Slovenski duhovniki – gojitelji prosvete

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Med hrastjem Slovenski duhovniki – gojitelji prosvete
Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava
Jožef Benkovič
Ob Kolpi
Izdano: 1900
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Duhovski stan prelep je stan, Kaj hočeš lepSega Da sveti? Vse posvetnfi skrbi na stran, Za narod z narodom živeti!


l^atoliška cerkev je bila od svojega začetka sfem v vseh dobah

' najspretnejša in najvztrajnejša gojiteljica prosvete. Nje du-

hovniki so bili pri vseh narodih prvi in najbolj poirtvovalni

pionirji kulture. lato opažamo tuđi v duševnem razvoju Jugoslovanov,

Nedosežen v tem pogledu je dika jugoslovanske duhovščine

— skof Josip Juraj Strossmaver.

Slovenci se v svojih skromnih gmotnih razmerah s takim me- cenatom pač ne moremo ponašati; a slovenska duhovščina v celoti je tekom let donesla že velikih duševnih in gmolnih žrtev v blagor svojega ljudstva. Le v površnih potezah hoćemo podati sliko kultur- nega dela slovenske, zlasti pa kranjske duhovščine.


I.

Cerkev je bila vedno prijateljica šoIe.

Tuđi na Slovenskem nahajamo prve sole že v srednjem veku V zvezi z župnišči. Duhovniki so jih ustanovili in nekaj tuđi sami vodili; n. pr. v Ljubljani, v Kamniku, v Novem mestu i dr. V osoj- skem samostanu na Koroškem je bila že v IX. stoletju šola za slo- venske misijonarje. Šolstvo je bilo najbrže že tedaj zelo razvito, ker se je veliko Slovencev povspelo do visokih, častnih služb v tujini.


282

Nekdo* trdi ćelo, da je bilo v XV. stoletju razmemo manj analfa- betov V naših deželah, nego jih je bilo okoli 1. 1840. Prof. Vrbovec je skusil dokazati,** da je bila že v začetku XV. stoletja v Ribnici na Dolenjskem nekaka gimnazija, katero je ustanovil kak ribniški arhidijakon.

O zelo razviti kulturi med Slovenci od XIII. do XV. stoletja pričajo zlasti tuđi krasne cerkvene stavbe one dobe, ki deloma se stoje, in s kakoršnimi se more i sedanji rod komaj ponašati.*** Ob času reformacije je nastala v Ljubljani šola, v kateri je bila tuđi slovenščina učni predmet. Po zatoru luteranstva je tuđi šola prene- hala. Ko so se v XVII. stoletju po verskih homatijah razburjeni duhovi nekoliko pomirili, nastale so v raznih župniščih zasebne sole, kjer so duhovniki nekaj sami, nekaj pa po drugih osebah, pouče- vali V najnujnejših predmetih; učili so čitati, pisati, računati itd. O teh primitivnih, a za tišti čas vendar le zelo koristnih učnih zavodih se je doslej premalo povedalo. A o njih pričajo največ župnijske matice in druge beležke ; ponekod pa ćelo stara ljudska govorica.

Najznamenitejša je bila vsekako šola v Rušah pri Mariboru, katero je 1. 1645. ustanovil tamošnji župnik Jurij Kozina. Od leta 1645. do 1. 1758. je štela 6931 dijakov. Med njimi je bilo 635 ple- mičev : knezov, grofov, baronov in vitezov iz raznih krajev. Ta šola je dala 14 škofov, med njimi tuđi dva kardinala, 18 opatov in 23 proštov; razven tega pa tuđi ćelo vrsto znamenitih mož iz raznih svetnih stanov, med njimi nekaj umetnikov. Poučevali so le duhov- niki, rodom btajerci in Kranjci, a vsi Slovenci. Prvo leto ( 1645.) je bilo le 17 učencev ; a 1. 1698. je šola dosegla vrhunec, ker obiskovalo jo je ćelo 220 dijakov\ Obsegala je šest gimnazijskih razredov, kakor so bile tedaj sploh srednje sole urejene.f Poučevala se je tuđi slo- venščina; pri dramatičnih predstavah se je rabil slovenski jezik, in

  • Schriften des histor. Vereines fiir Inoeroesterreich, I. 1848. — ** Mit-

theilungea d. Musealvereines fur Krain, XIII. 1900. i— 16. — "* Flis (rStavbinski slogic, 1885.; jih v(^č navaja in opisuje. — ■}■ Izvestja muzej, društva za Kranjsko, VI. 1896. 69—75. — j>Sudsteirische Post« IX. 1889. Z. 99.; X. 1S90. Z. 46, 49, 51, 52., kjer piše\V. : »Alles Lob verdient die heimische \Veltgcistlichkeit, die sich in den Zeiten, wo in Untersteiermark noch kein Staatsgymnasium bestand, durch Anle- gung einer so jj^rossartigen Lehranstalt fiir die vN-issenschaftliche Bildung der Jugend so sehr angenommen hat und durch Gelehrsamkeit, guten Unterricht, weise Er- ziehung und strenge Disciplin, die an der Lehranstalt herrschte, so \nele ZčgHnge herbeizog, und die Schule, aus Privatmitteln errichtet und erhalten, zu einem so bedeutenden Rute brachte, dass sie als unicum dasteht . . . Der oft verschrieene Clerus hat seinen edlen Beruf glanzend bethatigt und sich durch die Ptlege der \Vissenschaft, Cultur und Bildung gewiss grosse Verdienste er\vorben.-


283

od vsakega duhovnika, ki je stopil tu v službo, se je zahtevalo teme- ljito znanje slovenskega jezika.

Slične zavode so ustanovili pozneje nekateri bivši ruski gojenci ; n. pr. Maks Leopold baron Rasp (1673— 1742.), župnik v Kamniku, tVančišek Mihael Paglovec (1679 — 1759.)) župnik v Tuhinjski dolini,* Peter Pavel Glavar v Komendi (1721— 1784.)** itd. — Navadne ljudske sole pa so bile v XVIII. in XIX. stoletju tje do 1. 1848. v premnogih župniščih na Slovenskem. Na tisoče otrok je dobilo tu svoj prvi in naj- potrebnejši šolski pouk.*** Mnogi so učili odraslo mladino tuđi umnega gospodarstva, sadjereje, živinoreje in drugih praktičnih predmetov, n. pr. slavni Jurij Japelj na Ježići, Frančišek Pire v Podbrezju, Mihael Mladič v Semiču in drugi.

Opomniti treba, da so duhovniki vse te učne zavode ustano- vili in vodili po lastni inicijativi, brez vsakega bodrila in brez vsake podpore od vladne strani. Drage volje so odstopili v učne smotre del svojega stanovanja, žrtvovali so v blagor mladine vse svoje duševne moči, pa tuđi vsa itak le skromna gmotna sredstva. Slo- venska duhovščina je bila torej že od pamtiveka gojiteljica omike in prijateljica sole. Seveda se je vselej in povsod oklepala istega vrlega načela, kakoršno je škof Slomšek izrazil v besedah : »Ka- toliška vera bodi vam luč in materni jezik bodi vam ključ do prave omike Šola pa, če prava ni, je bolje, da je ni!^

Razven tega so se mnogi duhovniki v svojih oporokah spom- nili ubožnih dijakov in njim v prid naredili dijaške ustanove. Leta 1898. so vse po duhovnikih narejene dijaške ustanove v Austriji zna- šale 6,376.078 gld. ; na leto je dobilo 1943 dijakov 231.668 gld. Na Kranjskom je bilo 137 takih ustanov; ustanovna glavnica je znašala 249.049 gld. in letni ustanovni znesek 9652 gld. V par letih je že oboje naraslo. Sploh je bila nad V3 vseh dijaških ustanov na Kranj- skem ustanovljena od duhovnikov.

Med ustanovitelji nam je v prvi vrsti imenovati Luka Knaflja, ki je 1. 1671. umri kot župnik v Ober-Russbachu na Gorenje-Avstrij- skem. Njegovo zapuščino je pred nekaj leti uredil dvorni advokat dr. Ferdinand Župan čič in doslej je že dolga vrsta slovenskih kranjskih dijakov uživala nje plodove ter si omogočila svoje studije.f

  • .Dom in Svet , XII. 1890. 2S9. id. — ** >Ljubljanski Zvon«, V. 1883. —

Glavar je zlasti i^ojil tuđi glasbo. V to svrho je poklical v svojo župnijo oneiija Jakoba Župana iz Kamnika, ki je 1. 1780. uu^lazbil prvo slovensko opero >Belin<. — *** Primeri: Slomšek, Zbrani spisi, IV. 3S— 44 ->Bratje sv. Cirila in Metoda v naših šolah.i — f Programm dcs k. k. Staats-Realgvmn. in Krain- burjj;, 1874.


284

— Izmed drugih ustanovitelj^v imenujmo škofa Wolfa, Ravni- k a r j a in Jurija G o 1 1 m a y r j a, Janeza Thalnitscherja, Kussa, Me te I ka, Slakarja, Z avašnika itd. In darežljivost duhovnike v dijakom v prid ni se izumrla. V novejšem času so založili taka ustanove: A. Walland, Anton Jakšič, Martin Drčar, Anton Kos, Jakob Gruden, Jurij Vole, Jakob Stari ha, dr. Andrej Če- bašek, Martin Narobe in dr.

Koliko ubogih, a nadarjenih kmetiških sinov je z darežljivo du- ševno in gmotno podporo moglo začeti in nadaljevati svoje višje studije, je pač znano Njih število je naraslo že na stotine. Le žal, da so premnogi duhovniki za svojo očetovsko skrb do mladine dobivali v zahvalo crno nehvaležnost.

Na tem mestu nam je omeniti dijaške kuhinje v Ljubljani, katero je zaćel uzdržavati blagi monsignore kanonik Luka Jeran (t 1896.); po njegovi smrti pa nadaljuje isto človekoljubno delo ka- nonik Andrej Kalan. Najveć z duhovskimi doneski se preživlja dan za dnevom lepo število ubožnih dijakov.

L. 1846. je ustanovil knez in škof Anton Alojzij Wolf deško semenišče »Collegium Alojsianumc v Ljubljani, največ ob lastnih troških. V njem živi leto za letom 50 — 60 gojencev-gimnazijcev. Iz tega zavoda je dobila škofija že mnogo vrlih duhovnikov, pa tuđi svetnih veljakov Mnogi izmed njih se odlikujejo na slovenskem slovstvenem polju. Slična dijaška semenišča so bUa ustanovljena največ z duhovskimi doneski tuđi v Mariboru, v Gorici in v Celovcu.

Ljubljanski kanonik dr. Janez Gogola (f 1884.) je s podporo dobrih Ijudij, zlasti duhovnikov, ustanovil v Ljubljani deško zavetišče in sirotišče »Collegium Marianum«, v katerem dobiva okoli poldrugisto dečkov telesno hrano in šolski pouk v štiri-razredni ljudski soli.

II.

Nič manj nego za naobrazbo mladine je skrbela in se skrbi slovenska duhovščina zablagostanje ubožcevin zapuščenih bolni kov. Že v srednjem veku je ustanovila nekaj sirotišč, bolniš- nic in gostišč za potnike. Neugodne razmere so večino teh dobro- delnih zavodov tekom let ugonobile.

V novejšem času so nekateri imovitejši duhovniki zopet žrtvo- vali svoje imetje v blagor trpečega ljudstva. Župnik v Komendi Peter Pavel Glavar je le-tu ustanovil bolnišnico in hiralnico, ki


preživlja popolno okoli 3o siromakov. Razven tega dobivajo iz te glavnice ubožni župljani brezplačno zdravniško pomoč in zdravila. Glavnica znaša sedaj okoli 240.000 gld. Ribniški dekan Ignacij Holzapfel (1799 — J868.) je zapustil svoje imetje v to svrho, da se sezida zavod za gluhoneme dečke in deklice. Glavnica je narasla že na 300.000 gld. Ravno letos se je v Ljubljani odprl ta zavod kot živa priča duhovniške človekoljubnosti in požrtvovalnosti.

Omeniti nam je tuđi bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu (ust. 1893.), v kateri dobiva mnogo bolnikov, zlasti z Dolenjskega, brezplačno zdravniško pomoč. Pred nekaj leti je frančiškan Edvard Zagorec našel toplice pri Čatežu ob Savi.

Mnogi duhovniki so naredili za posamne kraje tuđi ustanove za ubožce. Iz obresti dobiva določeno število siromakov primemo denarno podporo. In takih ustanov ni malo.

Župnik Fr. Mihael Paglovec(t 1759.) je ustanovil v Smartinu tuhinjskem prvo hranilnico in posojilnico, s katero je osrečil ćelo okolico, da ga ljudstvo se sedaj hvaležno pomni. Koliko je slovenska duhovsčina zlasti v zadnjih letih tuđi v tem pogledu storila v blagor ubogega ljudstva, je sploh znano.

Koliko pa so duhovniki sicer darovali ljudstvu, tega opisati nikoli ne bo mogoče, ker so dali tako na tihem, da levica ni vedela, kaj je dala desnica. Mnogi so posojevali brezobrestno in končno se glavnico dolžnikom pustili v dar. Le en vzgled! Frančišek Juliani, duhovnik pri sv. Joštu nad Kranjem, je posojeval dotlej, da so mu bili skoro vsi župljani dolžni, a on sam ni imel ničesar. Umirajoč je odprl okno svoje sobice vrhu gore in dobrovoljno napravil križ proti dolu rekoč: »Ego absolvo vos!« . . . Odpustil jim je vse dol- gove in umri v popolnem uboštvu. Pesnik Prešeren pa je zložil za njegov grobni spomenik krasen verz, vreden takega moža.

In koliko bi se dalo navesti se drugih sličnih vzgledov!

Nekateri duhovniki so naložili glavnico, da se ustanove nove samostojne duhovniške službe. Tako je škofWolf ustanovil župniji Suhor in Dragatuš, župnik Mtiller Žabnico, župnik Novak Velike Poljane; ito so storili n. pr. C im bas, Čarman, Drčar i dr.

Tuđi sv raznih strokah um neg a gospodarstva so duhovniki vodili slovensko ljudstvo do blaginje.

Sadjarstvo so gojili in pospeševali n. pr. PV. Pire, ki je o tem napisal tuđi par knjižic, Jernej Dolžan v Suhoru je bil ćelo od vlade odlikovan z zlato svetinjo, Lovro Pintar i dr. Pred leti so se nekateri lotili sviloreje, zlasti na Dolenjskem. Bolje nego to


_ ^ 86

je uspelo čbelarstvo. Župnik Janez Mesar je v Bohinju učil kmete umnega sirarstva, za kar so mu Bohinjci se sedaj hvaležni.

Dobrodelnost duhovnikov v gospodarskem pogledu se kaže navadno le v domaći župniji. V celoti pa je to skromno in tiho delo velikanskega pomena za napredek našega naroda.


III.

Umeva se ob sebi, da slovenski duhovniki tuđi umetnosti in znanosti, zlasti pa slovstva nišo zanemarjali. Vse znanstvene stroke imajo med njimi odlične zastopnike.

Glasba je že v prošlih stoletjih na Slovenskem dosegla visoko stopnjo. V XVI. stoletju je slovel kot skladatelj ljubljanski kanonik Amold de Bruck; slavni Jakob Ga II us (f 1591.) je v zatiškem samostanu prejel prvo glasbeno naobrazbo. V XVIII. stoletju je slo- venski duhovnik Frančišek Ksav. Krizman postavil veličastne orgle V St. Florijanu na Gorenje-Avstrijskem.

Preporoditelja novejše slovenske glasbe sta bila duhovnika Gre- gorij Rihar (f 1863.I in Blaž Potočnik (f 1872.). Ugledna skla- datelja sta frančiškana Angelik Hribar in Hugolin Sattner. Marsi- kak umeten napev je zložil vikar Ludovik Hudovernik,

S slikarstvom se je bavil nadebudni Aleksander Roblek (f 1884.), a je umri v najlepših letih. V tej lepi stroki imamo, žal, le še par samoukov, n. pr Pus tavrh, D ej ak.

Tem bolje pa je duhovščina z naročili podpirala domaće umet- nike : slikarje in kiparje. Umetniško društvo (ust. 1. 1893.) je doseglo že lepih uspehov in ima lepo bodoćnost. Omeniti nam je še Mat. P u c h e r j a, ki je izumil fotografovanje na steklu, in veščega mehanika Mihaela Peternela.

Z botaniko so se bavili že v XVIII. stol. nekateri kranjski jezuiti, n. pr. Wulfen, Erberg, Hohenwart. V XIX. stoletju so zasloveli ko vešči botaniki: prof. Frančišek Hladnik, župniki Valentin Ple- melj, Simon Robič in Janez Safer; a tujina jih bolje pozna in ceni nego domovina.

Kod zgodovinar slovi koroški jezuit Marko Hanžič (1683— 1766,), ki je začel dajati na svetio obširno zasnovano delo »Germania sacra« (1727.) in spisal mnogo drugih zgodovinskih del.

Cerkveno zgodovino sta pisala štajerska Slovenca Gašpar Rojko in Matija Robič. — Blaž Kocen, štajerski rojak, je pri-


287


redi! zelo rabljiv atlant, ki je dosegel mnogo natiskov, Zatilki menih Dizma Florij anči ć je i. 1744 narisal prvi zemljovid kranjske dcžele.

Jako obilno so delali slovenski duhovniki na slovenskem slov- stvenem polju. V'ečina slovenskili književnikov je se vedno med duhovniki. Izprva so pisali le nabožne knjige, pozneje so se lotili tuđi pesništva, leposlovja in znanstva. Že v XVL stoletju sta bila dva katoliška duhovnika sovrstnika Trubarjeva v književnosti: Leonard Pahenekar ft 1570.) in Andrej Rezel (1582.). Dočim se prote stan- invski in poznejši katoliški književnik! še nišo zavedali svoje slo- venske narodnosti, seje sredi XVni. stoletja tuđi ta jela dramiti. Prvi, ki je poudarjal svojo slovensko narodnost, je bil avguštinski menih Marko Pohlin. V uvodu svoje sicer slabe slovnice (1. 1768.) daje duška svoji narodni zavesti, Čeprav v okomi obliki, pa vendar z ognje- vito navdušenosg'o. Ta mož je podnetil svojega redovnega tovariša D, Zakotnika, da je jel nabirati med ljudstvom narodno blago, zlasti pesmi; nagovoril je Damaščana Deva, da je začel pisati in dajati na svetio prvi slovenski časnik »Pisanice* (I. 1779.). Slavni naš pesniški Kolumb Valentin Vodnik pa sam priznava, da mu je Pohlin »luč priigal«, da je po njegovem bodrilu zaćel pesmi zlagati.

Pohlin in Vodnik sta hote ali nehote vzbudila lepo vrsto posnemovalcev, zlasti jezikosiovcev. Med njimi nam je imenovati Jurija Japlj a, ki je s sotrudniki poslovenil ćelo sv. pismo, Fran- čiška Metelka, O. Gutsmana, Danj ka in dr. Skof MaievŽ Rav- nikar se imenuje po pravici »oče slovenske proze«. Odlični jeziko- slovci med duhovniki so Še: Blaž Poloćnik, Ladislav H rov at in Stanisiav bkrabec, katerega mnogi imenujejo »najodličnejšega slovenskega jezikoslovca« v sedanji dobi.

Veliko zaslugo za prospeh književnosti si je pridobil škof Anton Alojzij Wolf, ker je zaloiil veliki nemško-slovenski {1. 1860.1 in slo- vensko-nemški slovar (I, 1894.).

Val. Vodniku, pesniku-duhovniku, so sledili duhovniki, n. pr. škof Slomšek, Fr. Svetličić, Anton Žakelj (»Rodoljub Ledin- ski«), »Cbeličarji«. Anton Oliban, zlasti pa »Ijubljenec slovenskega naroda«, .Simon Gregorčič, in razni mlajši nadarjeni pesniki.

Zanimanje za modroslovje sta vzbudila v zadnji dobi zlasti profesorja dr. Fr. Lampe in dr. A. Mahnič.

Domaćo zgodovino slovensko so proučavali in jo proučujejo: Schoenleben, Hicinger, Ravnikar-Poženčan, Dav. Tr- stenjak, Parapat, Ign, Orožen, A. Koblar, M. Slekovec itd.


288


Za slovstveno zgodovino si je stekel posebnih zaslug Jos. M a r n s 30 zvezki »Jezičnika«. Tuđi Fekonjain Vrhovnik sta napisala že marsikaj iz te stroke.

Med leposlovci nam je omeniti župnika Ciglerja, ki je 1. 1836. objavil prvo slovensko povest »Sreča v nesreći.« V leposlovnem krogu je mnogo mlajših duhovnikov.

Na politično polje so stopili in se borili za narodne sve- tinje zlasti : Andrej in Gregor Einspieler, Lovro P i n t a r, dr. Lav. Gregorec, Karol Klun, dr. Anton Gregorčič, dr. Ign, Žitnik, dr. Ivan Krek in drugi. Duhovniki so probudili slovenski narod in ga organizirali, Sodelovali so pri ustanavljanju či- talnic in raznih gospodarskih društev.

Na duhovskih ramah sloni vsa leta družba s V. M o h o r j a z ogromnim številom svojih udov in Matica Slovenska ima v duhovskih vrstah lepo število svojih členov,

Kratek obris kultumega dela slovenskih duhov- nikov nam priča, da je ta stan v vseh dobah vestno vršil svojo nalogo narodu v blagor, in da si je z dlanjo in umom postavil »monumentum aere perennius« !