Skrivnosti
| Skrivnosti Niko Grafenauer |
| |||||||||||
Skrivnost
Skrivnost ima skrivališče
za sedmimi pečati.
Do nje vodi skrito stopnišče
z devetimi skrivnimi vrati.
Skrivnost je skrivnostno nedosegljiva
In skrita do vsega sveta.
Zato najraje prebiva
v skrivnem kotičku srca.
V skrivnostni molk se zagrinja,
vsa tiha, kot da je ni.
A vendar nas nase spominja,
ker nas na tihem teži.
Skrivnost se ne more izdati,
pa se spet skriti nazaj.
Ker mora potlej večno sijati,
zakleta v Giocondin smehljaj.
Strah
Strah ima strašno velike oči,
a strahovidne.
Vidijo samo take reči,
ki so drugače nevidne.
Najbolje vidijo v črni temi.
Takrat je strah najbolj strah.
Zato na vse kriplje na varno beži
s svincem v nogah.
Kadar se strah samo malo boji,
je preplašen,
a kadar vse v strahu drži,
je strašen.
Včasih je strah od strahu
čisto brez vsake moči.
Takrat se ves rdeč od sramu
sam sebi strašno smeji.
Misel
Misel je uprta v daljavo,
ko premišljuje.
Kar misli, z nevidno pisavo
v glavo vtiskuje.
Toda najlepša od njih je miže
porojena.
Takrat je vsa glava od nje
razsvetljena.
Misel, ki se želi povzpeti,
je visokoleteča.
A z njo je težko živeti,
če je ne spremlja sreča.
Kadar se misli čelo zmrači,
nič dobrega ne obeta.
Brez iskre upanja blodi v temi
kot zakleta.
A včasih se misel tudi zgrozi
sama nad sabo.
Takrat previdno zatisne oči in
utone v pozabo.
Spomin
Spomin ima neizmerljivo
zrcalno prostornino
in v njej shranjeno vedno živo
spominovino.
V spominu najprej živi
pretekli čas.
Z živo vodo oškropljen se budi
od mrtvega v nas.
Spomin nima črnega dna,
ampak črno pozabo
in vso prihodnost ima
še za sabo.
A včasih spomin izgubi
svojo čudežno moč.
Takrat se zrcalo stemni
in pade noč.
Sreča
Sreča se najprej razkrije
v očeh,
ker v njih najlepše sije
njen smeh.
Od njega je ves svetal
še tako kisel dan.
In vsak trenutek je prav
do ušes nasmejan.
Sreča ni nikdar potrta
ali pa skrušena vase.
Le včasih je tiho zazrta
v minule čase.
A kadar se sreča obrne
stran od ljudi,
takrat ji senca zagrne
svetle oči.
Sreča ima ves čas dvojen obraz:
takega, ki osrečuje,
in takega, ki odvrnjen od nas
za prvim žaluje.
Jaz
Jaz celo življenje zori,
zagledan vase.
A svoje zrcalo še drugim drži,
da ob njih rase.
Jaz nikdar ne more biti
jaz, če je sam.
šele takrat se ga da razločiti,
ko hoče iz sebe drugam.
Zato je jaz v sebi razklan
na dve polovici:
na tisto iz svetlih pričakovanj
in tisto po resnici.
Tako mora ves čas strmeti
na eno in drugo stran.
Samo kadar spi, se mu sveti
eno samo lice iz sanj.
A včasih se jaz prebudi
v noč brez zvezd.
Takrat se še sam znoči
v podzavest.
Samota
Samota ne mara nemira
in radovednih oči,
zato si najraje izbira
tihe, samotne poti.
A kadar se mirna in zbrana
sama vase zaklepa,
takrat je najbolj prostrana
in lepa.
V takšni samoti vse sije
od sanjarij
in sanjski prst domišljije
gradove v oblakih gradi.
Samota se vase zapira
iz lastne volje,
zato ne trpi, da kdo vdira
v njeno samotno okolje.
A včasih samota zbeži
iz svojega samskega hrama.
Takrat je najraje na štiri oči
in ni več sama.
Ljubezen
Ljubezen se naskrivaj rodi,
da sploh ne ve zase.
Od svetlih pogledov živi
in tiho rase.
Ljubezni cveti v očeh
zasanjana roža
in nežnost ima v dlaneh,
ki žametno boža.
Na ustnicah ji trepeta
zamišljen vzdih.
In venomer se smehlja
zlat sončni zajček na njih.
Ljubezen plava v oblakih,
ne hodi po tleh.
A rada je s skrivnostnimi znaki
zapisana v šolskih klopeh.
Ljubezni se jezik zatika,
vse počne sebi navkljub,
dokler ni dovolj velika
za prvi poljub.
Poljub
Poljub je iz nežnega čustva
stkan
in v ta ali ona poljubna usta
mehko nabran.
Poljub nas z ustnicami
prižema nase.
Takrat čas in prostor stoji,
a duša rase.
Z njim se zaljubljenost meri
po tem, koliko traja.
To merjenje včasih kateri
ponavlja brez konca in kraja.
V poljubu ljubezen zapira
ljubeče oči.
Tako potem pije z izvira
lepote za vekami.
Poljub ima korenine
vse do srca.
Zato se nikoli brez bolečine
noben ne konča.
Le včasih se kakor iz sna prebudi
čisto prazen.
Takrat se poljub razpusti
in gre narazen.
Slast
Slast je trepet, ki se duši dobrika
z blazinicami.
Vzbujena od mehkih dotikanj
prede v dlani.
Slast v svetni časi poljuba
medi.
In včasih nam že samo kot obljuba
življenje sladi.
Slast se breztežno vzdiguje
v svoj vrh,
vse dokler se v nas ne osuje
kot srh.
Toda najslajša je, če dozori
v grenkih solzah
in nas potem kakor čudež drži
na rokah.
Takrat nam od nje zastaja
srčni utrip.
Ta slast je neskončna, kljub temu da traja
le kratek hip.
Lepota
Lepota se s čuti odstira
in boža.
Ob njej se v začudenju duša razpira
kot roža.
Lepota je dosegljiva samo za dotike
občudovanja.
Takrat so njene oči velike
od smehljanja.
V njih se uročenost svetlika,
ki se nikoli ne strezni.
Saj je lepota najvišja oblika
ljubezni.
Zato je kot čudež do nepresežnosti
stopnjevanja.
In šele na višku ljubezenske nežnosti
prepoznana.
Ples
Ples je polet s perutnicami
gibov in sanj do neba,
pripet samo še s konicami
prstov na tla.
V prostoru zvrtinčen lebdi,
kakor sam vase uklet.
Okrog njegove osi
kroži svet.
Ples je v šum lahkokrilih tančic
mehko vtkan
in se kot iz zapredka samih meglic
izvija na dan.
V njem ravnovesje lovi
že stoletja –
lepota iz težnosti
in vnebovzetja.
Hrepenenje
Hrepenenje je razprostrto
v brezkončno daljavo.
Čez vsa obzorja je slepo zazrto
s srcem in glavo.
Ker hrepenenje ne trpi
nobene ječe
in še iz široko odprtih oči
zre hrepeneče.
Vsakdanjost ga ves čas lovi
v svoje sive mreže,
saj brez hrepenenja izgubi
ravnotežje.
Hrepenenje se pne breztežno
visoko
in je kot mavrica nedosežno
za dotik z roko.
Le včasih peruti nemočno razpenja,
kot da sta strti.
Takrat hrepenenje zamenja
slutnja smrti.
Svoboda
Svoboda ne sme imeti
nikakršnih mej,
čeprav se brez njih sploh ne da hrepeneti
po njej.
Zato se svoboda najraje skriva
v brezupni temi.
Saj je takrat najbolj živa,
kadar se z upi poji.
Kajti svoboda je luč, ki ne sveti,
kadar je dan.
Ker nikdar ne more goreti
brez sanj.
A če se svoboda osvobodi
sleherne teže,
se v njeni breztežnosti utopi
vse, kar doseže.
Zato smo le z dušami, ne z očmi,
vanjo zazrti.
Ker vsaka svoboda nad nami bedi
s senco smrti.
Nebo
Nebo je brezdanje globoko oko
in naš vid njegova zenica.
A vanj potopljena s svetlo sledjo
perutnica.
Včasih v njegovem pogledu sije
mehek smehljaj.
Takrat se čez ves svet razlije
sončni sijaj.
A kadar čez svetlo oko neba
noč težke veke spusti,
je kot oslepljeno in votla tema
iz njega strmi.
Le v jasnih nočeh se od lesketanja
v njem širita prostor in čas.
Takrat se brezdanjost iz oči v oči sklanja
nad nas.
Čas
Čas se neviden odeva
v noč ali dan.
Tako pred nami mineva
zdaj svetel in zdaj teman.
Kadar se času mudi
ne gleda nase,
a spet in spet v uro upira oči,
če dolgčas pase.
Čas se dotika vsega
okrog nas.
A z leti najraje rezlja
gube v obraz.
Zob časa neustavljivo
gloda in ruši
vse živo
zunaj in v duši.
Časa samega zase sploh ni.
V vsakem od nas je.
In z nami vred se nekoč potopi
v gluho brezčasje.
Življenje
Življenje tako živi,
da ga je zmerom manj.
Kot pesek med prsti polzi
dan na dan.
Življenje ne more živeti
tako, da stoji.
Najmanj kar mora početi,
je to, da na nitki visi.
Življenje se včasih drži
veselo na smeh,
a včasih le stežka taji
solze v očeh.
Najlepše je, ko se razsipa
z žarom na vse strani
in vse do poslednjega hipa
z visokim plamenom gori.
Duša
Duša je neotipljiva
in se ne vidi z očmi.
A je zelo ranljiva
in včasih hudo boli.
Duša je v nas vsa tiha
in strašno brezdanja.
Vse, kar se je dotika,
v sebi shranja.
Kadar razpne nad svet
radostne perutnice,
njihova mavrična sled
vsemu obsije lice.
Včasih pa duša zboli
od hudih sanj.
Takrat se iz nas zastrmi
nekam onstran.
A kadar jo mehko zagrne
poslednja tema,
tedaj se vsa svetla utrne
zvezda z neba.
Igra
Igra gori od vročičnosti,
ki med dvema tečajema polje.
En pol je iz južne strasti,
drugi iz severne volje.
Zato se kakor jeziček na tehtnici
ne more nikoli umiriti.
V njej sreča v nevidnih rokah drži
vse niti.
A igra, ki v njej usoda zori,
je nepresežna.
Ena stran je iz smrtnosti,
druga je mimobežna.
To igro zmerom vsak zase igra,
brez prič.
In nekega dne se v njej izravna
vse in nič.
Bolečina
Bolečina je k joku nabrana
in včasih privre na oči.
Od nje nas kot živa rana
duša skeli.
Ljubezenska bolečina se sladko dotika
pekla in neba.
Od njiju se duša svetlika
kot mavrica.
A včasih je, kot da nas hoče
izžgati do dna.
Takrat sam živ svinec pekoče
vanjo kaplja.
Toda najgloblje boli bolečina,
ki se v brezčutnost odmika.
V njen korenini višina
smrtnega krika.
Takrat bolečina doseže
svoj prag.
In se na drugi strani brez teže
potopi v mrak.
Krik
Krik je s solzami v nas
obtežen.
Zato ni vesel ne njegov glas
ne pomen.
Krik z bolečino zareže
v noč ali dan,
da živo zakrvavita iz sveže
odprtih ran.
A včasih je krik tako tih,
da tišina kriči.
In čas kot med nebom in zemljo zadržan dih
obstoji.
Takrat tiči krik do vratu
zaboden v nas.
In kot na konici meča čisto pri dnu
krvavi na ves glas.
Molk
Molk je tišina najtišjih noči,
ki noč in dan traja.
In se glasovom do neizrekljivosti
mehko vdaja.
Življenje vtiskuje vanj
svetlo sled.
Molk je odpivnana stran
vseh besed.
Bolj ko je z živostjo obtežen,
bolj je tih.
V njem je s svinčeno dlanjo zadušen
tudi dih.
A včasih iz temne zemeljske težnosti
brizgne na dan.
Takrat je molk v polna usta prsti
kot krik zakopan.
Smrt
Smrt je obrnjena stran
od nas.
Tako stoji noč in dan
in si zakriva obraz.
Najbrž je ves teman
in smrtno tih.
In najbrž je nasmehljan
v smrtni vzdih.
Smrt se od vseh stvari
razloči po tem,
da se nevidna taji
smrtnim očem.
V molku zrcal živi,
črno zagrenjenih.
In takih, ki jih ne orosi
več noben dih.
Smrti iz smrtnega sna
nihče ne zbudi.
V smrtni tišini ima
na veke zaprte oči.
Nič
Nič je zapičen v noč
s piko na i.
A v njej je tako pričujoč,
da je ni.
Nič je neznana stran tega
kar je.
Zato tam kot težnost obsega
prav vse.
Vendar se nič nikoli nikjer
ne da občutiti.
Ni ga, zato ga hočemo venomer
kje odkriti.
Včasih se meni nič tebi nič naredi,
kot da je.
Tako poosebljen je tisto,
kar ni nihče.
Nič je živim mogoče samo
slutiti.
In le ko za vedno zapremo oko
tudi biti.