Med hrastjem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nekaj o bojnem bratstvu Slovencev in Hrvatov Med hrastjem:
Slika.

Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava
Ivo Šorli
Slovenski duhovniki – gojitelji prosvete
Izdano: 1900
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kolikokrat čujemo : ^Cloveška beseda je mrtva, ne more izra- ziti onega, kar se godi v duši!*

O da, mrtva je, nema je človeška beseda, ako hočete razložiti od rojstva slepemu nesrečniku, kaj je to — barva. A ne vidite li Črnega flora, ki ovija besede: »S potrtim srcem javljamo, da nam je vzel Bog našo mater, sina, brata . . .<, ne čutite li, da so pomoČeni v žolč pekla besede: »Sovražim te!«, ne slišite U har- monije neba v slovu: »Ljubim te!« . . ,?

Ne, beseda ni mrtva, če priđe iz — globin ćuteče duše! . . . Vsemogoćna, silna pa je, če se je v njo zavila velika ideja, spo- četa V veliki duši . . . Ves svet je premagala, prenovija beseda iz duše Boga — čioveka. Kakor orjaški orel je plaval Njegov nauk ćrez svet, in njegove silne peruti so pihljale miru in tolaibe v člo- veška srca od stoletja do stoletja.

Vsemogoćna, silna je človeška beseda, nesmrtna je, če se je

V njo zavila nesmrtna ideja . , . In velike duše žive večno življenje

V teh svojih otrokih . . .

In vendar nimajo vse velike duše otrok, nekatere so i nero- dovitne, vse ne znajo govoriti, nekatere so i večno neme . . . ^Ce bi Rafael ne bil imei ni rok ni nog, bil bi vendar največi slikar vseh dob« ... A kako bi bila njegova duša prenesla, da bi bilo ostalo vse ono v njej, kar je privrelo nebeškega iz nje, ker je imeI i roke i noge? . . . In vi, Prešern, Gregorčič, Aškerc, da niste imeli »ni rok ni nog«, da vas nišo dali nekdaj v solo, da bi vam prihajal okoren dijalekt iz ust mesto vaših divnih verzov, — kako bi bili


231

vi preboleli svoje »Luna sije«, >Soči«, iCaligulove igrače«? ... Ti, Prešern, bi bil sedel morda malce pred svojo kočo z vivčkom slabega tobaka v ustih, tako-le na večer . . . in mesec bi plaval po nebu ... in ti bi sanjal svoj >Luna sije« . . . potem bi se pa spomnil, da nisi se Rdečki položil . . . pljunil bi, pa odšel v hlev . . . In ti, Gregorčič, s tvojo dušo, v kateri se je tako lepo zlila vedra višnje- vost planinskega neba in smaragdna jasnost planinskih voda, ti bi morda strmel zamaknjen v oni čarobnozeleni pas, ki šumi pod tvojo vasjo, in v tej tvoji duši bi trepetali isti krasni pozdravi »hčeri planin«, ki trepečejo v tvojih verzih ... In ti, Aškerc, bi stopal V potu svojega obraza v vročih dneh za plugom, potem bi za hipec počival tam pod košatim orehom ob kraju njive in strmel v to težko uganko, ki jej pravimo življenje, in ki je kmetu v pravem pomenu težka uganka, v nedeljo pa bi rezoniral s sovaščani v krčmi radi vedno novih naklad in davkov . . .

Morda bi bilo tako, morda tuđi ne! A kaj bi vprašal, saj so vam bile dane »roke in noge« . . .

Tam gori v koči med hrastjem pa je živel nekdo, ki je imel tuđi veliko dušo, a »ni nog ni rok« . . .

Prav sredi gozda si je bil sezidal svoj stan. Kmetje imajo radi svoje hiše bolj na planem, da se vidi na vse strani. Najprej malo polja s sadnim drevjem, na to njive, tam zadaj pa se le gozd. No, stari Ivan je bil čudak, drugačen nego sosedje okrog . . . Dobro mu je bilo, ko so vršeli vrhovi prav nad njegovo streho. Moral je čuti hučanje teh veličastnih orgel, teh bajnih, nevidnih strun tam gori med vejami, naj jih je že ubirala mehka, gladka, božajoča roka po- mladi, ali drevila na njih poletna nevihta svojo himno moči in sile, ali pa se jih je dotikala slabotna, tresoča se, medla jesen . . . In po zimi, ko so bile vse potrgane, a tam v smrečju zamrzle, prišel je njegov prijatelj vihar, pa se mu dobrikal krog oglov . . .

Prav sam je živel v gozdu stari Ivan. Redko kdaj ga je kdo posetil, le njegov prijatelj Marćn je včasi pogledal k njemu, da sta pokadila ob starih spominih pipo tobaka, seveda Ivanovega tobaka. Bolji prijatelji pa, nego Marćn, so bili Ivanu otroci iz bližnje vaši. Ti so prihajali proti večeru. Tedaj je sedel stric, kakor smo mu de- jali, pred svojo hišico z onimi starimi, čmimi citrami in zagodel jim je vsakrat, dve, tri. In počasi so mu trepetali okorni prsti črez strune . . . nad njim pa so vršeli vrhovi . . . Otroci pa so silili: »Bolj hitro, stric, ne tako počasi, eno polko dajte! . . .« Le tako pred kako nevihto so bili popolnoma zadovoljni ž njim . . .


232

Ali je bilo tuđi vam tako nekam čudno pri srcu, ko ste bili se otroci, pa je začelo tam v dalji bobneti, oblaki so se drevili drug proti drugemu, kakor pošastne vojske, in drevesa so začela nemirno drgetati? Skakali ste in kričali, neka sladka, omotična razuzdanost se je vas polastila, in vendar vam je duša drgetala tajne groze, ko se je jelo nebo lomiti nad vami, ko se je začel bližati s čmimi peru- tmi mogočno letečih oblakov plašni oljčni dim, kakor bi hotel da- rovati svoj vonj silnemu elementu . . . Ko je divjala črez Evropo strašna kuga ičma smrt^.., vdajali so se Ijudje blazni razkošnosti, plesali so in vriskali . . . Morda je bil tej prikazni isti psihologični vzrok, kakor otroški razposajenosti pred nevihto ? . . .

In vihar je bučal, vrhovi so se bičali in mrmrali, vrtinci pa so drevili v divjem plesu kaleidoskopične slike iz davnih dnij Ivanu pred dušo. In roke so mu oživele, prsti so hiteli črez čme strune, kakor da trepeče v vsakem strto srce . . . Otroci pa so vriskali in skakali in plesali, kakor da jih je obsedel duh tajinstvene poezije vskipelega gozda . . .

Ježiti ga pa nišo smeli strica Ivana. Oni dan mu je neki pa- glavec skril klobuk, zato pa ga je pretepel tako, da se otroci več časa nišo upali v blizino njegove hišice. Sam jih je moral iti iskat. Potem pa jim je govoril: »Otročićki, nikarte me ježiti ker sem tako hude krvi. Le lepo pametni bodite, in za Veliko noč Vam naredim lepe ropotače.« 

Da, hudo kri je imel stari Ivan. Ljudje pravijo, da je bil vedno najboljša duša, če si ga pustil pri miru, če si ga pa razjaril, zabliskal se mu je ćelo nož v roki ... Pa mi porečete : saj praviš, da je imel veliko dušo. Eh, mar Heine, Lermontov, Puškin, nišo imeli velike duše, pa so se vendar pretepali — v dvobojih . . . Vsak po svojem stanu! Če se dva kmećka človeka spreta v nedeijo, ne moreta boja odlašati na pondeljek. V pondeljek treba orati, porežeta se pa itak lahko V nedeijo . . .

Hudo kri je imel stric Ivan nekdaj, gorko, strastno. In lep fant je bil, in nikakor ne onih Ijudij, ki jih imajo matere rajše nego hčere.

Potem pa je začela Petrova Tinica bledeti . . . rožice njenih lic so se osule . . . in oči, te velike modre oči so dobile oni pre- strašeni vprašujoči izraz, kakor bi slutile nekaj strašnega, a never- jetnega . . . In njene oči so gledale žalostno krog sebe in prodirale so vsakomur prav na dno duše, da vidijo, ali mislijo vsi isto, kar ji je rekel grdi konjederec Lukec, — da mora umreti na spomlad, kadar vsklijejo rože na njenem vrtu, da bodo imeli s čim oviti njeno


333

spečo glavico . . . In ozrle so se te vprašujoče oči v Ivana . . . in njeni pogledi so se omotali kot mehki, svileni, tožnomodri trakovi okrog njegovega srca, pa ga stiskali bolj in bolj, da se mu je včasi hotelo zapreti grlo mrtvaške tesnobe, neizrečene boli . . . In nigdar jih ni mogel več zabiti teh očij, in ko so jih zaprli in ji ovili glavico z rožami, postal je čudak, samotar tam gori za goro v gozdu.

Pa mi porečete spet: Naše ljudstvo ni tako, naše ljudstvo ne pozna take globoke, jokave Ijubezni! Gospoda! jaz ne govorim o ljudstvu, nego o stricu Ivanu! Kaj je to — ljudstvo? Videl sem v njem mnogo stričev Ivanov, videl pa tuđi očeta, kateremu je umi- rala V sosedno hišo primožena hči, in ki je med tem umiranjem nosil kradoma perilo iz zetove v svojo hišo . . . Videl sem družino, ki je stregla Ijubeznjivo en cei mesec smrtnobolni beračici, a videl tuđi mater, ki je posodila sinu sto kron na sedemdeset od sto obresti. Videl sem moža, ki se je vrgel kakor blažen za svojim bratom v se odprto jamo na krsto, a videl tuđi stariše, katerim je umri v dve uri oddaljeni vaši dvajsetletni sin, a ki so ob treh popoludne grabili seno, češ, da bi utegnil priti po noči dež . . . Kaj je to — ljudstvo ? Res, zunanje življenje žive vsi nekako v isti maniri, ćelo svoje drage pogrebajo vsi z nekim podedovanim načinom jokanja, — notranje življenje živi vsakdo svoje . . . Ćelo Fauste dobite med tem ljudstvom, Fauste, ki si stavijo ista vprašanja, kakor so si jih stavili že Spinoza, Kant. Hegel, Schoppenhauer : >Odkod? Čemu? Kam?€ in na koje je odgovoril vsak po svoje, vsi skupaj pa: »Ne vemo!« . . . I Fauste dobite med njimi, kojim greni poleg davkov in dolgov in družine življenje i oni ^^Ne vemo!« Ne verujete? Prav imate! Med ljudstvom ni Faustov! V nedeljo^ če bo lepo vreme, pa če imate godbo v svojem kraju, pojdite na promenadni koncert, tam jih boste videli! Blede obraze imajo, motne oči, zavihane hlače in brke, ne verujejo ni v hudiča ni v Boga, — to so Fausti! ... Če pa zapo- jejo fantje zvečer v samotni gorski vaši eno onih naših narodnih pesmij, o kojih pravi Jokai, da so take, kakor bi jih bil vse zložil jokajoč poet, če jih zapojejo tako, kakor bi jih peli jokajoči, — ne verujte jim, vedite, da je vsa ta globoka melanholija, ki vam zveni iz pesmi »Je pa davi slanca pala«, le afektirana, neiskrena . . . Pre- pričate se lahko drugi dan, ko nosijo gnoj . . . Ha, ha, trubadur s košem gnoja na hrbtu! . . .

Ah, smejem se, a meni je hudo . . . Ta koš, ta težki kos, kako tlači človeka! Je-li mogoče zleteti s košem gnoja na hrbtu v zrak? In oni vzduh, ki se dviga iz gnoja, začel je že prodirati i v srca


334

nosilcev . . . morda bodo kmalu dišala vsa ta srca po gnoju . . . Dajte, da naš »mili [narod« vsaj včasi odloži svoj koš gnoja! . . . Poezija, ki blaži srca, ne more strpeti tega duha po gnoju in potu . . . Uboga poezija, kam naj beži, — po mestih je čakajo bledi deka- dentje s svojimi natezalnicami . . . in ti bledi dekadentje se parfu- mirajo z gnojem ...

Da, poezija se umika z dežele, počasi, nevoljna zapušča te lepe zelene gozde, trate, hribe, in vendar mora! Včasi so bili ćelo norci poetični! Po tri, štiri norce je imel vsak okraj, redil jih je gostoljubno, oni pa so zato skrbeli za smeh, in še danes nišo izumrli njih reki, ni še pozabljen njih humor. Če danes znori kdo, — kako prozaično ! Obesi se, ali pa divja tako, da ga je treba spraviti v norišnico.

Stric Ivan mije rekel večkrat, da postaja vedno bolj »žalostno«  na svetu ...

Začel sem se zanimati zanj že kot petošolec na gimnaziji. Nek- daj sem prišel skozi gozd mimo njegovega doma. Prisedel sem k njemu, in začela sva se pomenkovati. Tako dobro mi je bilo pri njem! Naslikala sva si, kako bi bilo, če bi imeli Ijudje peruti kakor ptici. Še se spominjam, da mi je s čudovito fantazijo orisal, kako bi on poletel najprej k japanskemu cesarju, pa mu odrezal onih sedem dolgih dlak konec brade, kakor jih ima v gostilni »Pri pošti«, kjer so naslikani vsi vladarji sveta. One kocine je rekel da ga vedno jeze, češ, japanski cesar naj si pusti brado, ali pa naj se obrije, ono s tistimi sedmimi ne velja nič. Tuđi na luno h kralju Matjažu in na zvezde me je vedel s prav Jules Vernejevsko domišljijo.

Od tedaj sva bila prijatelja. O počitnicah sem ga posečal po večkrat na teden. Donašal sem mu raznih listov in mu jih raz- lagal. Pesmi je čital posebno rad. Ćelo sam je zložil kdaj kako stvarco, in vesel je bil, če sem jo pohvalil. Pisal svojih verzov seveda ni, — čutil je pač sam, da so preokorni, da nima me rok ne nog« . , . Včasi je strmel po več minut tako pred se, kakor bi gledal globoko doli v svojo dušo ... Po tem pa se je stresel nekam nevoljno, — in bil je zopet šegavi, dovtipni stric Ivan . . . Nosil je nekaj težko v srcu, a tožil ni.

Bil sem spet doma, in takrat me je presenetil s prvo svojo tožbo. >Vedno bolj se staram«, je začel, >in moči pešajo. Včasi, ko se vrnem truden s polja, bi tako rad, da bi bilo kaj gorkega že pripravljeno, a človek še le kuhaj. Pa se mi ne da, in spat grem brez večerje, a to me še bolj slabi . . . In potem pridejo oni dolgi


235

zimski večeri, pa mi postaja vsako leto bolj samotno . . . Človek bi se rad pogovoril s kom, a nikogar ni. Še pred desetimi leti ko je umrla rajnka sestra, mi ni bilo tako pusto ; ko bi mogel dobiti primemo žensko!« . . . In pogledal me je boječe od strani, ali se mu ne zasmejem. Kako se ti bom smejal, ko se mi tako smiliš, revež! . . .

— Res, najbolje bi bilo, če bi dobili kaj pravega. Ali pa pro- dajte tu, in pojdite stanovat h kakim dobrim Ijudem v vas, da vas postrežejo in operejo !

— To pa že ne ! se je zavzel odločno. — Tu ven iz te hiše me ponesejo nekdaj ! Tu je najlepše ! In potem bi čakali tam doli v vaši, da se uganem, in da pograbijo za mano! Ne, le tu bom!

Od takrat ga je začel obiskavati njegov dobri prijatelj Marćn vedno bolj pogostoma. Marćn je imel nećakinjo, — to bi bil rad spravil v Ivanovo hišo.

Bila je to tridesetletna, velika ženska z nerodno, konjsko bojo. Obraz ji je bil tak, kakor jih vidite v »Interessantes Blatt-u< pod rubriko »Kdo ve kaj?« . . . Ne, da bi ji bil mogel brati v očeh kako posebno grdo lastnost, brati si mogel v teh očeh toliko, kolikor v očeh kake ovce ; tuđi so bila njena usta taka, da si mogel sklepati po njih na dober tek, ki je najgotovejši dokaz mirne vesti, kakor mi je zatrdila nekdaj na gimnaziji moja stara izkušena gos- podinja, ker nisem hotel jesti gnilega fižola. Sploh ni govoril obraz Marenove nećakinje niti za njo niti proti njej. Proti njej bi bila morda govorila edino ona dva fantićka, ki jih ji je baje poklonil dninar Baloh v znak svoje Ijubezni v dveh obrokih, a tema dvema fantićkoma so bili že lani zaprli usta s crno, blagoslovljeno zemljo ...

Nič ni torej govorilo proti njej, a vendar sem hitel koj, ko sem izvedel, kaj se plete, k stricu Ivanu.

Marćn je bil pri njem . . . Jeza me je zgrabila . . . No, za to se Marćn ni zmenil, nego mirno mi je začel pripovedovati, kar sem slišal že stokrat, — kako je cesarja stražil, ko je prišel v Trst.

— Kaj so ga hoteli ukrasti? sem ga vprašal jezno.

Tu je bil Marćn ranljiv. Smel si mu vse reći, a zasmehovati njegov najlepši spomin! . . . Dejstvo, da je cesarja stražil, držalo ga je V vseh mnogobrojnih nevihtah, ki so vršele i nad njegovim življenjem, to dejstvo mu je bilo više nego sam sv. evangelij, — kaj čuda, da me je divje pogledal, pa izginil takoj.

To sem hotel.


236

— Stric, vi se torej res ženite?

Ona opekobarvna rudečica, ki je lastna starim Ijudem, mu je šinila v lice.

— Saj sem ti rekel že . . . tako po zimi ... bi rad imel koga poleg sebe tu na peči ... ko . . . — je začel jecljati.

— A za božjo voljo, stric! Če vzamete to žensko, sploh ne boste sedeli več na peči, nego zunaj v snegu! Ta vražji Marćn je vas preslepil, da ne vidite več, kaj delate ! To surovo osebo vzeti !

Gledal je pred se in molčal . . . Počasi mu je pritekla težka solza iz očeša in se izgubila v zasiveli bradi . . .

— Stric, meni se smilite ! Verujte, da vam hočem dobro. Ta Marćn hoče le svojo slaboglasno nečakinjo spečati; ali ne vidite tega? Morebiti bi vas vzela Selanova? Ta je starejša, a dobra ženska!

— Noče me! je vzdihnil ubogi Ivan.

— Tako? čudno! Pa ta Marenova Zalka, ali je že bila kaj tu?

— Že dvakrat . . . Saj morebiti ni vse res, kakor Ijudje pravijo . . .

— Še premalo pravijo ! Tistega Baloha ima tuđi se vedno

— Obljubila je, da ga pus . . . pusti ... da bo skrbela za me . . . da . . .

Spet mu je zdrhnila solza črez razkavo lice. Bal sem se, da bi se i meni glas tresel, zato sem malo po- molčal, potem pa sem rekel:

— Jutri moram oditi ! Morebiti mi ne bo mogoče govoriti več o tem z vami. Prosim vas, premislite dobro, predno storite tak težak korak. Hudo bi mi bilo, če bi vas videl nesrečnega . . . Če le morete — — —

Vstal je naglo in stopil k meni, pa mi podal roko.

— Bog plati! . . . Nikdar vam ne pozabim tolike prijaznosti

Beseda se mu je zopet ustavila . . . Stisnil sem mu roko, pa

naglo odšel . . . Ko sem šel zunaj mimo okna, ozrl sem se še enkrat v sobo. Bil je sklonjen nad mizo, in obraz si je skrival v dlani . . .

Drugi dan sem odšel.

Črez mesec dnij so mi pisali od doma, da se je Ivan poročil z M areno vo Zalko ...

Kako je prišlo do tega? Vi bi želeli, da vam opišem ves ta psihologični boj, ki je privedel Ivana do tega usodepolnega odloka? Zdelo se mi je, da priđete s takimi zahtevami, zato sem se o pravem času začel pisati v »jaz-obliki« . . . Kajti pisatelj Šorli bi vam ta boj vsekako moral naslikati, kdo pa bo to zahteval od mene, ki sem gledal vso to tragikomedijo le od zunaj, a nikakor ne mogel pro-


237

dre ti stricu Ivanu v dno duše, posebno ko sem bil sto milj od njega oddaljen ! Eh in ta psihologični boj ! . . . Včasi ga niti ni ! Tako v polusnu storimo svoje najvažnejše korake, da sami ne vemo, ni kako ni zakaj . . . Dolgočasno mu je postalo revežu , staremu Ivanu, v samotni hisici, težko mu je bilo kuhati po težavnem delu, težko prati, težko pometati, težko sedeti samemu vse dolge zimske večere, — pa bi se bil rad oženil, da bi imel koga, ki bi mu vse to oprav- Ijal, in mu delal družbo . . . In vedel je, da ni več lep in mlad, da premoženje ni bogve kako, potrkal je tu in tam, a zaman, Marćn mu je prekanjeno prigovarjal, Zalka se mu je dobrikala, — evo, pa je storil, kar je storil . . . Malo so mu dala mlada leta, malo je zahteval in pričakoval od starih . . .

Črez dolge mesece sem se vrnil spet domov. Drugi dan sem ga posetil.

Dobil ga nisem doma . . . Ob ognjišču je stalo ono ženišče, ki je bila sedaj njegova žena, na malen stolcu poleg nje pa je sedel oni, — Baloh . . . Smejala sta se glasno, ko sem vstopil, z onim smehom, iz katerega so se se režali umazani, pohotni fauni, otroci podlega dovtipa, ki ga nisem več čul . . .

Pogledala sta me neprijazno, in ženska mi je odgovorila na vpraSanje po stricu, daje že tri dni >za robom«, kjer dela ogljenico . . .

Stopal sem počasi po trdi kameniti poti . . . Ubogi mož, torej je vendar res, da še v svojo hišo več ne smeš, da ne motiš onih dveh! . . . Rajši, nego bi gledal ta dva ostudna človeka, rajši, nego bi požiral njih zbadanje, plaziš se tam zunaj, da imaš le mir . . . Gozd ti je ostal pač edini prijatelj ! . . .

Za visoko strmo skalo, preko katere je šla le ozka pot, za- gledal sem ogljenico. Gost dim se je vil iz kope proti gabrovira vrbovom krog nje, ki so rumeneli bolj i bolj . . . Ob strani je sedel on. Brada mu je popolnoma osivela . . . Male, še lani tako žive oči, so mu strmele nekam v daljo ... Bil je odkrit in ustne so se mu premikale, — molil je . . .

Stopil sem bliže in zakašljal. Zdrznil se je in se ozrl naglo. Gledal sem mu naravnost v oči. Kaj takega še nisem videl: te bliskovne izpremembe človeških očij . . . Najprej le hiter, navaden pogled, . . potem pa se je nekaj zavrtelo v njih . . . in spet umirilo . . . in videlo se je globje . . . in spet se je vsa ta globina zaprla . . . in iz nje so privrele solze . . . Prav s takim pogledom me je sprejela pozneje moja mati, ko sem jo prišel tolažit po smrti svojega brata . . . Takih pogledov človek ne žabi nikdar ! . . . Dobro da so redki ! . . .


238

Stric Ivan je ihtel, kakor otrok. Mojo roko je drzal v svoji . . Hipoma se je nevoljno stresel, obrisal solze in me pogledal smehljaje. — Ne smehljajte se tako, stric Ivan ! . . .

— Kdaj ste prišli? me je vprašal, kakor da se ni prav čisto nič zgodilo.

— Ne tako, stric! Povejte mi vendar, kako se vam godi! Če zaupate komu, meni lahko zaupate, to veste!

— Kako se mi godi? zagledal se je za hip pred se . • . Ej, to vedo tuđi drugi Ijudje, njih vprašajte! Čemu bi mučil še vas s tem! Kar je, je! Bog že ve, kaj dela!

Počasi si je prižgal zopet ugaslo pipo.

— A kako da ste tu sedaj, v tej šamoti?

— Saj je lepo tu, o, tu je lepo ! Jaz sem bil vedno rad v gozdu ! Tako lepo oglje bom napravil, da bo veselje! —

O svojih težkih križih prav nič! Črez dve uri sem ostal pri njem, a ni besedice ni zinil več o tem. Jaz ga seveda tuđi nisem hotel nadlegovati. Prav enake pogovore sva imela, ko tedaj, ko se mu še ni tožilo po ženi . . . Ćelo smejala sva se, kakor tedaj . . .

Potem sem spet odšel. — Vrnil sem se o Božicu.

Spal sem prav sladko zopet pod domačo streho in vzbudil se še le zelo pozno, ko je solnce že skoraj stopilo one ledene cvetice na okenskem steklu . . .

Moja mati je vstopila . . . Bila je nekam bleda, prestrašena.

— Kaj vam je, mati ? sem jo vprašal v skrbeh.

— Neka nesreča se je zgodila sinoči gori v gozdu, je odgo- vorila počasi. Vedela je, kako sva si dobra z Ivanom.

— Pri Ivanu? Za božjo voljo, kaj pa je? Alije bolan? sem hitel.

— Huje! . . Nič se ne vstraši! . . Tišti Baloh je bil sinoči gori pri njih ... pa so se nekaj sprli . . . Saj veš, Ivan je nagle jeze in vdaril je Baloha s sekiro po glavi

— Moj Bog! In ga zadel hudo?

— Pravijo, da umrje

Pozajutrkoval sem naglo nekaj malega in hitel potem tja gori v gozd.

Na poti sem že dohitel komisijo. Adjunkt, zdravnik, župan, domači župnik in pisar.

Gospodje so mi dovolili, da jih spremljam, in pomikali smo se počasi navkreber. Govorili smo seveda le o ubogem Ivanu.

Tiho je stal gozd . . . Solnce ga je obsevalo, in počasi se je topilo ivje na njegovih vejah . . . in kaplja za kapljo je padala po-


^39

čaši ž njih, kakor bi se gozd solzil, da mu odpeljejo železni možje neločljivega prijatelja . . . Črez vrhove je priletela počasi crna vrana. . .

Dospeli smo do hiše. V veži je sedel Ivan . . . Dva orožnika sta slonela ob vratih . . .

Gospodje so odšli v sobo, jaz sem stopil k Ivanu. Nič me ni

videl . , . nobenega ni videl . . . Oko mu je bilo uprto v tla . . .

Dotaknil sem se mu ramena. Ozrl se je na me s praznim po- gledom. Pokimal je z glavo, ki se mu je pa koj sklonila spet na prsi, in strmel je spet v tla. Ob kolena se mu je drgnil lep, mal maček in gledal kakor začuđen gospodarja, zakaj je pač danes tako tih.

Pristopil je tuđi župnik. Tuđi njega je pogledal Ivan in se zleknil, kakor bi se ga ustrašil

— No, Ivan, nikarte se udajati tako obupu! Bog je usmiljen, in Ijudje tuđi ne bodo sodili prehudo vaše naglice — ga je tolažil.

— Ubil sem ga, je odgovoril zamolklo, kakor da ne vidi še vedno nikogar.

— Ne! Saj še živi! Morda še ozdravi! Le potolažite se!

Iz sobe so se vrnili ostali gospodje. I jaz sem pogledal noter. Na postelji je ležal Baloh, bled, z zavezano glavo. Oči je imel zaprte. Ob mizi je pospravljala neko platno Zalka. Od duri do postelje je ležala polstrjena mlaka krvi, sredi nje pa krvava sekira . . .

Vrnil sem se k Ivanu. Gospodje so stali okrog njega.

— Povejte sami, kako je bilo ! To bo najbolje ! mu je prigo- varjal ravno prijazni adjunkt.

— Ubil sem ga, je zastokal nesrečnik znova.

— Ne! ubili ga niste. Mož morda še ozdravi. Le povejte lepo vse, kako je prišlo !

Treba je bilo še malo prigovarjanja, potem pa se je nekako streznil. Začel je pretrgano :

— Sinoči ob šestih sem prišel iz vaši ... V mlin sem bil nesel . . . Pa sem dobil spet onega notri v hiši . . . Vkup sta sedela

Stresel je z glavo in zopet molčal . . . Župnik ga je prijel za ramo.

— Le naprej ! Le vse povejte ! Ti tu so namestniki božji, ker varujejo pravico na zemlji, zato morate biti odkritosrčni, kakor pri izpovedi. Le nič ne zamolčite. Sedela sta skupaj, pravite — —

Vzdihnil je težko in nadaljeval: — Sedela sta skupaj . . . in grdo sta govorila —

— Ni res! Kaj lažeš tuđi še, ropar ? se je oglasila na vratih Zalka. Prav tako vsakdanji obraz, kakor vedno . . .


240

Adjunkt joj je strogo pogledal, i obmila se je zopet v sobo.

— Zalka! Pa ti povej gospodom, ti! . . . Ti veš bolje, . . . jaz ne vem ničesar . . . Ah, moj Bog ! Zalka !

Prijel se je za glavo in spet molčal. Treba ga je bilo na novo opominjati.

— In norčevala sta se z mano . . . Jaz sem pa molčal . . . Gori k peči sem sedel . . . Ona dva sta legla na peč . . . In on mi je držal noge prav v obraz . . . Zadel me je dvakrat v lice ... a molčal sem . . . Potem me je sunil se enkrat z vso silo s svojimi težkimi škomji v obraz, da sem padel z zapečka . . . Potem me je pa prosil odpuščanja, in smejala sta se . . . Sedel sem tja k mizi . . . Hudo mi je bilo . . . Ona dva pa sta naprej tako grdo govorila, čeprav je sveti adventni čas . . . Na zadnje je pa se vstal s peči, prišel doli k meni . . . Jaz sem bil vzel mašno knjigo, pa bral nekaj pri luči . . . Vpihnil mi je luč . . . Molčal sem, ona dva na peči sta se obnašala tako, da me je bilo sram . . . Prižgal sem znova luč ... V svoji hiši sem jaz gospodar ! . . . Bolje bi bilo, da sem ostal V temi! Kar sem videl na peči, mi je začelo netiti mojo ne- nesrečno naglo jezo . . . On pa je zaklel in prišel spet k meni . . . Sunil me je v. prsa . . . Vstal sem . . . hotel sem iti ven . . . bal sem se samega sebe . . . Odprl sem vrata in stopil v vežo . . Tuđi tu sem odprl, a zunaj je bilo mraz ... Iz svoje lastne hiše moram ven V to burjo ! . . Ne ! Hotel sem se vrniti . . . Sedaj pa je stopil on k meni . . . Tam v kotu je stala ona sekira. Vzel jo je in me potisnil s toporiščem črez prag . . . Potem ne vem, kako je bilo . . . Hotel sem menda nazaj v hišo, a on me sunil spet s toporiščem v rebra . . . Iztrgal sem mu sekiro . . . in vdaril . . . Tema je bila . . . Jezus Marija! . . . Zakričal je in telebnil na tla . . . Spravila sva ga potem V sobo z mojo in mu zavezala glavo . . . Potem sem pa hitel po vas, gospod župnik, da ste ga dejali v sveto olje ... O, ti moj Bog! . . .

Sedaj še le je začel jokati. Pustili smo ga, naj si olajša srce . . .

Komisija je ostala še nekaj časa, da je odpravila svoj posel. Župnik je vstopil k ranjencu, da ga previdi . . .

Ivana so odpeljali . . . Tiho smo stopali za njim . . . Jokal je . . . Drevesa so stala nepremično, in z vej je padala počasi kaplja za kapljo . . . Bajoneti so se bliskali v mrzlem, zimskem svitu . . .

Baloh je visel med življenjem in smrtjo. Obrnilo se mu je že na bolje, a vsled neprevidnosti se je prehladil, in šesti dan so ga pogrebli.



241

Zalka je ostala sama v hiši.

Ivana so obsodili le na šest mes vse za kolikor mozno rahlo sodbo.

Ko sem prišel spet domov, bil je

Zalko je vse težko gledalo. Kakor Dva dni, predno so Ivana izpustili, ii zneje so pravili, da je šla služit v Al

Ivan je bil spet sam. Ogibal se videti. Če se je kdo bližal njegovi hi^ zaklene v njo.

Jaz sem ga šel trikrat obiskat, a vseicj ow... njeno. Govorilo se je, da neprestano moli.

Vsak dan je prihajal k maši. Počasi, poćasi je stopal, in noge 8o se mu z vidno težavo premikale. Videti je bil ves trd, kakor iz stekla. Če bi ga bil zadel le malce premoćno, zdelo se je, da bi se razsul. Ko se je vračal iz vaši domov, držal je v rokah včasi nekaj

V plavem robcu zavitega. Malo kave in sladkorja je vzel v šta- cuni — na premoženje, kakor se je govorilo, in ob tem je živel.

Nekatere krati sem pohitel za njim in ga ustavil, a gledal je

V tla in mi dajal le kratke odgovore, potem pa se je se bolj pod- vizal, kakor bi upal, da ga ne bom mogel dohajati. Ostal sem in gledal za njim. Dolgo ne bos več, revež, in prav je tako !

Ko sem moral zopet v tujino, prosil sem svojo mater, naj skrbi zanj, če bi obolel. Zdelo se mi je pa, da ne bo potreba, ker bo kar tako zaspal . . .

In zgodilo se je, kakor sem prićakoval. Dobili so ga mrtvega na poti iz vaši . . .

Ob enem s tem poročilom sem dobil v istem zavitku kuvert z njegovo pisavo, naslovljen na me.

Odprl sem ga. Trije bankovci po dvajset kron in pismo . . . Pisava neuka, pogrešna, a drugače se je glasilo to pismo tako :

Predragi prijatelj !

Še nekaj dnij bom, a dolgo ne več, zato bi rad še en- krat spregovc^ril s Teboj. Ne zameri, da Ti pravim Ti, kakor tedaj, ko si bil šc majhen, pa saj si sam vedno želei, da Te nai^ovarjam tako; danes, ko Ti pišem zadnje besede, bi rad spet govoril, kakor nekdaj.

Prosim, vzemi to malenkost od mene. Imel sem več, a zadnje leto nisem mogel več delati, in tuđi časa ni bilo, ker

Spomen-rviof«'. '^


242

sem se moral spravljati z Bogom, zato sem porabil. Še za pogreb in maše je ostalo, pa to ! Malo je, a vzemi v znamenje, da sem imel Tebe najrajši na tem svetu. Bog Ti plaćaj Tvojo Ijubezen! Molil bom za Te, kadar bom pri Bogu. Trdno vero imam, da mi je odpustil, in da ga bom kmalu gledal. Nič do- brega nisem imel na tem svetu; bo pa tam bolje! Tebi pa daj Bog vso srečo ! Spomni se me včasi ! To mi bo dobro delo, če Te bom videl. Z Bogom za to življenje!

Pismo hranim še vedno in — bankovce tuđi ! Menda iz pietete . . . Dovolj bi bilo, da hranim pismo, — bankovci so kakor drugi bankovci! A ne vem zadcaj, kadar jih hočem porabiti, nočejo od mene. No, pa pozneje enkrat, pa tako, da bi bil stric Ivan zadovoljen z menoj, če bi me videl!