Nekaj o bojnem bratstvu Slovencev in Hrvatov
| ← Rodbinska sreča | Nekaj o bojnem bratstvu Slovencev in Hrvatov Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava Simo Rutar |
Med hrastjem → |
| |||||||||||||
Znano je, kako so iisianovili r.olrar.jtavstniski star.fvi. tore zastopniki slovenskih zemelj. vojaško krajino, da bi resili te >reliquiae reliquiaruni reijni Croadae« pred navalom in poplavo osmanskih tolp. Že 26. aprila 1. 1512. so vzeli kranjski, štajerski in koroški stanovi pribeglega Marka s Klisa V svojo slu.-bo ter sklenili i njim pogoJbo, da jim je organizoval p*.*i7veJovalno sliiibo proti Tiirkon:. Ker se je vlada premalo bri- jala za obramK> notranjeavstrijskih Jeieia. zato so morali stano« saini vso to stvar v roke vzeti in so prišli kmalu do spoznanja. da treba napraviti stalno stražo proti Turkom. Iz te^a vzroka zaprv^-siv' kranjslii stanovi !. 1520. ;*.advo;vodo Kerd!r.,ii;da, -naj vrame Hrvate, te viteške !!Liji, ki se miva-o za svo-.i dorr.ačo re:v.'.;.' vsak dar. boriti i dednin: s ■-vraJ^.ik^•"■ krš,:ans:va. v stalno slu-b ' ^a obrambv> nieje«. K:i!.i'-.: pote:- i'.a;^.. so uredil; Kranjci
pa !;;d: -ara-.^-e i:; p*š-sele.
205
svetovalstvo«, ki je bilo glede granice neodvisno od cesarskega dvornega svetovalstva na Dunaju. Prvo svetovalstvo je imenovalo granične poveljnike, ki so bili zaporedoma Nikolaj Salm, Nikolaj Jurišić, Ivan Kocjanar in Ivan Pihler.
L. 1537. se je pomnožila vojaška krajina tako, da je obsegala tuđi Varaždin, Koprivnico, Belovar in Jurjevec (Gjurgjevac), kjer so se bili naselili že za Matije Korvina pravoslavni uskoki okoli samo- stana Marče kot verskega središča. Ta poslednja krajina se je ime- novala slovenska (windische) granica in za njo je skrbela šta- jerska dežela, ravno tako kakor kranjska za hrvaško (karlovško) granico v visoki Hrvaški in v primorju okoli Senja. Sicer so pa vse tri notranjeavstrijske dežele navadno skupno donašale k stro- škom za uzdržavanje vojaske krajine. Tako so postavljali tuđi vr- hovne poveljnike ali generale nad obema granicama, med katerimi je bil po 1. 1578. sam nadvojvoda Karol. Izmed vseh krvavih bitek, ki so jih Slovenci skupno s Hrvati bojevali proti Turkom, naj omenim le oni pri Budaškem (1. 1575.) i^ sijajno zmago kristjanov pri Sisku 22. junija 1. 1593.
Še pred turškimi vojnami nahajamo hrvaške plemiće na slo- venski zemlji. Frankopani in Kurjakovići so bili v svaštvu z goriškimi grofi. Elizabeta, hči goriškega grofa Alberta III. je bila žena Ju rj a grofa Li škega in Krbavskega, sina Gregorja Kur- jaka. Temu je zastavil Elizabetin brat Majnhard na račun dote grad Raspor (Raspurch) v Istri. Jurij je sklenil 1. 1358. pogodbo z Bene- čani, da ti ne bodo niti podpirali goriških grofov, ako bi Raspor nazaj zahtevali, niti skušali sami prisvojiti si omenjenega gra Ja. Majnhard ga je zopet zapisal za doto svoji hčeri Ani, ženi Ivana Frankopana. Ko je postala 1. 1393. udova in bila zadoižena, je hotela v svojem in sinovem imenu zastaviti Raspor Benečanom, in res je sklenila 1. 1394. kupno pogodbo, po kateri je prešel grad do I. 1511. v beneško oblast. — Stranska veja nekdaj tako mogočnih Kurjakovićev so baroni G uš ići iz Gušićgrada pri Otočcu.
Grofe Frankopane nahajamo že 1. 1320 na Kranjskem kot lastnike Ko stanj e viče. L. 1437.— 1443. je bil Štefan grof Fran- kopan (iz brinjske vrste), a 1. 1444. — 1449. Trojan grof Frankopan glavar kranjske dežele. Najvažnejši za našo zgodovino pa je Krsto Frankopan. Tega je imenoval cesar Maks i. sept. 1. 1496. »svojim služabnikom kot hišnim prijateljemc z letno plačo lOOO for. renskih (Insbrucker Copei-Buch, Geschaft von Hof, Jahrg, 1496 , list 137.). L. 1511., 24. febr. podeli isti cesar Frankopanu glavarstvo v Postojni,
2o6
Senožečah in na Krasu, ter ga imenuje svojim poverjenikom v prvi beneški vojni na Krasu, v Istri in na Furlanskem. Kot tak je spravil beneško vojno še le v pravi tir in pregnal Benečane z vsega Krasa (tuđi iz Devina). Iz Trsta se obrne Frankopan na Furlansko, kjer se je cesarju prijazno plemstvo bojevalo proti ljudski stranki. L. 1512. premaga Frankopan akvilejsko okolico, in 1. 1513. se polasti zvijaćno trdnjavice Marano ob morju. Naslednjega leta pa je bil
V bitki ranjen, vjet in v Benetke odpeljan (5. junija 1. 1514). Pozneje so ga izročili Francozom in ti so mu dali priliko, da je pobegnil
V Devin in sploh na avstrijska tla. Beneška vojna se pa ni već vo- dila s tako silo in Frankopan ni dobil več prilike, zopet poseči
V bojevanje.
Frankopanov naslednik v Postojni in na Krasu je postal 3. aprila 1. 1325. krajniški general Ni kolaj Jurišić iz Senja (Oest. Gedenkbuch, Bd. XXI., Blatt. 283. Innerost. HotTiammerarchiv vom August 1573., Zahl 74.). Iz občne zgodovine je znano, kako je po- magal 1. 1329. Turke izpred Dunaja pregnati in kako junaško je branil 1. 1332. Kisek. Že 1. 1328. je bil izbran za cesarskega posla- nika na turski dvor, a prišel je samo do Metlike, in še le 1. 1330. je prispel z drugovi v Carigrad. Od 1. 1338. do 1. 1344. je bil deželni glavar kranjski in kot tak se je zelo zanimal za reformacijo. Pisati je znal samo z glagolico in bržkone so kranjski stanovi po nje- govem prizadevanju ustanovili glagolsko solo v Metliki. Med kranjsko plemstvo je bil sprejet 1. 1338. s predikatom >von Gunst.
Z 1. 1530. se je začelo splošno preseljevanje Hrvatov na Kranjsko, n. pr. Uskokov, ki so prišli iz gorenje Cetine in poviija Une, in se naselili na Gorjancih, kjer so hoteli kompaktno bivati. Tuđi Frankopani so naselili na svojih graščinah Postojna, Senožeće in Podgradje hrvaške kmete, n. pr. v Potočah pri Dolenji vaši (Bieder- mann, Neuere slavische Siedlun^^en auf siidd. Boden, str. 19). Jed- nako so se naselili premnogi hrvaški plemići, n. pr. Blagaj i, Bohorići, Fabjanići, G ušici, J urici, Juri sići, Križan ići, Kružići, Lenkovići i t. d. i t. d. na slovenski zemlji, si prido- bili tukaj posestev in domaće plemstvo (mnogi med njimi tuđi visokih deželnih služeb), ter so naselili njih hrvaške seljake na Kranjskem.
Blagaj i (od leveira bre;sJ:a Sane vzhodno od Novega) so do- bili od kralja Ferdinanda proti mali najemnini gospošćino Koćevje, ki se nahaja ob i^lavni poti turskih napadov (Kljuć, Bihać. Ogulin, Severin, Stari trg, Koćevje, Ribnica, Turjak, Ljubljana). Kljubu skoro vsakoletnih turskih napadov so Blagaji vztrajali skoro ćelo stoletje
207
V Koćevju in marsikateri iz njih rodovine je bil v tamošnji cerkvi pokopan. Štefan Blagaj se je oženil z grofico Lamberško. Lambergi so bili sezidali Boštajn (Weissenstein) v letih 1549.— 1558., kate- rega je kupil Štefanov unuk grof Eberhard 1. 1637. ^^ ^^ Boštajnu je izumrl pred kratkim moški rod Blagajev.
J urici so zelo stari plemići na Kranjskem; 1. 1590. so bili sprejeti med zemljake s pridevkom »von Strugg.« Karol pl. Jurić je bil gospod V Preseki, Semiču, Strugu in na Tržiškem gradu. Njegov nečak Volk Karol (1629. — 1687.) je prepotoval 1. 1649, — 1651. Italijo in zapisal svoje vtiske na tem potovanju (v Ajdovščini n. pr. je videl mnogo starih nadpisov v grškem in hebrejskem jeziku!).
Lenkovići so prišli iz Like na Kranjsko z onim Ivanom, ki je pomagal 1. 1529. pri obleganju Dunaja in bil sprejet med deželno plemstvo 1. 1530. L 1539. je postal višji poveljnik vojaške krajine. Od 1. 1547. naprej je imel grad Pogance, od 1. 1549. — 1569. pa tuđi Mehovo, ki je prešlo potem na Karla Jurića. L. 1550. si je pridobil posestev v Podbrežju ob Kolpi in si postavil tam grad, po katerem je sprejela rodovina svoj plemiški pridevek »von Freven- thurn und Werl€ (Wordl, Otok pri Novem mestu). L. 1556, je postal poveljnik slovenske in hrvaške krajine, o kateri je poslal 1. 1564. obširno poročilo na Dunaj, in 1. 1567. — 1569. se nahaja kot glavni poveljnik vseh ćet na turško-hrvaški meji. Umri je 22. junija 1. 1569. in bil pokopan v frančiškanski cerkvi v Novem mestu. Imel je za ženo Margareto pl. Egck in sina Ivana Jožefa, ki je bil 1. 1574. brižinski glavar na Bledu. Jurij Lenković se je odlikoval v bojih s Turki pred Bihaćem in Klisom ter je bil 1. 1594. — 1595. višji poveljnik hrvaške in primorske granice, potem pa 1. 1595. — 1599. deželni glavar kranjski (t 1. 1601. V Ljubljani, pokopan pri sv. Jakobu). Z Ivano Zrinsko je imel hčer Sofijo (omoženo Somag), ki je bila njegova jedina ded- kinja in živela se 1. 1632. (Mitth. des hist. Ver. f. Krain 1859. str. 81).
V drugi beneški vojni se je odlikoval na slovenskih tleh stotnik Danijel Franko 1 »von Weissenthum« z Reke. L. 1615. je prišel s svojimi dobrovoljci na pomoć Jarneju Petazzu, lastniku grašCine Strmec (S, Servolo) nad Dolino v Istri. Kmalu potem mu je prišel na pomoč tuđi polkovnik vojaške krajine Volk Frankopan s 3000 vojaki. Tako združeni Hrvati in Slovenci so popolnoma potolkli beneško vojsko, ki se je morala s klavrnimi ostanki umakniti v pri- morsko mesto Mile (Muggia). Zmagovalci so potem drli nad so- vražnikova posestva ter oplenili okolico tržiško (Monfalcone). Ko so začeli Benečani 1. 1616. oblegati Gradišće, skrbel je najbolj Frankol
208
za utrditev tega kraja s tem, da je dal napraviti predtrdnjavice, katere so branile sovražniku približati se glavnemu ozidju.
Od druge beneške pa do francoskih vojn nišo imeli Hrvatje već prilike kazati svojo hrabrost na slovenski zemlji. L. 1797 pa je vodil general Bajalić svojo divizijo pred zasledujočimi Francozi ob gorenji Soči navzgor skozi Bolec in čez Predel v Rabelj, kjer pa se je moral vdati francoski premoći. L. 1809 pa so branili hr- vaški graničarji od slunjske polkovnije trdnjavico na Predelu. Za- povedoval jim je stotnik V i t k o v i ć, kateremu se je pridružil se stotnik Janković istega polka, ki je opravljal s svojo stotnijo zadnjo stražo bataljona. Predelsko trdnjavico so branili Hrvatje kakor Špar- tanci ćele tri dni (16. — 18. maja), in so se rajši dali od sovražnika posekati, kakor bi se bili živi predali. Francozi so vjeli le nekaj ranjencev, med njimi vsega krvavečega stotnika Jankovića (Oesterr. milit. Zeitschrift 1843 : »Die Vertheidigung des Blockhauses auf dem PredU.«).
Torej tuđi na Predelu so povrnili junaški Hrvati bratovsko pomoć, katero so jim skazovali Slovenci ob času turskih navalov. Čeravno njih junaška smrt ni mogla resiti avstrijske vojske in osvoboditi Slovenije tuje vlade, i^vendar sto- rili so svojo dolžnost in zato naj jim bo med nami večen častni spomin, a naši mladini naj služi to v opomin k dostojnemu posnemanju!