Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878/Četrti bataljon 17. pešpolka v Hercegovini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mir in delo. Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878
Četrti bataljon 17. pešpolka v Hercegovini.
Jernej Andrejka
Dodatek.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Četrti bataljon 17. pešpolka v Hercegovini.[uredi]

1884–1888.

Na potu v Trebinje.[uredi]

Dne 30. kimavca l. 1884. se je napotil četrti bataljon našega pešpolka, kakor že omenjeno, v Trebinje. Temu bataljonu je zapovedoval prvo leto v Trebinju Dragotin Hoh, polkovnik generalnega Štaba; za njim pol leta major Viktor Šemerl in potem do konca njegovega bivanja v tem mestu major Žiga Klug.

Meseca prosinca l. 1888. je bil stotnik Dragotin vitez Andrioli prestavljen od 17. pešpolka k deželnim brambovcem v Ljubljano in mesto 16. stotnije v Trebinju je bilo prosto. Ker se zanje nihče ni oglasil prostovoljno, je tedanji polkovnik Hejrovski poveril poveljništvo te stotnije meni, ki sem bil takrat najstarejši nadporočnik v polku.

Varnostne razmere v Hercegovini so bile tedaj še jako žalostne; hajduške čete so pogosto napadale pošto in druge male vojaške oddelke; treba se je bilo pripraviti kakor za pravo vojno, in kdor je imel družino, jo je moral pustiti doma. Ločitev od doma je bila vsa drugačna kakor pred desetimi leti, ko sem bil prost kakor ptič v zraka, a zdaj mi je bilo zapustiti rodbino.

Zapustil sem dne 1. sušca l. 1888. belo Ljubljano in že drugi dan sem se bližal na mogočnem parniku po širokem morju skalnati Hercegovini; a vožnja se ni vršila gladko. Morski valovi v Kvarnerskem zalivu so bili tako hudo razburjeni, da je moral kapitan ali poveljnik parnika ustaviti črez noč parnik in ga zasidrati, sicer bi ga bila vrgla silovita burja na morske skale in ga razbila.

Dne 5. sušca je »Maksimilijan«, tako je bilo parniku ime, srečno priplul v Gruž. Drugi dan sem si ogledal starodavno mesto Dubrovnik in otok Lakromo, posestvo še takrat živečega, a že leto pozneje umrlega prestolonaslednika Rudolfa.

Dne 7. sušca zjutraj zarana se je poštni voz počasi pomikal po dobro ohranjeni, a zeló napeti cesti iz Dubrovnika proti Trebinju. Sedel sem tako, da sem gledal nazaj, ker na ta način sem mogel občudovati še dolgo časa prekrasno obrežje Jadranskega morja. Ob deseti uri smo dospeli v Drijeno. Ker je poštni voz tu obstal, da nakrmi konje sva si ogledala s sopotnikom, nekim Hercegovincem, ki se je udeležil med vstajo več bojev, trdnjavico; in ta mi je začel takó-le pripovedovati:

»Leta 1876. je Hubmajer, rodom Kranjec, hotel pognati to kulo z dinamitom v zrak, a njegova nakana se mu ni posrečila. Pri drugih mnogokratnih napadih so vstaši omet tako razstrelili, da je še zdaj podoben kozavemu človeku. Turški posadki v Drijenu, ki je bila močna eno stotnijo, je zapovedoval med vstajo stotnik Kalasi Hač, podložniki pa so ga imenovali »Ata Efendi«.

Znano je, da so dne 28. malega srpana l. 1876. Črnogorci in hercegovinski vstaši v Vučjem dolu pobili 4000 in ujeli 300 Turkov ter uplenili 5 topov in 4000 pušek. Odslej je bil Ata smrtni sovražnik vsem vstašem in Črnogorcem; kdor je padel njemu v roke, je gotovo izdihnil svojo dušo po neizrečeno hudih mukah.

Prebivalci iz Brenske doline so nosili živila v Trebinje in hercegovinski vstaši so jim pomagali.

Begun Spaco Mitrovič je gredé domov nekoliko zaostal. Pri Drijenu ga Ata ustavi, pelje v kulo ter ga vpraša, kdo je, odkod pride in kam gre. V svojo nesrečo je Mitrovič govoril resnico. V petih minutah so beguna zvezali, mu zamašili usta, ga suvali in slednjič zvezanega vrgli v gnojnico. Ker je še živel, so mu dali jesti suharja v gnojnici namočenega, katerega pa se begun seveda ni dotaknil.

Med tem je njegov brat, ki je živel v Dubrovniku, to zvedel ter se takoj obrnil na turškega generalnega konzula v Dubrovniku. Le-ta je pisal Muktar paši v Trebinje in ob enem poveljniku v Drijenu, da se ne sme begunu ničesar storiti, dokler vojni poveljnik v Trebinju ne razsodi, kaj se ima zgoditi z njim.

Ati Efendi je bilo to dovolj. Ukazal je Mitroviča potegniti iz gnojnice in ga vreči iz kule, a v tem trenutku so ga tudi že zadele tri krogle, da se je zgrudil mrtev na tla. Ata se je bal, da mu bodo beguna oprostili, zato ga je spravil tako hitro s sveta.

Ko je brat zvedel to žalostno novico, je poslal nekega Brenca k Ati v Drijeno, da mu naj izroči vsaj mrtvo truplo in konja, ki ga je imel Mitrovič pri sebi. Konja je Ata že davno prodal, za mrtvo truplo pa je zahteval cekin. Brenec mu ga je plačal, a hotel je imeti tudi sam dobiček; zato je Mitrovičevega brata nalagal in rekel, da je plačal Ati za truplo dva cekina; konja pa seveda brat ni nikdar več videl.

Drugi dan, to je 5. velikega srpana, je dal Ata drugega beguna, po imenu Saroviča, na kosce razsekati in vreči psom, a osem dnij pozneje je zadela enaka usoda Gjuro Tanasoviča iz Zagorja.

Dne 14. velikega srpana pa je prišel Muktar paša sam v Drijeno in povišal Ato na mestu za majorja v plačilo za njegovo hvalevredno postopanje kot poveljnik posadke v tej kuli.«

Med tem ko je sopotnik pripovedoval o grozovitem Ati, so konji pozobali in pošta je drdrala zdaj navzdol po cesti med 300—500 metrov visokimi gorami, na katerih se vidijo še danes razvaline nekdanjih utrdeb.

Turki so vozili po tej cesti živila od morske strani v Trebinje; vstaši so jih večkrat napadli in jim odvzeli marsikateri voz in marsikatero tovorno živinče. Da se zavarujejo, so sezidali po gorah prek te dovozne črte kule, ki so bile oddaljene za streljaj druga od druge. Do Trebinja sem naštel 21 takih utrdeb, ki so pa danes večinoma razvaline.

Pri »Gluhi smokvi« in Stražici prehaja gorati svet v ravan in začne se šuma (gozd), ki je pokrita večinoma z nizkim hrastovim grmovjem, med katerim se nahajajo kupi drobečega se kamenja, tu in tam kakšno večje drevo, po kraških dolinah pa skrbno ograjene njivice, obsejane s tobakom. Ta gozd ali šuma se razprostira do reke Trebinjčice.

O grobovih, ki se nahajajo pri »Gluhi smokvi«, mi je sopotnik zopet takó-le pripovedoval:

»Dve turški stotniji sta zasedli pet gričkov pri »Gluhi smokvi« in holmec Stražico, da bi zavarovali vozove, z živili obložene, ki so se pomikali proti Trebinju.

Tri tisoč najhrabrejših Črnogorcev in hercegovinskih vstašev jih je napadlo. Peščica Turkov se je tri dni in tri noči borila proti najpogumnejšim bojevnikom in vztrajala do zadnjega moža.

Črnogorci navadno ne napadajo radi, ampak streljajo najraje iz dobro utrjenih stališč ali pa iz zased na sovražnika, najljubše pa jim je, valiti nanj skale z visokih gor.

Tukaj pa je bilo ravno narobe. Turki so bili v utrdbah, iz katerih jih je bilo treba pregnati. Črnogorci in Hercegovinci so imeli tedaj težko stališče. S streljanjem jim niso mogli dosti škodovati, ker so bili Turki predobro vgnezdeni, vrniti se pa tudi niso hoteli, ker bi jim užalilo to njihov ponos. Petkrat so Turke naskočili in vselej so bili odbiti, še le šesto pot se jim je posrečilo vdreti v utrdbe in pokončati, kar je bilo živega notri, a tudi sami so izgubili tu mnogo najboljših bojevnikov, med njimi vodjo Maksa Bačeviča, ki so ga potem pokopali v Dubrovniku.«

Med tem pripovedovanjem je poštni voz pridrdral do sela »Dražindola«. Tu se spominjamo malih bojev, ki jih je imela 20. avstrijska pehotna brigada l. 1878. z vstaši.

Od tega sela proti severozapadu se razprostira med Tulijem in Utavo Popovo polje, ki je 30 kilometrov dolgo in poprečno 1—3 kilometre široko; na obeh straneh ga obdajajo precej visoke gore. Ob vznožju teh gor leži približno 20 vasij. Od jeseni do pomladi preplavi Trebinjčica to polje in iz podzemeljskih jam priplava, kakor v Cerkniškem jezeru na Kranjskem, brezštevilno rib, ki so sardelam podobne. Prebivalci ondotnih krajev jih imenujejo gajovice in jih love v mrežah, spletenih iz domače svile.

Vrti, vinogradi in polja so tu jako rodovitna in donašajo mnogovrstno sadje, kakor olive, jabolka, hruške, slive, fige, črešnje, kutne, breskve, dobro vino, obilo žita vsake vrste; posebno dobro pa se obnaša tobak. Zrak je zdrav, zima mila, poletje pa hladé morski vetrovi.

Na južni strani tega polja vodi železnica iz Mostarja v Trebinje, oziroma v Gruž in Novigrad.

Tudi na tem polju je že tekla junaška kri. Četovodnik Luka Vukalovič in katoliški župnik Mušič sta imela opraviti tu l. 1876. s Turki pod vodstvom Djeladina in Mustaje paše. Mušič pa se je tu bojeval proti vstašem tudi l. 1878., pomagal oteti oblegance v Stolcu ter bil odlikovan od našega cesarja s Franc-Jožefovim redom in z vojno svetinjo.

Pri Dražindolu smo se prepeljali črez zidani most na desni breg Trebinjčice in dospeli potem po cesti, ki vodi ob vznožju gorovja, v Trebinje.

V Trebinju.[uredi]

Ker so naši kranjski fantje prebivali štiri cela leta v Trebinju, si hočemo ogledati malo bolj natančno to mesto.

Trebinje leži v široki, kotlu podobni dolini ob desnem bregu Trebinjčice in se deli v trdnjavo ali grad, novo mesto in ciganski okraj, ki se razprostira onstran ceste severozapadno od grada. Staro mesto ali grad, ki so ga sezidali svoj čas Dubrovčani zaradi prevozne kupčije, se naslanja na vzhodni strani na reko Trebinjčico, na drugih treh straneh ga obdaja 5-6 metrov širok in 1-2 metra globok jarek, ki je z vodo napolnjen.

V tem jarku je utonil dne 27. prosinca 1886 pešec France Žagar 16. stotnije 17. pešpolka iz Javorja v okraju ljubljanske okolice.

Na severozapadni strani vodi črez ta jarek most v trdnjavo. Ob levi pred mostom stoji na mestu nekdanje kavarne »Nike« novo enonadstropno poslopje, v čigar pritličju se nahaja kavama z vrtom in kegljiščem, kamor zahajajo najraje častniki. Razen te kavarne vidiš v Trebinju še nekoliko drugih manjših kavaren. Prišedši črez most v trdnjavo, imaš na levi stanovanje postajnega poveljnika ali brigadirja z lepim vrtom. Po ulicah v starem mestu je nasproti drugim turškim mestom jako čedno in tiho, le sem in tja moti to tihoto, ki vpliva skoro olajšljivo na živce, klic mujezina s stolpa turške mošeje. Vrh tega obdaja trdnjavo ali grad močen, precej visok zid, na vzhodni strani zida stoji umi stolp, na mestu smodnišnice pa se je sezidala nova vojašnica, v kateri je danes nastanjena pijonirska stotnija.

Kakor je generalni major Galgoci ustvaril Novi Bilek, tako je oživil in razširil general Babic opustošeno in zapuščeno mesto Trebinje.

S tem si je pridobil velike zasluge in se uvekovečil v zgodovini trebinjskega mesta. Babic je bil vešč srbohrvaščine in je tudi poznal šege in navade hercegovinskega ljudstva.

Stari Turčin se je dobro počutil v svoji polpodrti koči v ozki ulici; tu je prebival že njegov praded, pa todi njegov oče, tu je sam zrastel, ljubo mu je bilo, kar je prevzel od svojcev; da bi na tem kaj izpremeoil, na to ni nikdar mislil. A zdaj stopi general Babič predenj ter mu prav umno razloži, da bo Turčin mnogo na boljšem, ako podere svojo staro, deloma že porušeno kočo, razširi ulico in sezida malo proč od ceste novo, prostornejšo hišo zase, pa tudi za druge, ker ljudstvo se množi od dne do dne in stanovanj primanjkuje čim dalje bolj. Ako se je Turčin vdal, je Babic zaznamoval kočo takoj s kredo; to je bilo znamenje, da se podere in druga sezida. Onim pa, o katerih je vedel, da imajo mnogo cekinov, je svetoval, da si naj nakupijo zunaj trdnjave prostor in si tam sezidajo nove hiše, katere bodo dali prav lahko v najem in imeli več dobička od njih, kakor pa od mrtvo ležečega denarja, ki jim prav nič ne nese.

Omenil sem že prej, da je Turčin kaj rad hranil svoj denar v piskrih in vrečicah, ne da bi ga bil naložil na obresti. Babičevo pojasnilo jih je spametovalo; večinoma so se vdali in hkratu je nastalo zunaj trdnjave novo mesto.

Vzhodna ali turška zidava se nahaja le še v ciganskem okraju, v trdnjavi in v Brijegovi, prebivališču nekdanjih trebinjskih gospodarjev, begov Rezulbegovičev. Ti in drugi mohamedanski plemenitaši so imeli nekdaj posestva tudi v Kotoru in Novem gradu v Dalmaciji; njih rod je še danes ponosen na zidane grobe svojih pradedov, ki se nahajajo na morskem obrežju in so okrašeni z grbi starodavnega slovanskega plemstva. Narodna pesem poje o lepih, beloličnih Turkinjah, ki so prijahale na zlatoopravljenih konjih iz Dalmacije v Trebinje trgat grozdje in se izprehajat po temno zelenih travnikih.

Novo trebinjsko mesto pa je zgrajeno po zidavi malih laških mest s širokimi ulicami; posebno široka je cesarska cesta, ki deli, vodeč od zahoda proti vzhodu, mesto v dva dela. Na precej velika, večinoma dvonadstropna poslopja se naslanjajo vrti in obširna dvorišča. Poslopja so pokrita z opeko, katera se izdeluje v deželi. V tem delu mesta se nahaja razen mnogih novih zasebnih hiš tudi vojaški tabor, ki obstoji iz več poslopij in leži na zapadni strani na cesarski cesti takoj na začetku mesta. V tem taboru je nastanjenih 5 stotnij pehote in nekaj drugih oddelkov; 500-600 korakov severno od tega tabora na malo vzvišenem kraju stoji trdnjava in vojašnica Hrupjela, v kateri stanuje ena stotnija in polkovna godba; na severnem robu vežbališča so sezidali Albrehtovo vojašnico, ki ima prostora za dve stotniji; dve stotniji sta nastanjeni v trdnjavah, ki obkrožujejo Trebinje, in dve se nahajata vedno na kordonu. Dalje imamo v novem mestu: vojaško bolniščnico, tobačno tovarno, okrajno glavarstvo, katoliško in pravoslavno cerkev, deško šolo, Nagličev hotel na cesarski cesti in Babičev trg, na katerem se prodaja mnogo lepega sadja.

Novejše zgradbe so:

Železniški kolodvor ob cesti, ki vodi v Grab, kupčijska šola na cesarski cesti, nova tobačna tovarna zraven stare, dekliška šola in dve tobačni poslopji med Albrehtovo vojašnico in tobačno shrambo. Poslopje za poštni in telegrafski urad pa se zida.

Trebinje ima vodovod že od jeseni l. 1903. Napeljali so vodo v Trebinje iz Oko-studenca, ki se nahaja v dolini reke Trebinjčice blizu Arzlanagiča, vodnjak ali vodohram so pa zgradili na višavi pred hrupjelsko vojašnico; odtod se preskrbuje vse trebinjsko mesto z izvrstno pitno vodo.

Družabne razmere v Trebinju še niso tako razvite, kakor po drugih mestih v stari Avstriji. Domačini mnogovrstnih veroizpovedanj živé sicer mimo drug poleg drugega, a le počasi napredujejo. Doslej so ustanovili samo prostovoljno gasilno društvo z godbo, obstoječo iz 8 mož, ki se pa nikakor ne more meriti z vojaško godbo.

Za prevažanje ljudij se nahaja v Trebinju 6 izvoščkov.

Odkar je generalni major Babic zapustil Trebinje, se je sezidalo le malo novih zasebnih poslopij. Do leta 1903. sta bili v tem mestu dve večji kavarni, ena pa se je pred polletom opustila in prostor se je izpremenil v bralno dvorano.

Od treh hotelov: »Naglič«, »Central« in »Trebinje«, sta se zadnja dva opustila zaradi slabega prometa, kajti mesto Trebinje leži pač preblizu Dubrovnika. Kdor se pripelje do Trebinja, še malo požene ali pa sede na železnico in kmalu potem se izprehaja v Dubrovniku in uživa zmernotopli, mili morski zrak.

Kar mesto posebno oživlja, to je vojaštvo z godbo in uradništvom. V Trebinju prebiva okoli sto častnikov, 20—30 uradnikov večinoma z rodbinami. Za zabavo si morajo ti pač sami skrbeti. Po zimi prirejajo medsebojne gledališke predstave, koncerte in druge take veselice, po letu pa večkrat poleti kakšna vesela družba v okolico in si prav po hercegovinsko speče janjca na ražnju, ga zaliva potem s trebinjcem in dalmatincem ter prepeva zraven vesele domače pesmi.

Tako poteka čas marsikomu v kraški Hercegovini dostikrat veselejše nego doma.

Po mestu je povsod jako čedno; že generalni major Babic je strogo na to gledal in skrbel, da so bile ulice in ceste snažne in da ni ležalo debelo kamenje po njih.

Nekega dne je prišel Babic k meni na strelišče in mi med drugim rekel: »Kaj ne, gospod stotnik, streljanje je najvažnejši del vojaške izobrazbe?« 

»Istina je to, gospod general,« sem mu odgovoril.

»Pa tudi pota so za nas vojake važnega pomena; kadar boste korakali domov in videli ležati na potu kakšen debel kamen, brcnite ga v stran!« 

Priznati se mora, da je bil general Babic pravi pijonir na pravem mestu; kjer je le mogel, je ustvarjal nove zidave, gradil potrebne ceste in pota, zidal kapnice in vodnjake, utrjeval stanišča na vojaških postojankah, itd.

Trebinje je močno utrjeno, a vse te umetne utrdbe nimajo za to mesto tolike vojaške vrednosti, kakor lega sama. V Trebinju se združujejo najbolj uhojena pota iz vseh krajev dežele; to je namreč tudi pravi vzrok, da je bilo to mesto doslej vedno središče vstaškega gibanja v južnovzhodni Hercegovini.

Na najvišjih vrhovih gorskega venca, ki obkrožuje dolino, stoji 9 trdnjav, in sicer: I. na zapadu Klicanj (797 m); II. na severu Leotar (1229 m); III. na severovzhodu Gliva (1038 m); IV. Jovanovičeva baterija (650 m) in V. Kravica (803 m); VI. na vzhodu Cerkvina (401 m) in vmesna baterija (670 m); VII. na jugovzhodu Golo brdo (813 m); VIII. na jugu Petrina (646 m) in IX. Hum (401 m).

Vrh tega se nahajajo okoli Trebinja tudi manjše utrdbe, in sicer stoji nekoliko korakov zapadno od hrupjelske vojašnice stražnica Pogača, pri mostu v Dražindolu na desnem bregu Trebinjčice kula Tvordoši, na levem stražnica Dražindol, ob cesti malo naprej proti Dubrovniku pa kula Duži ter na meji med Hercegovino in Dalmacijo trdnjavica Drijeno.

Vse te utrdbe imajo svoje vodnjake in vrte z nasadi, a slednji se po letu le slabo obnašajo, ker se jim zaradi pomanjkanja vode v veliki suši ne more zadostno prilivati.

Na utrdbe V., VI., VII. in IX. vodi vozna cesta; istotako vodi lepa vozna cesta skoro vedno po ravnem ob desnem bregu Trebinjčice po Popovem polju v Stolec.

Vse te trdnjave imajo manjše ali večje posadke, ki se menjavajo vsak mesec.

Posadkam v utrdbah III., V., VII., IX. in v Drijenu zapovedujejo nižji častniki, vsem drugim pa podčastniki.

Utrdba na gori 1229 metrov visokega Leotara, na severni strani Trebinja, gleda ponosno črez vse tovariše na sinje Jadransko morje; ona na Golem brdu in sosedinje pa imajo obrnjene svoje topove proti črnogorski meji, a sprožili jih mislim nikdar ne bodo, ker črnogorski sokoli dobro vedó, da bi si na teh utrdbah prismodili perotnice in razbili glave.

Razen teh novih trdnjav se nahaja okoli Trebinja mnogo razpadenih utrdeb in razvalin izza časa beneških, turških in vstaških bojev.

Na jugu Trebinja pri Tzrnacu se nam kaže razvalina samostana, ki ga je, kakor pravijo, ustanovil sam apostol Peter. Drugo razvalino starodavnega samostana vidimo pri selu Tvordošiju na desnem bregu Trebinjčice, katerega so Turki razdejali l. 1693. Tu je bival nekoliko časa škof Klumski. Namesto tega samostana so sezidali na drugem bregu reke pri vasi Dužini novega, ki še dandanes stoji.

Trebinje šteje okoli 4000 prebivalcev katoliškega, pravoslavnega in turškega veroizpovedanja, ki se pečajo s kupčijo, osobito pa s saditvijo tobaka in vinske trte. Trebinjski tobak je svetovno znan; sam turški cesar ali sultan najraje kadi ta tobak. Odkar Avstrija zapoveduje v Trebinju, se je saditev tobaka zeló razširila po vsej okolici; vsak prostorček, vsaka najmanjša dolinica na kraškem svetu, v kateri se nahaja le količkaj zemlje, se izkorišča v to svrho. Vprašanje po tem tobaku je toliko, da se ne more ustreči vsem naročbam. V veliki državni tovarni se izdeluje in pripravlja tobak večinoma za svaljčice ali cigarete; mnogo delavcev iz mesta in okolice dobiva tu dela in dober zaslužek.

Saditev in izdelovanje tobaka ter vinoreja tvorita blagostanje in bogastvo ondašnjega meščana in kmeta.

Neko neprijetno cviljenje in škripanje pač vznemirja uho potniku, ki pride prvič v Trebinje. Odkod neki prihaja ta neprijetni glas?

Znano je, da v Hercegovini od meseca rožnika pa do kimavca le malokdaj dežuje. Vedno jasno nebo se razprostira nad skalovitim, kraškim svetom, solnce pripeka in neznosno žge, po gorah in bregovih je vse rujavo; odkod vendar ta bujnost in rast zelišč na trebinjskem, rajskem polju?

Kar po letu dež zamudi na tem polju, to nadomesti reka Trebinjčica. Mogočna kolesa ob njenem bregu vzdigujejo, glasno škripaje celi dan in celo noč, v loparjih, na kolesnih obodih pritrjenih, vodo, jo izlivajo v korita, odkoder potem odteka v jarke med njivami. Na ta način se namaka tudi polje ob reki Nilu. Neki turški paša, ki je prišel iz Egipta, je uvedel v prejšnjih časih tudi tu namakanje polja, ki se prav dobro obnaša in mnogo koristi.

Le škoda, da leži vojaški vrt predaleč od Trebinjčice in se ne more namakati na označeni način.

Posadka v Trebinju je precej močna; obstoji danes iz enega pešpolka s tremi bataljoni in godbo, nekaj topničarjev, pijoniijev, sanitetnih, atežnih in oskrbnih (Verpflegs-) vojakov.

V veliki poletni vročini morajo dobivati vojaki, da ostanejo zdravi, hladilno, svežo hrano. Na trga bi se dobilo pač težko zadosti sočivja salate za toliko množico. Da se temu nedostatku opomore, so zgradili naši fantje in vojaki drugih krdel velik vojaški vrt, na katerem zasajajo mnogovrstno zelenjavo, in ker rastlinam pogosto škropé in a pridno zalivajo, rastejo jako bujno in zalagajo bogato vojaške hinje s sočivjem.

Res veliko nasprotje opaziš, ako pogledaš po letu s trebinjskega polja na obronke gor, ki ga obdajajo. Ta doli vse lepo zeleno, po gorah pa vse osmojeno, tu doli rajski vrt, tam gori kamenita puščava.

Za ohlajenje prebivalcev v vročem poletnem časa skrbi promi »Kalajev vrt« s svojimi košatimi drevoredi, v katerih stoje opi, kamor se more usesti utrujeni Šetalec; kdor pa se hoče okrepčati, lahko stopi v gostilno, ki stoji na tem vrta. Vrh tega se nahaja reki Trebinjčici več kopališč, kamor se hodijo kopat vojaki in drugi prebivalci tega mesta.


Kako so nastale mejne straže ali kordon?[uredi]

Po odločilnih bojih l. 1878. so se mohamedanci v Bosni in Hercegovini bali, da se bo nova vlada dotaknila njih vere in jim odvzela pravice, ki so jih uživali doslej, nasprotno pa so si kristjani predstavljali prekrasno prihodnjost in so pričakovali od oprostiteljev, da jim bodo takoj uredili zemljiška posestva, katera so bila že od nekdaj vzrok vednih razprtij.

Nova vlada ni takoj osnovala novih naredeb, ampak je hotela prej vse dobro preudariti V začetku se je ravnala deloma po starih turških postavah; zahtevala je redno plačevanje davkov in si izkušala pridobiti zaupanje ljudstva s tem, da je priznala vsakemu veroizpovedanju enake pravice.

Obe stranki sta bili presenečeni. Modrejši mohamedanci so se sčasoma sprijaznili s temi naredbami, a Turčini v južni Bosni in Hercegovini so sovražili tujce in njih naredbe; ni jim šlo v glavo, zakaj bi naj kristjani (raja) uživali taiste pravice kakor mohamedanci.

Kristjani teh dveh pokrajin, katerim se tudi niso izpolnile njih nade, so začeli nezaupno pogledovati svoje oprostitelje, posebno nezadovoljni pa so bili: kristjani pravoslavne vere; dozdevalo se jim, je, da si nova vlada prizadeva pridobiti Turke na svojo stran; tudi jim ni bilo prav, da so se od njih zahtevali davki slej kakor prej.

Kristjani v Hercegovini bi bili tudi radi imeli, da bi si bila Črna gora prilastila oni del Hercegovine, ki ga je zasedla že l. 1877. vsled šentštefanske pogodbe. Med tem kratkim zasedanjem kmet, kristjan, ni plačeval nikakoršnega davka, a zdaj zahteva Avstrijec, da naj kristjan daje poleg državnega davka tudi tretjino begu, katerega sovraži! Kaj takega torej jim ni šlo v glavo.

Akoravno je bilo ljudstvo v nekaterih krajih Bosne in Hercegovine po zasedbi še vedno nezadovoljno in so ga Črnogorci vrh tega vedno podpihovali k vstaji, je čakalo vsaj na videz mirno boljše prihodnjosti.

Ko so pa l. 1879. Avstrijci zasedli nekatera mesta v Novipazarju, se je tudi opazilo neko skrivno gibanje, ki se je kmalu očitno pokazalo. Nezadovoljneži so dne 7. kimavca istega leta zapalili orožniško vojašnico v Koritu in ob enem so se pojavili oboroženi vstaši pri Lukavcu. Stotnija 21. pešpolka jih je pri Zalomski napadla in razkropila. Ta pojav vstašev je pokazal, da je med pepelom še vedno tlelo.

Leta 1880. in v prvi polovici prihodnjega leta je bilo v zasedenih pokrajinah vse mirno, a v drugi polovici l. 1881. se je začelo zopet vstaško gibanje.

Razglas postave za vojaško službo za Bosno, Hercegovino in Krivošijo, ki se je to leto izvršil, je morda nekoliko pospešil to gibanje, a nikakor se ne more trditi, da bi bila ta postava povzročila vstajo l. 1882.; potisnila je le hujskačem orožje v roke, s katerim so mogli še bolj uspešno obdelovati in podpihovati nevedno, že prej nezadovoljno ljudstvo. Kristjani so se slepili s tem, da se bodo jemali vsi njihovi sinovi brez izjeme v vojake, mohamedancem pa se je lagalo, da bodo morali novinci izpremeniti svojo vero in služiti izven dežele.

Razsodnejšim vstaškim načelnikom tudi ni bilo neznano, da so bile posadke v mestih tako majhne, da že zdaj niso mogle lahko krotiti hajduških čet.

Ako vstaši boj takoj pričnejo, se jim je nadejati vsaj nekaj uspehov, ki jim pridobi zaupanje pri ljudstvu in pomoč od zunaj.

Število vstašev na gornji Neretvi, okoli Uloka, Kalinovika, Foče, Kojnice in v Zagorju je rastlo od dne do dne in tem vstašem so se, pridružili todi nezadovoljneži iz Krivošije, ki se nikakor niso hoteli podvreči vojaški dolžnosti.

Koncem l. 1881. je izbruhnila v teh pokrajinah očitna vstaja. Ne moremo se tu spuščati v podrobnosti tega upora; omenim samo, da je vojno ministrstvo pomnožilo krdela v Bosni in Hercegovini in južni Dalmaciji ter jim postavilo na čelo pravega moža, feldmaršallajtnanta barona Jovanoviča, ki nam je znan že izza leta 1878.

Le-tá je od 2. prosinca do 30. velikega travna 1882 v 192 bojih in praskah vstaše deloma uničil, deloma prepodil na črnogorska tla, odkoder so pa pozneje še vedno hodili črez mejo ropat v Hercegovino in Krivošijo.

Da se jim prestop kolikor mogoče zabrani, je Jovanovič osnoval mejne straže ali kordon, ki sega od Krirošije do Novipazarja in še dandanes obstoji.


Na kordonu.[uredi]

Izmed treh bataljonov, ki tvorijo posadko v Trebinju, se je nahajal l. 1888. eden vedno na mejnih stražah. Mejna črta, ki jo ima zavarovati trebinjska posadka, se razprostira od gore Orijona v Krivošiji do meje bileškega okraja.

Glavne postaje na tej črti so bile: Grab s stranskima postojankama Bogojevičselo in Vrbanje; Visoka glavica z Milanovim odsijekom in Borovo glavo; Kosmač s Pečinami in Arzlanagoč s Skočigrmom in Lastvo.

Dandanes obstoji ta kordon iz dveh glavnih gruč, in sicer tvori prvo gručo Kosmač s podrejenimi postojankami Skočigrm, Visoka glavica, Milanov odsijek. Povsod se nahaja za posadko en vod vojakov s častnikom ali častniškim namestnikom. Poveljnik stotnije pa biva na Kosmača. Posadka v Milanovem odsijeku pošilja vsak dan 4 može močno stražo na Borovo glavo; tu in v kulah pri Grabu imajo tudi pse za varuhe.

Drago gručo tvori Grab s postojanko Vrbanje, kjer biva en vod s častnikom, v Grabu pa trije vodi s stotnikom.

Postojanka Pečine se je razdejala, posadke v Bogojevičselu, Arzlanagiču in Lastvi pa so se opustile.

Kordonske utrdbe na Kosmaču, Visoki glavici, v Skočigrmu, Milanovem odsijeku in Vrbanju so se prezidale in izpremenile v prave trdnjave, kjer se morejo posadke braniti z uspehom tako dolgo, da pride pomoč.

Vse te posadke so zvezane telefonsko z brigadnim poveljništvom v Trebinju.

Služba na kordonu je jako naporna; zato so se priznale častnikom in moštvu posebne kordonske priklade, in sicer je dobival stotnik po dve kroni, nižji častniki 1.50, moštvo pa po 12 vinarjev več na dan. Za prežanje po noči so se dovolile še posebne pristojbine; moštvo je dobivalo za opravljanje te službe po 28 vinarjev na dan.

V Grabu.[uredi]

Dne 1. malega travna l. 1888. je odkorakala 16. stotnija 17. pešpolka, kateri sem bil jaz poveljnik, na kordon v Grab, ki leži 15 km južnovzhodno od Trebinja. V Grabu je ostala polovica stotnije pod mojim poveljstvom; en vod, kateremu je zapovedoval nadporočnik France Drenik, se je ločil od stotnije že pri vasi Tuli in korakal v Bogojevičselo, ki leži na severnovzhodni strani pet kilometrov od Graba.

Tu se je porodil vstaški vodja in kovač Luka Vukalovič, ki je izdeloval iz črešnjevega lesa topove, jih zvezal z železnimi obroči in potem streljal z njimi na Turčina.

Nadporočnik Josip Ripšl je nadaljeval hojo skoz Grab v Vrbanje, ki se nahaja pod goro Orijonom v dolini, kotlu podobni, deset kilometrov južnovzhodno od Graba. V vojaškem oziru je sicer ta postojanka dvomljivega pomena, a za varstvo tamošnjih prebivalcev in potnikov, ki obiskujejo ta kraj, velike važnosti; zakaj ravno tu imajo hajduki največ skrivališč.

* * *

Od Trebinja do Vrbanja se vije lepa vozna cesta, ki se bo kmalu podaljšala do orijonske lokve, a odtod naprej vodijo v Dalmacijo in Črno goro le ozka pota in stezice, po katerih prenaša blago le tovorna živina; voziti se po njih nikakor ne more.

Dne 25. malega srpana l. 1888. je prestolonaslednik Rudolf, vračajoč se po pregledovanju krdel v Trebinju in drugih mestih v zasedenih deželah, jahal po tej cesti do Graba, potem po gorski poti, ki vodi skoz Vrbanje na goro Orijon do Cerkvic in odtod po cesti do Rižane na obali Jadranskega morja. Ta potna črta je bila tedaj še posebno zavarovana, a vsekako bi se bil lahko priplazil kakšen hajduk iz Črne gore črez mejo; torej ta precej drzna ježa prestolonaslednikova ni bila brez vsake nevarnosti.

Vzvišen in spomina vreden je trenutek, ob katerem je prestolonaslednik prestopil mejo med Hercegovino in Krivošijo, zagledal višnjevo Jadransko morje v kotorskem zalivu in bil sprejet od vojaškega poveljnika iz Zadra, vojaškega pooblaščenca v črni gori, tedanjega polkovnika pl. Milinkoviča ter drugih dostojanstvenikov. Ti in vsi po višavah postavljeni vojaki so mu zaklicali večkraten »živio!« ki je daleč in dolgo odmeval ob skalnatih bregovih kraške Krivošije in Hercegovine.

Na Orijonu pri orijonski lokvi (luži), ravno na meji med Hercegovino in Črno goro stoji spomenik, ki oznanjnje potnikom, da je tu rajnki prestolonaslednik Rudolf počival in odtod gledal na novo pridobljeno avstrijsko deželo.

Prestolonaslednik je bil dvakrat v Trebinju, in sicer prvikrat dne 3. malega travna leta 1886.; drugikrat pa dne 24. mal. srpana l. 1888. Obakrat je bil slovesno sprejet in uprizorila se je njemu na čast čarobna razsvetljava po mesta in gorah, ki ga obdajajo.

Ob zadnjem razgledovanju krdel se je prestolonaslednik izrazil, da je 4 bataljon 17. pešpolka eden najbolj izvežbanih bataljonov, ki jih je videl in pregledal v zasedenih deželah. Iz tega je jasno razvidno, da se vojaško vežbanje pri tem bataljonu ni zanemarjalo navzlic mnogovrstnim drugim kulturnim opravkom.

Del Hercegovine, ki se razprostira v južnovzhodni smeri med Trebinjem, Črnogorsko in dalmatinsko mejo, se ti predstavlja, ako pogledaš na zemljevid, kakor edini zob v čeljustih, in se imenuje »Žubci«; temu okraju je dala ime najbrž gora »Vučji zub«, ki se dviga proti nebu na skrajno vzhodni strani te zagvozde, kjer se dotika Hercegovina Črne gore in Dalmacije ob enem (trojna meja).

Okraj Žubci je pač najrevnejši del Hercegovine. Narava ga je obdarila skoro s samim kamenjem; sem in tja se najde šopek trave ali zveriženo drevesce, ki raste za skalo, kjer se je nabralo malo rodovitne zemlje; le na visoki planjavi, ki se razprostira kakor pahljača med vasjo Tulijem in Grabom ter je 7 kilometrov dolga in poprečno 2-3 kilometre široka, vidiš tu in tam nekaj polja in z nizko travo obrastlih pašnikov; sicer pa pokriva to planjavo hrastovo in gabrovo grmovje in kupi kraškega drobečega se kamenja.

Prebivalci se pečajo večinoma z drobnico. Koze in ovce se pasejo celi dan zunaj, išcejo trave po skalovju in objedajo mladike nizkih dreves; na ravno ta način se preživi ta uboga žival tudi po zimi.

Težak prebiva večinoma z drobnico v enem in istem prostora in prezebava vso zimo, ker tudi drv ni lahko dobiti v tem okraju. Revščina je tu velika; ni se torej čuditi, da se je v tej okolici v prejšnjih časih največ ropalo.

Vas Grab leži v južnem kotu visoke grabške planjave, na začetku soteske, ki vodi odtod v Dalmacijo in Črno goro.

Vojno ministrstvo je dalo tu sezidati enonadstropno vojašnico in popraviti poslopje za orožnike; te dve zgradbi tvorita danes trdnjavo, v kateri se morejo vojaki v slučaju napada brez posebnih izgub vsaj tako dolgo braniti, da pride pomoč iz Trebinja. Na jugu, dva kilometra od Graba, ob poti, ki vodi proti dalmatinski meji, stoji kula Fresjeka, na gori na vzhodni strani pa močno zidana trdnjavica Prašište; obe utrdbi sta zgrajeni v svrho, da pomagata zabraniti sovražno prodiranje proti Trebinju.

V Grabu se nahaja tudi lepa enonadstropna ljudska šola zraven vojaškega vodnjaka, enonadstropno poslopje za finančne paznike, poštni in brzojavni urad, orožniška postaja ter kakih deset zasebnih hiš, med temi ena posebno lepa in enonadstropna.

Vse te uredbe so ta revni kraj na mah oživile. Blizu vojašnice je odprl neki Srb prodajalnico in krčmo, v vasi so začeli prebivalci stare hiše podirati in zidati nove. Nastali sta dve gostilni, v katerih so mogli naši fantje svoje dostikrat do skrajnosti izmučene ude pokrepčati s črno dalmatinsko kapljico.

Iz bližnjih vasij pa so ženske in otroci donašali prodajat jajca, mleko, sir in drage enake stvari. Blagostanje tega revnega okraja se je vidno izboljšalo in prebivalci so dobro vedeli, odkod prihaja ta izprememba; zato so se nam zaupno bližali in opozorili marsikdaj na kakega nevarnega ptička.

* * *

Na kordonu nam je za navadno vežbanje vojakov preostajalo pač malo ljudij in časa. Patrole so švigale ob črnogorski meji po dnevi in večkrat tudi po noči; spremljale so pošto in živila na postojanke ter popravljale in gradile pota in druge potrebne utrdbe.

Zeló naporno, rekel bi tudi nevarno je bilo ponočno prežanje ali »vorpas« na hajduke, ki so sem in tja še vedno prihajali iz Črne gore, da bi ropali v Hercegovini.

Mnogokrat so nam vdani Hercegovinci znali povedati, kdaj in po kateri poti pridejo hajduki zopet tostran meje. V takih slučajih je šel vedno sam stotnik z izbranim moštvom na prežo.

Bilo je na večer pred svetim Jurijem l. 1888. Zaupnik mi je naznanil, da je zvedel iz zanesljivga vira, da pridejo trije nevarni hajduki ropat v grabško okolico. Vzel sem s seboj razen desetih mož, ki so se večinoma prostovoljno oglasili za to podjetje, tudi kompanijskega psa Marka. Tu omenim, da je imela vsaka stotnija četrtega batoljona svojega psa, ki je dobival pristojbine kakor vsak drugi mož; vodil ga je podčastnik na konopcu in vežbal v vojaških strokah po vodilih bataljonskega poveljnika.

Prišli smo na mesto, katero sem spoznal pripravno za prežo, ob polednajsti uri po noči. Legli smo v zasedo tako, da nas ni mogel nihče zapaziti, in bili smo od pota, po katerem so imeli priti ptički, oddaljeni 10 korakov.

Noč je bila precej temna; sivi oblaki so se drevili nad našimi glavami in nič ni motilo nočne tihote; a ta tihota ni dolgo trajala. Marko začne migljati z ušesi, postaja nemiren, renči. Kmalu zaslišimo votlo doneče korake, a dolgo nismo mogli ničesar zazreti. Slednjič se prikažejo človeške podobe; zdaj nismo več dvomili, da prihajajo ptički iz Črne gore. Prepričani smo bili, da nam ne uidejo več, a ta presneti Marko nam je prekrižal račun. Ko je zagledal tudi on črne postave, je skočil po koncu, raztrgal konopec in lajaje drevil proti hajdukom, ki so nam pokazali takoj hrbet in bežali po skalovju, odkoder so prišli.

Lajanje potihne; kaj je to? Ali jo je Marko izkupil?

Ne, našel je handžar, ki ga je bil izgubil hajduk, in nam ga je z največjim dobrikanjem prinesel ter javil s skakanjem svoje veselje, da je zapodil hajduke v beg.

Marko je preskušnjo slabo izvršil; bil je prevroče krvi, zato je moral odslej ostajati v enakih slučajih vedno domá.

Handžar pa, ki ga je pobral za hajduki, hranim še danes. Krogle, ki so frčale za njimi v črno noč, niso zadele sicer nikogar, a imele so viden uspeli; kmalu se je raznesla, govorica onkraj meje, da imajo avstrijske čete zasedena vsa pota in stezice. Bilo je vse mirno in zaupniki mi niso dalje Časa ničesar poročali o enakih nakanah, patrole pa so imele opraviti le sem in tja z neoboroženimi, a sumljivimi postopači.

Koncem velikega travna smo oddali naporno delovanje na kordonu v Grrabu stotniji 53. pešpolka in odkorakali v Trebinje.

Pasji izpiti.[uredi]

Kmalu potem so delali kompanijski psi izpit; sam brigadir, generalni major Čebule, jih je izpraševal. Pred izpitom jim je pokazal rumenjake ali cekine, ki so bili namenjeni pridnim pasjim učencem.

Klek, lovski pes 13., Bela, lovska psica 14., Švarcel, ovčarski pes 15. stotnije, so meter visoko skakali, kakor bi hoteli imeti rumenjake že kar naprej; Marko, volčji pes 16. stotnije, pa je ležal s podvitima zadnjima in stegnjenima prednjima nogama na trebuhu ter se za cekine še zmenil ni. Takoj se mi je zdelo, da bodo oni trije dobro prestali izpit, Marko bo pa padel.

Izkušnja se prične.

Kleku se priveze listek okoli vrata, pokaže se mu trdnjava na gori, ki je bila kake 4 kilometre oddaljena in je ležala onstran reke Trebinjčice; Klek z glavo prikima v znamenje, da je razumel, potem se podviza, hiti kar more, preplava reko in v 10 minutah je bil na gori. Po preteku drugih 15 minut je pritekel nazaj in prinesel listek, ki mu ga je bil poveljnik posadke v trdnjavi pritrdil okoli vrata. Prvo vprašanje je dobro izpadlo, Klek je dobil »izvrstno«.

Vojaku se je ukazalo, da je splezal na visoko košato drevo, ki je stalo 2 kilometra v stran. Generalni major je Beli pokazal najprej drugega vojaka, potem pa s prstom na visoko bližnje drevo. Bela je razumela, da je sovražnik skrit na nekem drevesu, a vedela ni, kje. Nekaj časa je skakala od drevesa do drevesa in slednjič obstala in začela lajati in skakati na deblo onega drevesa, na katerem je bil vojak skrit med vejami. Ker je Bela našla še le po ovinkih sovražnika, je dobila samo »prav dobro«.

Švarcel je bil poslan na patrolo in je našel celo stotnijo v koruzi skrito, katero je z lajanjem izdal. Dali so mu »prav dobro«. 

Tudi Marku so privezali listek okoli vrata in so mu pokazali stotnijo, ki se je vežbala na gori blizu razvaline Tvordošija, ter mu ukazali, da naj listek nese tja. Marko, spuščen s konopca, je tekel samo do bližnje črede, ogrizel tam ovco in prinesel nazaj v gobcu kos volne, češ, jaz vsaj nekaj prinesem. Dobil je »dvojko«, izgubil zopet prostost; a on je to krivico potrpežljivo prenašal, kakor bi si bil mislil: »Nehvaležnost je plačilo svetá.«

Pri ponočni vaji, ki se je vršila zvečer, je Klek izvohal sovražnika, ki je ležal v zasedi, in s tem rešil patrolo, kateri je bil dodeljen, iz nevarnosti, da ni bila ujeta.

Bela je stala na prednji straži ali vedeti in je s svojim finim sluhom dosti prej slišala, kakor mož na straži, da se bliža sovražnik. Stotnija se je mogla pravočasno in na pravem kraju pripraviti za obrambo; oba sta dobila »prav dobro«, Švarcel, ki je prenašal to pot malce zanikarno naznanila, pa »dobro«.

Z Markom pa je bil zopet križ. Šel je s patrolo, kateri je bilo preiskati neko selo. Sto korakov pred tem se je poveljnik patrole ustavil in poslal Marka k hišam na ogled. O sovražniku ni bilo ne duha, ne sluha, a tam pod podstrešjem zasliši Marko neki »kok, kok, kok!« Hipoma se zakadi v kurjo družino, podavi piščeta, kokljo pa prinese poveljniku, češ: »Jaz vedno kaj prinesem.« Dali so mu zopet »dvojko«.

Drugi dan so vojaki pri vaji slepo streljali. Klek in Bela sta pogumno donašala strelivo, Švarcel pa naznanila v najhujšem ognju v bojno črto. Vsi so dobili »izvrstno«.

Tudi Marku se je potisnila v gobec vrečica, napolnjena s strelivom, a ta jo je prinesel samo do Trebinjčice in jo tam izpustil, da je splavalo strelivo po vodi. Poleg dokaza svoje popolne nesposobnosti za pasji generalni štab je Marko učinil to pot tudi izdatno škodo na vojaškem blagu, zato je dobil »trojko«, močnejši konopec okoli vrata ter bil vržen enkrat za vselej; tovariši pa so prestali izpit z odliko in bili častno obdarovani.

Kleku se je priznalo pet, Beli štirje in Švarcelnu trije cekini, kateri so se takoj izplačali podčastnikom, ki so poučevali pse.

Marko je ležal kakor prejšnji dan na trebuhu in renčal, kakor bi si bil mislil: »Jaz sem cekine zaslužil, dragi so jih pa dobili — narobe svet!« 

Predno je odkorakal bataljon iz Trebinja v Ljubljano, je oddal pse stotnijam, ki so stopile na naše mesto v Trebinju.

Pozneje sem tudi zvedel, da je Marko v svoji vročekrvnosti popadal in nevarno ogrizel osemletnega fantiča ter bil zaradi tega obsojen na smrt s smodnikom in svincem.  

Iz te resnične dogodbice sledi poučen nauk: »Ne jemlji volčjih psov v pasjo vojno šolo!«

Na poti proti Visoki Glavici.[uredi]

Ko smo prišli s kordona, bi se bili najraje zopet vrnili v Grab, zakaj v Trebinju je vladala takrat huda poletna vročina. Vojaško poveljništvo, ki je resnično skrbelo za blagor podložnikov, je izdalo jako modro povelje. Odhajali smo na vaje zjutraj zarana in se vračali že ob osmi uri zjutraj v vojašnico.

Po dnevi je bilo videti le malo ljudij na ulici, vse se je zatekalo v senco, najraje pa v Trebinjčico. Razume se, da smo v takih razmerah z veseljem pozdravili povelje, ki nas je klicalo vnovič na kordon, in sicer to pot na Visoko glavico, kjer si listje košatih bukev šepeta skrivnostne pravljice.

Zračna črta od Trebinja do Visoke glavice, ki leži na vzhodni strani tega mesta znaša 20 kilometrov, a 16. stotnija, ki se je napotila tja dne 30. velikega srpana l. 1888. je potrebovala za prekoračenje te daljave celih 10 ur; zakaj korakati ji je bilo mestoma po zeló strmih bregovih.

Ker nas na tej črti marsikaj zanima, se bomo večkrat ustavili in se le počasi pomikali proti Visoki glavici.

Iz Trebinja vodi danes 14 kilometrov dolga nova vozna cesta skoz Arzlanagič najprej ob desnem bregu Trebinjčice, tri kilometre pred Lastvo pa prekorači cesta to reko na železnem mostu in pelje potem na levem bregu Trebinjčice do Lastve.

Za seboj imamo že dva kilometra in pol, dospeli smo v vas Gorico, ki se je l. 1878. uvekovečila v zgodovini hercegovinske zasedbe na tá-le način:

Po zasedbi mesta Trebinja dne 10. kimavca L 1878. so se vstaši umaknili proti vzhodu in razdejali ob bregu gore Glive pet kilometrov vzhodno od Trebinja cesto, ki vodi iz tega mesta v Bilek. Od severa sem se je bližal Trebinju feldmaršallajtnant Jovanovič s svojimi krdeli. Da se pred njegovim prihodom odstranijo vse ovire in popravi cesta, je odposlal brigadir, generalni major Nadž (Nagy), dne 15. kimavca istega leta majorja Penša z enim bataljonom in pijonirskim oddelkom 74. pešpolka ter s petimi topovi proti Glivi in mu ukazal, da se nima spuščati v boj z vstaši. Ko je Penš korakal skoz Gorico, ga ni nihče motil in nikjer ni videl vstašev. Goričani pa so mu celó zagotavljali svojo vdanost.

Dospel je kmalu po osmi uri zjutraj na sedlo, ki leži južuo od Glive. Penš je okolico, kjer se je cesta popravljala, takó-le zavaroval: Na višavo ob levi strani ceste je postavil 2 voda in poslal dva roja (švarma) v prednji svet; trije vodi in dva topova sta stala na desni strani ceste, trije vodi pa v reservi; 4. stotnijo je potisnil na skrajno desno krilo, en vod je zavaroval hrbet in 3 topovi so ostali na sedlu poveljniku na razpolago; ostale oddelke pa je dodelil pijonirjem, češ, da bo šlo delo hitreje od rok.

Kmalu potem se je vnel boj na desnem krilu. Po 11. uri se je opazilo, da se močnejši vstaški oddelki pomikajo po poti od Klobuka sem proti našemu stališču. Generalni major Nadž, ki je dospel ravno v tem času na bojišče, je zaukazal topovom na sedlu, da vzamejo na muho bližajočega se sovražnika, ob enem pa je podprl desno krilo z enim vodom.

Boj je trajal brez posebnih izgub do poldveh popoldne. Ker je bila zdaj cesta že popravljena, se je Nadž povrnil v Trebinje. Pod varstvom vzadi stoječih oddelkov so se vračale stotnije proti višavam, ležečim na severni strani mesta; le četrta stotnija, ki je stala na skrajnem desnem krilu, je v težavnem, nepreglednem kraškem svetu zaostala. Ta za stotnijo neugodni položaj so Goričani, ki so se zjutraj še prilizovali, porabili ter so zavratno napadli od vseh stranij stotnijo. Krvavo ruvanje se je pričelo. Stotnik Matija Sandner, poročnik Adolf Marks in 51 mož je padlo pod turškim handžarom, poročnik v reservi Vaclav Kazda in 21 mož je bilo ranjenih, 11 so jih pa pogrešali, a tudi ti se smejo prištevati mrtvim, ker so jih skoro gotovo Turčini najprej posekali, potem oropali in pometali v bližnjo reko Trebinjčico. Tudi je zmanjkalo generalštabnega častnika, nadporočnika Maksa Švajgerja, ki se je napotil takoj, ko so se začeli vračati, k 4. stotniji, da ji izporoči, da naj hitro ustavi ogenj in se vrne v Trebinje; tudi trupla tega častnika niso mogli najti. Vstaši so ga najbrž vrgli v kakšno jamo ali pa v reko.

Tako je bila uničena skoro polovica stotnije v nekoliko minutah.

Na katoliškem trebinjskem mirodvoru, ki leži med Gorico in Trebinjem, stoji velik kamenit spomenik, ki nam oznanja, da počivajo pod njim junaki, ki so prelili kri za dom in cesarja.

Na tem pokopališču počiva tudi nekaj kranjskih fantov, ki so umrli v Trebinju, in sicer: desetnik France Grabeč iz Šenčurja in France Žagar iz Javorja v ljubljanski okolici; pešci Josip Markovič iz novomeškega okraja; Lojze Temfer iz Rateč in Janez Dobrave iz Zaspa v radovljiškem okraju; France Primic iz Polšnika in Luka Baš iz Jarš v litijskem okraju; Tone Grebene z Vrha in France Novak iz Jesenic v krškem okraju ter častniški sluga France Lev iz Šentvida na Koroškem in še nekaj drugih.

* * *

Ko smo si ogledali zadostno kraj in tla, ki jih je pojila kri avstrijskih vojakov, se napotimo dalje in dospemo v 30 minutah v Arzlanagič. Ta precej velika turška vas leži na začetka soteske, skoz katero prišumi od vzhoda po globoki, skaloviti strugi reka Trebinjčica v planjavo, kjer se pomiri in potem jako leno in počasi dalje teče.

Črez reko vodi okoli 100 metrov dolg most, ki je zgrajen po staroturški zidavi na dveh visokih srednjih in dveh nižjih stranskih obokih; na sredi mosta je stala kula, ki so jo pa sedaj odstranili. Razen te kale brani most na levi strani okop ali šanca, na desni pa tudi velika kola. Pri mostu je Trebinjčica precej globoka. Neki pešec 53. pešpolka, ki ni znal plavati, je pri kopanju tu utonil.

V prejšnjih časih so Arzlanagiči pobirali tu mostnino od človeških in živinskih glav. Promet je bil zeló živahen, zakaj Hercegovinci so nosili črez ta most prek Žubcev iz Novigrada (Castelnnovo) na obali Jadranskega morja sol in druge potrebščine. Od Arzlanagiča do izvira Trebinjčice sta bregova strma in skalovita. Pri Uščah, kjer se nahaja orožniška postaja, se izteka v Trebinjčieo gorski potok Sušica, ki priteka iz Črne gore in vdere na hercegovinska tla pri hercegovinsko-črnogorski božji poti Arhangjelu. Tu smejo vstopiti v Hercegovino Črnogorci s potnim listom, uvažati in izvažati blago, živino itd.

Pri Uščah se je nahajal l. 1888. tudi brod, ki je prepeljaval ljudi z enega brega na drugega.

Bilo je meseca svečana omenjenega leta. Vodnik Dular 13. stotnije 17. pešpolka je spremljal z dvema pešcema s Kosmača v Trebinje vojaškega beguna 75. pešpolka, ki so ga izročili Črnogorci kordonski postojanki na Kosmaču.

Med prepeljavanjem je skočil begun v deročo mrzlo reko Trebinjčico. Dular se ne pomišlja, vrže puško in pas z bodalom proč, skoči za begunom v vodo, ga zgrabi od vzadi, hud boj se vname med njima — boj na življenje in smrt.

Begun si je prizadeval potegniti rešitelja v globočino in ga utopiti.

Dular, močan, mlad fant in izurjen plavalec, je slednjič z vso svojo močjo vendarle premagal samomorilca, ga privedel na breg, mu zvezal roke s pomočjo spremstva in ga potem srečno privedel v Trebinje.

Vojaško poveljništvo, ki je zvedelo za ta junaški čin po očividcih, je predlagalo Dularja za odlikovanje.

Vojno ministrstvo je dne 2. rožnika l. 1888. Dularju podelilo srebrni zaslužni križ zaradi posebnega junaštva, s katerim je rešil beguna.

Ko je dospel križec z Dunaja v Trebinje, ga je major Klug po primernem nagovoru pripel junaku na prsi in ves bataljon, ki je bil priča te redke časti, je korakal ali defiliral pred njim; častniki pa so ga povabili na obed v častniško dvorano. Pri obedu je bataljonski poveljnik še enkrat laskavo pohvalil junaka, za kar se je Dolar prav ponižno zahvalil.

V Arzlanagiču je bivala za posadko stotnija vojakov, ki je služila kot reserva kordonskima postojankama na Visoki glavici in Kosmaču; vrh tega je spremljala pošto in druge take izprevode ter skrbela sploh za varnost v tem okraju.

* * *

L. 1886. so se varstvene razmere okoli Trebinja v toliko izboljšale, da je generalni major Štefan Babic mogel javiti c. in kr. visokosti, feldmaršalu Albrehtu, ki je prišel dne 7. velikega travna razgledovat garnizijo v Trebinju, da se je hajduštvo udušilo in da potovanje v tem okraju ni več nevarno. Babic je pač naredil račun brez hajdukov, ki so hoteli ravno zdaj, ko se nahaja cesarski princ v deželi, pokazati, da Še životarijo.

Med Trebinjem in kordonskimi postojankami so prenašale pošto vojaške patrole, ki so bile vsled povelja sestavljene iz enega poveljnika in štirih pešcev; oborožene so bile s puško in preskrbljene s strelivom, za vojno predpisanim.

Ker so take patrole morale nositi težke zavitke po jako napornih potih in so zaradi tega mnogo trpele in ker se že dalje časa ni pripetila nobena nesreča, je poveljnik kordonske postaje v Arzlanagiču za dobro spoznal, zmanjšati to patrolo na tri može.

Naključju ali pa zanikarnosti podčastnika, ki je pošto odpravljal, je pripisovati, da je bil dne 7. vel. travna izmed treh pešcev oborožen le eden s puško, a druga dva, ki sta nosila ta dan škatlice z mesom ali konserve, stare črevlje in torbe za patrone, sta bila pustila puške in strelivo doma.

Iz Arzlanagiča v Lastvo, kamor je bila patrola namenjena, je vodila takrat v soteski poleg levega brega Trebinjčice le ozka stezica, ob kateri se je nahajalo mnogo prostorčkov pripravnih za zasede. Vojaki so bili o varnosti tega zapuščenega kraja tako prepričani, da nihče ni mislil na preiskavo teh skrivališč.

Patrola je do Lastve srečno prispela, tam oddala pošto, malo počila, pošiljatev prevzela in se zopet vrnila po isti poti proti Arzlanagiča. Ko je imela polovico pota že za hrbtom, ustreli hajduk iz zasede in poveljnik patrole, pešec France Novak, doma iz Dolenjih Jesenic šentrapertske občine v krškem okraju, se zgrudi, zadet v glavo, mrtev na tla.

Drugi pešec France Štefln, tudi iz krškega okraja, je bil ranjen na stopalu; debelo turško svinčenko, ki je obtičala pod kožo, mu je zdravnik pozneje odstranil s ščipalnimi kleščami.

Tretji pešec Janez Rogelj z Gorenjskega, kateremu se ni nič zalega pripetilo, je odvzel mrtvemu tovarišu puško in strelivo ter streljal na bajduško četo, ki je bila 5 mož močna, a žalibože ni nikogar zadel. Slednjič je nehal streljati in letel v Arzlanagič, da naznani, kaj se je pripetilo patroli.

Ta žalostna novica je posadko hudo osupnila. Hipoma zbere stotnik Kavčič vse proste vojake in odrine z njimi, kar najhitreje more, na kraj nesreče. V pol uri je dospel do »Oko«-studenca in tam naletel na pešca Štefina, ki je, izpiraje si rano, strašno stokal in ječal. Stotnik je posadil ranjenega vojaka na svojega konja in ga poslal pod varstvom domov, z drugimi vojaki pa je korakal dalje in kmalu našel v krvi ležečega mrtvega Novaka, kateremu so hajduki prestrelili glavo in potem prerezali vrat. Tudi mu je manjkalo eno uho.

Vojaki so hitro stesali nosilo, položili tovariša nanje in ga potem prinesli do Arzlanagiča. Odtod so prepeljali Novaka z vozom v Trebinje v mrtvaščnico, Štefina pa v bolniščnico.

Z ostalimi vojaki je stotnik preiskal vso okolico, a hajduki so izginili kakor kafra; o njih ni bilo ne duha, ne sluha. Popihali so jo gotovo zopet črez črnogorsko mejo, odkoder so bili prišli.

Novak je imel dne 9. vel. travna v Trebinju jako lep pogreb; udeležila se ga je vsa posadka in brezštevilna množica ljudlj.

Umevno je, da je napravila ta prežalostna novica jako neprijeten vtisk na brigadirja, generalnega majorja Babica, ki je malo prej javil cesarskemu princu, da je okoli Trebinja vse varno.

Nadvojvoda Albreht je drugi dan obiskal Štefina v bolniščnici, ga pohvalil zaradi njegovega obnašanja in mu podaril 5 cekinov po 20 kron današnjega denarja.

Štefin, kateremu se je v osmih tednih rana zacelila, je šel potem za tri mesece na dopust.

Hajduki še niso mirovali. Pešec Janez Dobrave je bil dodeljen za pomočnika orožnikom v Lastvi. Ko je stal po noči od 28. do 29. vel. travna l. 1886. na straži pri orožniški vojašnici, se je priplazil hajduk in trikrat nanj ustrelil.

Prva krogla mu je predrla prsi, droga desno zgornje stegno, tretja pa sredo života. Prepeljali so ga v Trebinje in pokopali na katoliškem pokopališču.

Odslej so se hajduki prikazovali na več krajih.

Štirinajsta stotnija v Arzlanagiču je po teh nesrečah mnogo trpela; ljudje so bili skoro noč in dan na nogah in so pozvedovali po hajdukih.

Večkrat so bili na sledu hajduškemu stotniku Luki Sijeniču, a posrečilo se jim le ni, da bi ga bili ujeli ali ustrelili in tako maščevali svojega tovariša.

Kar se pa tej stotniji ni posrečilo, to so izvršili drugi. Nekega dne so finančni pazniki, in vojaška patrola zasačili blizu ceste pri Bileku Sijeniča in njegove sodruge, ga ranili in ujeli. Bil je pozneje obešen za vojašnico v Bileku in pokopan poleg gnojnice.

* * *

Seznanili smo se že z Arzlanagičem in s sotesko, po kateri buči Trebinjčica; nismo se več ustavljali na potu ob njenih bregovih, temveč korakali smo neprenehoma dalje in dospeli ob deseti uri dopoldne v Lastvo, glavno selo Korenjičev. Tu smo se ustavili in si ogledali ta rajski kraj.

Okraj Korenjici se razprostira med Trebinjčico, Žubci, Črno goro in Klobukom. Prebivalci so vseskoz korenjaki. V preteklih časih so hodili sosednji Črnogorci sem ropat. Turško vojaško poveljništvo je vzelo Korenjiče v svojo službo in da so se mogli bojevati proti Črnogorcem, jih je tudi oborožilo ter jim dajalo, kakor pri nas vojakom, vsak dan takozvani »tajin« (lenungo), ki je obsegal hrano v blagu in nekaj denarja.

Zaradi vojaškega posla so Korenjici zanemarjali poljedelstvo. Ko je Avstrija prevzela gospodarstvo v zasedenih deželah, je bil ta kraj opustošen. Prebivalci niso več dobivali »tajina«, polja tudi niso obdelovali, vladala je torej velika revščina. Korenjici so začeli godrnjati in trditi, da jim je šlo pod Turkom bolje.

Naša vlada jih je po svoji moči podpirala, a vse to ni mnogo pomagalo; treba je bilo tej revščini korenito odpomoči.

Lastva je eden najkrasnejših in najrodovitnejših krajev v Hercegovini. Poljski pridelki so izvrstne kakovosti; krompir iz Bjele gore je debel kakor otročja glava in okusen kakor med, da mu ni najti vrste.

Že stari Rimljani so sadili v Lastvi in okolici vinsko trto. Vlada je vse to dobro vedela, premislila in preudarila ter kmalu pravo pogodila. Oživiti je bilo treba torej poljedelstvo, vino- in sadjerejo.

Že l. 1892. je nakupila 40 hektarov (približno 80 oralov) zemlje, napravila vinograde in sadne vrte. Drugo leto je razširila ozko pot v vozno cesto in tako zvezala Lastvo s Trebinjem; zgradila je poslopje za oskrbnika in uradnike, pet hiš za vinogradnike in klet. Za poučevanje ljudstva v vino- in sadjereji so se tu naselili ljudje iz Ogrske, vodstvo pa se je izročilo prejšnjemu oskrbniku ali vodji v Gnojnici pri Mostarju.

Jeseni l. 1893. so bila ta poslopja, ki so vlado stala 50.000 kron, dozidana. Nekaj ogrskih družin iz tolnskega okraja in tokajskih gor se je sem preselilo. Vsaki rodbini je bilo odkazano pol hiše in četrtinka orala zemlje; črez deset let so prešla ta nepremična posestva v last dotičnih rodbin. Vrh tega prejema vsaka rodbina 30 kron stalnega dohodka na mesec in gospodar še eno krono na dan, kadar istinito dela; drogi za delo sposobni člani, ki se nahajajo v rodbini, pa dobivajo po 80 vinarjev na dan, kadar delajo.

Prvo zimo so obdelali 8 hektarov celine in spomladi nasadili na 6 hektarih 60.000 vinskih trt najžlahtnejše vrste, na drugih dveh hektarih pa so zgradili sadne vrte in nasadili žlahtne jablane, hruške, češplje, višnje, slive in breskve. Razen tega so zgradili prvo leto 3000 metrov vijugastih potov po bregovih med vinogradi, po katerih se more za silo tudi voziti.

Več tisoč ljudij je moralo tu delati, da se je dosegel tak uspeh. Sad te skrbnosti in marljivosti pa se kaže že dandanes.

Korenjiči so si s tem zagotovili dohodke, ki so odstranili vso revščino v tej okolici.

To vzgledno kmetijstvo pa nam ni samo izboljšalo ljudskega blagostanja, ampak donaša tudi ustanovitelju bogate obresti.

V Lastvi se nahaja danes osnovna šola, katero posebno mohamedanci kaj pridno obiskujejo; orožniška postaja, carinski in finančnostražni urad. Lastva je zdaj jako ljub kraj. Razprostira se med dišečimi vrti in ima milo podnebje; zaradi tega si premožnejši prebivalci iz Trebinja kaj radi iščejo tu hladila v vročem poletnem času.

* * *

Po enournem počitka v Lastvi smo se napotili dalje po jako strmi poti proti Visoki glavici. Ob levi strani nekoliko niže pota leži selo Skočigrm, ki ima malo posadko.

Na svetega Jerneja dan (24. vel. srpana) l. 1886. je nastala v tej okolici strašna nevihta; strele so švigale sem in tja in ena izmed teh je zadela tudi pešca Blaža Hribarja 15. stotnije 17. pešpolka, doma iz Trnovč pri Zlatem polju v kamniškem okraju, ki je na mesto mrtev obležal; tri pešce pa je omamila. Hribar je stal na straži z nataknjenim bodalom, ki je izvabilo strelo niše. Preminil je v službi za dom in cesarja ter pričakuje zdaj v tuji zemlji daleč od svojih vstajenja.

Med tem gorovjem treska in grmi celó po zimi. O božiču l. 1886. je treščilo v vojašaico na Visoki glavici in jo vžgalo. Eno poslopje je do tal pogorelo, drugo pa se je otelo le z največjim trudom.

Ko smo prišli že blizu Visoke glavice, smo zagledali na desni strani pota spomenik. Napis nam je povedal, da tu počiva pešec Kudlek 13. stotnije 53. pešpolka, ki je tu zmrznil v izpolnjevanja svoje vojaške dolžnosti.

Tedanji stotnik Alfonz Bernat pl. Bosutpoljski, sedanji general v pokoja, nam pripoveduje o korakanja na Visoko glavico v mrzlem zimskem času takó-le: »Vsled prejetega povelja sem se napotil dne 2. prosinca l. 1887. ob 7. uri zjutraj iz Trebinja na Visoko glavico. Vso prejšnjo noč je treskalo, bliskalo in lilo kakor iz vedra. Proti jutru je sicer dež prenehal, a črni oblaki, pridrevivši se od morske strani, so se kopičili nad našimi glavami in nam jasno oznanjali, da se bomo med potjo z njimi že bolj seznanili.

Že ko smo imeli Trebinje le nekoliko kilometrov za hrbtom, je izbruhnila znova nevihta; dež, blisk in grom nas je spremljal na poti skoz Arzlanagič do Lastve. Prišedši v to vas, je dež prenehal, a vsa stotnija je bila do kože premočena in vsled slabega pota tudi nekoliko izmučena. Da se malo odpočije, sem ji dal tri četrti ure počitka.

Proti ednajsti ari smo se napotili dalje; bilo nam je zdaj prekoračiti sicer krajši, a težavnejši del pota, namreč strmi breg med reko Trebinjčico in Visoko glavico; vrh tega je začelo zopet deževati. Le počasi smo korakali iz Lastve proti kapelici blizu Orabovca in potem dalje proti gori Dubovcu. Tu je ležal že sneg in nekoliko minut dalje je bela odeja pokrivala že vse gorovje.

Prišedši na goro Skorupan, se je izpremenil dež v sneg, katerega je mrzel veter podil vojakom v obraz. Naša vsa premočena obleka je zmrznila in bila trda kakor kozlov rog in čutili smo se, kakor da bi nosili leseno obleko.

Na tej gori nas je pričakovala že patrola z lopatami. Poslal jo je poveljnik stare posadke na Visoki glavici nam naproti. Poveljnik patrole, neki podčastnik 76. pešpolka, je javil, da ima nalogo, odkidati sneg in pripraviti pot tovorni živini, obstoječi iz 16 obloženih konj. To naznanilo nas je že osupnilo, a navzlic temu smo korakali vedno više in više, tovorna živina pa se je pomikala počasi za nami.

Temno gručasti snežni oblaki so se podili tako nizko nad našimi glavami, da bi jih bili lahko z rokami objeli; sem in tja se je spustil tak oblak do tal in povzročil, da nismo videli drug drugega. Metež, blisk in grom je rastel in vedno bolj počasi smo se pomikali dalje v meter visokem snegu.

Ura je bila poldveh popoldan, goro Skorupan smo imeli že za hrbtom, strele, debele kakor roka, so prišvigale skoz oblake in treščile 150 korakov od nas v razpočeno skalo, molečo iz snega, tako strašno, da so skaloviti kosi odletavali v stran in da je stotnija kakor na povelje obstala in gledala, kje bi dobila zavetje; a zaman, kakor daleč je segal vid, ni bilo niti strehe, niti kakšnega drugega pribežališča. Bili smo v sneženi puščavi, iz katere se moremo le rešiti, ako korenjaško dalje korakamo. Pa ravno to korakanje je bilo zeló težavno. Metež se je izpremenil v snežni vihar, sneg je padal tako gosto, da smo videli le nekoliko korakov pred se.

Strašen vihar nam je zametel pot in nakopičil na tej poldrugi meter visoke, mestoma tudi višje snežene kupe. Smer, v kateri se naj pomikamo, so nam kazali drogi, ki so bili postavljeni poleg pota in so le malo moleli iz snega.

Po velikem naporu smo dospeli na Stalovetni breg ter smo bili oddaljeni le nekoliko več nego 3000 korakov od Visoke glavice. Tu sem ukazal, da naj stotnija napne svoje moči do skrajnosti, da dospe na cilj, tam odloži prtljago, nekoliko počije ter se potem vrne, da odmeče sneg z lopatami in olajša pot tovorni živini.

Da bi se stotnija in tovorna živina vrnila, na to se še misliti ni moglo, kajti mnogo daljša pot za hrbtom v Orahovac je bila ravno tako zametena, kakor pred nami ležeča krajša, na Visoko glavico vodeča pot.

Korakali smo torej dalje drug za drugim. Jaz sem bil na čelu. Zadnji so stopali v stopinje prednjih; večkrat smo obstali, da smo si malo oddahnili in odpočili ter nabrali novih močij, da gazimo dalje v snegu, ki nam je segal mestoma do prsij. Marsikateri vojak se je hotel usesti, da bi malo počil, a to se mu ni dovolilo.

Pešec Janez Kudlek, ki je korakal za stotnijo, je bil pa že tako utrujen, da se je le težko in počasi dalje pomikal; zato je zaostal in potem korakal z zadnjim varstvom.

K sreči je nevihta ponehala, celó solnce se je sem in tja prikazalo na jasnih prostorih sinjega neba. Le mrzla, ledena burja je brila neprenehoma in podila sneg kakor prah vojakom ravno v obraz.

Na daljnjem potu smo tu in tam zgrešili drogove in zašli nekoliko v stran; v takih slučajih se je prigodilo, da se je moj konj pogreznil v kotanje, s snegom zametene, iz katerih se sam ni mogel izkobacati. Vojaki, ki so bili že sami zeló utrujeni in do prsij v snegu, so morali pomagati konju iz te zadrege. Pri nekem takem vdrtju je konj zadel z nogo ob skalnati zob in si je svitek ali krono nad rogom prednje noge tako poškodoval, da je hudo krvavel in se mogel le počasi pomikati dalje. Ker bi ta počasna konjska hoja povzročila na celi črti zadržke, ki bi utegnili biti usodepolni za vso stotnijo in bi se ne dali opravičiti, sem odločil 2600 korakov pred Visoko glavico nekoliko ljudij in jim ukazal, da naj korakajo s konjem za stotnijo, kakor morejo. Ko pridem na Visoko glavico, jim pošljem vojake z lopatami na pomoč.

Ob 5. uri popoldne smo dospeli po velikih naporih na Visoko glavico; potrebovali smo za prekorakanje eno uro dolgega pota, visoki sneg gazeč in teptajoč, tri cele ure.

Dospevši na cilj, je moštvo odložilo takoj prtljago, hitro zaužilo že pripravljeno kosilo ter je z lopatami obloženo odkorakalo zaostalim na pomoč.

Tovorna živina je prekoračila z veliko težavo Stalovetni breg in dospela v Budinje ali Vučijak, kjer je popolnoma opešala. Nato sem ukazal, da se tovorna živina takoj razsedla, tovori zložš poleg pota, konji pa se pripeljejo na vsak način na Visoko glavico.

Moj jezdni konj je gazil s pomočjo moštva počasi naprej, a ko je bil kakih 1200 korakov od cilja oddaljen, se je zopet pogreznil v sneg, iz katerega ga izmučeni vojaki niso mogli več izvleči; kajti konj je bil že sam skrajno zdelan in je izgubil vsled rane na nogi tudi že mnogo krvi.

Ob osmi uri zvečer je došlo naznanilo od zadnjega varstva, da je pešec Kudlek na Stalovetnem bregu zaostal in da ne more dalje korakati; poslal sem nato šest mož Kudleku in zadnjemu varstvu na pomoč. A ko je ta šesterica srečala tostran Stalovetnega brega zadnje varstvo, je bilo to izmučeno in pešec Kudlek že zmrzel.

Dalje se mi je izporočilo, da moj konj leži ves utrujen in skoro zmrzel tako prek pota, da je ta zaprta tovorni živini, ker ravno tam ni mogoče zaviti mimo njega.

Spoznal sem takoj nevarnost, ki je pretila gonjačem in tovorni živini, ako bi morali dalje časa tu stati v mrzli burji, ki jim je drevila sneg nasproti.

Ukazal sem takoj spraviti s pota mojega konja in nato se nam je posrečilo privesti tudi tovorno živino do vznožja gore, na kateri stoji trdnjavica.

Na poti od vznožja do vrha gore je kos te črte v daljavi 50 korakov tako strm, da ga konji niso mogli prekoračiti.

Moštvo stare posadke, 13. stotnije 75. pešpolka, je deloma izvleklo, deloma pa v pravem pomenu besede znosilo konje na Visoko glavico. Na ta način so se spravili vsi konji proti polnoči v hlev, kjer so takoj legli in se v bogati stelji odpočili od napornega pota.

Moj konj je na mestu, kamor so ga z ozke poti odrinili, zmrznil.

Pa tudi moštvo, ki se je odposlalo na pomoč in se le polagoma vračalo, je bilo do smrti izmučeno in skoro zmrzlo. Nekateri so omahovali, kakor da bi bili pijani; hitro so se morali sleči in otrpli udje so se jim drgnili s snegom; počasi so prišli zopet k sebi in so se potem okrepčali z gorkim čajem.

Tovorna živina je počivala celi dan v hlevu, prtljago pa, ki jo je odložila, so znosili vojaki drugi dan dopoldne na Visoko glavico.

Dne 4. prosinca l. 1887. ob 4. uri popoldne je bil slovesen pogreb zmrzlega pešca Janeza Kudleka.

Zaradi kamenitega sveta je bilo pač težko najti prostorček, na katerem bi se bila mogla izkopati zadosti globoka jama; slednjič se je vendar posrečilo zastaviti lopato 600 korakov južnozahodno od trdnjave, na razpotju Visoka glavica-Orahovac-Milanov odsijek, in tam preskrbeti predpisano večno stanovanje junaku, ki je izdihnil blago dušo v službi za dom in cesarja.« Tako general Bernat pl. Bosutpoljski.

Na Visoki glavici.[uredi]

Nam se je na tem potu godilo bolje, kajti korakali smo na Visoko glavico v poletnem času ob ugodnejšem vremenu, a navzlic temu smo dospeli tja še le ob treh popoldne brez vsake nezgode. Potili smo se, da je vse kapljalo od nas; pa kako bi se tudi ne, ker smo od Lastve do Visoke glavice hodili težko obloženi cele štiri ure po strmih stezicah.

Poveljnik stare posadke, nadporočnik Albin Panian, nam je izkazal veliko prijaznost s tem, da nam je dal pripraviti kosilo, ki je ljudem po tej dolgi in težavni poti jako dobro teknilo. Po kosilu smo si ogledali kraj, kjer nam je bilo prebivati več tednov.

Stali smo 1262 metrov nad morsko površino, na gori, odkoder smo imeli na vse strani, posebno pa proti jugu krasen razgled na Jadransko morje, proti vzhodu pa na zelen bukov gozd.

Površje te gore je podolgasto in le toliko široko, da moreta stati dve poslopji vštric; ožji strani sta obdani s precej visokim zidom; v sredi je dvorišče, pri vhodu pa stoji mala stražnica. V zidu so napravljene puškarice ali line, skoz katere se more streljati. Vsa zidava je podobna trdnjavi, nad katero pa gospoduje na severni strani neka višava, odkoder se more streljati na podolgasto dvorišče.

Prostora je v obeh poslopjih za eno stotnijo, a navadno je bila ob mojem času tu nastanjena le polovica stotnije, druga pa na odvisnih postojankah. Poleg prostora za moštvo se nahajajo v tej trdnjavici tudi tri sobe za častnike; ena izmed teh služi vojaškim tujcem, ki včasi tu prenočujejo.

Kapnico na dvorišču so začeli zidati predniki, dovršila pa jo je 16. stotnija 17. pešpolka pod mojim vodstvom. Voda za pomivanje, ki smo jo iz te zajemali, se nam je pozneje pristudila, kajti večkrat se je prigodilo, da so kuharji zajeli z vodo vred gada.

Zunaj dvorišča na južnozapadni strani vojašnice se je zgradil vrt z malo leseno utico v sredi. Zgradba tega vrta je stala naše vojake mnogo truda, zakaj tam, kjer se danes vrtnari, je bil prej skalovit breg. Koliko kamenja in zemlje je bilo treba prenesti, da se je zravnal ta prostor in se izpremenil v gorski raj, more ometi le oni, ki je imel opraviti s tako zgradbo.

Na južni in vzhodni strani vojašnice se razprostira precej široka in dolga gorska planjava, pokrita s pašniki, in pragozd, v katerem stojé stoletne bukve.

Ob hercegovinsko-črnogorski meji, ki je kakih 800-1000 korakov oddaljena od Visoke glavice, se nahaja Begovo korito, to je mali studenček, ki sicer nikdar ne usahne, a v poletnem času curlja samo toliko, kolikor je dreta debela. Voda, ki se ta nateka, pač ne zadostuje za vse ljodi, ki ondi prebivajo, in za živino, ki se pase tostran in onstran meje.

Zaradi te vode je nastal za časa mojega poveljevanja na Visoki glavici med našimi in črnogorskimi pastrji prepir.

Da se poravna ta razprtija in zajemanje vode uredi mimo in kratko, sem pisal knezu (župana) v Grahovem in ga povabil na posvetovanje k Begovemu koritu. Knez se je odzval povabilu. Po kratki razpravi sva se pogodila, da od šeste ure zjutraj do šestih zvečer teče voda Avstrijcem, drugih dvanajst ur pa Črnogorcem.

Kakor popotniku v puščavi, tako draga nam je bila vsaka kapljica vode na tej višavi, na kateri se je nahajal edino le ta studenček. Gledali smo torej strogo na to, da smo ujeli vsako kapljico te studenčnice.

Imeli smo 4 sodčke, ki so držali po 26 litrov; dva oslička sta jih prenašala in oborožena patrola ju je spremljala sem in tja. Ko sta bila napolnjena dva sodčka z vodo na Begovem koritu, se je osliček z njima obložil in hajdi z vodo na Visoko glavico! Med tem časom pa je studenček curljal in napolnjeval draga dva sodčka. Na ta način smo dobivali pitno vodo in vodo za kuho.

Črnogorci pa so posekali debelo bukev, iztesali dolgo globoko korito, v katero je voda curljala po noči, zjutraj pa so prišle ovce, goveja živina in konji ter so izpraznili korito.

Živina je žejna večkrat črez dan; kam je hodila pit, ko je zmanjkalo vode v koritu?

Ne daleč od Begovega korita se nahaja prostorna, globoka, brezdnu podobna jama, v kateri leži večni led in sneg. Črnogorec je jako iznajdljiv; vsekal je v led in skalo stopnice, po katerih hodi z leseno brento v jamo po led in sneg, ter ga stresa v korito, poleg jame postavljeno, kjer se potem na solncu kaj hitro raztopi. In s to snežnico si je tudi ugašala črnogorska živina po dnevi žejo na Visoki glavici.

Vodne razmere so bile na označeni način uravnane in prepir v tej zadevi poravnan.

* * *

Na tem svetu pri Begovem koritu so se shajali naši fantje s Črnogorci.

Nekega dne sem prišel na izprehodu do Begovega korita, kar zaslišim pričkanje med našimi vojaki in Črnogorci. Ti hodijo vedno oboroženi; za pasom nosijo handžar in samokres, na rami pa puško; domišljujejo si, da so najboljši strelci na celem svetu. Črnogorci so se ponašali tudi proti slovenskim fantom s svojim izvrstnim streljanjem in očitali Avstrijcem, da ne znajo tako dobro streljati, kakor oni. Naše fante je to krivično očitanje užalilo.

Da pomirim obe stranki, izpregovorim, rekoč: »Znano je, da vas vaš vrhovni poveljnik, knez Nikolaj, sam naziva sokole zaradi vašega bistrega vida, ki vam pomaga, da ste izborni strelci; premagali ste celó Turčina, pa tega so premagali i Avstrijci, ki so v streljanju tudi jako dobro izurjeni.« Nato vzamem iz žepa kovani denar za štiri krajcarje (firar), ga prevlečeni, da se je bolj videl, s papirjem, ga prilepim s smolo na bakovo deblo in nadaljujem: »Izberite si iz vaše srede najboljšega strelca in mi storimo isto tako; kdor bo na daljavo sto korakov zadel ta denar v sredo, temu se bo priznalo prvenstvo v streljanju.«

Nekoliko časa je bilo vse tiho. Črnogorski sokoli so se začeli spogledovati in drug drugega bodriti; slednjič stopi krepak 24leten mladenič ponosno na odkazano mesto, nameri in ustreli; denar se ne gane, samo nekaj kože od debla odleti v stran.

Obnašanje naših fantov je bilo po tem strelu pravilno; nihče ni črhnil besedice, nihče se ni smejal ali celó norčeval; vsi so bili resni in tihi.

Zdajci pokličem vodnika Varška in mu velim, da naj tudi on mirno pomeri in ustreli na prilepljeni denar na bukovem deblu. Povem, da je bil Varšek, ki je svojo puško dobro poznal, najboljši strelec pri celi stotniji; zato le za trenutek nisem dvomil, da bi ne rešil časti avstrijskega orožja. Mimo kakor na strelišču pomeri in sproži, a v tem trenutku je že tudi odskočil in padel na tla prilepljeni četrtak, ki je bil v sredi od udarca svinčenke dokaj izbuhnjen.

Črnogorcem na čast moram priznati, da so se obnašali pri tej priliki povsem dostojno. Bili so sprva nekoliko presenečeni, a kmalu jih je minula ta osuplost; častitali so prijazno zmagalcu na sijajnem uspehu in odslej so govorili vedno z velikim spoštovanjem o naših vojakih in avstrijskem orožju.

Razume se, da sem vpričo celega zbora pohvalil Varška, ki je potem spravil četrtak za spomin na slavno zmago, in mislim, da ga hrani še dandanes.

Črnogorci so nato pripovedovali o svojih slavnih činih iz bitek in bojev, ki so jih imeli s Turčinom.

Starosiv, a še korenjaški in zeló dovtipen Črnogorec je trdil, da je v bitkah v Vučjem dolu, pri Krstacu, Ljubinju, Klobuku in Foči 37 Turkov prikrajšal za glavo.

»Za Boga milega,« je vzkliknil rojak: »Gjuro, ali se mar ne bojiš, da te kaznuje Bog zaradi tolikih zločinov?« 

»Kaj se bom bal, saj me je že kaznoval; dal mi je pet žen in 23 otrok. Toliko jih je pač preveč za borno kočo in za tri orale zemlje, ki jo posedujem.« 

Ko je ta dovtipnež proti večeru hotel zasesti svojega konja, da se vrne v Grahovo, je poklical vse svetnike na pomoč, ki bi mu naj pomagali zasesti kljuse. Svetniki so mu res pomagali, a preveč; padel je na drugi strani raz konja. Pobirajo svojega rojstva kosti, je vzkliknil: »Preveč vas je bilo, polovica naj odstopi!« Zagnal se je potem drugič na konja in ga tudi srečno zasedel.

Od Begovega korita proti jugozapadu vodi meja skoz gozd, v katerem stoje visoke starodavne bukve. V njihovih duplih gnezdi brezštevilna množica polhov, ki se jeseni, ko žir dozori, tako izredé, da jih je skoro sama mast.

Naši fantje, katerim ni bila nobena bukev previsoka, da bi ne splezali na njo, so jih hodili lovit ob nedeljah popoldne, ko so bili prosti. Pogumno, kakor povsod, so segali v dupla in davili polhe, a vedno niso mogli zgrabiti polha za vrat, večkrat je ta zgrabil lovca za prst in ga prav pošteno do krvi ogrizel; a fantje se niso dosti zmenili za to ščipanje; lovili so dalje polhe in jih cvrli za večerjo, polhovino pa so spravljali in si dali delati iz nje, ko so prišli na dopust, kape polhovke, katere morda še dandanes nosijo.

* * *

Pri Visoki glavici in mestoma tudi drugje loči Črno goro od Hercegovine obojestranska pot, katero so Črnogorci s tem zaznamovali, da so položili kamen poleg kamena v dveh vrstah, ki vodita vštric 3-4 metre vsaksebi.

Kako strogo in pazljivo nadzorujejo Črnogorci mejo, nam povedó naslednje vrstice.

Nekega dne je patrola kordonske posadke na Kosmaču ponevedoma prestopila Črnogorsko mejo. Brigadni poveljnik v Trebinju je to prej zvedel nego stotnik na Kosmaču. Kako je bilo to vendar mogoče?

Črnogorci so brzojavili takoj v Cetinje, avstrijski pooblaščenec pa od tam v Trebinje.

Posadka v Milanovem odsijeku je posekala ob meji nekoliko dreves, ki so stala nedvomno na naši strani. Pri spravljanju dreves iz gozda je prišlo kamenje, ki je zaznamovalo mejo, nekoliko v nered; to je zadostovalo, da so se Črnogorci zopet pritožili.

Tudi hercegovinski prebivalci so bili jako strogi v tej zadevi, a zdi se mi, da bolj iz sebičnosti, nego iz domoljubja.

Tik vojašnice na Visoki glavici sta stali dve borni kolibi; v eni je prebival mesar, ki nas je zalagal z mesom, v drugi mali trgovec in prodajalec opojnih pijač. Oba sta bila Turčina, a prijateljske vezi ju niso družile; bil je drug drugemu trn v peti, zato sta si nasprotovala, kjer sta si le mogla.

Mesar je bil zavezan, imeti v zalogi najmanj 10 volov, ki so se po dnevi pasli po pašnikih okoli Visoke glavice. Da je mogel preskrbovati vojake s potrebnim mesom, je pobil poprečno vsak dan eno živinče. Turčin je kupoval voliče tudi v Črni gori, a uvažati jih ni smel pri Visoki glavici, ampak kakor je bilo že prej omenjeno, pri Arhangjelu, kjer je plačeval tudi carino in so se voli zaznamovali na koži, da so res tam prestopili mejo.

Stotnik na Visoki glavici je moral večkrat te voliče pregledati in če bi bil zasačil katerega brez označenega znamenja, bi ga bil moral takoj zapleniti.

Bilo je l. 1888. na svetega Matevža dan (21, kimavca). Zdavna je že legla noč na Visoko glavico in sova je skovikala v gozdu za črnogorsko mejo, straži v naši trdnjavi pa sta korakali gori in doli, da so odmevali votli koraki ob skalovitih bregovih in gladkih deblih mogočnih bukev. Tudi jaz sem ugasnil luč v sobici, kjer sem samotaril in reševal službene stvari, ter se podal k počitku.

Ura je odbila ravno dvanajst, ko nekdo potrka na dvoriščna vrata. Straža me pokliče in mi naznani, da želi nekdo govoriti z menoj. Hitro vstanem in v treh minutah sem popolnoma opravljen stal na dvorišča pred vrati; tudi samokres je bil za vsak slučaj na svojem mestu. Vrata se odpró. Strašna prikazen, mislil sem, da stoji pred menoj sam hudir iz »jame Radkuše« (globoka jama blizu Visoke glavice). Pod dvema dolgima in krivima rogovoma sta se svetili dve očesi in iz gobca je pošast pihala kakor stroj na ozkotirni bosenski železnici; bil je vol, katerega je star Turčin držal za desni rog in ves vnet komaj čakal, da sem ga vprašal, kaj vse to pomeni. Starec začne takó-le pripovedovati: »Gospodine, mesar, moj sosed, je vtihotapil vola in ga hotel pobiti, a jaz sem to preprečil; evo ti vola in če želiš, ti tudi lahko dokažem, da je mesar hajduk.«

Ponočni čas se mi ni zdel ugoden za preiskavo. Dal sem vola odpeljati na dvorišče, preiskavo pa sem odložil na drugi dan.

Prihodnje jutro zarana sta stala tožnik in obtoženec na dvorišču in vol pred njima. Obtoženec je prinesel s seboj pismo, v katerem prosi Čraogorec, da se mu naj vrne vol, ki je včeraj zvečer zbezljal črez mejo in se na paši primešal mesarjevim volom.

Zatoženi mesar je bil zeló užaljen in ni hotel priznati, da je vola vtihotapil, ampak je v enomer trdil, da ga je še le sosed opozoril, da žene nezaznamovanega vola v mesnico.

Tožnik ni mogel dokazati, da je mesar barantal s Črnogorcem in vtihotapil vola.

Obravnava, ki je trajala celi dan, je dognala, da je črnogorski vol res prostovoljno pribezljal obiskat svoje tovariše tostran meje.

Iz te resnične zgodbice je razvidno, kako škodoželjni in nevoščljivi so tudi Turčini celó svojim sovercem, kadar se gre za boljši košček kruha.

* * *

Razen domače živine se je nahajalo okoli Visoke glavice mnogo divjačine, zajcev, lisic, skalnih jerebic, najbolj nadležni in predrzni pa so bili volkovi. Večkrat so napadli drobnico, a velikanski psi, ki so to varovali, in puške naših vojakov so marsikaterega zvrnile.

Napadali pa niso le drobnice, ampak prišli so večkrat celó do naše vojašnice, kajti meso v mesnici jim je dišalo; a to predrznost so morali plačati večinoma z življenjem.

Nadporočnik Matija Kump je mnogo teh predrznežev usmrtil z zastrupljenim govejim drobom, katerega je zvečer položil na kraj, kamor so volkovi navadno zahajali, dragi dan pa je našel za streljaj od tega mesta mrtva trupla teh krvoločnikov.

Častniški namestnik Miroslav Peternel pa se je pečal le bolj s streljanjem zajcev in jerebic ter preskrboval kuhinjo s slastnimi grižljaji.

Življenje na Visoki glavici ni bilo tako slabo, kakor bi kdo morda mislil. Jaz sem se počutil na tej gori jako zadovoljnega; bil sem samostojen, kakor kakšen turški paša v svojem okraju.

Navadna živila smo prejemali pravilno iz Turčinove zaloge. Bazen teh živil so nam pa Hercegovinci donašali marsikaj, česar še v Trebinju ni bilo dobiti.

Nekega dne sem sedel v mali vrtni lopi, kar se mi približa Turčin s košarico v roki ter me vpraša: »Gospodine, kupiš li meda?« 

»Kupim,« mu odgovorim.

Nato postavi dve okostji konjskih glav pred mene na mizo, rekoč: »Evo ti meda, gospodine.« Jaz sem ga srepo pogledal in mislil, da mi je opraviti z norcem; mož pa, ki je takoj uganil moje misli, je prijel eno izmed okostij za čeljusti, ji raztegnil toliko, da se je ulil med iz žrela, ter pristavil: »Tu notri, gospodine, je med!« 

V svojem življenju še nisem videl prej takih panjev in tudi ne čul o njih.

Ko sem pozneje razkrehaval okostji, da sem prišel do medu, sem opazil, da je pridna čebela prej korenito očistila svoje stanovanje vsake nesnage in še le potem zastavila satovje in nanosila vanje medu.

Slišali smo že, da turški mesar najprej omoti živinče, ki je namenjeno za klanje, potem mu odreže glavo, in ako je to namenil za panj, jo odere, ji požaga rogova, izreze jezik in ušesi ter jo vrže potem v mravljišče. V nekaterih mesecih jo mravlje oglodajo tako, da ostane le okostje, v katerem se kaj rade naselijo čebelice, ki potem letajo skoz gobec, nosnice, ušesne in očesne luknjice ven in noter.

Kadar je pa tako okostje polno medu, se podrži malo nad ognjem in dim prisili čebelice, da izleté, prepustivši posestniku sad svoje marljivosti.

Vsak mesec po enkrat je hodil bataljonski poveljnik pregledovat kordonske postojanke. Kdaj da pride, nam je naznanil vedno nekoliko dnij poprej. Pri takih priložnostih se na Visoki glavici ni nič manj fino obedovalo, kakor v kakšnem dunajskem hotelu. Kazen zajca, jerebic, ocvrtih polhov so prišle na mizo tudi morske ribe in raki, ki smo jih dobivali, iz Dalmacije po najkrajši poti skoz Grab. V Lastvi in Grančarevu je že takrat sem in tja rodila vinska trta; od ondod smo dobivali grozdje, fige in drugo sadje, pa tudi med nam je šel dobro v slast.

Kadar smo nujno potrebovali kakšno stvar, ki se je dobila v selih, pod Visoko glavico ležečih, smo se posluževali posebnega brzojava, namreč pastirjev, ki so pasli svojo čredo po bregovih. Povedali smo prvemu najviše stoječemu pastirju, kar smo hoteli imeti; ta je brzojavil z močnim glasom niže se nahajajočemu i. t. d. V dobrih petih minutah je bila pastirska brzojavka z gore v selu, v dolini ležečem, in kmalu potem jo je pripihal lahkonogi opankar po najkrajši gorski stezici in nam prinesel, kar smo želeli. Umevno je, da smo mu vselej prav dobro plačali blago, s katerim nam je postregel.

Takega brzojava so se posluževali tudi vstaši v bojih s Turki l. 1876. in z Avstrijci l. 1878. in 1882.

* * *

Prekrasen je solnčni vzhod na Visoki glavici. Zlato solnce priplava izza gor na jutranjem nebu in posije najprej na vrhove košatih bukev, kakor bi hotelo pokazati svoje dopadenje nad ondašnjimi krilatimi pevci, ki skakljajo od vejice do vejice in prepevajo že od jutranje zore čast in slavo stvarniku in razveseljujejo človeško družbo. Daleč tam na jugu se leskeče v svitu jutranjih solnčnih žarkov široko površje Jadranskega morja. Na grebenih in obronkih med sivim skalovjem se kaže grmičevje nekoliko poživljeno in okrepčano. Živinska čreda je zapustila že davno svoje hleve, podobne velikim kurnikom, in je odšla na pašo. Votlo žvenkljanje zvoncev, ki jih nosita stara mavra in kosmati oven okoli vrata, se razlega daleč na široko po tej mični gorski okolici. Psi velikani varojejo čredo, prežé in pazijo z bistrim očesom na krvoločnega volka, ki večkrat prilomasti iz bližnjega gozda, da bi si poiskal masten zajutrk. Tudi pastir s puško na rami je vedno pripravljen, da odžene drznega tatú. Vojaški kuhar hodi od sivke do plavke, od dime do belke ter namolze kar na pašniku za male novce toliko mleka, kolikor ga potrebuje, da postreže posadki z belo kavo.

Patrole, ki odhajajo na vse strani, se javljajo pri poveljniku, ki že davno občuduje iz vrtne lope krasni razgled na mnogolično površje tega kraja, ki ga ravno zdaj čarobno obsevajo žarki goreče oble. Srce mu radosti utriplje; strinja se s pastirji, ki tu prepevajo:

Ljepo sunce posvetilo,
S svitom travico oblilo;
Travi ovan kosmatin,
Čreda druga tudi z njim!

Vuka z lesa se ne boj,
Jovo puško nos' s seboj,
Tudi Marko, zvesti pas,
Pazno čuva, varje vas.

Krvoločnež sam tud' vé,
Da se bližat' nam ne smé,
Travi ž'vinca brez skrbi,
Varna tukaj si mi ti!

V Milanovem odsijeku in na Borovi glavi.[uredi]

Omenil sem že prej, da je bila nastanjena na Visoki glavici le ena polovica stotnije, druga pa se je nahajala v Milanovem odsijeka in na Borovi glavi.

Ta dva kraja ležita na jugozapadu 3000, oziroma 3800 korakov proč od Visoke glavice. Milanov odsijek je zgrajen na obronku Borove glave, ki je 1336 metrov visoka, torej najvišja naselbina na celi kordonski črti.

Tudi tu je vladala še pred l. 1883. gorska samota, a pridne roke avstrijskih vojakov so zgradile dve mali trdnjavici, eno v Milanovem odsijeku, drugo na Borovi glavi.

Ne bom popisoval, odkod in kako se je donašalo gradivo za zidavo teh dveh postojank; vsak si lahko sam predstavlja, da je stalo naše vojake donašanje gradiva, posebno na Borovo glavo, mnogo truda in napora.

Na Borovi glavi je po letu jako prijetno bivati, kajti tu pihlja vedno hladen vetrc, a po zimi Žvižga in buči burja, da je strah in groza.

Življenje na teh dveh postojankah je enako onemu na Visoki glavici.

Pitno vodo in vodo za kuho donaša i tu osliček iz Begovega korita; voda za snaženje pa se nahaja v kapnici, katero so dokončali fantje 16. stotnije pod vodstvom nadporočnika pl. Kolerusa.

Ker se to dve posadki nahajata tik gozda, sta imeli poleg navadne kordonske službe še poseben posel. Sekali in napravljali sta namreč drva za posadko v Trebinju.

Povelja sta prejemali v prvi vrsti od poveljnika na Visoki glavici; v to svrho je bilo večkrat treba, da je prišel poveljnik iz Milanovega odsijeka na Visoko glavico; v takih slučajih je najstarejši podčastnik prevzel poveljništvo posadke.

Kako vestno in skrbljivo je tak namestnik opravljal svojo službo, nam kaže naslednji prigodek:

Po letu 1885. l. je 16. stotnija opravljala kordonsko službo na Visoki glavici in na odvisnih postojankah. Poročnik Josip Ripšl je zapovedoval postojanki v Milanovem odsijeku. Nekega dne se je napotil v službeni zadevi na Visoko glavico, kjer je gospodaril stotnik vitez Dragotin Andrioli. Med tem časom pa je prišel častnik iz Trebinja s tovorno živino po drva.

Ura je bila šest popoldne. Častnik je nastanil konjiče in se podal potem na Visoko glavico, da se oglasi pri poveljniku kordonske postaje in pozdravi tovariše.

Častniki na kordonu so se vsekdar zeló razveselili, kadar jih je kdo obiskal in jim prinesel kakšno novico iz širšega sveta; kajti razen časnikov že 10 dnij starih niso imeli nobene duševne hrane.

Razume se, da so si imeli tovariši mnogo povedati in pri časi dobrega dalmatinca jim je kaj hitro potekel čas v vrtni lopi na Visoki glavici.

Solnce je že davno zatonilo za robom Jadranskega morja, tudi zarja na večernem nebu že mineva. Kosmati oven z votlo donečim zvoncem okoli vratú se na čelu svoje črede ponosno vrača v ponočno zavetje, pastir dobro zatvori vrata in psa velikana ležeta vsak na eno stran hleva in pazljivo čuvata in zreta proti hosti, odkoder bi utegnil priti volk. Pastir se poda v svojo kolibo, obesi nabito puško na steno, zaužije skromno večerjo in se poda potem k počitku. Črna noč je nastopila. Vrtno kolibo na Visoki glavici razsvetljuje svetilnica, a častniki se ne morejo ločiti; pogovoru ni konca, ne kraja.

Poveljnik posadke v Milanovem odsijeku se še ni nikdar tako zakasnil; podčastnika, njegovega namestnika, že obhajajo skrbi: »Kaj neki zadržuje sicer jako točnega poročnika?« Vsakokrat, kadarkoli se je oddaljil se je povrnil še pred mrakom domov, a danes ga ni in ni. Se li mu je pripetila morda kakšna nesreča? Podčastnik ne premišlja dolgo, odda poveljstvo posadke nasledniku, oboroži patrolo in hajdi iskat poročnika.

Bilo je sicer prijetno sedeti v vrtni lopi, kjer je hladil večerni vetrc potna čela, a navzlic temu so se tovariši slednjič vendarle ločili.

Ker je bilo zeló temno, je stotnik ukazal, da spremi patrola častnika domov.

Prekorakali še niso polovice pota, kar zaslišijo votlo hojo in kmalu potem klic: »Stoj, kdo tukaj?«

Ripšl odvrne: »Častnik!« 

Poveljnik patrole odgovori: »Hodi dalje!« 

Ko se je Ripšl približal patroli, se je zeló začudil, kajti spoznal je poveljnika patrole. Na vprašanje, kaj dela tu, mu podčastnik odgovori: »Iščem vas, gospod poročnik; ker niste prišli domov, kakor po navadi, me je že jelo skrbeti; mislil sem, da se vam je pripetila kakšna nesreča in zato sem vzel patrolo ter šel vas iskat.« 

Poročniku je to vestno ravnanje podčastnikovo zeló dopadlo; pošalil ga je na mestu in mn izrekel prisrčno zahvalo za njegovo redko skrb in vdanost. Najraje pa bi ga bil objel, kakor se je poročnik sam izrazil, in mu s tem pokazal svoje veliko veselje nad njegovim obnašanjem. Veselilo ga je to tem bolj, ker je bil tuj častnik priča tega dogodka.

Ripšl iskreno obžaluje, da se danes več ne spominja imena tega lanega in vestnega kranjskega Janeza.

* * *

Kakih 800 korakov južno od Borove glave se razprostira »Krstati l". Tu je imel 22., tedaj deloma slovenski pešpolk, dne 21. sušca 1882. boj z vstaši.

Ker je ta boj jako poučljiv in sta se ga udeležila dva častnika, ki sta službovala tudi pri 17. Pešpolku[1] hočem omeniti glavne poteze tega boja.   Pešpolk št. 22. je bil na kordonu v Grabu, Bogojevičselu, Konjskem in Orahovcu in je zvedel, da so se pojavile na Bjeli gori tik črnogorske meje vstaške čete, ki so prej ropale čredo in poljske pridelke v bližnjih selih.

Da se pride tem hajdukom do živega, so se napotile stotnije s kordonskih postojank proti Bjeli gori. Jutro je bilo mrzlo in zavito v gosto meglo; o vstaših ni bilo nikakega sledu, le skoz gosto, sivo meglo so se culi dolgo zategli klici: »0 Jovo, hoj Gjuro, bježite, bježite — evo Švaba, mnogo Švaba!« Tudi so se cula znamenja na rog iz Črne gore, ki so oznanjala bratom, da je previdnost boljša nego hrabrost.

Ko so naši dospeli na Bjelo goro, niso našli tam žive duše, a onkraj meje so videli oborožene čete.

Po kratkem počitku so se stotnije vrnile po istih potih, po katerih so prišle, zopet na svoja mesta.

Ednajsta in dvanajsta stotnija tega polka sta prišli na povratku v Bogojevičselo in ednajsta, ki je bila tu nastanjena, je že sedla h kosilu. Zdaj priteče nenadoma pešec, kričeč na vso moč: »Deseta stotnija napadena, brzo nazaj!«

Iz tega kratkega, dokaj nerazumljivega naznanila je posnel major Ren, poveljnik 3. bataljona 22. pešpolka, da je močnejši sovražnik napadel 10. stotnijo, ki se je vračala v Konjsko.

Dvanajsta stotnija se je takoj vrnila, ednajsta pa, ki je bila ravno pri kosilu, 10 minut pozneje. Te dve stotniji sta prišli prepozno, a v pravem času je prišla 9. kompanija pod vodstvom korenjaškega stotnika Sokupa deseti stotniji na pomoč.

To pa se je prigodilo takó-le: Po kratkem počitku na Visoki glavici sta se 9. in 10. stotnija ločili. Sokup je korakal v Orahovac, Kober, poveljnik 10. stotnije, pa skoz Krstati dol v Konjsko.

Pri Paklani glavi je čul Rozman, porotnik v reservi, ki je vodil zadnje varstvo, klice: »Evo Švaba, udri Švaba!« in ob enem so frčale krogle 10. stotniji črez glave.

Rozman se je hitro razvil v bojno črto. Kober pa se je obrnil nazaj, poslal narednika Hanela za varstvo levega krila proti Paklani glavi, sam pa se je razprostrl z ostalima vodoma na desni strani Rozmanovega oddelka.

Vstašev je bilo okoli 200 in ti so se drevili proti Hanelu, a ta junak se jih ni ustrašil, temveč mirno in dobro meril ter počasi streljal. Vodnik Valenčič ga je krepko podpiral in ko so uporniki nameravali obkoliti levo krilo, sta se ta dva podčastnika odločno izrazila, rekoč: »Fantje, streljajte dobro, nazaj se nikakor ne damo potisniti!«  Ta sklep je bil vsekako drzen, a podpirala ga je vojna sreča.

Ko je namreč Sokup na potu v Orahovac zaslišal pokanje, se je ustavil s stotnijo in vprašal hercegovinskega kažipota: »Kaj je to?« 

»Gospodine, to so mine (zavrtane skale).«

Stotnik koraka dalje. »Brrm, birm, brrn, pok, pok, pok!«

Stotnik se ustavi znova, se obrne s celo stotnijo ter pravi obrnjen proti kažipotu: »To so mine, zvita kača? Ako me ne pelješ po najkrajši poti tja, kjer zažigajo mine, izgnbiš na mestu glavo.« 

»Ej, gospodine, kakor ukažeš, tako se bo zgodilo; idimo, idimo!«

Sokup je korakal proti kraju, odkoder je prihajal grom, kar najhitreje in je prišel vstašem, ki so lezli na goro, za hrbet ravno v onem času, ko sta podčastnika moštva pojasnila, da se pod nikakim pogojem ne umakneta.

Poročnik Sartori, ki je vodil prednje varstvo 9. stotnije, je prvi ustrelil sovražniku v hrbet. »Živio, urá!« so ga pozdravili vojaki 10, stotnije, katerim je prišla 9. o pravem času na pomoč. Nekoliko pozneje se mu je pridružil nadporočnik Gati, ki je prevzel povelje obeli vodov.

Od strani in od vzadi napaden, se je sovražnik začasno umaknil, a dobivši pomoč, je znova izkušal obkoliti levo krilo in hotel vreči naše z Paklane glave.

Nadporočnik Gati in poročnik Sartori sta hrabro vztrajala v hudem sovražnem ognju, stotnik Sokup pa je razvil še druga dva oddelka svoje stotnije na levem krilu, zgrabil sovražnika od strani in v ozadju ter dal povelje za splošni napad. Na obeh krilih je pel rog in veleval na naskok, a do tega ni prišlo, ker vstaši so pokazali prej hrbet in bežali na črnogorska tla. Stotnika Sokup in Kober sta jim sledila do meje. Vsekakor jih je oplašilo pogumno in odločno postopanje stotnika Sokupa in njegovih častnikov ter hrabro vztrajanje 10. stotnije.

Narednik Juvan 9. stotnije, ki je bil poslan za levo stransko varstvo do Begovega korita, je bežeče vstaše pozdravljal s kroglami in jim učinil mnogo škode.

Nadporočnik Radanovič, poveljnik 9. stotnije 36. pešpolka, ki je bil v Konjskem za posadko, je hitel, ko je čul streljanje, iz lastnega nagona na pomoč, a prišel je prepozno, toda navzlic temu zasluži posebno pohvalo.

Ob 4. uri popoldne je bil boj končan in oddelki so se vrnili domov.

Naši niso imeli nikakoršnih izgub, sovražnik pa je vlekel 5 mrtvih in 7 ranjenih črez mejo.

Divizijonar Kober je jako laskavo pohvalil vse častnike in moštvo, ki se je udeležilo boja v Krstatem dolu.

Pozneje pa so bili odlikovani še z najvišjo pohvalo: stotnik Sokup, narednik Juvan in vodnik Čondič 9. stotnije; srebrno svetinjo za hrabrost 2. vrste pa sta dobila: narednik Vaclav Hanel in vodnik Jakob Valenčič 10. kompanije.

Na Kosmaču in Pečinah.[uredi]

Te dve postojanki ležita 20 kilometrov vzhodno od Trebinja tik črnogorske meje. Zračna črta med Kosmačem in Visoko glavico pa znaša 7 kilometrov.

Približno 2000 korakov južno od Kosmača se je nahajala trdnjava Klobuk, katero je dal feldmaršallajtnant Jovanovič l. 1878., kakor smo že slišali, podreti in svet poravnati.

Lega tega kraja je za vojaška početja ugodna; to so že spoznali hercegovinski mohamedanci in Francozge l. 1806., ko so se tu borili proti Rusom in Črnogorcem.

Dne 7. vinotoka l. 1876. ob treh zjutraj je tu prelomil Ahmed Muktar paša premirje in zvijačno napadel s 26.000 vojaki 6000 Črnogorcev, katerih prednje straže so se bile zazibale v sladkem spanju, nič hudega sluteč.

Ta nepričakovani napad s toliko premočjo je napravil med Črnogorci veliko zmešnjavo in omogočil, da so Turki Črnogorce zapodili in jim vzeli tri močne okope ali šance. Muktar se pa ni dolgo veselil svoje zmage; kajti vojvoda Vukotič je prihitel z drugimi oddelki prednjim stražam na pomoč, ki so se med tem nekoliko opomogle od nenadnega napada, ter zgrabil nepoštenega, petkrat močnejšega sovražnika s tako togoto in srčnostjo, da mu ni vzel samo izgubljenih okopov, ampak tudi zapodil Muktarjevo vojsko do Klobuka, kjer je zasedla višave pri Kosmaču.

Pregnati Muktarja iz tega stališča pa ni kazalo, ker je bila ura že sedem ter se je jelo mračiti. Vrh tega so bili črnogorski sokoli že 16 ur v ognju.

Črnogorci so izgubili v tem boju 154, Turčini pa 1500 mož.

Kako se je Jovanovič l. 1878. tu bojeval, nam je že znano.

Iz teh kratkih potez razvidimo, da je ta kraj vojaške važnosti, to se je l. 1882. postavila tudi semkaj kordonska postaja.

Življenje in vrvenje na tej postaji je bilo enako onema na drugih označenih kordonskih postojankah. Omeniti hočem le žalosten dogodefe, ki se je tukaj pripetil.

Meseca vel. srpana l. 1886. je bil poveljnik te postaje nadporočnik agon Trost, Častnik precej vroče krvi, ki je imel tudi svojo rodbino to je moral pustiti izven Hercegovine; služboval je prej le v večjih mestih, kakor v Gradcu, Celovcu, Ljubljani itd., in je bil rad vesel. Vedno [nejasno] mogel ostati v lepih mestih, kruta usoda ga je pripeljala tudi na osmač, kjer razen vojakov, sinjega neba in kratkega kamenja ni del žive duše. O razvedrilu, kakoršnih nam nudijo velika mesta, se pač ni moglo govoriti; vrh tega je mislilo očetovsko srce večkrat na dom, katerega še dolgo ne bo mogel videti; otožnost se ga je lotila, un se mu je stemnil, prijel je za puško, ko je ležal v postelji, in se ustrelil dne 3. velikega srpana 1886. Zadel se je tako dobro v glavo, da bil takoj mrtev.

Komisija je prišla in truplo pregledala, ki se je potem položilo v kev, iztesano iz skromnih desek, in se pokopalo med dvema skalama.

Črez dve leti so sorodniki dali izkopati truplo in ga prepeljati v Gradec.

Ko so truplo izkopali, so videli, da so lisice napravile luknjo do rakve in tam gnezdile; pač čudna druščina po smrti!

* * *

Na kordonski postaji v Pečinah, ki je bila odvisna od posadke na Kosmaču, je bilo življenje in službovanje dokaj enolično, le enkrat se je pripetilo nekaj posebnega.

O tem dogodku pripoveduje tedanji poveljnik te postojanke, nadporočnik Franjo Drenik takó-le:

Kakor vsako leto, tako so se pojavljali tudi spomladi l. 1887. hajduški napadi ob črnogorski meji.

Poveljništvo druge gorske brigade v Trebinju je zaukazalo, da naj krdela na kordonu in orožniki odpošiljajo patrole na vse kraje in natanko preiskujejo vstaška skrivališča.

Tudi posadka v Pečinah je odposlala vsled označenega povelja tri patrole, ki naj bi korakale vštric proti črnogorski meji in se združile pri Parežu na levem bregu Trebinjčice. Svet, po katerem jim je bilo korakati, je bil zeló zarastel z grmovjem in mladimi drevesci; zato je neki desetnik 13. stotnije, ki je vodil 7 mož močno patrolo, izgrešil pot in nevedoma prekoračil črnogorsko mejo.

Poveljnik patrole, misleč, da koraka v pravi smeri, vidi na enkrat pred seboj naselbino, pred katero so stali oboroženi prebivalci, ki so desetnika takoj ustavili in zahtevali, da naj odda orožje.

Med tem ko se je patrola ustavila in pripravila za boj, je na koncu patrole korakajoč pešec pobegnil in letel, kar je mogel, do bližnje orožniške postaje pri Uščah in tam naznanil, da je patrola prekoračila črnogorsko mejo ter bila ujeta in razorožena.

Poveljnik te orožniške postaje je, kakor so mu velevali predpisi in dolžnost, naznanil to poročilo potom brzojavnega urada v Lastvi brigadnemu poveljništvu v Trebinju.

Generalni major Babic je hipoma poklical pol bataljona pod orožje in ga poslal na črnogorsko mejo z ukazom, da mora na vsak način oprostiti patrolo, in če bi drugače ne bilo mogoče, naj se posluži v to svrho tudi orožja.

Vsled odločnega in previdnega postopanja poveljnika patrole se je pogajanje takó-le vršilo: Na zahtevo, da naj patrola odda orožje, odgovori poveljnik patrole: »Prekoračili smo nevedoma mejo in prišli sem, orožja pa nikakor ne oddamo; vrniti se hočemo v miru v Hercegovino. Ako s tem niste zadovoljni, pa naj razsodi orožje; zmagalec naj razoroži zmaganega in ga vzame s seboj.«

Ker je vodja črnogorske patrole razvidel, da mu je opraviti z odločnim in pogumnim nasprotnikom, ki se sklicuje na moč svojega orožja, je odjenjal že z ozirom na slabejše orožje, kajti Črnogorci so bili oboroženi s puškami in samokresi na »kapsel«, in je razsodil, rekoč: »Ostanimo si dobri prijatelji in vrnite se mirno; mi vas več ne zadržujemo!«

In tako se je vrnila patrola brez posebnih dogodkov še isti dan v Pečine.

Ko so Črnogorci našo patrolo ustavili, so ji bili že tako blizu, da je eden prvih, ki so bili na čelu črnogorski patroli, enemu izmed naših ugrabil puško; to puško so vrnili po mirovni pogodbi, ki sta jo sklenila poveljnika patrol; zakaj naš desetnik ali korporal le pod tem pogojem ni porabil orožja, da se je vrnila patroli ugrabljena puška.

S tem dogodkom se je pečala pozneje vojaška sodnija. Mož, ki je napačno izporočil, da je bila naša patrola ujeta, in s tem povzročil, da se je en del posadke v Trebinju poklical pod orožje, je dobil 3, oni, ki si je bil dal puško ugrabiti, pa 4 mesece gamizijskega zapora.

Vrnitev.[uredi]

Prve dni meseca vinotoka l. 1888. so 4. bataljon 17. pešpolka na kordonu rešili oddelki 75. pešpolka in Kunovci so se vrnili v Trebinje, da se tam pripravijo po štiriletnem trudapolnem službovanju v skalnati Hercegovini za odhod v domovino.

Zadnje dni pred odhodom je bilo opaziti v Trebinju neko živahno vrvenje in občevanje. Kunovci so se poslavljali. Naši fantje pa niso jemali slovesa samo od prijateljev in znancev, ampak tudi, kar se jim mora šteti v posebno čast, od svojih umrlih tovarišev na trebinjskem mirodvoru; obiskali so njih gomile in jih okrasili. Od te dobe naprej so te gomile pozabljene nalik onim na livanskem pokopališču.

Dne 10. vinotoka je bataljon odkorakal v najhujšem dežju proti Dubrovniku; navzlic temu so ga spremili civilni dostojanstveniki in častniki v Trebinju ostalih krdel do mosta v Dražindolu.

Dež je premočil sicer naše fante do kože, a dobre volje jim ni odvzel, saj jih je vendar grela misel na milo domovino. Tudi so bili za to potrpežljivost že obilno poplačani, ko so dospeli v Drijeno; zakaj tu je posvetilo zlato solnce in kmalu potem se je razprostiralo pred njimi široko Jadransko morje.

Zvečer tega dne smo se vkrcali v Gružu in dospeli dne 13. zjutraj v Trst, kjer so fantje do večera počivali.

Dne 14. vinotoka zjutraj smo dospeli v belo Ljubljano. Častniki tam bivajočih treh bataljonov so nas čakali in na kolodvoru prijazno sprejeli ter nas spremili do šentpetrske vojašnice, kjer se je ta bataljon naselil.

V Ljubljani so se pričeli za bataljon hudi dnevi in marsikdo si je želel nazaj na Visoko glavico. Priznalo se nam je sicer, da znamo trdnjave zidati, pota graditi, pse poučevati in sem ter tja kakšnega hajduka ujeti, korakanje za parado pa se nam je odločno odrekalo; preostajalo nam ni torej drugega, kakor čvrsto stegovati kolena in se vaditi korakati tudi za parado.


Sklep.[uredi]

Povsod, kjer je v zgodovini avstrijski zaplapolala starodavna, črnožolta zastava, je oznanjala s svojo slavo tudi slavo slovenskih junakov.

Od Severnega morja do obal vroče Sicilije, od daljne Sene do bistre Save in deroče Drave, na Nizozemskem in na Ogrskem, ob Renu in Padu — kamorkoli je bil postavljen slovenski vojak, povsod se je izkazal hrabrega in zvestega bojevnika za svojo domovino in za svojega vladarja.

Kakor bajnokrasni zvezdi se svetita na slovenskem nebu imeni vzorjunakov Čehovina in Vege, a njima sledi še nepregledna vrsta drugih svetlih zvezd.

Jugoslovani so najboljši vojaki — to je resnica, ki jo je priznal največji vojaški veleum vseh časov, veliki Napoleon sam, ko je izustil nekoč besede: »Dajte mi par ilirskih polkov in z njimi si osvojim ves svet.« 

Te lepe vojaške čednosti Slovencev in naših bratov Hrvatov so se pokazale pri zasedanju Bosne in Hercegovine v najsijajnejši luči.

Slovenski narod je pri zasedanju ne le po vrlinah svojih vojakov, ampak tudi po njih številu prinašal Avstriji izmed vseh narodov sorazmerno največ žrtev; kajti v Bosni in Hercegovini so bili zbrani vsi tedanji slovenski polki, namreč kranjski (17.), primorsko-dalmatinski (22.), koroški in južnoštajerski reservni pešpolk št. 7. in 47.; vrh tega še vsi trije slovenski lovski bataljoni št. 7., 19. in 33. in nekaj dragoncev, ženistov, pijonirjev, pratežnih in sanitetnih vojakov in poljskih orožnikov. Nič manj kakor 9-10 tisoč mož iz slovenskih pokrajin se je udeležilo vojne v Bosni in Hercegovini!

A kako so se bojevali!

V skalovitem in raztrganem kraškem svetu, ki tvori velik del Bosne, po divjih strminah, po skoro nedohodnih stezah prodirajoč — koliko so morali pretrpeti in kake železne narave so morali biti, da niso omagali tedaj, ko jih je, utrujene in izmučene od dolgega pota, zavratno napadla četa ljutih vstašev.

In v večjih bojih, kakor pri Maglaju, Žepčah, Sarajevu, Livnu, v nevarnih, odločilnih trenutkih, kakor pri Jajcu in Banjaluki, so se odlikovali s čudovito hladnokrvnostjo, vztrajnostjo in junaškoveselim preziranjem smrtne nevarnosti.

Kako prijetno in domače pa nas dime, ko čitamo, da so slovenski fantje klicali besnega Turčina šaljivo na korajžo, kakor da bi bil ta boj za življenje in smrt le čisto navadna fantovska praska. »Le po njem«, ali »udri ga!« se je culo dostikrat v najljutejšem ruvanju, in ta klic, dobro znan izza mladeniških spopadov in tepežev, je postal tedaj v smrtonosnem boju našim fantom oživljajoče geslo, ki je vzbujalo v njihovih srcih spomin na daljno domovino in podvojilo vsakemu hrabrost in pogum.

Tako si lahko tolmačimo razmeroma visoke izgube, ki so jih imeli naši polki. Pešpolk št. 17. je imel na pr. 126 mož mrtvih in ranjenih; 22. pešpolk celó 378. Iz vseh slovenskih polkov in bataljonov je bilo mrtvih in ranjenih okoli 600 mož, ne vštevši onih, ki so oboleli vsled naporov, težav in nalezljivih boleznij ter pomrli v vojnih bolniščnicah.

Kot znamenito posebnost moram označiti občudovanja vredno vztrajnost in potrpežljivost naših ranjencev v bojni črti, ki se za prizadete jim rane še zmenili niso, ampak so dalje streljali in se dali obvezati še le po končanem boju. Zopet drugi so zapustili bojišče še le na opetovano opominjanje svojih poveljnikov, in tudi tedaj so, če so le mogli stati na nogah, stopili pred poveljnika, ga pozdravili in mu po predpisu naznanili odhod z bojišča. Po boju so pa radi in z veseljem pomagali pri dobrodelnih napravah, zgradbah itd. in si s tem zagotovili trajen in hvaležen spomin v tistih krajih Bosne in Hercegovine, kjer so bivali.

To pa, kar je bilo v tem zasedanju odločilnega pomena, je bila ona uprav slovenska žilavost in čilost duha, ki si jo je ohranil slovenski vojak tudi v najhujših položajih.

V največji vročini je zmanjkalo včasi vode, ob najtežavnejših hojah po strmem gorovju in premočenih udrtih lazih ni bilo najti niti koščka kruha ali sploh živeža — naši fantje niso obupali. Ulil se je dež kakor iz škafa, in vojaki so morali, trepetajoč od mraza, prenočiti na mokri, blatni zemlji ali pa ob ledeni burji celo noč prestati na straži — a dobra volja jih ni minila in vedno se je našel kak dovtipnež, ki je ob plapolajočem taborskem ognju bril svoje burke in tovarišem preganjal spanec in malosrčnost, ki se v takih slučajih kaj rada polasti človeka. Prirojena slovenska šaljivost je zmagala in izvabila tudi najneprijetnejši stvari nekaj veselega in tolažljivega.

In to, kar se pri drugih narodih slavi kot nekaj posebnega, to so izpolnjevali slovenski vojaki kot stvar, ki se sama ob sebi razumeva, kar sploh ne more biti drugače. Pregovor pravi sicer, da se krepost najlepše sama poplača, a slovenskim junakom ni izostalo zasluženo plačilo — priznanje najvišjega vojnega gospoda, presvetlega cesarja.

Slovenski polki, posebno 17. in 22., so bili odlikovani tako lepo, kakor malokateri.

Pešpolk št. 22. sam je dobil nič manj kakor 125 odlikovanj, ne vštevši posebne pohvale, in sicer: 3 rede železne krone 3. vrste, 19 vojaških zaslužnih križev, vseh 22 z vojno dekoracijo; 19 najvišjih priznanj, dva zlata križa s krono; 18 srebrnih svetinj za hrabrost prve in 64 za hrabrost druge vrste; 36 mož je bilo pohvaljenih.

Pešpolk št. 17. je prejel 110 odlikovanj, namreč 5 redov železne krone 3. vrste, 15 vojaških zaslužnih križev, vseh 20 z vojno dekoracijo; 17 najvišjih priznanj; dve zlati svetinji, pa 15 srebrnih za hrabrost prve in 53 za hrabrost druge vrste ter tri zlate križce, izmed teh eden s krono; 61 mož pa je bilo pohvaljenih.

Reservni pešpolk št. 47. si je priboril en Leopoldov red, en red železne krone 3. vrste, štiri vojaške zaslužne križe, vse z vojno dekoracijo; eno najvišje priznanje; 8 srebrnih svetinj za hrabrost prve in 29 za hrabrost druge vrste.

Reservni pešpolk št. 7. je dobil en Leopoldov red, en red železne krone 3. vrste, 9 vojaških zaslužnih križev, vse z vojno dekoracijo; tri najvišja priznanja; eno zlato in šest srebrnih svetinj za hrabrost prve in 26 za hrabrost druge vrste; 6 mož je bilo pohvaljenih.

Lovski bataljon št. 7. si je priboril en viteški križ Franc-Jožefovega reda, 7 vojaških zaslužnih križev z vojno dekoracijo, dve najvišji priznanji; 5 srebrnih svetinj za hrabrost prve in 10 za hrabrost druge vrste; 23 mož pa je bilo pohvaljenih.

Lovski bataljon št. 19. je prejel en red železne krone 3. vrste, dva vojaška zaslužna križa, vse tri z vojno dekoracijo; tri najvišja priznanja; eno srebrno svetinjo za hrabrost prve in šest za hrabrost druge vrste ter 21 najvišjih priznanj za moštvo.

Lovski bataljon št. 33. je dobil en red železne krone 3. vrste, dva vojaška zaslužna križa, vse tri z vojno dekoracijo; eno najvišje priznanje; eno zlato svetinjo, pa 3 srebrne za hrabrost prve in 5 za hrabrost druge vrste; 14 mož pa je bilo pohvaljenih.

Če pogledamo to bogato vrsto krasnih odlikovanj, se nam nehoté vsiljuje spomin na oni izrek v Šileijevem »Valenštajnu«: »Le v bitvi možak je vreden še kaj, tu kaže junaštvo se pravo.« Pa ne le v boju, ampak tudi pri kulturnem delu so slovenski fantje izborno izvrševali svojo nalogo; v posebno čast pa se jim mora šteti, da so bili napram premaganemu sovražniku prizanesljivi in prijazni; s to prijaznostjo in sorodno govorico so si hipoma pridobili zaupanje in naklonjenost slovanskega prebivalstva v zasedenih deželah. Slovenska beseda je bila torej tudi tukaj tista vez, ki je mnogo pripomogla vladi, da je pomirila v tako kratkem času razburjene duhove v Bosni in Hercegovini.

Da, v teh izvenrednih razmerah, ki so zahtevale najhujše telesne in duševne napore, je pokazal rod slovenski opetovano, koliko zdrave, neizčrpne moči, koliko pristnega junaštva tiči v njem. Li naj je tudi po številu majhen narodič, njega vrline, ki so skrite v njem, mu zagotavljajo trajen obstanek!

Četrt stoletja je minilo izza onih burnih, slave polnih dnij. Kod mine za rodom in kmalu ne bode nikogar več od onih, ki so se nekdaj bojevali v Bosni in Hercegovini. Zgodovina človeštva bo pač poročala o zasedbi teh dežel, o glavnih bojih, bitkah in kulturnem delovanju, a imena posameznih hrabrih junakov se bi našla le v zaprašenih vojnih arhivih. Da pa ne zatone v morju pozabnosti spomin na junaštvo slovenskih bojevnikov v Bosni in Hercegovini, kakor že tone misel na hrabre čine naših fantov izza laških bojišč, sem spisal to knjigo, a ne toliko v proslavo zasedbe same, kolikor v čast in slavo hrabrim žilavim slovenskim fantom. Spisoval sem jo z ono ljubeznijo do naših vrlih fantov, ki navdaja vsakega, ki je imel, kakor jaz, priliko, spoznavati izvenredne vrline slovenskih korenjakov v žalostnih in veselih trenutkih skupnega bojevanja.

Naj bi sijaj njih slavnih del, ki osvetljuje ves narod, tudi osvetljeval in prešinjal s ponosom še pozne rodove, naj bi spomin na junaštvo prednikov vzbujal isto junaštvo v srcih potomcev, da pohité, kadarkoli jih pokliče bojna tromba, veseli in čili v boj, proti vsakemu sovražniku zmagonosno braneč cesarja, narod in milo domovino — kot pravi slovenski junaki!


Vojska v Bosni.[uredi]

(Narodna pesem.)

I.[uredi]

Vsi cesarji in vsi kralji
So v Berlinu vkup se zbrali,
Sodbo ostro so držali
In tako-le so spoznali:
»Tur'k velika je nesnaga,
Mora se pomesti s praga;
Več ne sme kristjanov dreti,
Bosna se mu mora vzeti.
Naš prijatelj Avstrijan
Je za to dovolj močan;
On najlaže to stori.
Ker korajžne 'ma ljudi.« 
Ko se sodba ta prebere.
Cesar vojska skupaj zbere
In potem Filipoviča
K sebi na svoj dom pokliče.
Cesar reče generalu:
»Ktere bomo v boj poslali,
Al' Madjare, ali Nemce,
Al' Hrvate, ali Pemce?«
Rekel je Filipovič:
»Naši fantje so vsi ptič';
Toda Kranjci so med vsemi
Najbolj čvrsti in iskreni;
Kamor ti se zaprašé,
Vse pred sabo polomé.
S Turkom star račun imajo,
Naj ga letos poravnajo.
Če junake te dobim,
Turka nič se ne bojim.« 
Cesar vse mu potrdi,
Pismo pisati veli
V Trst, na kranjski Kunov roj
Naj pripravi se na boj.
Kunovci so pismo brali,
So veselja za vriskali:
»Ha, poskušal boš, Turčin,
Kaj je kranjske zemlje sin.
Kvišku, fantje, mi smo mi.
Greje nas slovenska kri!
S Turkom star račun imamo.
Prav je, da ga poravnamo.«

II.[uredi]

Godba je lepo igrala,
Vojska se je v boj peljala;
Le v Ljubljani se še vstavi.
Da domači kraj pozdravi.
So Slovenke se jokale,
Ko so šopke povijale.
Mokro vsako je oko,
Ko jemale so slovo.
Priger pa na konj' sedi

In tako jim govori:
»Fantje, več se ne mudite,
V vrsto skupaj se vstopite!
Resen mora bit' vojak.
Ker vas čaka boj težak.« 
Fantje v vrsto so stopili,
Niso se nič več mudili:
»Z Bogom, ti domači kraj.
Prišli bomo še nazaj,
Če nas svinca in bodala
Mati božja bo varvala.«
Voz železni je zažvižgal;
Črez Posavje vlak hiti.
Zgine nam izpred očij
Doli na hrvatsko stran.
Kjer se zbira Tur'k močan.

III.[uredi]

Kmalu v Zagreb so dospeli.
Kjer so jih lepo sprejeli;
Tam pozdravljajo Hrvate
Kakor svoje rodne brate.
Dosti vojske tam je zbrane
Od vseh krajev tja poslane;
So Madjari in Poljaki,
Nemci, Čehi in Slovaki;
So Tirolci, Bukovinci
In Hrvatje, Dalmatinci;
Pešci, lovci, topničarji.
So ulanci in huzarji;
Grdo Turek gledal bo,
Kadar ti ga zgrabijo.
Ko Filipovič ji migne.
Vojska vsa se kvišku dvigne;
Stopa proti turškem' Brodi
In Filipovič jo vodi.
Še le pri deroči Savi
Cela truma se ustavi.
Most črez Savo naredili
In na turško stran stopili.
Ceste tri so napeljane
V kraje Bosnije prostrane:
Prva se zavije v levo,
Druga kaže v Sarajevo,
Tretja pa na desno pelje,
V Banjaluko in Rogelje.
Vkup stopili generali
In so se posvetovali,
Kak' se naj Turčin prekane.
Brž Filipovič jo vgane:
Vojsko loči na tri dele,
Vsak'mu svoje da povelje.
V levo stran do reke Drine
Je poslal madjarske sine.
V sredo je postavil Nemce
In pa štajerske Slovence,
In po cesti desne plati
Šli so Kranjci in Hrvati.
Tak' Tardina so prijeli,
Od vseh krajev ga zajeli.

IV.[uredi]

V levo stran so šli Madjari,
Vodil jih je grof Sapari.
Malo sreče so imeli,
Vmikati so se začeli.
Štajerci so Šli po sredi,
Zgrabi Tar'k jih grdogledi;
Dobro so se mu branili
In nazaj ga zapodili;
Niso mu počitka dali,
Do Sarajeva ga gnali.
Kranjci in za njim' Hrvati,
Krenejo po desni plati.
Ko so prišli do Rogelja,
Turek že na naše strelja.
Kape vidijo rudeče.
Polno jih po hribu teče;
Kakor toča so se vsule
Sem po naših turške krogle.
To junake kranjske zdraži.
Da postanejo vsi vražji,
Da se v Turke zakadé;
Kmalu v beg jih zapodé.
Turki niso se vstavljali.
Proti Jajcu so bežali.
Tak' je srečno bil končan
Prve bitke vroči dan.

V.[uredi]

Ves srdit je turški paša.
Vojska slab' se mu obnaša.
Sem in tja po sobi hod'
In preklinja kranjski rod.
Po vsi Bosni bobnat' reče,
Turek na pomoč mu teče.
Moški vsak za puško zgrabi,
Kar je Turka, vse privabi,
Močno vojsko skupaj spravi,
V mesto Jajce jo postavi.
Tam za trdnim zidom čaka,
Kdaj da Kranjec prikoraka.
Ko so naši tja dospeli,
Nad Turčinom so strmeli.
Črez vse hribe in planjave
Turka je ko listja trave:
Naših fantov je le malo,
Pa srce jim ni upalo.
Bogu izroče si duše
In nabijejo si puše.
Ko se jutro zazori,
Vojska v vrsti že stoji.
Kranjce vprašajo Hrvati:
»Al' za vami hoč'mo stati. 
Al' pa vi za nam' hoditi,
Nas pa v boj naprej spostiti?« 
Kranjci so odgovorili:
»Mi smo vedno spred hodili,
Zdaj tud' hoč'mo prvi biti
In se s Turkom poskusiti.
Treba ni za nas se bati,
Turku hoč'mo pokazati.
To pa mislimo, da malo
Dela bo za vas ostalo.«
Glasno jim zapel je boben,
Kranjci šli so prvi v ogenj.
Turki streljat' so začeli;
Strašni topi so grmeli.
Krogle spred in zad padale,
Mim' ušes so jim brenčale.
Ene v zemljo se zarile.
Druge našim smrt nosile.
Kranjci se pa ne splašé,
Mimo v ognju tam stojé;
Turke s svincem trušajo,
Hudo kri jim pušajo;
Hruške mečejo jim suhe,
Turki padajo ko muhe.
Ker pretežke te jedi
Vsak želodec ne strpi.
Zdaj se Turki vkup zberó,
Strašno vpitje zaženó:
»Alah, Alah!« so zavpili,
V naše so se zakadili.
Naši noč'jo se vmaknit'
In začne se boj srdit.
Puška poka, boben poje.
Paša kolne Turke svoje.
Kranjci niso nič se bali,
Turke dobro so kresali.
Turkom že pogum upada,
Trese se jim dolga brada.
Še Hrvatje so prihruli
In na Turke so se vsuli,
Prišli Kranjcem na pomoč,
Boj je trajal pozno v noč.
Vrli Kranjci in Hrvatje,
Kakor pravi rodni bratje,
Turke so z močjo zvabili
In nazaj jih zapodili.
Kakor snopje od rži,
Mrtvih Turkov tam leži.
Tur'k se branit več ne more,
Bežal je v visoke gore.
Turška moč je b'la zdrobljena,
Bosna pa za nas dobljena.
O veseli se, kristjan,
Zate to je srečen dan!
Hvala večnemu Bogu,
Ni več turškega strahu.

==== VI. ==== 

Bosna se je vsa podala,
Samo Livna je še stala;
Livna ima trden zid
In za zidom Tur'k je skrit.
Turki so se v Livni zbrali,
Našm so se posmeh'vali:
»Če ste Bosno vso vkrotili,
Livne niste še dobili.«
Ko Filipovič to čuje,
Sam pri sebi premišljuje:
»Livna ima trden zid,
Težko bo jo ukrotit'.
Druz'ga sveta zdaj ne vem,
Ko da Kranjce tja pošljem.« 
Kranjci v Travniku so bili,
V hribih Turke so lovili.
S pismom sel jih tam dobi,
Livno vzeti jim veli.
Priger skliče svoje gade,
K' jim srce nikol' ne vpade.
Urno so se skupaj zbrali
In pred Livno se podali;
Celo mesto obstopili
In nikogar ven pustili.
Tri so dneve, tri noči
Turka tam oblegali.
Postelj trda je žemljica,
Streha mokra je meglica.
Burja črez pečine brije,
Straža v plašče se zavije.
Noč in dan ognjene strele.
Iz topov so v mest' letele.
Bombe pokale, šrapneli.
Da so Turki obledeli;
Mesto se od bomb unelo,
Na vseh krajih je gorelo.
Turkom v mestu ni strpet',
Ven poskušajo prodret';
Se iz mesta ven spusté
In se v naše zapodé.
So na Kranjce naleteli.
Ti so jih tako sprejeli,
Da se brž obrnejo
In se v mesto vrnejo.
Paša kolne, jadikuje
In si črno brado ruje;
Livna se ne dá rešiti.
Našim mora jo pustiti.
Jezno migne Turkom z glavo.
Belo vzdignit' dá zastavo.
Turki so se priklonili
In orožje odložili.
Godba je lepo igrala.
Ko se Livna je podala.
Kunovci pa vsi veseli
V turško gnezdo so hiteli;
Turkom puške vse pobrali,
Vjete v Avstrijo poslali.
Slava Kunovcem doni,
Livna se jim pokori.
Vzeta Bosna je prostrana,
Vojska pa je dokončana.

VII.[uredi]

Ko je cesar vse to zvedel,
Se je silno razveselil;
Hvalo Kunovcem poročil
In povedat jim naročil:
»Dokler Avstrija bo stala,
Hvalo bode vam dajala;
Bosno ste nam pridobili.
Tam kristjane ste rešili.
Pometena z naš'ga praga
Divjih Turkov je nesnaga.
Kunov polk pa slavnoznan
Bo pred vsemi odlik'van.«

Slavnost ob petindvajsetletnici zasedenja Bosne in Hercegovine.[uredi]

Leta 1903. je minilo 25 let, odkar se je bila zasedla Bosna in Hercegovina. Petindvajsetletnica te zasedbe se je slovesno obhajala na velikega šmarna dan 1903 v Ljubljani.

Slovenski bojevniki iz leta 1878., ki so prihajali od blizu in daleč, in se zbirali na vrtu gostilne pri »Novem svetu« na Marije Terezije cesti št. 14. ter so potem odkorakali v nunsko cerkev, kjer se je slavnost pričela s sveto mašo.

Cerkvene slavnosti se je udeležil tudi nadvojvoda Josip Ferdinand z vsemi tremi v Ljubljani bivajočimi generali, mnogimi aktivnimi in nirovljenimi častniki. Pred cerkvijo sta sprejela nadvojvodo člana slavnostnega odbora, gg. gimnazijski ravnatelj Andrej Senekovič in ičunski nadsvetnik Anton Svetek.

Sveto mašo je daroval po navdušenem cerkvenem govoru bivši vojaški kapelan in sedanji gimnazijski profesor g. dr. Ivan Svetina ob asistenciji gg. župnika Malenšeka in Henigmana; stregli pa so pri maši bivši bojevniki in sedanji poštni poduradniki, gospodje: Jakob Skala, France Štrukelj, Miha Palovec in Ivan Jenko. Imenovani trije duhovniki in župnik Zamida, ki je tudi prisostvoval tej slavnosti, so se udeležili l. 1878. zasedbe. Prav lepo je bilo videti pri slavnostnem obedu to četvorico duhovnikov s častnimi svetinjami na prsih.

Pogled po cerkvi je pričal, da so tu zbrani res sinovi našega naroda; pobožno so se zahvaljevali Bogu, ker jih je pred 25 leti obvaroval vsake nevarnosti in jih pripeljal zdrave domov; spominjali pa so se tudi onih tovarišev, katere krije že 25 let črna bosenska zemlja; pa kako bi obnašanje naših vrlih bojevnikov v cerkvi moglo biti tudi drugačno, ko je sam nadvojvoda med mašo klečal in s tem dajal lep vzgled drugim. Po slovesni zahvalnici so redovnice zapele cesarsko pesem.

Po sveti maši se je vršilo defiliranje sobojevnikov in veterancev pred nadvojvodo in njegovim vojaškim spremstvom. Na čelu te trume so korakali odlikovanci s srebrnimi svetinjami za hrabrost pod vodstvom gg. Goršeta in Rota, nato slavnostni odbor, v katerem so bili gg. Pogačnik, Ženko, Seme, Korsika, Belič, Zorman, Kralič, Filipan, L. Blaznik, Baloh in Tramte, za tem 160 veterancev. Na prsih so imeli bojevniki pripete črnonimene trakove; pogled na njihove prsi je prepričal slehernega gledalca o njihovi hrabrosti; zakaj vsak je imel po dve in tudi več svetinj. Videti toliko zaslužnih mož korakati skupaj po štiri in štiri v eni vrsti, je bil res slovesen prizor, katerega je na tisoče ljudij gledalo. Vse je bilo soglasno v sodbi, da ni čuda, če je pred takó krepkimi postavami slovenskih fantov plaho bežal Turčin. Nad 500 okupacijskih bojevnikov je tako čilo in čvrsto stopalo, kakor pred 25 leti v Bosni in Hercegovini; nič se jim ni poznalo, da imajo že dva in pol križa več na hrbtu. Odlični gospod je korakal poleg preprostega možaka, vse pa je družila ponosna misel, da so storili za cesarja in domovino svojo dolžnost. —

Ob pol eni uri popoldne se je vršil na vrtu pri »Novem svetu« slavnostni obed, katerega se je udeležilo 120 oseb, med temi deputacija 17. pešpolka, mnogo drugih vojaških in civilnih dostojanstvenikov in lepo številce duhovnikov, bivših sobojevnikov. Banketu je predsedoval bivši bojevnik in poročnik 47. pešpolka, gosp. gimnazijski ravnatelj Andrej Senekovič, ki je prvi govoril in v navdušenih besedah napil presvetlemu cesarju; tej napitnici je sledilo še mnogo drugih.

Ljudska slavnost z godbo in šaljivo loterijo, ki se je pričela popoldne ob 4. uri na vrtu pri »Novem svetu«, je bila nekaj velikanskega in dokaz naklonjenosti ljubljanskega prebivalstva do vrlih bojevnikov.

Počastil je zabavo tudi nadvojvoda Josip Ferdinand z mnogimi častniki in bil pri vstopu navdušeno sprejet.

Za nadvojvodo in njegovo spremstvo je bil pripravljen poseben paviljon ali šator, ovit z zelenjem, cvetlicami, cesarskimi in slovenskimi zastavami. Zvečer pa se je zažigal umetelni ogenj.

Zabava je bila neprisiljeno živahna; stari znanci so si odkrili srce, pravili so o dogodkih, katere so doživeli v bojih in v teku svojega življenja tekom dolgih 25 let. Pozno so se ločili in odšli zopet na razne strani in po raznih potih življenja, nesoč s seboj prijetne spomine na dan, ko so se po 25 letih sešli še vedno živahni in navdušeni za dobro stvar, kakor v nekdanjih mladih dneh.

Dne 12. vinotoka 1903 se je v spomin proslave petindvajsetletnice zasedenja Bosne in Hercegovine vzidala v steno hiše, v kateri se je vršila slavnost, plošča iz črnega mramorja, fino izdelana, na kateri je z zlatimi črkami vdolbeno ime Njih c. in kr. Visokosti, nadvojvode Josipa Ferdinanda in drugih vojaških in civilnih dostojanstvenikov, kakor tudi imena članov slavnostnega odbora in ime darovalca te plošče, hišnega posestnika, občinskega svetovalca in bivšega predsednika slavnostnemu odboru, Antona Goršé-ta.

* * *

Marsikoga bo gotovo tudi zanimalo zvedeti po 25. letih usodo onih častnikov, častniških namestnikov in kadetov, ki so se udeležili v posameznih oddelkih 17. pešpolka bosenske zasedbe l. 1878. Zdi se mi torej umestno, da navedem na tem mestu njihova imena, sedanji značaj in bivališče.

Pri polkovnem štabu: Polkovnik M. Priger je umrl, kakor znano, na imendan presvetlega cesarja l. 1883. v Gradcu, njegov pribočnik in nadporočnik D. vitez Andrioli pa kot domobranski major v Jožefovem na Češkem l. 1898; nadporočnik in bivši provijantni častnik Andrej Hauptman biva kot umirovljen stotnik v Gradcu; poročnik in nekdanji pijonirski častnik Oton Šmid pa služi kot podpolkovnik pri 54. pešpolku v Olomucu; bivši polkovni zdravniki dr. Jos. Baner, dr. S. Mandić in dr. A. Vagner bivajo kot umirovljeni nadštabni zdravniki, in sicer prvi v Celovcu, drugi na Dunaju in tretji v Gradcu; izmed bivših nadzdravnikov v reservi deluje dr. F. Zupanc pri deželni vladi v Ljubljani kot vladni svetnik in deželni zdravstveni poročevalec, dr. R. Klemensievič kot profesor zdravilstva na graškem vseučilišču, dr. A. Hajnrih pa je praktični zdravnik; računski stotnik R. Bergkesel je umrl dne 10. vinotoka l. 1890. v Ljubljani.

Pri prvem bataljonskem štabu: Major K. vitez Kerček biva kot upokojen feldcajgmojster na Dunaju; njegov pribočnik in poročnik M. Prašnikar pa kot umirovljen podpolkovnik v Ljubljani.

Pri prvi stotniji: Stotnik Alb. Stromajer je umrl kot podpolkovnik 97. pešpolka v Pulju; nadporočnik, sedanji major I. Blabolil živi v pokoju v Gradcu, poročnik J. Modrijan pa kot umirovljen stotnik v Ljubljani; izmed poročnikov v reservi je Ivan Roseti de Skander namestniški svetnik v Pulju, Jos. Muha pa zasebni uradnik pri tvrdki bratov Vasilijevih v Trstu; častniški namestnik Jurij Lukačuk službuje kot komisar pri finančni straži v Tridentu.

Pri drugi stotniji: Stotnik F. Stojan je umrl po dovršeni izkušnji za štabnega častnika l. 1881.; nadporočnik Iv. Polajnar uživa kot polkovnik svoj pokoj v Beljaku na Koroškem; poročnik Jernej Andrej k a služi kot ritmojster v cesarski gardi na Dunaju; nadporočnik v reservi H. Fabrioti je zasebni uradnik v Trstu; častniški namestnik F. Triler je umrl l. 1901. kot deželni uradnik v Ljubljani: kadet D. Cuderman pa je pokopan kot stotnik 97. pešpolka v Pulju.

Pri tretji stotniji: Stotnik A. Slivnik počiva kot podpolkovnik na mariborskem pokopališču; poročnik Otm. Sever biva kot upokojen nadporočnik v Kostanjevici na Dolenjskem; poročnik Jos. Čeme je preminil v Jajcu vsled prizadete mu rane; poročnik v reservi baron Mak Nevin biva kot umirovljen vladni svetnik v Gmundenu na Gornjem Avstrijskem; častniški namestnik F. Druškovič je sodnijski sluga v Idriji; kadet Ivan Fajdiga je umrl kot stotnik v Ljubljani.

Pri četrti stotniji: Stotnik Avg. Salomon in nadporočnik M. Lukanc bivata kot umirovljena polkovnika v Ljubljani; poročnik Lindor vitez Görz je po dovršeni vojni šoli kot stotnik utonil v Tridentu; nadporočnik v reservi A. Svetek je višji računski svetnik v Ljubljani; častniški namestnik Ivan Brus je gospodarski oskrbnik na Ogrskem, kadet Janez Svetličič pa je umrl l. 1904. v Ljubljani kot železniški uradnik.

Pri dragem bataljonskem štabu: Major D, Gindl je umrl kot umirovljen podpolkovnik v Badenu pri Dunaju; njegov pribočnik in poročnik E. Smolnikar pa uživa svoj pokoj kot podpolkovnik v Ljubljani.

Pri peti stotniji: Stotnik Ant. Gati biva kot upokojen major na Dunaju; nadporočnik Julij Miler je umrl kot stotnik 97. pešpolka v Pulju; sedanji podpolkovnik in nekdanji poročnik H. Zebiš služi pri 43. pešpolku; poročnik v reservi F. Mušič pa kot stotnik pri 2. polku tirolskih deželnobranskih strelcev v Tridentu; častniški namestnik Avg. Glavacki je umrl kot železniški inženir, kadet E. Krištof pa kot stotnik v bolniščnici v Budimpešti.

Pri šesti stotniji: Stotnik H. Kopřiva je umrl l. 1878. v Gradcu vsled rane, zadobljene v boju pri Jajcu, stotnik M. pl. Vaterih pa je preminil v Kopru l. 1884.; poročnik Lud. Hipšič služi kot podpolkovnik pri 79. pešpolku, poročnik Usko Sartori pa kot poštni uradnik baje v Gorici; poročnik v reservi Mir. Polej je umrl kot rudarski svetnik v Dolnji Tuzli l. 1898.; častniški namestnik Miha Bižal je poštar v Starem trgu, kadet L. Hiršal pa major pri 14. pešpolku.

Pri sedmi stotniji: Stotnik T. Semliner biva kot umirovljen podpolkovnik v Celju; poročnik Jos. Milavc je podpolkovnik pri 89. pešpolku; poročnik v reservi F. Noe je gimnazijski profesor na Dunaju; častniški namestnik Jos. Šmuc pa opravlja posel kantinerja v šentpetrski vojašnici v Ljubljani.

Pri osmi stotniji: Nadporočnik Iv. Delič je umrl kot umirovljen major v Zagrebu l. 1902.; poročnik E. Matanovič je polkovnik in poveljnik 58. pešpolku v Premislu; poročnik v reservi Lud. marki Gozani posluje kot vladni svetnik v Ljubljani; častniški namestnik Ferd. Janežič je umrl dne 24. sušca l. 1887.

Pri tretjem bataljonskem štabu: Podpolkovnik Iv. Braun je preminil na Dunaju kot umirovljen polkovnik, njegov pribočnik in poročnik L. Ambrožič biva kot umirovljen major v Ljubljani.

Pri deveti stotniji: Stotnik Jakob Kaučig biva kot upokojen podpolkovnik v Trstu; nadporočnik R. Romberg je pokopan kot major v Benešovu na Češkem: izmed poročnikov v reservi je F. Rabi odvetnik v Trstu, Ivan Toriser trgovec v Celovcu, častniški namestnik M. Mulej pa je umrl kot profesor v Uralskem v Aziji.

Pri deseti stotniji: Stotnik B. Drenik živi kot umirovljen podpolkovnik v Dubrovniku; nadporočnik D. Barbo služi kot stotnik pri mestnem poveljništvu, poročnik Evg. Krusič pa kot uradnik pri carinskem uradu v Trstu; častniški namestnik Iv. Keber je umrl kot domobranski okrajni narednik v Kamniku, kadet Sesel pa za legarjem v Livnu.

Pri ednajsti stotniji: Stotnik Alb. Berg je preminil kot podpolkovnik 83. pešpolka; nadporočnik Aleks. Skrem biva kot umirovljen gardni major na Dunaju, nadporočnik Handšu kot upokojen polkovnik v Gradcu, poročnik Al. Kaligar kot umirovljen stotnik v Novem mestu, častniški namestnik F. Švajger pa kot uradnik v Ameriki.

Pri dvanajsti stotniji: Stotnik Drag. Pot je umrl v Ljubljani l. 1890.; nadporočnik H. Dok sat pa je bil ubit v boju pri Rogelju; poročnik Jos. Arkar je izstopil in pozneje služboval pri železnici; častniški namestnik Iv. Kastelic služi kot carinski uradnik v Istri, kadet Feliks Andrian pa je major 9. pešpolka in poveljnik kadetne šole v Königsfeldu pri Brnu.


Slavnost petindvajsetletnice zasedenja Bosne in Hercegovine je minila, tridesetletnica pa je še pred nami. Dal Bog, da bi zgoraj označeni in vsi drugi še živi naši korenjaški bojevniki, kojih imena zaradi pomanjkanja prostora tukaj ne morem navesti, ostali zdravi in čili, da bodo mogli obhajati tudi ta praznik z istim navdušenjem, kakor so slavili petindvajsetletnico zasedenja Bosne in Hercegovine!

  1. Poročnik Sartori se je udeležil pri 6. Stotniji boja pri Jajcu, kjer se je jako hrabro obnašal. – Ko je proti koncu l. 1881. Izbruhnila vstaja v Hercegovini in Krivošlji, ni bilo Sartoriju več obstanka na Dunaju. Šel je prosit vojnega ministra, da ga naj prestavi k enemu onih polkov, ki se nahajajo na južnem bojišču. Minister, kateremu je ta bojaželjnost zeló dopadala, je Še isti dan prestavil Sartorija k 22. pešpolku, kjer smo se ravnokar z njim seznanili.