Ob Kolpi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenski duhovniki – gojitelji prosvete Ob Kolpi
Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava
Janko Barlè
Poštenjak
Izdano: 1900
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


C^S^ vojo mladost prcživel seiii ob reki Kolpi. m^^B Srečna, lepa leta. Kolikokrat sem upiral svoje oko v one

^=^ bistre, hitre valove, kateri ao se drvili mimo mene, in zri v bistro dno ponosne reke. Male ribice švigale so sem ter tje. vodene rastline majate so se svojim! glavicami in razni kamenčeki spreminjali so se ob ruraenem solncu v raznih barvah. Ob bregu pa je rasla zelena travica, šepetale so krhke jelše in slarikave vrbe naklanjale so k vodi svoje dolge veje. Tu pa tam vzdigala se je v zrak ponosna topola, njena pepelkasta peresca so trepetala, trepetanje bilo je sicer tiho, a vendar sem ga dobro slišal in prilegalo seje šumenju Kolpinih valov. Lahko- krila pastarićica prelelela je ob bregu, nad reko je švignil zelen- kasti povodni kos, škrjanček je žvrgolel nekje v polju in v prosu petpedikala je skromna prepelica. Solnčece je sijalo na jasnem modrem nebu in zlatilo se svojimi žarki vodene valčeke. a v zraku razprostrinja! se je neki čuden, opojen duh, katerega človek čuti v bližavi reke, a katerega ne morem opisati. Za mene je ta duh nekaj čudnega, nekaj mamljivega in nehote me spominja na bajke o povodnih možeh, o zakletih deklicah v steklenili gradovih na dnu reke . . ,

Mnogokdaj stal sem ali sede! na Kolpinem obrežju, gledal in sanjal.

Tam na drugem bregu pa se je prostirala lepa, plodna rav- nina tja do lipnićke gore. Tam so bili sočnati, pisani travniki, ravne njive, kjer se je zibalo zlato klasje, a v daljavi prostirale so se pri- jazne vasice z malimi hišicami. Hišice so se komaj vidile izmed sadnega drevja. Le bele cerkvice so se belile, kot beli golobi.

In ona ravnina ni bila prazna. Tu so se premikali brdki kosci, tam so hitete marljive ženjice v beli obleki, a ta se je tako podala



320

onim raznim barvam, katere so se spreminjale na oni lepi ravnini. In oglasila se je tuđi pesem in prihajala vedno bliže, bliže. Pesem narodna, jednakolična, zategnjena, in vendar se je tako prilegala mojemu srcu. Zdi se mi, kakor da so peli:

»Lepa moja goro zelena, Pod gorom teče voda ledena, U vodi raste trava zelena, U travi stoji roža rumena!« 

Da, da, tako so peli, saj jih nisem jedenkrat poslušal! . . .

Razumel sem jih, razumel vsako besedico. Sedel sem sicer na bregu, a moj duh je preplaval tedaj Kolpo in se preselil tja k ve- selim pevcem. Bil sem tedaj se mlad, vendar čutil sem, da so mi oni pevci tako sorodni, čutil sem, da so mi bratje.

A oni peli so dalje, in njihova pesem donela je tako milo v oni lepi božji naravi. Pogledal sem v reko, in valčeki njeni so se obje- mali, strinjali v jedno in hiteli dalje, dalje . . .

Tam ne daleč od Kolpinega obrežja vzrasle so, kakor tri sestrice jedna poleg druge, tri ponosne cerkve »Tri Fare« zvane. Mogočne, starodavne lipe stegovale so proti njim svoje veje, hoteč tekmo- vati s cerkvenim zvonikom. Zelena peresca so pa šumela, kot bi si pripovedovala bajke o davnih turskih časih.

Da prihajali so tuđi Turki v te kraje, prihajali često, malo ne vsako leto. Tedaj so vzplameneli po gorah kresovi, a zatrepetalo je ljudstvo na obeh straneh Kolpe, katere valovi so bili tedaj napol- njeni s krvjo in solzami . . .

Minuli so oni čaši, a ni jih se pozabil narod ob Kolpi.

Kdo bi preštel ono nestevilno pobožno množico, katera je pri- hajala k »Trem Faram« vsako leto počastiti Kraljico nebes in zemlje? Hitele so množice prepevaje pobožne pesmi. Zbrali so se Ijudje od obeh strani Kolpe, tam trori od Severina do doli izpod Karlovca, prihiteli Žumberčani, sešli se Beli Kranjci. Izpreminjala so se snežno bela krila, pisane rutice in rudeče kapice brdkih Žumberčank. Ljudje so hiteli iz cerkve v cerkev, pod lipami je šumelo kot v čebelnjaku ob roju. V cerkvi so bučale orgije, pred cerkvijo so se tožno ogla- ševale gosli slepca goslarja, tam pod lipami čul se je pa glas zgo- vornega gostilničarja in mešale se govorice zbranega ljudstva. Sosed je pozdravljal soseda, brat brata, Slovence Hrvata. In tedaj so zopet veselo šumeli valčeki v Kolpi, katera je tekla doli pod cerkvami, poljubljali se in šepetali pesem o bratski slogi, o bolji bodočnosti . . .



V NEDELJO ZJUTRAJ. IVAN GROHAR LJUBLJANA.


I I


321

Zapustil sem Kolpo, ali pozabil nisem onih srečnih dni, katere sem ob njej preživel.

Prišel sem v gimnazijo. Moje obzorje se je širilo, a v mojem srcu je vsplamtela Ijubezen k onemu koščeku zemlje, kjer sem za- gledal luč sveta. Prebiral sem razne slovenske knjige, a kasneje sem zazelel tuđi hrvaškega berila; saj mi je bil ta jezik se iz moje mladosti tako dobro znan, tako soroden. In iskal sem knjige in našel v naši knjižnici nekoliko letnikov »Danice« svetojeronimskega družtva in pa Deželićevo pesmarico. Malo je bilo to, malo, pa ven- dar tuđi tega sem bil vesel. Prepisoval sem razne pesmi in bil srečen, da sem vsaj nekaj našel, kar me je preneslo zopet v sanjar- ske dni mojih otročjih let tja k bistri Kolpi.

Čas beži. Preteklo je leto, dva, . . . preteklo je tuđi deset in še več let. Kolpa se ravno tako teče, kakor je tekla popreje, pa vendar se je marsikaj spremenilo. Danes med Slovenci ne bi moral več tako iskati kako hrvaško knjigo, danes čitajo Slovenci hrvaške knjige in časopise, a Hrvati slovenske. O bratskem jedinstvu se je marsikaj govorilo, a zdi se mi, da ni daleč doba, ko tega ne bode potreba, ko bode vsaki zaveden Slovence in Hrvat čital oboje. Poznali se bodemo vedno bolje in iskreno ljubili. To bode najtrdnejši most čez Kolpo, katerega ne podere nobena sila.

A Kolpa, mila moja Kolpa, ob kateri se zbirajo sanje moje mladosti, tekla bode veselo dalje, valčeki bodejo se igrali po čistih peščenih tleh in šimieli dalje proti vzhodu, a v zraku gostolel bode veseli škrjan- ček najlepšo pesem o bratski slogi in jedinstvu! . .