval ob vsaki priliki, kolikor je bilo le mogoče; videl je svojim podložnikom v srce in celil jim je srčne rane, kolikor je le dopuščala služba vojaška; zato so ga pa vojaki ljubili, spoštovali in cenili.

Splošno je znano, da je sedanji podpolkovnik Drenik neustrašen in izredno pogumen častnik. Pred bojem je bil vedno pred kompanijo in si tu ogledal brez posebnega varstva bojne razmere; a v takih slučajih in vsekdar, kadar mu je pretila nevarnost, so se mu pridružili vojaki, ne da bi jim bil kdo ukazal, in so bili vedno pripravljeni, varovati in ščititi svojega priljubljenega stotnika. To nagnjenje do svojega poveljnika so vojaki kazali tudi ob vsaki drugi priložnosti. Kadar so po mučnem delu v taboru spekli jarca, ki jim ga je kupil stotnik, so prinesli vselej prvi in najboljši kosec stotniku; zvečer pa so mu zgradili šator in mu ga postlali s travo.

To redko zaupanje in to veliko priljubljenost si je Drenik pridobil s svojim strogo pravičnim postopanjem in natančnim poznavanjem svojih podložnikov. Dal je vsakemu, kar mu je šlo, in s tem dosegel, da je tudi vsak storil, kar je le mogel.

Srečen polk, čigar oddelkom načelujejo taki in enaki poveljniki; uspeh mu je zagotovljen že naprej.

Umevno je tedaj, da je bivši stotnik Drenik tudi mnogo pripomogel, da se je srečno končal boj pri Rogelju (gl. str. 39.), da se je bojeval pri Jajcu (gl. str. 54.) z veliko hrabrostjo in čudovito vztrajnostjo, in da je umno vodil svojo stotnijo. S tem je obvaroval 7. pehotno divizijo, da je niso vstaši vrgli v jezero, ter se je na ta način približal zahtevam, ki so potrebne za pridobitev reda Marije Terezije. Dalje smo se seznanili z njegovo neprimerljivo skrbjo, ki jo je imel za svoje podložnike, in tudi slišali, kako se je potegoval za zatirane in pomagal revežem med bosenskim zasedanjem; zdaj se pa pomudimo še nekoliko časa pri njegovem delovanju izven Bosne!

Po dovršeni šoli za štabnega častnika je bil Drenik prestavljen od redovnega k reservnemu pešpolku z Dunaja v Ljubljano. Tu je sijajno pokazal, da je stavil čast svojega stanú, posebno pa čast krdela, pri katerem je služboval, vedno na najvišjo stopnjo.

Z golo sabljo in odkritimi prsmi se je postavil žalilcu celega polka nasproti in ga krvavo poplačal za njegovo razžaljenje, a žalibože dobil je tudi sam, a le po naključbi, rano na čelu, ki pa se je dobro zacelila in ga nikakor ne kazi.

Svojo mater je Drenik zeló ljubil. Dokler je bival v Ljubljani, jo je hodil skoro vsak dan obiskovat na Drenikov vrh, kjer je stanovala v mali, lični hišici in uživala svež zrak in lep razgled na vse strani. Ko ga je pa poklicalo najvišje povelje v Dalmacijo, v Bosno in na Ogrsko, se je pač težko ločil od nje, a dopisoval ji je potem pogosto in jo celó gmotno bogato podpiral.

Meseca listopada l. 1881. so prestavili Drenika k 22. pešpolku v Dalmacijo; dve leti potem je postal major in poveljnik izpostavljenega bataljona v Spljetu.

Meseca grudna l. 1885. je prišel v Sarajevo k 6. pešpolku, h kateremu je želel priti že leta 1866.

Ko je bil l. 1887. ta polk prestavljen v Budimpešto, je bilo Dreniku poverjeno zopet poveljništvo izpostavljenega bataljona v Novem Sadu.

Leta 1888. se je udeležil Drenikov bataljon vaj pri Budimpešti in tam je zadel Drenika hud udarec. Pri dvodnevni vaji je bil poveljnik ene stranke.

Po noči v taboru napaden, je sovražnika v ponočnem boju dobro poplačal za njegovo predrznost in ga zapodil.

Vrnivši se, je oblečen legel na zemljo in čakal novega napada. Bil je vroč in ves pregret; takoj nato pa je nastala huda nevihta, dež je lil in ga premočil do kože. Drugega dne sta mu nogi ohromeli in mogel je zasesti konja le s pomočjo dveh vojakov; ta dan je vodil še vajo, a v Budimpešti ni mogel drugi dan več vstati; nogi sta mu popolnoma ohromeli.

Cele štiri mesece je trajalo, da je mogel zasesti konja; zdrav do cela pa ni bil nikdar več, a navzlic temu je bil meseca listopada k. 1889. povišan za podpolkovnika in ob enem prestavljen k 86. pešpolku na Dunaj.

Prišedši v cesarsko prestolnico, je dobil od vojnega ministrstva povelje, naj predela ravno izgotovljeni navod za streljanje. To delo in preosnovo je izvršil Drenik v štirih tednih in jo skrčil za polovico.

Meseca rožnika l. 1890. ga je pri neki bojni vaji presvetli cesar prav posebno pohvalil. Posledica tega najvišjega priznanja je bila, da je bil predlagan v izvenredno povišanje za polkovnika. Tudi je bil že odločen za poveljnika tistega bataljona, ki se je imel preseliti v jeseni istega leta v Bosno, a bolezen se mu je povrnila in vse nade so splavale po vodi.

Še le po preteku štirih mesecev je bil zopet sposoben za službo in je dobil poveljništvo dopolnilnega bataljona v Sobotici na Ogrskem, pa tudi tukaj ni mogel okrevati.

V jeseni l. 1891. je bil poklican h kornim vajam; zato je vprašal zdravnika za svet, a ta se je izrazil: »Eno prehlajenje že lahko povzroči, da se bolezen povrne in Drenik do cela in za vedno ohromi.« Preostalo ni drugega, nego prositi za sprejem v trajni zasluženi pokoj.

In tako zopet ni dopustila kruta usoda, da bi bil postal general eden najodličnejših slovenskih častnikov.

Nadloge v Glamoču. Zidanje in blagoslovljenje nove kapelice.

Spomladi l. 1879. se je v Glamoču in okolici pojavila živalska kuga. Da se omeji ta strašna bolezen, se je postavil okoli okuženih krajev vojaški kordon ali mejne straže, ki so imele paziti, da noben rep ne prestopi te kordonske črte.

Vsak dan se je pobilo mnogo okužene goveje živine. Sprva so prebivalci temu pobijanju ugovarjali, a pozneje, ko so videli, da jih vlada za pobito živino odškoduje, so se pomirili. Razen tega strašnega, nevidnega sovražnika so se vtihotapljali volkovi in medvedje ter razmesarjali konje, govejo živino in včasi tudi ljudi.

Dne 6. majnika l. 1879. je prilomastil velik, star medved in strgal blizu sela Kovačevca konja, ga deloma požrl ter nato zopet zbežal v gozd.

Poveljnik kordonske straže v tem selu in še en pešec sta ga zasledovala in ga po večurni težavni hoji tudi našla; ležal je v hosti in prebavljal ukradeno kosilo. Podčastnik ustreli in zadene kosmatinca, a ne smrtno. Medved se zapodi v napadalca, a v tem trenutku sfrči krogla iz peščeve puške in mu toliko doda, da se zgrudi; ker je pa še migal in celó poskušal vstati, sta se mu posvetili še dve krogli in potem je bil mrtev.

Vojaka sta položila mrtvega kosmatinca na sveže veje ter ga tako privlekla do bližnje vasi, kjer so jih prebivalci sprejeli z neizrečenim veseljem. V tej vasi sta potem naložila medveda na voz in ga pripeljala v Glamoč. Tudi tukaj je vrelo vse vkup in hvaležno pozdravljalo pogumna vojaka.

Da se je vsak ril naprej in si hotel ogledati kosmatinca, je ob sebi umevno. Ta velika, stara zver, ki je nosila še od prej štiri krogle v glavi, je tehtala tri cente in imela zeló okusno meso, katero so poručali vojaki 8. stotnije, ki so ga ustrelili. Kožo z jako lepimi kremplji pa hrani še dandanes tedanji poveljnik 8. stotnije in sedanji polkovnik v pokoju Janez Polajnar za spomin na tiste nevarne kraje.

Nekoliko dnij pozneje je stotnika Vateriha v obližju Glamoča ustrelil mladega medveda. Častniki so bili na kegljišču, ko prisopiha sluga ves bled in prestrašen ter pripoveduje, da je naletel na medvedko z dvema mladičema, na njo ustrelil, in misli, da je zadel enega mladiča; potem pa je moral zbežati, ker se je medvedka obrnila in ga hotela napasti.

Oddelek oboroženih vojakov, ki se je odposlal na gonjo, je pač našel mrtvega mladiča, ki ga je sluga res ustrelil, a o medvedki in o drugem mladiču ni bilo ne sluha, ne duha.

Ta zverjad je bila včasi tako drzna, da se je priplazila celó v mesto in tam napadala domačo živino in bila nevarna tudi prebivalcem.

Pozneje se je prirejala pogostoma gonja na to zverjad in se tako omejila nevarnost.

Tudi živinska kuga je polagoma ponehala in tako so bili ubogi prebivalci tega goratega kraja rešeni dveh jako hudih nadlog in šib.

Naši fantje so v Glamoču mnogo trpeli, zakaj imeli so razen omenjene službe še več drugih težavnih poslov. Hodili so pogostoma lovit po gorah hajduke in tolovaje, izostajali več dnij in taborili večinoma pod milim nebom.

* * *

Slovenec je dober kristjan in se rad zateka v urah trpljenja z molitvijo, k Bogu, od katerega po pravici pričakuje izboljšanja svojega položaja. Take prošnje poklada najraje v božjih hramih ali cerkvah na oltar svojega stvarnika. Kranjski fantje v Glamoču tega pač niso mogli storiti, ker tam ni bilo, kakor že povedano, nobene katoliške cerkve; molili so torej doma vsako jutro, opoldne in zvečer angeljsko češčenje, zvečer pa tudi rožni venec ter prosili Boga, da bi jih kmalu rešil iz tega zapuščenega kraja, kjer še v cerkev ne morejo hoditi.

Ko je bataljonski načelnik, major Gindel, nekega večera slišal moliti rožni venec in zvedel, da vojaki in tudi katoliško prebivalstvo v Glamoču zeló pogrešajo katoliške cerkve, je začel premišljati, kako bi se dalo odpomoči temu nedostatku. Na razvalinah starega, porušenega gradu se je rodila dobra misel za vstajenje novega, če tudi malega poslopja.

Tu so ležali kupi porabnega kamenja za zidanje in za kuho apna. Italijanskih zidarjev, kranjskih tesarjev, mizarjev, ključalničarjev in drugih potrebnih rokodelcev je bilo pri bataljonu dovolj. Med njimi je bil narednik Šmuc ne le izvrsten tapetnik, temveč tudi jako porabna moč za vsako drugo delo in opravilo. Tedanji poročnik Josip Milavc je bil znan kot stavbeni mojster, častniki pa so se prostovoljno izrekli, da bodo dajali delavcem za težka dela nekaj doklade in da bodo kupili

V takih ugodnih razmerah se je naredil načrt in takoj so začeli zidati kapelico za rimsko-katoliški obred na glamoškem gradu.

Pod vodstvom poročnika Milavca in narednika Šmuca je šlo delo hitro od rok in 10 metrov dolga in 6 metrov široka kapelica je bila sne 10. vel. srpana l. 1879. dozidana.

Poročnik Milavc je pisal na vodstvo ljubljanskega cerkvenega (paramentnega) društva in od tam so došle mašne knjige, oblačila in druge za mašni obred potrebne stvari. Mali zvonovi in zvončki so se naročili pori Samasi v Ljubljani. Blazine na oltarju in druga tapetna dela je izvršil narednik Šmuc.

Dne 18. vel. srpana istega leta, na rojstni dan presvetlega cesarja, je prišel oče gvardijan iz frančiškanskega samostana v Gorici pri Livnu in je blagoslovil naš mali božji hram.

Te redke slavnosti v tem gorskem bosenskem mestecu so se udeležili vsi častniki, ki so bili takrat v Glamoču navzočni, vsa vojaška posadka ter brezštevilna množica kristjanov od blizu in daleč.

V svojem govoru se je gvardijan zahvalil najprej načelniku posadke, častnikom in moštvu za neizrečeno veliko dobroto, ki so jo izkazali rimsko-katoliškim prebivalcem s tem, da so postavili božji hram, ter je zagotavljal, da hvaležnost za ta velikodušni dar nikdar ne ugasne v srcih bosenskih kristjanov; moštvu pa je rekel, da si je s polaganjem kamenja na kamen sezidalo stopnice, po katerih bo dospelo gotovo v nebeško kraljestvo. Slavil je tudi matere kranjskih fantov, ker so odgojile za božjo čast tako vnete sinove, ter je zagotavljal, da jih bo vsemogočni poplačal za to v obilni meri.

Posadka v Glamoču je torej ta dan obhajala dvojen praznik: rojstni dan najvišjega vojskovodje in praznik cerkvenega blagoslovljenja. Opoldne tega dne sta sedela zopet bosenski menih in avstrijski častnik skupaj za mizo in s tem zopet pokazala, da jih navdaja le ena in ista misel in želja, namreč želja: osrečiti zaostalo bosensko ljudstvo.

Tudi vojaki so bili veseli prvega »žegnanja« v Glamoču, zakaj vzbujalo jim je vesele spomine na enake praznike v domovini. Razlika med tu in tam je bila pač velika. Fantje imajo sicer orglice, a kje so krasotice kranjske dežele, ki se znajo tako urno in spretno sukati na plesišču in ki so zeló ponosne na krepko pohvalo, ki jim jo izkazuje plesalec s tem, da udriha z licem celega podplata močno ob tla.

Za to leto so se morali odpovedati veselju pri domačem »žegnanju«, a ostalo jim je upanje na boljšo bodočnost.

Po prvem »žegnanju« v Glamoču so hodili očetje frančiškani iz Gorice vsako nedeljo in praznik in mnogokrat tudi med tednom v naše mesto opravljat službo božjo, katere se je vsakokrat udeležila posadka ter verno ljudstvo iz Glamoča in okolice.

Kapelica pa ni bila polna vernikov le ob teh dneh, temveč vojaki so hodili vsak večer sem iskat tolažila in prosit rešitve iz težavnega položaja. Njih prošnje niso bile zastonj; rešeni so bili še isto leto in se vrnili v domovino.

Glamoč, kjer so položili častniki in moštvo 17. pešpolka temelj novi dobi, pa napreduje na tej trdni podlagi veselo in uspešno. Danes vidimo, da se mesto širi na planjavi proti glamoškemu polju ob vznožju starega mesta, in da se je tu sezidalo novo vladno poslopje ali konak, nova šola, zemljiško-knjižno poslopje, vojašnica za orožnike, klavnica, nova župna cerkev, nov vodovod in okoli 60 novih hiš.

Kakor v Livnu, tako se nahaja tudi v Glamoču sedež okrajne oblasti, okrajne sodnije, davkarije, zemljiške knjige in gozdarske gosposke.

Povrat v domovino. Slovesen sprejem.

Dne 20. listopada leta 1879. je bil pešpolk št. 17. v Livnu pripravljen za odhod v domovino ter je zapustil drugi dan to mesto s prvim in tretjim bataljonom; drugi bataljon pa je zaostal in čakal, da je prišla nova posadka v Livno.

Odhod je bil slovesen. Prišli so načelniki vseh uradov s svojimi uradniki, mestni zastopniki s svojim županom, očetje frančiškani in brezštevilna množica krščanskega ljudstva, da vzamejo slovo in se še enkrat zahvalijo za toliko dobrot, ki jim jih je izkazal odhajajoči polk.

Nekateri Bošnjaki so spremljali polk na konjih do dalmatinske meje in se potem z živio-klici vrnili z zagotovilom, da ne pozabijo nikdar svojih osvoboditeljev.

Na levi strani ceste, ki vodi iz Livna proti dalmatinski meji, na malem holmcu, dobro četrt ure od Livna oddaljenem, se razprostira katoliško pokopališče.

Tu se je ustavil polkovnik Priger s svojim polkom, se obrnil proti mirodvoru in zaukazal: »Puške k nogi, molite!« (Beim Fuss, zum Gebet!) Vse je po vojaško molilo s tem, da je povzdignilo levo roko tako, kakor se po vojaško pozdravlja; godbeni glasovi pa so spremljali to molitev daleč na vse strani in visoko proti nebeškim višavam.

Tako je naš polkovnik molil za vojake in vzel slovo od onih junakov, ki so padli v boju ali pa pomrli za nalezljivimi in drugimi boleznimi v Livnu in ki zdaj počivajo v tuji zemlji daleč od svoje domovine.

Polk se je vkrcal v Spljetu na parobrodu dne 23. in dospel dne 26. listopada l. 1879. ob polsedmih zvečer v Ljubljano.

Mnogim je gotovo še živo v spominu slavni sprejem, ki ga je priredila bela Ljubljana domačemu polku, došlemu iz Bosne.

Najlepša tedanja gospodična je poklonila polku v imenu celega mesta srebrn lavorov venec in mu ga pripela na zmagonosno zastavo.^[2]

Priger je poljubil tej krasotici roko in se ves ginjen presrčno zahvalil za to častno darilo.

Polk je ostal 4 dni v Ljubljani ter je ta zamenjal odpustnike za novince. V tem času je mesto sijajno pogostilo častnike in moštvo domačega pešpolka.

Ko se je pri obedu napivalo polkovniku Prigerju in se mu častitalo na uspehih in slavi, je v svoji ponižnosti odklanjal vse zasluge z besedami; »Ne meni, temveč deželi, ki nam pošilja tako pridne in hrabre sinove, gre vsa čast in hvala.

Vojaška izobrazba in odgoja se vrši v vsej armadi po enem in istem načina, vendar so uspehi po času in ljudstvu zelo različni. Kranjski pešpolk št. 17. se je pa vedno odlikoval, posebno v vojski.

V bojih in bitkah l. 1849., 1849., 1859. in 1866. na Laškem se je tako izvrstno, tako izredno hrabro in vztrajno držal, da njegovega pogumnega postopanja niso le hvalili domačini, ampak tudi inozemski strokovnjaki, ki so pisali knjige o zgoraj označenih bitkah in bojih. Praski general Vilisen večkrat posebno pohvali v svoji knjigi naše fante.

Ta bojevita vztrajnost, ki nikdar ne usahne, ima temelj v tem, da so vojaki tega polka sinovi zvestega, korenjaškega ljudstva, v čigar krvi že tiči vrl vojak, in tako bo ostalo, ako Bog da, na veke!«

Dne 1. grudna 1879 je dospel 17. pešpolk na Dunaj in bil nastanjen v Franc-Jožefovi vojašnici, (Ta vojašnica danes ne stoji več, ampak so jo podrli; na njenem mestu in pa na vežbališču tik bivše vojašnice se zdaj zidajo mogočne dunajske palače.)

Štirinajst dnij pozneje so prikorakali naši fantje prvikrat na stražo na cesarskem dvoru. Za to službo so se odbrali samo velikani in odlikanci, ki so presvetlemu cesarju zelo ugajali in za katerimi so Dunajčanje radovedno zrli, češ, kje je ta dežela, ki rodi take orjake in krepke junake!

* * *

Dne 12. kimavca l. 1882. se je pešpolk št. 17. preselil z Dunaja v Ljubljano in odposlal drugj bataljon v Koper, petega pa je oddal novosestavljenemu pešpolku št. 97.

Leta 1884. se je drugi bataljon vrnil v Ljubljano, četrti pa se je napotil v Trebinje dne 30. kimavca istega leta.

Od leta 1693. biva polk s tremi bataljoni v Celovcu, z enim pa v Ljubljani.

1. V knjigi »Wilhelin Herzog von Württemberg« se čita, da so vse izgube pri Livnu znašale samo 27 mož.
2. Ta venec, ki se je hranil v jedilni dvorani polkovi, je nekdo ukradel; tatú še danes niso zasačili.